Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jon Lee Anderson, 64-letni novinar, biograf in avtor, se je rodil v Kaliforniji v Združenih državah Amerike, do 18-ega leta pa je s starši ter štirimi brati in sestrami živel v kar osmih državah, med drugim tudi v Južni Koreji, Kolumbiji, Indoneziji, Liberiji in na Tajvanu. Zase zato pravi, da nima pravega domačega kraja, v katerem je odraščal. Navajen nomadskega življenja danes veliko potuje tudi zaradi narave svojega dela. Kljub pandemiji in mnogim omejitvam je v preteklem letu obiskal nekatere države v Afriki, Evropi in Latinski Ameriki. Do slednje goji prav posebno ljubezen. V šali rad pripomni, da je ta del sveta njegova muza. Tudi med intervjujem je bil v eni izmed latinskoameriških držav, v Čilu, velik popotnik pa že načrtuje naslednja potovanja po njemu ljubi celini.
"Iz Čila bom verjetno odšel naprej v Brazilijo, saj me tam trenutno zanima pojav "Bolsonaro". To je fenomen avtoritarnega nacionalizma na južni zemeljski polobli, ki je v analognem smislu še najbolj podoben Trumpovemu načinu vladanja. Trump bo morda odšel, toda Bolsonaro, ki v svoji državi povzroča resnično opustošenje, bo ostal."
Kot nemiren najstnik je bil vedno na lovu za novimi avanturami. Življenjske vzornike so mu predstavljali veliki avtorji novinarskih zgodb, ki so bili hkrati tudi pustolovci. Ob branju njihovih biografij je začutil, da mora tudi sam narediti nekaj podobnega, zato se je že v mladih letih drzno odpravil na Aljasko, pa vse tja do Amazonke.
"Ne predstavljam si, kakšna bi bila mladost brez pustolovščine. Svet se je z GPS-om zmanjšal. Danes na Zemlji ni več nobenega skritega kotička, kar je precej žalostno. Mislim, da sem se šele v svojih zrelih letih dokončno zavedel, da resnična vrednost potovanj ni v fizičnem prostoru, ampak v ljudeh in njihovih mislih, ki jih tam odkrivaš. V tem sem na nek način našel velik vir olajšanja."
Kot dolgoletni dopisnik je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, za svoje delo pa je prejel tudi številne novinarske nagrade. Že več kot 20 let piše dolge novinarske prispevke za ameriško revijo The New Yorker, ki lahko obsegajo tudi več kot 10.000 besed. Žal dolge zgodbe v sodobnem hitrem načinu življenja privabljajo vse manj bralcev. A Jon Lee Anderson optimistično zre v prihodnost.
"Sredi mrzličnega dogajanja, v katerem smo se znašli s Twitterjem, Facebookom, Instagramom in televizijo, je precej verjetno, da se bodo dolge zgodbe navkljub vsemu ohranile. Obstaja potreba po bolj odsevnih in globljih delih, ki v tem vse bolj kaotičnem svetu postajajo smiselna. Zato mislim, da obstaja pot naprej."
Priporočamo tudi celoten pogovor z Jonom Leejem Andersonom na Festivalu Naprej/Forward.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jon Lee Anderson, 64-letni novinar, biograf in avtor, se je rodil v Kaliforniji v Združenih državah Amerike, do 18-ega leta pa je s starši ter štirimi brati in sestrami živel v kar osmih državah, med drugim tudi v Južni Koreji, Kolumbiji, Indoneziji, Liberiji in na Tajvanu. Zase zato pravi, da nima pravega domačega kraja, v katerem je odraščal. Navajen nomadskega življenja danes veliko potuje tudi zaradi narave svojega dela. Kljub pandemiji in mnogim omejitvam je v preteklem letu obiskal nekatere države v Afriki, Evropi in Latinski Ameriki. Do slednje goji prav posebno ljubezen. V šali rad pripomni, da je ta del sveta njegova muza. Tudi med intervjujem je bil v eni izmed latinskoameriških držav, v Čilu, velik popotnik pa že načrtuje naslednja potovanja po njemu ljubi celini.
"Iz Čila bom verjetno odšel naprej v Brazilijo, saj me tam trenutno zanima pojav "Bolsonaro". To je fenomen avtoritarnega nacionalizma na južni zemeljski polobli, ki je v analognem smislu še najbolj podoben Trumpovemu načinu vladanja. Trump bo morda odšel, toda Bolsonaro, ki v svoji državi povzroča resnično opustošenje, bo ostal."
Kot nemiren najstnik je bil vedno na lovu za novimi avanturami. Življenjske vzornike so mu predstavljali veliki avtorji novinarskih zgodb, ki so bili hkrati tudi pustolovci. Ob branju njihovih biografij je začutil, da mora tudi sam narediti nekaj podobnega, zato se je že v mladih letih drzno odpravil na Aljasko, pa vse tja do Amazonke.
"Ne predstavljam si, kakšna bi bila mladost brez pustolovščine. Svet se je z GPS-om zmanjšal. Danes na Zemlji ni več nobenega skritega kotička, kar je precej žalostno. Mislim, da sem se šele v svojih zrelih letih dokončno zavedel, da resnična vrednost potovanj ni v fizičnem prostoru, ampak v ljudeh in njihovih mislih, ki jih tam odkrivaš. V tem sem na nek način našel velik vir olajšanja."
Kot dolgoletni dopisnik je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, za svoje delo pa je prejel tudi številne novinarske nagrade. Že več kot 20 let piše dolge novinarske prispevke za ameriško revijo The New Yorker, ki lahko obsegajo tudi več kot 10.000 besed. Žal dolge zgodbe v sodobnem hitrem načinu življenja privabljajo vse manj bralcev. A Jon Lee Anderson optimistično zre v prihodnost.
"Sredi mrzličnega dogajanja, v katerem smo se znašli s Twitterjem, Facebookom, Instagramom in televizijo, je precej verjetno, da se bodo dolge zgodbe navkljub vsemu ohranile. Obstaja potreba po bolj odsevnih in globljih delih, ki v tem vse bolj kaotičnem svetu postajajo smiselna. Zato mislim, da obstaja pot naprej."
Priporočamo tudi celoten pogovor z Jonom Leejem Andersonom na Festivalu Naprej/Forward.
Fizičarka Labrini Athanasopoulou in glasbenik Konstantinos Sachos sta par iz Grčije, ki je v Ljubljani odprl restavracijo s tradicionalno grško hrano. Eden je prišel v Slovenijo zaradi službe, drugi zaradi ljubezni. Vse se je začelo pri njiju doma s kuhanjem za prijatelje, ki so ju kmalu zatem začeli spraševati: »Zakaj ne odpreta restavracije?«
"Lepa glasba je tista, ki dviguje človekovo zavest," je prepričan nigerijski saksofonist in pevec Seun Kuti, ki se pogosto sprašuje o družbeno perečih in relevantnih tematikah. Pravi tudi, da bi morali prebrati ter slediti knjigi Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in ignorirati take toksične posameznike. Pripoveduje o odraščanju v komuni, življenju mladih Afričanov in tudi o nadaljevanju očetove glasbene zapuščine.
Tiago Ferraro prihaja iz Sao Paola v Braziliji, že skoraj deset let pa je digitalni nomad. Ima stalni naslov, na katerem sicer ne prebiva, nanj prejema le pošto. Ob vprašanju, ali bi se kdaj ustalil, pravi, da ne, ker ga je strah “normalnega” življenja. Živi od pustolovščine do pustolovščine, obiskal je že več kot 60 držav, leta 2017 tudi Slovenijo, ki jo je prekolesaril.
Cristian Macedonschi je podjetnik, gostinec in lokalni politik, ki pooseblja evro navdušenje v Romuniji. Je tudi del saksonske, nemško govoreče manjšine v Transilvaniji, katerega predniki so prišli tja pred 800 leti. Kot 16 letni dijak je po revoluciji zapustil svoj matično državo in se po 16 letih življenja v Nemčiji, tik preden se je Romunija pridružila EU vrnil domov. O saksoncih, Drakuli, Kralju Karlu, turizmu in še marsičem drugem se je z njim na Dan Evrope pogovarjal Miha Švalj.
Lacek Laci Takacs se je rodil kmalu po padcu železne zavese v bližini takrat po novem madžarsko-hrvaške meje. Pošali se, da so Rusi takoj dvignili roke nad Madžarsko, ko je prišel na svet. Po študiju je ostal v Budimpešti, kjer deluje kot plesalec in ulični gledališčnik. Sodeluje tudi s cirkusom in po mestu hodi kot klovn. Kako je skozi umetniške oči videti Madžarska in kako Evropa?
Alessia, Michela in Sofia so študentke v Brescii. Pravijo, da je mesto prijazno in ustvarjeno po meri človeka, a je vse teže najti primerno zaposlitev in stanovanje. Študirajo, da bi si zagotovile boljše življenje, a zdi se jim, da je to vse teže dosegljivo zaradi (pre)nizkih plač in visokih stroškov bivanja. Všeč sta jim italijanska kultura in sproščenost, včasih pa bi si želele več odločnosti mladih, da bi si izborili boljše izhodišče za življenje na svojem.
Thomas Gruber je odraščal na kmetiji, a raje izbral karierno pot v turizmu. Obožuje gore in pohodništvo. Pri 26 letih ima že zelo zahtevno službo, koordinira in vodi pisarno turizma na enem najbolj znanih avstrijskih smučišč. Kot pravi se njegova ljubezen do organizacije čuti tudi pri načrtovanju dopusta.
Lili Simon je 19-letna violinistka iz Budimpešte. Madžarsko ima rada, a ni preveč zadovoljna z vzdušjem v državi. Želi si sprememb, odpravlja se na študij v tujino, a bi se rada vrnila v domovino in kaj konkretnega spremenila. Na evropskih volitvah bo sploh prvič imela volilno pravico. Verjame v aktivno državljanstvo.
Balint Juhasz je 30-letni novinar in tržnik z Madžarske. Kot najstnik je bil ustanovitelj piratskega radia, se v študentskih letih zaposlil na javnem in po odpustitvi začel ustvarjati skupnostni radio. Pravi, da je biti neodvisni novinar na Madžarskem v tem trenutku težko, saj se politika zažira v vse pore medijskega sveta. Opozarja na dejstvo, da se mnogo mladih Madžarov izseljuje, da so najemnine na Madžarskem najvišje v Evropi v primerjavi z zaslužkom in izpostavlja nekaj, kar pri njih resnično dobro deluje - javni prevoz.
Martin Ladika je kantavtor, ki nastopa od zapora do kavča. Živi na hrvaški strani obmejne reke Kolpe. Razmišlja o žicah, mejah, Evropi, naravi … V preddverju zagrebškega džezovskega kluba pripoveduje in prepeva nekoliko drugačno zgodbo, ki je realistična in optimistična hkrati, pa tudi šaljiva in hipijevska.
Jesus Yus Diez je 30-letni doktor fizike iz Zaragoze. Dela v Centru za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici. Raziskuje aerosole in vpliv majhnih trdnih delcev v ozračju na zdravje in podnebne spremembe. Primerja znanstveno-raziskovalni okolji v Sloveniji in Španiji, osmišlja pomen evropskega povezovanja, govori o aktivnem državljanstvu in na podlagi raziskav poudarja pomembnost čistega zraka.
Pred evropskimi volitvami, ki bodo 9. junija, bomo v prihodnjih dveh mesecih oddajo Evropa osebno namenili osvetlitvi težav in pričakovanj mladih prebivalcev evropskih držav. Obiskali smo Madžarsko, Avstrijo, Hrvaško in Italijo in tam mlade spraševali predvsem to, kako živijo, kakšne so njihove možnosti izobraževanja in posledično zaposlitve, kako je s stanovanjsko problematiko, kako doživljajo okoljsko krizo, kakšen je njihov pogled na življenje v državi rojstva in kaj bi radi sporočili politikom. Serijo oddaj začenja Maja Stepančič, ki se je februarja mudila v italijanski Brescii in na tamkajšnji železniški postaji nagovorila 30-letnega Antonia.
Elinda Labropoulou je izkušena grška novinarka, ki dela za največje svetovne medijske hiše. Pokrivala je grško dolžniško krizo, begunsko krizo, poročala je tudi s Kosova, Kitajske, iz Irana, v prostem času pa vodi idiličen hotel ob Jonskem morju. O novinarstvu včasih in danes ter tudi o tem, kako se je končalo snemanje vudu obreda na Haitiju, Elinda pove več v oddaji.
Perujec Luigi Mendez, ulični glasbenik, se je v Slovenijo preselil zaradi ljubezni. V življenju je spremenil in obogatil zvočno mestno kuliso v več kot 20-ih državah. Glasbeni samouk je kitaro zamenjal za manjše brenkalo ukulele, ker je priročnejše za potovanje. V pogovoru z Luigijem tudi o življenju v Sloveniji in Peruju, pravilih uličnega nastopanja in praznovanjih.
Kot študentka prevajalstva se je Beograjčanka Una Marković v Slovenijo preselila pred dobrim letom in pol. Že pred prihodom se je učila slovenščine, a pravi, da ji znanje iz učbenikov pri stiku z vsemi slovenskimi narečji ni prav veliko pomagalo. Zato je odkar živi v Ljubljani postala ena izmed najbolj predanih obiskovalk spletnega portala Fran. V pogovoru z Uno tudi o kvaliteti slovenskega bureka, živosti življenja v naši prestolnici in zborovskem petju v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, zaradi katerega je tukaj našla svojo skupnost.
Finka Selma Vilhunen je med drugim režiserka filma Štirje mali odrasli, ki na duhovit način preizprašuje nekatere družbeno pogojene predpostavke ljubezni. Govori o poliamoriji. Režiserka, ki je bila leta 2012 nominirana tudi za Oskarja v kategoriji kratkih filmov, je z zadnjim filmom hkrati želela narediti lep in radikalen film, opozoriti pa je želela tudi na dvojna merila v družbi.
Paolo Cossi je stripar, ki se je s to strastjo srečal že zelo zgodaj. “V otroštvu sem bil precej bolan, doma pa nismo imeli televizije. In ker moraš malega otroka z nečim zaposliti, mi je oče prinašal stripe in papir, da bi risal.” Tako se je iz hobija rodila želja po poklicu striparja. Študiral je v Milanu, pogosto je v svojih stripih obdeloval tragične dogodke iz človeške zgodovine. “Morda je ena najpomembnejših knjig, ki sem jih ustvaril, tista o armenskem genocidu.” Pri takšnem ustvarjanju moraš imeti veliko zgodovinskega znanja, pravi Paolo Cossi in dodaja, da mu je zadnja leta sicer ljubše ustvarjati za otroke. V Evropi osebno govori o svojih delih in o tem, kako prepleta dve strasti - zeliščarstvo in risanje. Fotografija: spletna stran avtorja
Urugvajec Eduardo Strauch je eden od preživelih letalske nesreče v gorovju Andi pred 53. leti. Zgodbo o ragbi ekipi iz Urugvaja, ki se je 14. oktobra leta 1972 odpravljala na prijateljsko tekmo v Čile, letalo pa je strmoglavilo, pozna ves svet. Po njej je nastala knjiga - roman Živi, že pred leti je bil po njem posnet istoimenski film, decembra lani pa tudi novi film Sociedad de la nieve - The community of the snow. Tako knjiga kot prvi film sta se dotaknila milijonov ljudi, saj govorita o pogumu, prijateljstvu in odpuščanju. Od 45 ljudi, ki so bili na krovu, jih je 72 dni v izjemnih razmerah na gori preživelo le 16 . Eden od njih je Eduardo Strauch, ki je lani obiskal Slovenijo in po 30 letih, ko o nesreči ni govoril, o njej zdaj zopet spregovoril.
Med najbolj zaposlenimi z obujanjem spominov na olimpijske igre v Sarajevu je v teh dneh gotovo Bibija Biba Kerla, ki je na domačih igrah nastopala v hitrostnem drsanju. Na drsalkah je sicer prvič stala šele slaba tri leta pred olimpijskim nastopom, vseeno pa je vztrajni Bosanki, ki se je istočasno ukvarjala s štirimi športi, uspelo potem nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Calgaryju. V novem tisočletju se je preizkusila še v politiki, bila je poslanka v skupščini Kantona Sarajevo, danes pa se ukvarja s turizmom.
“Hočemo funk” še danes odmeva med občinstvom na koncertih ameriškega pozavnista Freda Wesleyja. Gost Evrope osebno se lahko pohvali z dolgim seznamom sodelovanj z največjimi glasbenimi imeni, in to vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Med drugim je bil vodja zasedbe Jamesa Browna, igral z Maceom Parkerjem in Georgeem Clintonom.
Neveljaven email naslov