Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sonce je gibalo, ki poganja Osončje, v katerem živimo. Je tudi edina zvezda, ki jo lahko podrobno preučujemo.
Močni tokovi delcev in rentgenskega sevanja, ki prihajajo od tam, letijo mimo Zemlje in vplivajo na njeno ozračje, povzročajo polarne sije, motijo prenos električne energije in – zelo redko – celo obsevajo letalske potnike.
Torej so poleg znanstvenih tudi vsakodnevni razlogi, zakaj si želimo Sonce bolje razumeti.
Dr. Richard Marsden ima dolgoletne izkušnje z vesoljskimi misijami, ki so preučevale naše Sonce. Vodil je misijo Ulysses Evropske vesoljske agencije, ki je izjemno veliko prispevala k našemu razumevanju Sonca. Pravzaprav je bilo to prvič, da smo Zemljani lahko videli polarna območja Sonca. Zemlja je namreč vedno nad Sončevim ekvatorjem, zato polarnih območij ni mogoče dobro videti. Misija Ulysses je bila velik uspeh. Leta 2008 je v vesolju delovala že 18 let.
Take misije imajo na krovu veliko zapletene opreme, tudi računalnikov. Najbrž nihče ne bi niti pomislil, da bi isti osebni računalnik uporabljal dve desetletji. Če upoštevamo še težave zaradi neprijaznega vesoljskega okolja, je izjemna zanesljivost računalnikov na krovih vesoljskih ladij pravzaprav majhen čudež. Že dejstvo, da je skoraj dve desetletji delovala v grobem vesoljskem okolju, kaže, da je tehnologija, razvita za vesoljske polete, lahko uporabna tudi za gradnjo zapletenih sistemov na Zemlji, če seveda od njih pričakujemo več desetletij dolgo zanesljivo delovanje brez servisnih posegov.
Dr. Richard Marsden zdaj pripravlja naslednjo dolgotrajno vesoljsko misijo. Je znanstveni direktor Sončevega orbiterja, ki ga je Evropske vesoljska agencija pravkar izbrala kot naslednjo vesoljsko misijo za študij Sonca. Na Nizozemsko ga je poklical Matej Praprotnik:
Doktor Marsden, misija Sončni orbiter Evropske vesoljske agencije, ki poteka pod vašim vodstvom, bo poskušala najti odgovore z opazovanjem Sonca od tako blizu kot še nobeno vesoljsko plovilo. Približati se Soncu na četrtino dosedanje razdalje je težko in utegne biti tudi nevarno. Sonce tam seva 16-krat močneje, zato je instrumente težko zaščititi. Zakaj se hočete Soncu tako zelo približati in kako ga nameravate opazovati?
Sonce je motor, ki poganja Osončje, v katerem živimo. Je tudi edina zvezda, ki jo lahko podrobno preučujemo. Pomembno je, da izvemo čim več o procesih v njem. Do določene mere nam to uspeva s teleskopi na Zemlji in z instrumenti na satelitih nad Zemljo. Če pa hočemo resnično razumeti izvor tistega, kar prihaja s Sonca, se moramo viru čim bolj približati. Marsikatera podrobnost, ki bi jo radi preučili, se porazgubi. Tako je s Sončevim vetrom, atmosfero, ki se od Sonca širi navzven in gre mimo Zemlje. Podrobnosti se na poti izgubijo – tako kot pri Sončevem vetru.
Razumem. V preteklem stoletju Sonce še nikoli ni bilo tako mirno, kot je zadnja leta. Tako vedenje je dokaj nepričakovano. Kako se to sklada z načrti misije Sončnega orbiterja?
To je zelo dobro vprašanje. Zadnji Sončev minimum je trajal veliko dlje, kot je bilo pričakovano. Podatki s prejšnje misije Odisej so pokazali tudi, da je Sončev veter veliko šibkejši, kot je bil v prejšnjih obdobjih vesoljske dobe. To nam pove, da procesov v Soncu v resnici še ne poznamo. Očitno je Sončni orbiter misija v pravem trenutku. Zlasti ne razumemo, kaj povzroča magnetno polje na Soncu in zakaj se polje spreminja. To je namreč glavni motor vse Sončeve dejavnosti. S Sončnim orbiterjem bomo lahko prvič izmerili celotno magnetno polje od ekvatorja do tečajev. Tako bomo lahko razumeli podrobno delovanje dinama, ki poganja ta magnetizem.
Glede na skrajne razmere v vesolju je izjemna zanesljivost uporabljenih računalnikov pravi čudež. Kako to dosežete? Ali bi se strinjali, da naši domači računalniki niso tako zanesljivi zaradi nestabilne programske opreme, medtem ko bi njihova strojna oprema zdržala desetletja?
To je res. Elektronska oprema na satelitih mora biti zelo zanesljiva, saj tja ne moremo poslati serviserja, če se kaj pokvari. To pomeni, da moramo izbrati posebne elektronske sestavne dele, ki so primerni za uporabo v vesolju. Glavno pa je, da vse skrbno preizkusimo že na Zemlji v primerljivih razmerah, preden opremo pošljemo v vesolje. Tako se še pred izstrelitvijo satelita prepričamo, da smo preverili vse morebitne težave. Mogoče bo koga presenetilo, da je elektronska oprema, ki jo uporabljamo, manj izpopolnjena od tiste v najzmogljivejših domačih računalnikih. Tako poskrbimo za čim večjo zanesljivost.
Doktor Marsden, kakšna je prednost, da zdaj Sonce lahko opazujemo od zgoraj in od spodaj in ga ne gledamo več samo v trebuh? Prej ste omenili, da Sonca še ne poznamo dovolj dobro.
Sonce je trirazsežno telo, ki se vrti okoli svoje osi. To pomeni, da ni lepo simetrično. Če bi res radi vedeli, kako delujejo zvezde in kako deluje naše Sonce, ga moramo opazovati z vseh kotov. Za preučevanje Sončeve dejavnosti so najpomembnejša območja okoli obeh polov, ki ju z Zemlje ne vidimo. Zato moramo polarna območja opazovati z visoke zemljepisne širine. Menimo, da se tam dogaja marsikaj pomembnega, kar poganja magnetno polje. Pričakujemo, da bo na tem področju Sončni orbiter dosegel največji napredek.
Še zadnje vprašanje, doktor Marsden. Sončni orbiter je glavni prispevek Evropske vesoljske agencije k Mednarodni pobudi Življenje z zvezdo. Ali bi nam lahko na kratko opisali glavne cilje te pobude?
Preprosto povedano: s programom Življenje z zvezdo naj bi dosegli celovito razumevanje, kako so Sonce, Zemlja in tako imenovana heliosfera povezani med seboj v sistem, ter kako ta sistem vpliva na življenje in družbo na Zemlji. Z uporabo skupnih zmogljivosti vseh vesoljskih agencij na svetu se je tega raziskovanja mogoče lotiti najbolj učinkovito. Zato smo ga tudi poimenovali Mednarodna pobuda Življenje z zvezdo. Končni cilj je napovedovati tako imenovano sončno vreme, kot to počnemo za vreme na Zemlji.
Sončev orbiter bo po izstrelitvi leta 2017 ali 2018 deloval naslednjih sedem ali osem let. A kdo ve: če je misija Ulysses lahko zgled, bo življenjska doba Sončevega orbiterja morda mnogo daljša.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Sonce je gibalo, ki poganja Osončje, v katerem živimo. Je tudi edina zvezda, ki jo lahko podrobno preučujemo.
Močni tokovi delcev in rentgenskega sevanja, ki prihajajo od tam, letijo mimo Zemlje in vplivajo na njeno ozračje, povzročajo polarne sije, motijo prenos električne energije in – zelo redko – celo obsevajo letalske potnike.
Torej so poleg znanstvenih tudi vsakodnevni razlogi, zakaj si želimo Sonce bolje razumeti.
Dr. Richard Marsden ima dolgoletne izkušnje z vesoljskimi misijami, ki so preučevale naše Sonce. Vodil je misijo Ulysses Evropske vesoljske agencije, ki je izjemno veliko prispevala k našemu razumevanju Sonca. Pravzaprav je bilo to prvič, da smo Zemljani lahko videli polarna območja Sonca. Zemlja je namreč vedno nad Sončevim ekvatorjem, zato polarnih območij ni mogoče dobro videti. Misija Ulysses je bila velik uspeh. Leta 2008 je v vesolju delovala že 18 let.
Take misije imajo na krovu veliko zapletene opreme, tudi računalnikov. Najbrž nihče ne bi niti pomislil, da bi isti osebni računalnik uporabljal dve desetletji. Če upoštevamo še težave zaradi neprijaznega vesoljskega okolja, je izjemna zanesljivost računalnikov na krovih vesoljskih ladij pravzaprav majhen čudež. Že dejstvo, da je skoraj dve desetletji delovala v grobem vesoljskem okolju, kaže, da je tehnologija, razvita za vesoljske polete, lahko uporabna tudi za gradnjo zapletenih sistemov na Zemlji, če seveda od njih pričakujemo več desetletij dolgo zanesljivo delovanje brez servisnih posegov.
Dr. Richard Marsden zdaj pripravlja naslednjo dolgotrajno vesoljsko misijo. Je znanstveni direktor Sončevega orbiterja, ki ga je Evropske vesoljska agencija pravkar izbrala kot naslednjo vesoljsko misijo za študij Sonca. Na Nizozemsko ga je poklical Matej Praprotnik:
Doktor Marsden, misija Sončni orbiter Evropske vesoljske agencije, ki poteka pod vašim vodstvom, bo poskušala najti odgovore z opazovanjem Sonca od tako blizu kot še nobeno vesoljsko plovilo. Približati se Soncu na četrtino dosedanje razdalje je težko in utegne biti tudi nevarno. Sonce tam seva 16-krat močneje, zato je instrumente težko zaščititi. Zakaj se hočete Soncu tako zelo približati in kako ga nameravate opazovati?
Sonce je motor, ki poganja Osončje, v katerem živimo. Je tudi edina zvezda, ki jo lahko podrobno preučujemo. Pomembno je, da izvemo čim več o procesih v njem. Do določene mere nam to uspeva s teleskopi na Zemlji in z instrumenti na satelitih nad Zemljo. Če pa hočemo resnično razumeti izvor tistega, kar prihaja s Sonca, se moramo viru čim bolj približati. Marsikatera podrobnost, ki bi jo radi preučili, se porazgubi. Tako je s Sončevim vetrom, atmosfero, ki se od Sonca širi navzven in gre mimo Zemlje. Podrobnosti se na poti izgubijo – tako kot pri Sončevem vetru.
Razumem. V preteklem stoletju Sonce še nikoli ni bilo tako mirno, kot je zadnja leta. Tako vedenje je dokaj nepričakovano. Kako se to sklada z načrti misije Sončnega orbiterja?
To je zelo dobro vprašanje. Zadnji Sončev minimum je trajal veliko dlje, kot je bilo pričakovano. Podatki s prejšnje misije Odisej so pokazali tudi, da je Sončev veter veliko šibkejši, kot je bil v prejšnjih obdobjih vesoljske dobe. To nam pove, da procesov v Soncu v resnici še ne poznamo. Očitno je Sončni orbiter misija v pravem trenutku. Zlasti ne razumemo, kaj povzroča magnetno polje na Soncu in zakaj se polje spreminja. To je namreč glavni motor vse Sončeve dejavnosti. S Sončnim orbiterjem bomo lahko prvič izmerili celotno magnetno polje od ekvatorja do tečajev. Tako bomo lahko razumeli podrobno delovanje dinama, ki poganja ta magnetizem.
Glede na skrajne razmere v vesolju je izjemna zanesljivost uporabljenih računalnikov pravi čudež. Kako to dosežete? Ali bi se strinjali, da naši domači računalniki niso tako zanesljivi zaradi nestabilne programske opreme, medtem ko bi njihova strojna oprema zdržala desetletja?
To je res. Elektronska oprema na satelitih mora biti zelo zanesljiva, saj tja ne moremo poslati serviserja, če se kaj pokvari. To pomeni, da moramo izbrati posebne elektronske sestavne dele, ki so primerni za uporabo v vesolju. Glavno pa je, da vse skrbno preizkusimo že na Zemlji v primerljivih razmerah, preden opremo pošljemo v vesolje. Tako se še pred izstrelitvijo satelita prepričamo, da smo preverili vse morebitne težave. Mogoče bo koga presenetilo, da je elektronska oprema, ki jo uporabljamo, manj izpopolnjena od tiste v najzmogljivejših domačih računalnikih. Tako poskrbimo za čim večjo zanesljivost.
Doktor Marsden, kakšna je prednost, da zdaj Sonce lahko opazujemo od zgoraj in od spodaj in ga ne gledamo več samo v trebuh? Prej ste omenili, da Sonca še ne poznamo dovolj dobro.
Sonce je trirazsežno telo, ki se vrti okoli svoje osi. To pomeni, da ni lepo simetrično. Če bi res radi vedeli, kako delujejo zvezde in kako deluje naše Sonce, ga moramo opazovati z vseh kotov. Za preučevanje Sončeve dejavnosti so najpomembnejša območja okoli obeh polov, ki ju z Zemlje ne vidimo. Zato moramo polarna območja opazovati z visoke zemljepisne širine. Menimo, da se tam dogaja marsikaj pomembnega, kar poganja magnetno polje. Pričakujemo, da bo na tem področju Sončni orbiter dosegel največji napredek.
Še zadnje vprašanje, doktor Marsden. Sončni orbiter je glavni prispevek Evropske vesoljske agencije k Mednarodni pobudi Življenje z zvezdo. Ali bi nam lahko na kratko opisali glavne cilje te pobude?
Preprosto povedano: s programom Življenje z zvezdo naj bi dosegli celovito razumevanje, kako so Sonce, Zemlja in tako imenovana heliosfera povezani med seboj v sistem, ter kako ta sistem vpliva na življenje in družbo na Zemlji. Z uporabo skupnih zmogljivosti vseh vesoljskih agencij na svetu se je tega raziskovanja mogoče lotiti najbolj učinkovito. Zato smo ga tudi poimenovali Mednarodna pobuda Življenje z zvezdo. Končni cilj je napovedovati tako imenovano sončno vreme, kot to počnemo za vreme na Zemlji.
Sončev orbiter bo po izstrelitvi leta 2017 ali 2018 deloval naslednjih sedem ali osem let. A kdo ve: če je misija Ulysses lahko zgled, bo življenjska doba Sončevega orbiterja morda mnogo daljša.
Profesor Martin Asplund je vodilni svetovni strokovnjak za preučevanje kemične sestave vesolja, kot ga vidimo v zvezdah naše Galaksije. Je prvi, ki je natančno določil kemično sestavo Sonca – naše domače zvezde, ki jo najbolje poznamo -, vendar se je v zadnjem desetletju pokazalo, da je njegova kemična sestava drugačna, kot smo mislili dotlej. Kako velike so te razlike in zakaj je do njih prišlo? Iz česa so zvezde, kako natančno je znanje o tem in zakaj nas to zanima? Odgovore boste zvedeli v tokratni astronomski Frekvenci X. Oddajo pripravljamo v sodelovanju s prof.dr. Tomažem Zwittrom.
Ljudje smo seveda kompleksna živa bitja z zelo jasno izdelanimi preživetvenimi modeli. V nekaj tisočletjih hitrega razvoja smo ustvarili kompleksno civilizacijo, ki omogoča učinkovito globalno sodelovanje in hitro izmenjavo idej. A kaj konkretno je tista bistvena lastnost, ki nam je omogočila, da smo postali uspešnejši kot katera koli druga žival na planetu?
Z mikrobi se družimo vsak dan in to domala na slehernem mestu. Še več, v svojem telesu nosimo nekajkrat več mikroorganizmov, kot je naših celic! Dolgo časa so na Zemlji kraljevali sami in so po mnenju dr. Davida Stoparja z Biotehniške fakultete v Ljubljani najbolje prilagojena bitja za življenje na njej, ki nas bodo najverjetneje tudi preživela. V tokratni Frekvenci smo se podali v mikro svet mikrobov, šteli do 1031, koliko naj bi jih bilo po nekaterih ocenah na planetu, in ob primeru ebole ugotavljali, kako (ne)uspešni smo lahko v boju z njimi.
Po več kot deset let trajajoči odisejadi vesoljske sonde Rosetta 12. novembra pričakujemo spust pristajalnega modula Philae na komet Čurjumov-Gerasimenko. Gre za eno najbolj zapletenih vesoljskih nalog doslej.
Izbira spolnega in /ali življenjskega partnerja je ključnega pomena za ohranjanje genov skozi evolucijo, za boljši biološki fitnes človeka, ki ga merimo po tem, koliko potomcev, ki preživijo do spolne zrelosti, ima posameznik.
Ob skokovitem razvoju elektronike in napredku v biologiji znanstveniki in tehnologi zadnja leta vse bolj razmišljajo, kako bi lahko ustvarili čim večjo sinergijo med elektronskimi napravami in telesom. V naslednjem desetletju bi lahko z združitvijo elektronskih naprav in biologije na primer povrnili vid ali pozdravili poškodbe hrbtenjače, z mikročipi pa opravljali hitre diagnoze. Gost je dr. Stewart Smith z Univerze v Edinbourghu.
Zakaj bi nekdo šel na koncert tišine v izvedbi vrhunskega orkestra, zakaj bi zbirali prazne listke znanih oseb ali si navdušeno ogledovali nek prazen prostor? Raziskujemo, zakaj nam lahko nek dogodek ali predmet v ustreznem kontekstu sproži neverjetno ugodje. Pomembno je tudi naše predhodno vedenje in pričakovanje, ki dogodek vnaprej klasificira in označi. Gostimo uglednega ameriškega psihologa prof. Paula Blooma in slovenskega slikarja Arjana Pregla, ki v svoja dela vključuje tudi družbeni kontekst. Z vrhunskim violinistom Milkom Jurečičem v središču Ljubljane preverjamo, kaj vpliva na ugodje mimoidočih in njihovo dobrodušnost …
Smo v tednu razglasitev letošnjih Nobelovih nagrad. V ponedeljek so razglasili nagrajence na področju medicine, in sicer za odkritje sistema pozicioniranja v možganih, tako imenovanega “notranjega GPS sistema”, ki človeku omogoča orientacijo v prostoru. Letošnjo Nobelovo nagrado na področju fizike je prinesel izum modrih LED diod, nagrajenci na področju kemije pa so prestižno nagrado dobili za razvoj na področju fluoroscenčne mikroskopije. Zakaj so ti izumi pomembni, razpravljamo s strokovnjaki na izbranih področjih
Mednarodna skupina astronomov pod vodstvom Janeza Kosa in prof.Tomaža Zwittra s Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani je nedavno v prestižni reviji Science objavila članek, v katerem so prvič raziskali porazdelitev medzvezdnih oblakov makromolekul v prostoru med zvezdami naše galaksije in problematiko medzvezdnih absorbcijskih pasov neznanega izvora. Gre za pomemben gradnik pri iskanju odgovorov na vprašanja: v kakšnem vesolju smo in kaj je tu okrog nas, iz česa nastanejo nove zvezde, kako se ta material zgosti v nove predmete in nove planete.
Če še tehtate, kam se podati, pripravljamo nekaj namigov za vas. Od tega, da spoznate avtonomnega robota, ki zmore čuda reči, do potovanja v skrivnostne globine vesolja. Raziskovalci bodo v petek tudi razkrili, katera jabolka ekološke pridelave so najboljša, in nas pospremili med stene umetnih krvnih žil prihodnosti. Za piko na “i” pa smo pred petkovim odprtjem obiskali tudi razstavo o tem, kako si je slovenska znanstvena domišljija zamislila sedmi del Vojne zvezd.
Nobelov nagrajenec, Britanec Oliver Smithies, ki je to prestižno nagrado za znanstvene dosežke prejel leta 2007 za prelomna odkritja na področju matičnih celic in rekombinantne DNK. Čeprav že 89-leten, iz njega še vedno izžareva otroško navdušenje nad eksperimenti.
Evropska vesoljska sonda Rosetta je pred kratkim po desetih letih potovanja ujela drveči komet Čurjumov-Gerasimenko in kot prvo vesoljsko plovilo v zgodovini tovrstnih raziskovanj kroži okrog njega, dokler se mu ne bo novembra toliko približala, da bo nanj poslala robota. Rosetta je komet, ki se premika s hitrostjo 55 tisoč kilometrov na uro, ujela več kot 400 milijonov kilometrov stran od nas.
Znanstveniki se zadnja leta navdušujejo nad osupljivimi sposobnostmi in prezrtim pomenom biološke molekule, za katero je veljalo, da igra v delovanju naših celic stransko vlogo. Drobcene molekule, ki so sprožile pravo renesanso v genetiki, obenem pa obljubljajo tudi napredek v medicini, slišijo na ime ribonukleinske kisline ali krajše RNK. Če vam je ta kratica znana, je to zato, ker imajo podobno ime kot njihova veliko bolj slavna sorodnica – kraljeva molekula DNK.
O enem najslavnejših genijev 20-ega stoletja, ki je postavil temelje moderni fiziki, Albertu Einsteinu, ste bržkone že veliko slišali, v tokratni oddaji pa odstiramo tisto razsežnost njegovega življenja, ki je javnosti manj znana. Einstein je v svojem najbolj ustvarjalnem obdobju živel in deloval v tesni navezi s svojo ženo, prav tako matematičarko in fizičarko – Milevo Marić, rojeno v bližini Novega Sada.
O enem najslavnejših genijev 20-ega stoletja, ki je postavil temelje moderni fiziki, Albertu Einsteinu, ste bržkone že veliko slišali, v tokratni oddaji pa odstiramo tisto razsežnost njegovega življenja, ki je javnosti manj znana. Einstein je v svojem najbolj ustvarjalnem obdobju živel in deloval v tesni navezi s svojo ženo, prav tako matematičarko in fizičarko – Milevo Marić, rojeno v bližini Novega Sada.
Tokrat o prihodnosti vesoljskih raziskav, ki postajajo vse bolj vznemirljive in zanimive. Tehnologija namreč zelo napreduje, zasuki so nepričakovani in zelo uspešni. Frekvenca X s prof. Dr. Tomažem Zwittrom in Mijo Škrabec Arbanas.
Otroci s tremi biološkimi starši? Morda se sliši strašljivo, a gre za postopek, ki bi preprečil dedni prenos bolezni in tako obudil upanje mnogih družin, ki se spopadajo z genetskimi obolenji. Zanima nas predvsem, ali sta tehnologija in znanost že dovolj razviti, da bi bilo mogoče presaditev mitohondrijev uporabiti v klinični praksi; katere genetske bolezni bi bilo mogoče s tem preprečiti, kako pogoste so te bolezni in kako je z etičnimi vprašanji ter pomisleki? Naš gost je prof. Doug Turnbull z univerze v Newcastlu.
Raziskovalci na univerzi Penn so mišim preprečili naravno spanje in so jim simulirali spalni ritem. Rezultati so pokazali, da so miši že po treh dneh izgubile 25 odstotkov nevronov, ki so zadolženi za pozornost. Profesorica Sigrid Veasey meni, da se podoben učinek lahko pojavi tudi pri ljudeh, ki delajo v izmenskem delu.
Leta 2008 so v neki Sibirski jami odkrili ostanke človečnjakov, ki so sobivali z neandertalci in se pomešali v našo vrsto. Poimenovali so jih po jami. Zdaj so to – Denisovani. Ko je predhodnik človeka zapustil Afriko, so na Zemlji tako živele vsaj štiri vrste človečnjakov. Kaj pomeni odkritje nove vrste, bo razložil dr. Bence Viola z Inštituta Maxa Plancka.
Izbruhi žarkov gama se - gledano statistično - pojavljajo enkrat na dan, verjetnost, da bi se zgodili v naši galaksiji, pa je precej majhna, kar je dobro, saj bi tako močna eksplozija relativno blizu nas lahko poškodovala zgornje plasti atmosfere in uničila ozonsko plast, kar bi gotovo negativno vplivalo na življenje na Zemlji. Gre za najmočnejše eksplozije v vesolju po velikem poku. Teh spektakularnih dogodkov pred dvajsetimi leti niti približno nismo razumeli, zdaj pa se slika sestavlja. Nov pogled v območje nastanka izbruhov in na razumevanje, kaj se dogaja v samem izvoru izbruha sevanja gama, je odkrila raziskava, pri kateri sodeluje tudi mladi astrofizik dr. Drejc Kopač, gost tokratne Frekvence X.
Neveljaven email naslov