Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jon Lee Anderson, 64-letni novinar, biograf in avtor, se je rodil v Kaliforniji v Združenih državah Amerike, do 18-ega leta pa je s starši ter štirimi brati in sestrami živel v kar osmih državah, med drugim tudi v Južni Koreji, Kolumbiji, Indoneziji, Liberiji in na Tajvanu. Zase zato pravi, da nima pravega domačega kraja, v katerem je odraščal. Navajen nomadskega življenja danes veliko potuje tudi zaradi narave svojega dela. Kljub pandemiji in mnogim omejitvam je v preteklem letu obiskal nekatere države v Afriki, Evropi in Latinski Ameriki. Do slednje goji prav posebno ljubezen. V šali rad pripomni, da je ta del sveta njegova muza. Tudi med intervjujem je bil v eni izmed latinskoameriških držav, v Čilu, velik popotnik pa že načrtuje naslednja potovanja po njemu ljubi celini.
"Iz Čila bom verjetno odšel naprej v Brazilijo, saj me tam trenutno zanima pojav "Bolsonaro". To je fenomen avtoritarnega nacionalizma na južni zemeljski polobli, ki je v analognem smislu še najbolj podoben Trumpovemu načinu vladanja. Trump bo morda odšel, toda Bolsonaro, ki v svoji državi povzroča resnično opustošenje, bo ostal."
Kot nemiren najstnik je bil vedno na lovu za novimi avanturami. Življenjske vzornike so mu predstavljali veliki avtorji novinarskih zgodb, ki so bili hkrati tudi pustolovci. Ob branju njihovih biografij je začutil, da mora tudi sam narediti nekaj podobnega, zato se je že v mladih letih drzno odpravil na Aljasko, pa vse tja do Amazonke.
"Ne predstavljam si, kakšna bi bila mladost brez pustolovščine. Svet se je z GPS-om zmanjšal. Danes na Zemlji ni več nobenega skritega kotička, kar je precej žalostno. Mislim, da sem se šele v svojih zrelih letih dokončno zavedel, da resnična vrednost potovanj ni v fizičnem prostoru, ampak v ljudeh in njihovih mislih, ki jih tam odkrivaš. V tem sem na nek način našel velik vir olajšanja."
Kot dolgoletni dopisnik je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, za svoje delo pa je prejel tudi številne novinarske nagrade. Že več kot 20 let piše dolge novinarske prispevke za ameriško revijo The New Yorker, ki lahko obsegajo tudi več kot 10.000 besed. Žal dolge zgodbe v sodobnem hitrem načinu življenja privabljajo vse manj bralcev. A Jon Lee Anderson optimistično zre v prihodnost.
"Sredi mrzličnega dogajanja, v katerem smo se znašli s Twitterjem, Facebookom, Instagramom in televizijo, je precej verjetno, da se bodo dolge zgodbe navkljub vsemu ohranile. Obstaja potreba po bolj odsevnih in globljih delih, ki v tem vse bolj kaotičnem svetu postajajo smiselna. Zato mislim, da obstaja pot naprej."
Priporočamo tudi celoten pogovor z Jonom Leejem Andersonom na Festivalu Naprej/Forward.
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jon Lee Anderson, 64-letni novinar, biograf in avtor, se je rodil v Kaliforniji v Združenih državah Amerike, do 18-ega leta pa je s starši ter štirimi brati in sestrami živel v kar osmih državah, med drugim tudi v Južni Koreji, Kolumbiji, Indoneziji, Liberiji in na Tajvanu. Zase zato pravi, da nima pravega domačega kraja, v katerem je odraščal. Navajen nomadskega življenja danes veliko potuje tudi zaradi narave svojega dela. Kljub pandemiji in mnogim omejitvam je v preteklem letu obiskal nekatere države v Afriki, Evropi in Latinski Ameriki. Do slednje goji prav posebno ljubezen. V šali rad pripomni, da je ta del sveta njegova muza. Tudi med intervjujem je bil v eni izmed latinskoameriških držav, v Čilu, velik popotnik pa že načrtuje naslednja potovanja po njemu ljubi celini.
"Iz Čila bom verjetno odšel naprej v Brazilijo, saj me tam trenutno zanima pojav "Bolsonaro". To je fenomen avtoritarnega nacionalizma na južni zemeljski polobli, ki je v analognem smislu še najbolj podoben Trumpovemu načinu vladanja. Trump bo morda odšel, toda Bolsonaro, ki v svoji državi povzroča resnično opustošenje, bo ostal."
Kot nemiren najstnik je bil vedno na lovu za novimi avanturami. Življenjske vzornike so mu predstavljali veliki avtorji novinarskih zgodb, ki so bili hkrati tudi pustolovci. Ob branju njihovih biografij je začutil, da mora tudi sam narediti nekaj podobnega, zato se je že v mladih letih drzno odpravil na Aljasko, pa vse tja do Amazonke.
"Ne predstavljam si, kakšna bi bila mladost brez pustolovščine. Svet se je z GPS-om zmanjšal. Danes na Zemlji ni več nobenega skritega kotička, kar je precej žalostno. Mislim, da sem se šele v svojih zrelih letih dokončno zavedel, da resnična vrednost potovanj ni v fizičnem prostoru, ampak v ljudeh in njihovih mislih, ki jih tam odkrivaš. V tem sem na nek način našel velik vir olajšanja."
Kot dolgoletni dopisnik je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, za svoje delo pa je prejel tudi številne novinarske nagrade. Že več kot 20 let piše dolge novinarske prispevke za ameriško revijo The New Yorker, ki lahko obsegajo tudi več kot 10.000 besed. Žal dolge zgodbe v sodobnem hitrem načinu življenja privabljajo vse manj bralcev. A Jon Lee Anderson optimistično zre v prihodnost.
"Sredi mrzličnega dogajanja, v katerem smo se znašli s Twitterjem, Facebookom, Instagramom in televizijo, je precej verjetno, da se bodo dolge zgodbe navkljub vsemu ohranile. Obstaja potreba po bolj odsevnih in globljih delih, ki v tem vse bolj kaotičnem svetu postajajo smiselna. Zato mislim, da obstaja pot naprej."
Priporočamo tudi celoten pogovor z Jonom Leejem Andersonom na Festivalu Naprej/Forward.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Neveljaven email naslov