Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Skoraj smo že pozabili, da sta tako umetnost kot umetna inteligenca nenaravni tvorbi. Še posebej zato, ker človek samega sebe samopašno izvzema iz naravnega sveta in si na ta način utrjuje zmotno prepričanje, da je nekaj več. Mlada avstrijska umetnica Rosi Grillmair v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava predvsem omejenost človeške domišljije, saj na tem področju še nismo prišli dlje od posnemanja in preslikavanja najboljših lastnosti enega in drugega: vrhunski roboti morajo v gibih in podobi čimbolj spominjati na človeka, človeška zmotljivost pa se naslaja nad nezgrešljivostjo umetne inteligence.
Prihaja iz Linza, kjer je študirala multimedijske umetnosti, nato pa delala kot umetniška sodelavka v muzeju in po raznih festivalih. Obisk Slovenije se je zgodil po poldrugem letu premora. Zelo jo veseli, da bo lahko tukaj in da bo lahko uresničila nov projekt, pri katerem se ukvarja z umetno inteligenco in roboti ter njihovim sobivanjem s človekom. Dve festivalski obdobji je preživela v Frankfurtu, študirala je v Milanu.
"Eno leto sem preživela tudi v Iranu kot umetnica in knjižničarka v teheranski nemški knjižnici. Prav zanimivo pa je spoznavati sosednjo Slovenijo, saj imamo podobno zgodovino, pa vendarle tako različno. Kot pravi nek tajski rek – vse isto, pa tako različno. Določene stvari so popolnoma drugačne, tudi tam, kjer človek misli, da je vse enako in znano, miselni vzorci pa so povsem nasprotni."
Umetna inteligenca jo zanima bolj iz filozofskih razlogov. Zakaj se človek vseskozi sprašuje kdo je in od kod prihaja in zakaj je tako poseben, da ga nobena druga stvar ne more dohajati.
"Vse skušamo nekako počlovečiti, vsak računalnik ali aparat. V stroje projiciramo čustva, da bi bolje shajali z njimi. Tako si umetno inteligenco prilagajamo sebi. Ampak če dobro premislimo, gre za novo infrastrukturo. To pač ni človek, temveč svetovna baza podatkov, vseobsegajoča inteligenca, ki povečini izvira iz interneta."
Rosi Grillmair je sicer letošnja prva Ljudmilina rezidentka in bo ta četrtek v razstavišču Osmo/za, torej v 8. nadstropju stolpnice na Slovenski 54 na Bavarskem dvoru v Ljubljani, predstavila svoj interaktivni rezidenčni projekt .
"Cela razstava bo eno samo umetniško delo! To je igriva pot s sedmimi postajami. Cilj sprehoda je bolje razumeti, kako aplikacije in telefonske storitve delujejo. Poleg tega skušamo spotoma obiskovalca tudi spremeniti v nekakšnega robota. Predstavljajte si, da ste vi aparat oz. aplikacija na pametnem telefonu, in kako potem komunicirate z ljudmi. Vse je interaktivno, veliko je povezovanja, ne samo med ljudmi, ampak tudi med vami in vašim telefonom."
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Skoraj smo že pozabili, da sta tako umetnost kot umetna inteligenca nenaravni tvorbi. Še posebej zato, ker človek samega sebe samopašno izvzema iz naravnega sveta in si na ta način utrjuje zmotno prepričanje, da je nekaj več. Mlada avstrijska umetnica Rosi Grillmair v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava predvsem omejenost človeške domišljije, saj na tem področju še nismo prišli dlje od posnemanja in preslikavanja najboljših lastnosti enega in drugega: vrhunski roboti morajo v gibih in podobi čimbolj spominjati na človeka, človeška zmotljivost pa se naslaja nad nezgrešljivostjo umetne inteligence.
Prihaja iz Linza, kjer je študirala multimedijske umetnosti, nato pa delala kot umetniška sodelavka v muzeju in po raznih festivalih. Obisk Slovenije se je zgodil po poldrugem letu premora. Zelo jo veseli, da bo lahko tukaj in da bo lahko uresničila nov projekt, pri katerem se ukvarja z umetno inteligenco in roboti ter njihovim sobivanjem s človekom. Dve festivalski obdobji je preživela v Frankfurtu, študirala je v Milanu.
"Eno leto sem preživela tudi v Iranu kot umetnica in knjižničarka v teheranski nemški knjižnici. Prav zanimivo pa je spoznavati sosednjo Slovenijo, saj imamo podobno zgodovino, pa vendarle tako različno. Kot pravi nek tajski rek – vse isto, pa tako različno. Določene stvari so popolnoma drugačne, tudi tam, kjer človek misli, da je vse enako in znano, miselni vzorci pa so povsem nasprotni."
Umetna inteligenca jo zanima bolj iz filozofskih razlogov. Zakaj se človek vseskozi sprašuje kdo je in od kod prihaja in zakaj je tako poseben, da ga nobena druga stvar ne more dohajati.
"Vse skušamo nekako počlovečiti, vsak računalnik ali aparat. V stroje projiciramo čustva, da bi bolje shajali z njimi. Tako si umetno inteligenco prilagajamo sebi. Ampak če dobro premislimo, gre za novo infrastrukturo. To pač ni človek, temveč svetovna baza podatkov, vseobsegajoča inteligenca, ki povečini izvira iz interneta."
Rosi Grillmair je sicer letošnja prva Ljudmilina rezidentka in bo ta četrtek v razstavišču Osmo/za, torej v 8. nadstropju stolpnice na Slovenski 54 na Bavarskem dvoru v Ljubljani, predstavila svoj interaktivni rezidenčni projekt .
"Cela razstava bo eno samo umetniško delo! To je igriva pot s sedmimi postajami. Cilj sprehoda je bolje razumeti, kako aplikacije in telefonske storitve delujejo. Poleg tega skušamo spotoma obiskovalca tudi spremeniti v nekakšnega robota. Predstavljajte si, da ste vi aparat oz. aplikacija na pametnem telefonu, in kako potem komunicirate z ljudmi. Vse je interaktivno, veliko je povezovanja, ne samo med ljudmi, ampak tudi med vami in vašim telefonom."
Oče Stan in hči Gigi. Stanovi starši so v 50. letih emigrirali v ZDA in se tam ustalili. Družina se je iz New Yorka pred olimpijskimi igrami leta 2010 preselila v Whistler, Vancouver . Tudi zaradi športnih ambicij. Gigi je ena od najbolj perspektivnih smučark v Severni Ameriki, oče jo je, tudi zaradi svojih slovenskih korenin, ta konec tedna pripeljal v Slovenijo na Pokal Loka. Stan, v ostankih svoje slovenščine in Gigi, ki žal ne govori slovensko, se predstavita v tokratni Evropi, osebno!
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
Prince Wale Soniyiki je prestolonaslednik iz Nigerije. Njegovo ime pomeni “krona vrni se domov”. Prince je moral zbežati iz svoje države zaradi skrajne skupine Boko Haram. Zdaj živi na Hrvaškem in bolj kot o tem, kako se vrniti na svoj prestol, razmišlja o tem, kako pomagati ljudem. Govori 21 jezikov, v enem od njih nam bo opisal, kako se je počutil, ko mu zaradi barve kože niso želeli postreči kave.
Rafal Zaborowski je predavatelj na londonski šoli za ekonomijo in politične vede in o sebi pravi, da je migrant. Poljak v Londonu, strokovnjak za medijske komunikacije, ki ga navdušuje japonska popularna kultura, bo spregovoril tako o hologramih, ki pojejo pred več desettisočglavimi množicami, kot o množicah beguncev, ki jim evropski mediji jemljejo imena.
Prihaja iz manjšega mesta s približno 7000 prebivalci. Od tam je bila tudi Astrid Lindgren, ki je napisala Piko Nogavičko. Samuel Gustavsson pravi, da je v tem kraju res veliko rdečih hiš, ki se pojavijo tudi v pisateljičinih knjigah. A kljub prijetnem mestu je mrzlo Švedsko zamenjal za nekoliko toplejšo Slovenijo, s seboj pa prinesel glasbo.
Z očetom in sestro se je Sanskriti še kot otrok preselila v Maribor, pri nas je zdaj že dobro desetletje. Pravi, da ima izjemno srečo, da je tukaj, ker je s tem v življenju dobila priložnosti, ki jih v Indiji gotovo ne bi. Čeprav je bilo sprva v popolnoma neznani deželi izjemno težko. In čeprav v Sloveniji še vedno doživi kak nadrealističen trenutek, posebej po izbruhu begunske krize, ko ji kdo pove, naj s svojo rahlo temnejšo poltjo ne meša slovenskih genov.
Hasan in Šaraf sta že šest let v Evropi. Živita v azilnem domu v Ljubljani. Najboljša prijatelja. Kot brata, pravi Hasan, ki je iz iraškega Kurdistana, Šaraf pa je k nam prišel iz Afganistana. Kdo sta, kaj sta? Begunca, migranta, prosilca za azil? Fanta, ki sanjata o lepšem življenju? Kako neosebna je lahko Evropa? V Evropi osebno!
V Evropi osebno predstavimo kontraverzno hrvaško političarko Ružo Tomašič, ki ji HDZ ni dovolj konzervativen in poslanko, ki jo je v Evropskem parlamentu zaradi njenih 180 cm ter ostre retorike težko prezreti.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Vedno je bil bitke – z institucijami, profesorji, družino. Morda tudi zato najpogosteje piše o vojnah – dejanskih, duševnih in družinskih. Pravi, da književnost izgublja pomen kulturnega povezovalca, namesto nje se zdaj pojavljajo novi glasniki kulture – kuharji. A Antonio Scurati vztraja, je zelo ploden pisatelj, v dvanajstih letih je napisal dvanajst knjig, leta 2005 je prejel nagrado campiello za najboljši roman, med drugim sta to nagrado dobila še dva ugledna italijanska pisatelja Primo Levi in Alberto Bevilacqua. Dvakrat je za las zgrešil nagrado strega, ki velja za največje italijansko književno priznanje, a pravi, da mu je drugo mesto prineslo še večjo slavo in naklado. Antonio Scurati je v Sloveniji predstavil svoje predzadnje delo, ki je zdaj tudi prevedeno v slovenščino – knjigo Nezvesti oče.
Rodila se je v gospodarsko cvetoči Venezueli, kamor so njeni starši s trebuhom za kruhom odšli v 50-ih. V državi na severu Južne Amerike živi več kot tisoč Slovencev in njihovih potomcev, a zanje redko slišimo, saj skupnost ni tako močno povezana kot denimo tista v Argentini ali ZDA. No, družina Danie Frank se je odločila, da se leta 91 preseli nazaj v Slovenijo, tukaj so si ustvarili nov dom, na prejšnjo domovino pa našo gostjo danes spominjajo predvsem novice o razpadanju države.
Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji. Foto: Združenje manager
Davor Vugrinec, nestereotipni nogometaš. Skoraj 10 let je bil hrvaški nogometni reprezentant, še vedno je najboljši strelec hrvaške lige vseh časov. Znan je tudi po tem, je prosti čas med tekmami in treningi namenjal branju in učenju o umetnosti. Skoraj hkrati z začetkom nogometne kariere je začel ustvarjati svojo umetniško zbirko, ki jo je lani predstavil v zagrebškem umetniškem paviljonu, po količini in kakovosti pa presega celo mnoge muzejske zbirke.
Sin, žena, psička in japonska rezila so najpomembnejše stvari v življenju togishija oziroma mojstra poliranja japonskih rezil Massima Rossija. In ne nujno v tem vrstnem redu, hudomušno pove. Italijan, ki ima rad sproščenost in bello vito, se je hkrati pripravljen podrediti strogim pravilom japonske kulture in mentalitete. Ponižnost, poštenost in iskrenost. To ceni pri Japoncih in pogreša pri Italijanih. Zna pa vseeno v sebi združiti dve tako različni, a hkrati tako podobni si kulturi. In to na tak iskren, skoraj naiven način. O svoji zgodbi, povezanosti z Japonsko in tudi o tem, da je pred kratkim preživel potres v italijanskem Amatriceju, je govoril v Evropi osebno!
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Na pozno praznično ponedeljkovo popoldne bomo utišali ropot sveta okrog nas ter v robatosti in neprivlačnosti »ježa« poskusili najti njegovo »eleganco«. Besedi, ki ju poudarjamo, sta iz naslova romana francoske avtorice Muriel Barbery. Z Eleganco ježa je zelo navdušila Slovence, pred kratkim pa je našo državo obiskala ob izidu svojega novega romana »Skrivno življenje vilinov«. Je profesorica filozofije, navdušena nad Baruchom Spinozo, razpeta med Japonsko in Francijo ter iskalka lepote, ki ji je všeč zven slovenščine.
V Parizu, kjer 29-letna pianistka zadnja leta živi, ji pravijo kar Beyonce na klavirju. Ob prejemu prestižne nagrade Echo Klassik Award pred dobrim tednom dni jo je znani nemški TV voditelj Thomas Gottschalk napovedal kot ekstravagantno pianistko iz Gruzije, ki ne samo izvenserijsko dobro igra klavir, ampak je tudi izvenserijsko lepa.
Gilles Baroin je Francoz iz Toulousa, ki svoj življenjski optimizem spaja z matematiko. Že odkar ve zase, ga navdihuje abstraktni svet matematičnih pojmov, še posebej strastno se posveča njihovemu povezovanju z glasbo.
Julian Rachlin je vrhunski violinist, ljubitelj Mozarta in Bacha, nogometa, plavanja in tenisa. Dvesto petdeset dni na leto potuje in kot solist nastopa s svetovno znanimi orkestri. Poleti se je ustavil tudi pri nas in skupaj z Mladinskim orkestrom evropske unije zaigral v slovenski filharmoniji.
Neveljaven email naslov