Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Tokrat gremo na skrajni južni rob ZDA, v New Mexico, od koder prihaja nov slovenski ljubezenski ulov. Matt Hamlin se je k Ljubljančanki Kseniji preselil z dušo in telesom, čeprav sta se spoznala virtualno, med igranjem računalniških igric na daljavo. Ljubezenska zgodba malo drugače! Zdaj jo uspešno uresničujeta v podjetnem lokalu Pekarna malo drugače na Poljanski cesti na vzhodnem robu Stare Ljubljane ...
Kakšne ljudi je Matt našel v Sloveniji? Kako bi nas predstavil svojim prijateljem iz ZDA?
"Najbrž bi jim najprej povedal, kako umirjeni in sproščeni so tukaj ljudje. Slovenci se mi zdijo tudi zelo pošteni in resnično dobri. Američani doma smo bolj stremuški, skrbimo bolj za lastno korist kot za druge. Zdi se, da raje gledamo na svojo dobrobit, kot da bi kaj storili, da bi bilo dobro tudi drugim. Sicer pa to na splošno velja za kapitalistično družbo."
Nekdanji marinec pojasnjuje, da ima njegova družina vojaško tradicijo, vojska v ZDA pa je odlična priložnost za odhod na svoje, sploh če človek nima posebej začrtanih ciljev. Tudi sam je bil v takšnem položaju, ko se je odločil iti v vojsko. Bil je brez življenjskih usmeritev, nekaj let pred koncem njegovega najstništva.
"Med marince sem šel leta 1989, služil kakšnih pet let, ampak šele leta 2001 sem bil dokončno razrešen dolžnosti, saj te še nekaj let po odhodu nadzirajo. Tako še kakšnih osem let nisem bil popolnoma svoboden."
Matt Hamlin pojasnjuje, da je bil presenečen, ko sta s Ksenijo iz Benetk v Ljubljano prispela v treh urah, pričakoval je, da bo vožnja trajala vsaj osem ur. Dodaja, da v šoli niso nikoli poudarjali samih razsežnosti Evrope.
"Nerazumljivo mi je, da so na tako kratki razdalji Nemčija, Italija in Francija. Ker še vedno razmišljam v ameriškem merilu. Še manj mi je jasno, zakaj nas naš šolski sistem ne poduči o takih osnovah, kot je razlika v velikosti."
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Tokrat gremo na skrajni južni rob ZDA, v New Mexico, od koder prihaja nov slovenski ljubezenski ulov. Matt Hamlin se je k Ljubljančanki Kseniji preselil z dušo in telesom, čeprav sta se spoznala virtualno, med igranjem računalniških igric na daljavo. Ljubezenska zgodba malo drugače! Zdaj jo uspešno uresničujeta v podjetnem lokalu Pekarna malo drugače na Poljanski cesti na vzhodnem robu Stare Ljubljane ...
Kakšne ljudi je Matt našel v Sloveniji? Kako bi nas predstavil svojim prijateljem iz ZDA?
"Najbrž bi jim najprej povedal, kako umirjeni in sproščeni so tukaj ljudje. Slovenci se mi zdijo tudi zelo pošteni in resnično dobri. Američani doma smo bolj stremuški, skrbimo bolj za lastno korist kot za druge. Zdi se, da raje gledamo na svojo dobrobit, kot da bi kaj storili, da bi bilo dobro tudi drugim. Sicer pa to na splošno velja za kapitalistično družbo."
Nekdanji marinec pojasnjuje, da ima njegova družina vojaško tradicijo, vojska v ZDA pa je odlična priložnost za odhod na svoje, sploh če človek nima posebej začrtanih ciljev. Tudi sam je bil v takšnem položaju, ko se je odločil iti v vojsko. Bil je brez življenjskih usmeritev, nekaj let pred koncem njegovega najstništva.
"Med marince sem šel leta 1989, služil kakšnih pet let, ampak šele leta 2001 sem bil dokončno razrešen dolžnosti, saj te še nekaj let po odhodu nadzirajo. Tako še kakšnih osem let nisem bil popolnoma svoboden."
Matt Hamlin pojasnjuje, da je bil presenečen, ko sta s Ksenijo iz Benetk v Ljubljano prispela v treh urah, pričakoval je, da bo vožnja trajala vsaj osem ur. Dodaja, da v šoli niso nikoli poudarjali samih razsežnosti Evrope.
"Nerazumljivo mi je, da so na tako kratki razdalji Nemčija, Italija in Francija. Ker še vedno razmišljam v ameriškem merilu. Še manj mi je jasno, zakaj nas naš šolski sistem ne poduči o takih osnovah, kot je razlika v velikosti."
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Neveljaven email naslov