Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.

Simon Chang je iz vizualnih komunikacij diplomiral v Tajpeju, leta 2003 pa se je preselil v Prago in tam na FAMU vpisal magistrski študij fotografije. Slovenski študijski kolegi so ga pripeljali tudi v Slovenijo, kjer je na novomeškem Fotopubu spoznal bodočo ženo. Zdaj že desetletje živi in ustvarja pretežno pri nas. Najbolj verjetno najbolj odmevna zbirka fotografij (Fleeing from the Dark Side of the Moon) je nastala med migrantskim valom skozi Evropo in Slovenijo leta 2015:

"V Slovenijo sem tudi jaz prišel kot migrant, ne kot fotograf. Ko sem s slovenskimi kolegi fotografi spremljal tisti veliki migrantski val, sem bil edini v skupini fotografov, ki ga je nekajkrat dnevno ustavila policija. Kljub vsem dokumentom. Ustavljali so me na podlagi mojega videza, ker sem bil drugačen in ker sem bil morebiti podoben kakemu fantu iz Afganistana. Je pa najbolj ponižujoča tovrstna izkušnja vseeno iz Prage, ko sem nekaj dni zapored hodil na policijsko postajo za tujce po študentsko vizo. Dve ledeni jesenski noči sem prespal kar pred postajo. Ja, dobiš občutek, da nikakor nisi dobrodošel."

V Sloveniji se sicer čuti sprejet, poleg omenjene skorajda nima drugih slabih izkušenj, po desetih letih. Morda z izjemo zadnjih mesecev, sploh začetka koronanorije, ko so azijski videz ljudje povezovali z virusom.

"Če sem danes v javnem prostoru, potem raje dvakrat premislim, če bom res smrkal."

Sicer pa naš gost nikoli ne išče zgolj fotografij, išče predvsem zgodbe ljudi. Tudi njegovo življenje je ena velika zgodba.

"Moji stari starši so na Tajvan med vojno prišli s kitajske, iz Šanghaja, moj oče je bil takrat dojenček. Korenine so iste – literatura, jezik, zgodovina. Ampak več kot 60 let živimo ločeni. Zanimivo je, ko govorim s kom s Kitajske, govoriva isti jezik, pa vseeno razmišljava zelo drugače. Več razumevanja potrebujemo, ljudje med sabo ga hitro najdemo, najti pa ga mora tudi politika. Kar sem se v 17 letih v Evropi naučil, je to, da nacionalnost ni najbolj pomembna stvar na svetu. Otroke danes poskušam naučiti eno stvar – da bodo res hvaležen za vse, kar imajo. Ampak nacionalnosti mi res niso pomembne. Ko me boš spoznal, si me boš morda zapomnil po mojih zgodbah, po tem, kakšna oseba sem. Ne pa po tem, od kod sem. Sam si prijateljev ne zapomnim po nacionalnosti."