Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naš domači planet se ponaša s prav baročno pestrostjo živalskih, rastlinskih in mikrobnih vrst. Na kopnem in v morju veselo brbota nepregledna množica najrazličnejših oblik življenja, od mikroskopskih bakterij do orjaških sekvoj in velikanskega sinjega kita. Vsaka vrsta je enkratna in svet zase, rezultat milijonov let počasnega evolucijskega ustvarjanja. A koliko je v resnici vrst? Na to skuša odgovoriti sogovornik v Frekvenci X: nekdanji predsednik britanske Kraljeve družbe oziroma akademije znanosti, profesor doktor Robert May.
Koliko vrst je po vašem mnenju na našem planetu?
Neverjetno je, da na to nimamo odgovora. Poimenovali smo jih približno milijon in pol, vendar so bile nekatere – neodvisno – odkrite dvakrat. Zato bo potrebno še nekaj urejanja. Verodostojne ocene se gibljejo med nekaj in 100 milijoni vrst, sam pa najbolj verjamem mnenju, da je število nekje med tremi in desetimi milijoni.
Ali je sploh verjetno, da bodo znanstveniki odkrili in prešteli vse vrste, ki obstajajo?
Morda res nikoli ne bomo postavili zadnje pike na i, a ker smo rešili nekatere probleme, s katerimi se srečujemo – na primer spreminjanja ozračja in rasti prebivalstva – menim, da bi z napredkom znanosti, boljšo molekularno genetsko metodo za prepoznavanje vrst in urejanje taksonomije, sčasoma lahko identificirali vse evkariote, se pravi živali in rastline. Po moji oceni pa bomo za to potrebovali vsaj stoletje. Dela torej ne bomo končali v naslednjih nekaj letih.
Ali je vprašanje števila vrst samo akademske narave – gre samo za našo radovednost – ali pa je pomembno tudi iz kakšnega drugega vidika?
Po mojem je zelo pomembno tudi iz drugih vidikov. Eden mojih predhodnikov, slavni fizik, ki je bil predsednik Kraljeve družbe oziroma naše akademije znanosti, je pred sto leti rekel, da gre pri tem le za zbiranje znamk. V resnici pa spoznavamo, da nas naravni ekološki sistemi oskrbujejo z vsemi vrstami storitev – čisto vodo, opraševanjem rastlin – s stvarmi, ki niso vključene v konvencionalno ekonomsko vrednotenje oziroma bruto družbeni proizvod, so pa ključne za naše dobro počutje. Ne gre estetske užitke, ampak konkretne, oprijemljive koristi, ki so približno enako velike kot konvencionalni BDP. Ker povzročamo izumrtje vrst in motimo ekosisteme, jih moramo bolje razumeti. To pa pomeni, da moramo najprej sploh vedeti, kaj vse jih sestavlja.
Kaj menite, je trenutno število vrst glede na evolucijsko zgodovino veliko ali majhno? Je bilo recimo pred nekaj milijoni let na Zemlji veliko več različnih vrst?
Naše poznavanje preteklosti je manj natančno, ker se zanašamo na pomanjkljive fosilne dokaze, saj je mehkejša tkiva težko najti. Dokazi iz zadnje pol milijarde let pa nakazujejo, da je število vrst – in s tem njihova raznovrstnost – postopoma raslo. Imeli smo pet velikih množičnih izumrtij, med njimi tudi tisto, ki stari živalski vek ločuje od srednjega. Takrat je morda izumrlo 90 % vseh vrst . A po prav vsakem množičnem izumrtju je v nekaj milijonih let število vrst znova naraslo in doseglo še večjo stopnjo raznovrstnosti. Zato je na Zemlji zdaj najbrž več vrst kot kdaj prej. In tudi če se približuje val šestega množičnega izumrtja in bo znaten delež vrst res izumrl, se bo število vrst v petih, šestih milijonih let vrnilo na podobno raven. Če seveda planetu ne bomo prizadeli večje škode.
Dandanes je aktualno predvsem izumiranje vrst, kaj pa druga plat zgodbe – kako hitro in v kakšnem številu nastajajo nove?
Najdbe fosilov kažejo, da so vrste vedno izumirale in da so se vedno pojavljale nove, in to s podobnim tempom. Število novih vrst nekoliko presega izumiranje starih. Pri petih množičnih izumrtjih je nenavadna le hitrost tega procesa. Vrste so izumirale bistveno hitreje kot se pojavljale nove. Valovi izumrtij so – vsaj nekateri – prišli zelo hitro, v sto ali tisoč letih, medtem ko je trajalo veliko dlje, da so nove vrste zapolnile nastalo praznino – najverjetneje pet milijonov let. Prepričan sem, da ta hip nastajajo nove vrste, a veliko počasneje, kot uničujemo obstoječe. Po drugi strani pa fosili kažejo, da se nove in izumrle vrste izmenjujejo s približno istim tempom, oziroma, da se nove vrste pojavljajo nekoliko hitreje.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Naš domači planet se ponaša s prav baročno pestrostjo živalskih, rastlinskih in mikrobnih vrst. Na kopnem in v morju veselo brbota nepregledna množica najrazličnejših oblik življenja, od mikroskopskih bakterij do orjaških sekvoj in velikanskega sinjega kita. Vsaka vrsta je enkratna in svet zase, rezultat milijonov let počasnega evolucijskega ustvarjanja. A koliko je v resnici vrst? Na to skuša odgovoriti sogovornik v Frekvenci X: nekdanji predsednik britanske Kraljeve družbe oziroma akademije znanosti, profesor doktor Robert May.
Koliko vrst je po vašem mnenju na našem planetu?
Neverjetno je, da na to nimamo odgovora. Poimenovali smo jih približno milijon in pol, vendar so bile nekatere – neodvisno – odkrite dvakrat. Zato bo potrebno še nekaj urejanja. Verodostojne ocene se gibljejo med nekaj in 100 milijoni vrst, sam pa najbolj verjamem mnenju, da je število nekje med tremi in desetimi milijoni.
Ali je sploh verjetno, da bodo znanstveniki odkrili in prešteli vse vrste, ki obstajajo?
Morda res nikoli ne bomo postavili zadnje pike na i, a ker smo rešili nekatere probleme, s katerimi se srečujemo – na primer spreminjanja ozračja in rasti prebivalstva – menim, da bi z napredkom znanosti, boljšo molekularno genetsko metodo za prepoznavanje vrst in urejanje taksonomije, sčasoma lahko identificirali vse evkariote, se pravi živali in rastline. Po moji oceni pa bomo za to potrebovali vsaj stoletje. Dela torej ne bomo končali v naslednjih nekaj letih.
Ali je vprašanje števila vrst samo akademske narave – gre samo za našo radovednost – ali pa je pomembno tudi iz kakšnega drugega vidika?
Po mojem je zelo pomembno tudi iz drugih vidikov. Eden mojih predhodnikov, slavni fizik, ki je bil predsednik Kraljeve družbe oziroma naše akademije znanosti, je pred sto leti rekel, da gre pri tem le za zbiranje znamk. V resnici pa spoznavamo, da nas naravni ekološki sistemi oskrbujejo z vsemi vrstami storitev – čisto vodo, opraševanjem rastlin – s stvarmi, ki niso vključene v konvencionalno ekonomsko vrednotenje oziroma bruto družbeni proizvod, so pa ključne za naše dobro počutje. Ne gre estetske užitke, ampak konkretne, oprijemljive koristi, ki so približno enako velike kot konvencionalni BDP. Ker povzročamo izumrtje vrst in motimo ekosisteme, jih moramo bolje razumeti. To pa pomeni, da moramo najprej sploh vedeti, kaj vse jih sestavlja.
Kaj menite, je trenutno število vrst glede na evolucijsko zgodovino veliko ali majhno? Je bilo recimo pred nekaj milijoni let na Zemlji veliko več različnih vrst?
Naše poznavanje preteklosti je manj natančno, ker se zanašamo na pomanjkljive fosilne dokaze, saj je mehkejša tkiva težko najti. Dokazi iz zadnje pol milijarde let pa nakazujejo, da je število vrst – in s tem njihova raznovrstnost – postopoma raslo. Imeli smo pet velikih množičnih izumrtij, med njimi tudi tisto, ki stari živalski vek ločuje od srednjega. Takrat je morda izumrlo 90 % vseh vrst . A po prav vsakem množičnem izumrtju je v nekaj milijonih let število vrst znova naraslo in doseglo še večjo stopnjo raznovrstnosti. Zato je na Zemlji zdaj najbrž več vrst kot kdaj prej. In tudi če se približuje val šestega množičnega izumrtja in bo znaten delež vrst res izumrl, se bo število vrst v petih, šestih milijonih let vrnilo na podobno raven. Če seveda planetu ne bomo prizadeli večje škode.
Dandanes je aktualno predvsem izumiranje vrst, kaj pa druga plat zgodbe – kako hitro in v kakšnem številu nastajajo nove?
Najdbe fosilov kažejo, da so vrste vedno izumirale in da so se vedno pojavljale nove, in to s podobnim tempom. Število novih vrst nekoliko presega izumiranje starih. Pri petih množičnih izumrtjih je nenavadna le hitrost tega procesa. Vrste so izumirale bistveno hitreje kot se pojavljale nove. Valovi izumrtij so – vsaj nekateri – prišli zelo hitro, v sto ali tisoč letih, medtem ko je trajalo veliko dlje, da so nove vrste zapolnile nastalo praznino – najverjetneje pet milijonov let. Prepričan sem, da ta hip nastajajo nove vrste, a veliko počasneje, kot uničujemo obstoječe. Po drugi strani pa fosili kažejo, da se nove in izumrle vrste izmenjujejo s približno istim tempom, oziroma, da se nove vrste pojavljajo nekoliko hitreje.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. Tako v drugi epizodi spoznamo Ajdo Lotrič, podiplomsko študentko ladijske arhitekture in arktične tehnologije na Univerzi Aalto na Finskem. Na sever jo je peljala ljubezen do mrazu in Arktike, ladijsko inženirstvo pa je začela študirati, ker jo je zanj navdušil dedek.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. V prvi epizodi je z nami Eva Turk, ki je vse študijsko obdobje preživela v tujini, skoraj 25 let, zadnjih 5 let deluje kot izredna profesorica na Univerzi Jugovzhodne Norveške in raziskovalka na Univerzi v Oslu. Osredotočena je na polje javnega zdravstvenega sistema, opolnomočenja pacientov in vpeljevanje digitalizacije v polje zdravstva.
Frekvenca X tokrat pogleduje k najmlajšim, ki prav danes začenjajo novo šolsko leto. Marsikdo reče, da šola ubije radovednost, nas pa zanima ravno nasprotno: kako pri mladih danes spodbujati radovednost in veselje do znanosti? Podali smo se med knjige, v muzej, celo na predstavo … in izvedeli marsikaj zanimivega.
20. julija mineva natanko 200 let od rojstva češkega meniha Gregorja Mendla, ki slovi kot oče genetike. Obletnica rojstva tega učenjaka, ki se je v zgodovino vpisal s križanjem graha, je lahko priložnost za to, da se na kratko ozremo na pot, ki jo je v teh dveh stoletjih prehodila genetika, in preletimo temeljne izzive, pred katerimi je danes. Maja Ratej se je o tem pogovarjala z genetikom dr. Alešem Mavrom s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana. Začela sta s komentarjem dela Gregorja Mendla. Kaj je bil ta njegov revolucionarni uvid, zaradi katerega mu pravimo oče genetike?
Pred natanko desetletjem so iz raziskovalnega središča CERN v bližini Ženeve sporočili, da so se dokopali do enega največjih prebojev v fiziki sodobnega časa. Odkriti Higgsov bozon je bil edini še manjkajoči košček standardnega modela fizike osnovnih delcev. Veliki hadronski trkalnik, gigantska naprava dolžine ljubljanske obvoznice, je po skoraj štirih letih delovanja upravičil pričakovanja in potrdil, kar so fiziki predvidevali skoraj pet desetletij.
Danes je 23. junij, na ta dan je v koledarju kresna noč in po ljudskem verovanju naj bi bilo prav tedaj mogoče razumeti govorico živali, ob pogoju, da ti v čevelj pade praprotno seme. A da bi slišali živalsko govorico, ne potrebujemo ne kresne noči ne praprotnega semena, ampak le malo znanosti in domišljije. V svetu okoli nas je pravi vrvež – na vseh mogočih zvočnih frekvencah, v elektromagnetnih silnicah, barvnih spektrih, vibracijskih ritmih, kemičnih pošiljkah … Ste za to, da splezamo na babilonski stolp vsega živega? To epizodo sta pripravila Maja Ratej in strokovni sodelavec dr. Matjaž Gregorič. Sogovorniki: - Urša Fležar, Biotehniška fakulteta - Gordana Glavan, Biotehniška fakulteta - Ines Mandič Mulec, Biotehniška fakulteta - Jernej Polajnar, Nacionalni inštitut za biologijo - Barbara Zakšek, Center za kartografijo flore in favne - biologinja in operna pevka Petra Vrh Vrezec
Vesolje, telekomunikacije, genetika, medicina, podnebna znanost. Kateri so največji preboji, ki so zaznamovali ta znanstvena področja? Analiziramo največje mejnike na področju znanosti v zadnjih 50 letih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Fizik svetovnega slovesa Carlo Rovelli o fiziki in filozofiji časa: "Čas kot tak v resnici ne obstaja. Čas je prostor, ki ga odpirata naš spomin in pričakovanje".
Frekvenca X se je v času praznovanja 50-letnice Vala 202 podala tudi med šolarje in kot vreče zlata med njimi delila šolske, profesorske, življenjske in raziskovalne izkušnje naših strokovnjakov. Prijetno, sicer hladno jutro je namreč na OŠ Brinje v Grosupljem zaznamoval pogovor z imenitnimi gosti, ki so se z veseljem pomešali med mladino. Dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel so osnovnošolcem prinesli in tudi prenesli svojo strast do raziskovanja, do eksperimentiranja in tudi reševanja ugank.
Frekvenca X se je pomešala med osnovnošolce - svoje raziskovalne, šolske, življenjske izkušnje so z mladimi radovedneži delili dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel.
Kako se je znanost delala pred 50. leti? Na Inštitutu Jožef Stefan in Kemijskem inštitutu smo obiskali laboratorije in tedaj aktivne raziskovalce ter preverili, kako se je znanost obnašala na terenu Biotehniške fakultete.
V Frekvenci X še zadnji, 3. del serije o zajemanju in shranjevanju ogljika, torej o sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja.
V Frekvenci X nadaljujemo serijo oddaj o zajemanju in shranjevanju ogljika, sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja.
V 1. delu serije Frekvence X o zajemanju in shranjevanju ogljika se odpravljamo v sežigalnico odpadkov, ki ima rešitev za svoje ogljične izpuste.
Na mineralnih gnojilih sloni slaba polovica prebivalstva na svetu, vse skupaj pa se je začelo s postopkom čudno zvenečega imena, pod katerega se podpisujeta Nobelovca Fritz Haber in Carl Bosch.
Kako je vojna v Ukrajini vplivala na raziskovanje vesolja, o odkritju najbolj oddaljene zvezde doslej, kako deluje vesoljski teleskop James Webb, o ERC projektu in o tem, kaj prinaša mesec maj.
Kaj so ključna vprašanja, ki bi jih bilo treba zastaviti prihodnjim oblikovalcem politik v Sloveniji v zvezi z znanostjo pri nas?
Kako uspešno bi se različice s hitrejšo prenosljivostjo ali izogibanjem imunski zaščiti ali kombinaciji obojega, lahko razširile po populaciji? Pogovor z dr. Mary Bushman s harvardske šole za javno zdravje.
Tri mlade znanstvenice predstavljajo svoje raziskovalne izzive, konkretne projekte, komentirajo razmere na področju znanosti v Sloveniji in svetu. Kje se vidijo v prihodnosti?
Neveljaven email naslov