Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
"Mala" Islandija je leta 2016 na evropskem prvenstvu senzacionalno premagala "veliko" Anglijo v osmini finala in pokazala, da uspešnost nogometne reprezentance ni odvisna le od velikosti njene države. Islandski nogometaši so takrat postali hit, nogometna reprezentanca pa nepričakovan magnet za turiste. Islandski nogomet je postal zgodba o uspehu kljub temu, da ima Islandija šestkrat manj prebivalcev kot Slovenija, podnebje pa ni idealno za šport na prostem.
Pred petimi leti nihče ni trkal na vrata nogometnega stadiona in spraševal, če si lahko ogleda, pravi Stefan Gunnarsson, ki je imel nalogo, da zanimanje za islandsko reprezentanco najbolj unovči. Pred tremi leti, preden je Islandija zaigrala na drugem velikem tekmovanju v zadnjem desetletju - na svetovnem prvenstvu v Rusiji - je postal šef marketinga na islandski nogometni zvezi.
"Zdaj skušamo pridobiti tuje sponzorje. Domače smo vedno imeli, ampak islandska reprezentanca je zdaj postala mednarodno prepoznavna, zato iščemo večja tuja podjetja, ki bi bila pripravljena vlagati. Predstavljamo se kot nogometni 'outsider', kot večni 'outsider'."
Ena od nalog, ki si jo je Gunnarsson zastavil, ko je prevzel trženje na nogometni zvezi, je bila izboljšati podobo in blagovno znamko izbrane vrste. Povlekel je pogumno potezo. Na reprezentančnih dresih so navadno grbi nacionalnih nogometnih zvez, a odločil se je, da bo islandska zveza imela dva grba. Eden je klasičen logotip, drug, nov pa je poseben, narejen za dres islandske reprezentance in za vse različne izdelke, ki jih je želela zveza prodati - od žogic in kozarčkov do šalov in kap. Na tem grbu so upodobljene glave štirih bitij - orla, bika, velikana in zmaja. To izhaja iz stare islandske sage o norveških osvajalcih, ki so skušali zavzeti otok, a niso uspeli, ker jih je z vsake strani napadlo eno od teh bitij.
"Kot komercialist sem bil zadovoljen, da takšna zgodba sedaj del 'mainstreama'. Thor in nordijska mitologija sta del Marvelovih filmov, Igra prestolov je bila izjemno priljubljena. Takšne stvari nam omogočajo, da bolje pripovedujemo zgodbe."
Vse več nogometnih navdušencev danes navija za več ekip, ne zgolj za eno. To je fenomen, ki ga poznamo tudi v Sloveniji. To so 'porfteljski navijači'.
"Portfeljskih navijačev je vse več. Še posebej mladi sedaj pogosto navijajo za tri ali štiri klube. Velikokrat v različnih športih. To smo želeli izkoristiti. Samo 350.000 nas je, svoje izdelke pa želimo prodati večjemu trgu. Iskali smo primere dobre prakse, denimo novozelandsko ragbijsko reprezentanco ali pa St. Pauli. To je nogometni klub v 2. nemški Bundesligi, ki nikoli ni blestel, ampak je zelo priljubljen. Njihov grb in logo lahko vidite povsod, ker imajo identiteto, ki se dotakne ljudi."
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
"Mala" Islandija je leta 2016 na evropskem prvenstvu senzacionalno premagala "veliko" Anglijo v osmini finala in pokazala, da uspešnost nogometne reprezentance ni odvisna le od velikosti njene države. Islandski nogometaši so takrat postali hit, nogometna reprezentanca pa nepričakovan magnet za turiste. Islandski nogomet je postal zgodba o uspehu kljub temu, da ima Islandija šestkrat manj prebivalcev kot Slovenija, podnebje pa ni idealno za šport na prostem.
Pred petimi leti nihče ni trkal na vrata nogometnega stadiona in spraševal, če si lahko ogleda, pravi Stefan Gunnarsson, ki je imel nalogo, da zanimanje za islandsko reprezentanco najbolj unovči. Pred tremi leti, preden je Islandija zaigrala na drugem velikem tekmovanju v zadnjem desetletju - na svetovnem prvenstvu v Rusiji - je postal šef marketinga na islandski nogometni zvezi.
"Zdaj skušamo pridobiti tuje sponzorje. Domače smo vedno imeli, ampak islandska reprezentanca je zdaj postala mednarodno prepoznavna, zato iščemo večja tuja podjetja, ki bi bila pripravljena vlagati. Predstavljamo se kot nogometni 'outsider', kot večni 'outsider'."
Ena od nalog, ki si jo je Gunnarsson zastavil, ko je prevzel trženje na nogometni zvezi, je bila izboljšati podobo in blagovno znamko izbrane vrste. Povlekel je pogumno potezo. Na reprezentančnih dresih so navadno grbi nacionalnih nogometnih zvez, a odločil se je, da bo islandska zveza imela dva grba. Eden je klasičen logotip, drug, nov pa je poseben, narejen za dres islandske reprezentance in za vse različne izdelke, ki jih je želela zveza prodati - od žogic in kozarčkov do šalov in kap. Na tem grbu so upodobljene glave štirih bitij - orla, bika, velikana in zmaja. To izhaja iz stare islandske sage o norveških osvajalcih, ki so skušali zavzeti otok, a niso uspeli, ker jih je z vsake strani napadlo eno od teh bitij.
"Kot komercialist sem bil zadovoljen, da takšna zgodba sedaj del 'mainstreama'. Thor in nordijska mitologija sta del Marvelovih filmov, Igra prestolov je bila izjemno priljubljena. Takšne stvari nam omogočajo, da bolje pripovedujemo zgodbe."
Vse več nogometnih navdušencev danes navija za več ekip, ne zgolj za eno. To je fenomen, ki ga poznamo tudi v Sloveniji. To so 'porfteljski navijači'.
"Portfeljskih navijačev je vse več. Še posebej mladi sedaj pogosto navijajo za tri ali štiri klube. Velikokrat v različnih športih. To smo želeli izkoristiti. Samo 350.000 nas je, svoje izdelke pa želimo prodati večjemu trgu. Iskali smo primere dobre prakse, denimo novozelandsko ragbijsko reprezentanco ali pa St. Pauli. To je nogometni klub v 2. nemški Bundesligi, ki nikoli ni blestel, ampak je zelo priljubljen. Njihov grb in logo lahko vidite povsod, ker imajo identiteto, ki se dotakne ljudi."
Toni Capuozzo je pri zahodnih sosedih sinonim za dopisnika z vojnih področjih. Novinarsko kariero je začel v Nikaragvi in Salvadorju, tam je prvič videl umirati novinarske kolege. In potem je bil v začetku devetdesetih poslan čez Slovenijo v Zagreb in naprej ... Na ozemlje, ki je nekoliko dišalo po spominih iz otroštva. Na Balkan se je lani vrnil in izdal knjigo Balcania s podnaslovom: zadnja vojna v Evropi. V Izoli je bil gost Društva novinarjev. Z njim sta se pogovarjali Claudia Raspolič in Tjaša Škamperle iz RTV centra v Kopru.
Predstavljajte si, da na ulici po dolgem času srečate osebo, do katere ste vedno gojili posebno spoštovanje. Predvsem zaradi sočutne pripravljenosti za pogovor, poslušanje in misli, ki ti lahko spremenijo življenje.
Javier Sainz de los Terreros je vodja upravljanja digitalnih komunikacij in družbenih medijev v enem najpomembnejših in najbolj obiskanih muzejev na svetu, v muzeju Prado v Madridu. Odgovoren je za ustvarjanje videoposnetkov na različnih socialnih omrežjih. Kar je bilo sprva zamišljeno kot intimni sprehod po galeriji brez obiskovalcev, je postalo digitalna strategija, ki je muzeju prinesla tudi nagrado Webby, ki slavi odličnost na svetovnem spletu in je nekakšen oskar za internetne dosežke.
Na svetovnem rokometnem prvenstvu na Poljskem in Švedskem, ki se bo končalo konec tedna je tudi nekaj eksotov. Rokomet, šport kontinentalnih Evropejcev, tudi Slovencev, širi svoje meje, najpočasneje v angleško govorečih državah sveta.
Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.
Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!
Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!
Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!
Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.
Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.
Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.
Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Neveljaven email naslov