Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Sevdah je način pripovedovanja zgodb, pravi Damir Imamović. Tradicionalna glasba je posebna zaradi aranžmajev, stila petja in izbora skladb iz starejših repertoarjev. Preden je glasba postala popularen, moderen medijski konstrukt, so ljudje z njo pripovedovali zgodbe. Damir Imamović jih še vedno pripoveduje, kar ni posebno presenečenje, saj prihaja iz znane glasbene družine.
"Sevdah je bil ves čas prisoten. Oče je bil basist in producent, moj ded Zaim je verjetno eden najvplivnejših pevcev te zvrsti prejšnjega stoletja. Ko sem odrastel, sem ugotovil, da vse te pesmi poznam in čutim. Slišal sem jih tisočkrat. Nikoli nisem čutil odpora do te glasbe. Seveda so se zgodili razni nespametni fenomeni in je kakšna skladba dobila turbo ali narodnjaško preobleko, da je pri vsem kričanju sploh nisi prepoznal. A to se pojavlja ves čas, tudi ob pomoči tehnologije so vsi poskušali modernizirati skladbe."
Pravi, da nikoli ni bil samo roker, panker ali džezovski glasbenik, poslušal je Bowieja, Metallico, skupino Deep Purple, pa tudi klasično, celo renesančno glasbo.
"Imel sem običajno otroštvo, običajno za vse, ki smo odraščali med vojno. Elektrika je bila omejena. Spomnim se, ko se je vrnila elektrika, nas je mama gnala k delu, da smo pospravili po hiši. No, jaz sem hitel poslušati plošče."
Mojster sevdalink, bosansko-hercegovski glasbenik in avtor Damir Imamović spremlja tudi aktualno družbenopolitično dogajanje. Pravi, da je sevdah fuzija svetov, preplet tradicij. Je zelo odprt in sprejemajoč človek, lani je nastopal na prvi in zgodovinski bosansko-hercegovski paradi ponosa. Odpel je dve skladbi: Snijeg pade na behar na voće in Bella Ciao.
"Lahko rečem, da je bil to eden najlepših aktivističnih dogodkov v življenju vseh nas, ki se trudimo angažirati se še onkraj svojega poklica. Ni pomembno, ali si gej ali ne. Tudi na proteste za romske pravice ni treba priti le romom, moramo se odzvati tudi drugi. Tako ima protest smisel. Ja, bilo je čudovito. Tudi skladba “Snijeg pade na behar na voće, neka ljubi ko god koga hoče” je na neki način sevdalinka, ki je postala himna svobodne ljubezni. Bella ciao pa je skladba z močnim sporočilom, ki opozarja na pomen boja za človekove pravice, za svobodo. In pomembno je, da je to sporočilo protifašistično, saj lahko v Evropi spremljamo razne bedake, ki bi se radi vrnili v nacionalistično oziroma eksplicitno fašistično obdobje."
Damir Imamović je prepričan, da mora glasbenik pripovedovati zgodbe in pomagati drugim, da spregovorijo. To je zanj najlepša stvar, kot pri vsaki umetnosti: "Glasba se od vseh umetnosti morda najbolj neposredno dotika čustev, je tista, ki lahko v dveh ali treh minutah izzove solze in smeh, čustva, celo pri tistih, ki mislijo, da se jih skladba ne more dotakniti. Mislim, da moramo biti vsi državljani aktivisti: voznik tramvaja, založnik, novinar in drugi."
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Sevdah je način pripovedovanja zgodb, pravi Damir Imamović. Tradicionalna glasba je posebna zaradi aranžmajev, stila petja in izbora skladb iz starejših repertoarjev. Preden je glasba postala popularen, moderen medijski konstrukt, so ljudje z njo pripovedovali zgodbe. Damir Imamović jih še vedno pripoveduje, kar ni posebno presenečenje, saj prihaja iz znane glasbene družine.
"Sevdah je bil ves čas prisoten. Oče je bil basist in producent, moj ded Zaim je verjetno eden najvplivnejših pevcev te zvrsti prejšnjega stoletja. Ko sem odrastel, sem ugotovil, da vse te pesmi poznam in čutim. Slišal sem jih tisočkrat. Nikoli nisem čutil odpora do te glasbe. Seveda so se zgodili razni nespametni fenomeni in je kakšna skladba dobila turbo ali narodnjaško preobleko, da je pri vsem kričanju sploh nisi prepoznal. A to se pojavlja ves čas, tudi ob pomoči tehnologije so vsi poskušali modernizirati skladbe."
Pravi, da nikoli ni bil samo roker, panker ali džezovski glasbenik, poslušal je Bowieja, Metallico, skupino Deep Purple, pa tudi klasično, celo renesančno glasbo.
"Imel sem običajno otroštvo, običajno za vse, ki smo odraščali med vojno. Elektrika je bila omejena. Spomnim se, ko se je vrnila elektrika, nas je mama gnala k delu, da smo pospravili po hiši. No, jaz sem hitel poslušati plošče."
Mojster sevdalink, bosansko-hercegovski glasbenik in avtor Damir Imamović spremlja tudi aktualno družbenopolitično dogajanje. Pravi, da je sevdah fuzija svetov, preplet tradicij. Je zelo odprt in sprejemajoč človek, lani je nastopal na prvi in zgodovinski bosansko-hercegovski paradi ponosa. Odpel je dve skladbi: Snijeg pade na behar na voće in Bella Ciao.
"Lahko rečem, da je bil to eden najlepših aktivističnih dogodkov v življenju vseh nas, ki se trudimo angažirati se še onkraj svojega poklica. Ni pomembno, ali si gej ali ne. Tudi na proteste za romske pravice ni treba priti le romom, moramo se odzvati tudi drugi. Tako ima protest smisel. Ja, bilo je čudovito. Tudi skladba “Snijeg pade na behar na voće, neka ljubi ko god koga hoče” je na neki način sevdalinka, ki je postala himna svobodne ljubezni. Bella ciao pa je skladba z močnim sporočilom, ki opozarja na pomen boja za človekove pravice, za svobodo. In pomembno je, da je to sporočilo protifašistično, saj lahko v Evropi spremljamo razne bedake, ki bi se radi vrnili v nacionalistično oziroma eksplicitno fašistično obdobje."
Damir Imamović je prepričan, da mora glasbenik pripovedovati zgodbe in pomagati drugim, da spregovorijo. To je zanj najlepša stvar, kot pri vsaki umetnosti: "Glasba se od vseh umetnosti morda najbolj neposredno dotika čustev, je tista, ki lahko v dveh ali treh minutah izzove solze in smeh, čustva, celo pri tistih, ki mislijo, da se jih skladba ne more dotakniti. Mislim, da moramo biti vsi državljani aktivisti: voznik tramvaja, založnik, novinar in drugi."
V tednu, ko poteka že osmi festival gorniškega filma Domžale, nam bo svojo osebno pokazal Roman Benet. Čeprav je ta italijanska, pa je Roman sicer zamejski, a še vedno Slovenec, ki že tri desetletja svoj prosti čas namenja alpinizmu in tudi Slovenec z do zdaj največ preplezanimi osemtisočaki. Nanje se je povzpel skupaj z ženo, Italijanko Nives Meroi, s katero sta se spoznala prav v gorah, usodni pa je bil, kot rada pove Nives, poseben plezalni vozel. Zadnja leta je njuna potovanja v Himalajo zapletla Romanova huda bolezen in tudi to sta premagala skupaj z Nives in to pot poimenovala vzpon na petnajsti osemtisočak. Tisti pravi – gorati - pa na njun dotik čakajo le še trije.
Ljudje jo tudi po 30-ih letih prepoznajo kot znan televizijski obraz, kar ji gre neizmerno na živce. Sama pravi, da nikoli ni bila novinarka, le delala je na televiziji, pa še to zgolj zato, ker ni dobila druge službe. Televizijo danes gleda občasno, saj hoče ostati v stiku z realnostjo. Druženje s pisatelji in umetniki te včasih preveč odpelje, pravi. Angeles Caso je zadnja leta predvsem pisateljica, zelo uspešna pisateljica. Med drugimi pomembnimi nagradami je prejela tudi Premio Planeta, drugo najpomembnejšo literarno nagrado na svetu. Poleg časti je nezanemarljiv tudi denarni del te nagrade - 600 tisoč evrov.
Paolo Cirio s svojimi projekti ob živce spravlja Nato, Google in v zadnjem času tudi davčne oaze - torej tiste, ki jih načeloma ni dobro spravljati ob živce.
Zakaj se je Natalia iz Lublina za nekaj časa preselila ravno v Ljubljano? Zato, ker je iskala poletno prakso v enem od evropskih muzejev za arhitekturo in prvi so se ji oglasili iz Ljubljanskega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Tokrat smo izpostavili eksponat muzejske razstave ‘Vitez, dama in zmaj – dediščina srednjeveških bojevnikov’. Meču iz zgodnjega 15. stoletja, našli so ga na dnu Ljubljanice, izjemnemu primerku srednjeveške obrti in duhovnosti, je kovač mečev Peter Johnsson vdihnil novo življenje. Do potankosti ga je namreč preučil, strokovno obdelal in izrisal, po njegovih načrtih pa so naredili tudi novega, izjemno natančno repliko izvirnika, z vsemi lastnostmi, ki jih dober meč mora imeti. Tako izvirnik kot bleščeč, nov meč sta na ogled na razstavi Narodnega muzeja Slovenije.
Stara je 21 let, je poročena, ima leto in pol staro punčko. Afganistanskim staršem, beguncem, se je rodila v Iranu, kamor so prebežali med sovjetsko-afganistansko vojno. Njeno življenje ni bilo lahko, saj je začela delati že, ko je bila stara 5 let, naučili so jo plesti perzijske preproge, kar je delala več kot 10 let. Ko je spoznala svojega današnjega moža, sta se skupaj odločila, da se vrneta v domovino svojih staršev, Afganistan. On, star 23 let, zdaj študira arhitekturo, Zahra bo študirati začela prihodnje leto. Rada bi pomagala svoji državi na noge in si ne želita v tujino. Pravita, da je bilo biti enkrat begunec dovolj za vse življenje.
Častni gost letošnjega knjižnjega sejma je bil Patrick Ness, ameriški pisatelj, ki živi in dela v Angliji. V slovenščini lahko prebiramo njegovo večkrat nagrajeno trilogijo Hrup in kaos. Pa tudi izjemen ilustrirani roman Sedem minut čez polnoč. Je aktivist in podpornik šolskih in lokalnih knjižnic, ki jih v Angliji vztrajno ukinjajo, veliko predava o predsodkih v literaturi in “primernosti” kake literature za mlade, učil pa je tudi kreativno pisanje na univerzi v Oxfordu.
Mehtab Singh pravi, da živi v najboljši državi na svetu, ko govori o Slovencih, pa govori o "nas" in ne več o "vas". 28-letni Sikh živi v Kranju, kjer posluje s čaji.
Nicholas Tsimpidas o tem, zakaj se je pomembno bojevati za prihodnost javnega servisa.
Hoerdur Torfason je eden najvidnejših aktivistov našega časa, je človek, ki je oktobra 2008 sprožil proteste na Islandiji. Torfasonu pripisujejo skorajda vse zasluge za uspeh islandske revolucije, potem ko je ta miniaturna skandinavska država doživela finančni kolaps. “Potrebna sta čas in potrpljenje, vsekakor pa je nujna ustanovitev politične stranke,” slovenskim protestnikom svetuje Torfason, tudi priznani umetnik in aktivist za pravice istospolno usmerjenih.
Haris Pašović je že dve desetletji eden vodilnih gledaliških režiserjev v jugovzhodni Evropi. Njegovi predstavi Pomladno prebujenje in Klicanje ptic veljata za mejnika v gledališču nekdanje Jugoslavije. Med obleganjem Sarajeva je v sodelovanju s Susan Sontag v mestu organiziral prvi filmski festival Onkraj konca sveta. Danes je umetniški direktor East West Centra v Sarajevu, profesor gledališke in filmske režije na tamkajšnji akademiji in tudi profesor na IECD – poslovni šoli Bled, na kateri bodočim menedžerjem predava o interakciji med umetnostjo in voditeljstvom. Predvsem pa je Haris Pašović umetnik. S svojimi deli trka na našo vest in dreza v našo brezbrižnost. Slovenijo vidi kot (tudi) svojo domovino. In čeprav bi lahko živel kjer koli na svetu, ostaja Sarajlija.
Včasih je skakal s palico. Zdaj počne vse! Sergej Bubka teče, smuča, kolesari, hodi v fitnes. Šport je del njegovega življenja, tako kot 35 svetovnih rekordov in skoraj toliko športno–političnih funkcij. Kot pravi ima kaotično življenje, ki ga obvladuje s samodisciplino. Od dvanajstega leta skrbno pazi na prehrano, mladim športnikom pa skuša dopovedati, da samo zabava ne prinese vrhunskih rezultatov.
Bistvo tanga je srečanje. Dva posameznika ob spremljavi glasbe komunicirata s telesi namesto z besedami, pravi Ariadna Naveira, ena najbolj znanih mladih plesalk argentinskega tanga na svetu. Plesanje tanga ji je bilo položeno v zibko, oba njena starša sta bila plesalca, očetu pravijo kar “učitelj učiteljev tanga,” saj je v 80-ih iz tanga razvil “novi tango” in nekoliko zaprašen tradicionalen argentinski ples ponovno naredil popularen. Ariadna je danes profesionalka.
Mohammad Ali Soroosh je doštudiral mednarodno pravo v Indiji, zdaj pa v Heratu vodi oddelek nemške humanitarne organizacije HELP. Ukvarja se predvsem reintegracijo afganistanskih povratnikov iz Irana in usposabljanjem javnih uslužbencev v Heratu. Je tudi predavatelj na tamkajšnji univerzi. Na svoji prvi (tudi) službeni poti po Evropi je najprej obiskal Slovenijo, odpravlja se še v Nemčijo. Razgovoril se je tudi o izkušnji življenja pod Talibani.
Felix Richterich bi lahko bil kar gospod Ricola, čeprav sta v imenu znane blagovne znamke le dve črki njegovega priimka. Je eden redkih, ki pozna recept za bombone s 13-imi zelišči, ki so osvojili svet. Zelo dobro pozna tudi odgovor na vprašanje: “Kdo jih je naredil?” Švicar o Švicarjih in Slovencih.
David Leigh je raziskovalni novinar pri Guardianu, profesor novinarstva na City University v Londonu in dobitnik številnih novinarskih nagrad.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Neveljaven email naslov