Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Si predstavljate, da bi na embalaži mortadele, ki ste jo pravkar kupili v trgovini, pisalo – pri nastajanju te salame ni trpela ali umrla nobena žival?
Na Nizozemskem bodo do konca leta izdelali prvo sintetično klobaso, nekoč bomo morda lahko jedli celo zrezek iz sibirskega tigra ali hamburger s polpetom iz mesa pande!
Realnost ali fikcija?
V prihodnosti bomo meso morda gojili kar v laboratorijskih posodah, tako vsaj razmišlja peščica znanstvenikov, ki verjame, da bi lahko meso za zrezke in klobase vzgajali v bioreaktorjih.
V zadnjih letih je vodilni na tem področju profesor Mark Post z univerze Maastricht na Nizozemskem, ki obljublja, da bo prvo sintetično klobaso izdelal še do konca letošnjega leta. Profesor Post tako v svojem laboratoriju na veliko goji prašičje mišične celice, ki jih pridobiva iz prašičjih zarodnih celic.
Kako “nastane” umetno meso?
@Val202 Brez zadržkov bi ga. Sicer pa dvomim, da bi se dalo ustvariti takšen okus in strukturo v petrijevki kot pri pravem mesu.
— Nace (@nkran) March 14, 2012
Kljub vsem raziskavam pa profesor Post lahko za zdaj v laboratoriju vzgoji le majhne, za noht dolge in svinčnik debele krpice mišičnega tkiva. Da bi na ta način dobil dovolj mesa za eno samo klobaso, potrebuje vsaj eno leto in na tisoče takšnih krpic tkiva. Navsezadnje pa je tu še – za večino vsekakor bistvena stvar – vonj in okus tovrstnega mesa. Profesor Post priznava, da meso v njegovih laboratorijskih posodah deluje zelo bledo, saj ne vsebuje hemoglobina, ki mu drugače daje značilno rdečo barvo. Poleg tega nihče ne ve, kakšen je njegov okus, saj tkivnih preparatov, vzgojenih v laboratoriju, ni dovoljeno jesti.
“In-vitro-tarjanci”
@borutcink @Val202 Za poskusiti OK, naj razvijajo samo izdelavo človeškega mesa kot nadomestnega tkiva :) za laboratorijske steake je še čas
— Sara Karba (@SaraKarba) March 15, 2012
Če bo raziskovalcem v prihodnosti uspelo razviti načine za ekonomično vzgajanje mesa v laboratoriju, ki bo poleg vsega tudi enako okusno, kot naravno meso, bomo ljudje morda postali “in-vitro-tarjanci”.
Za nameček pa znanstveniki pravijo, da bi lahko na ta način brez težav vzgajaji tudi meso trenutno eksotičnih živali, torej bi si lahko brez etičnih zadržkov nekoč v prihodnosti privoščili hamburger z mesom sibirskega tigra ali pandin zrezek.
Okus podoben piščančjim prsim
Dr. Henk Haagsman je profesor o znanosti mesa na univerzi v Utrechtu. Pravi, da bo mogoče potrebnih še 10 let, da se bo in vitro meso znašlo v trgovinah.
Res mislite, da bi lahko v prihodnosti na tak način pridobivali meso?
Da. Vendar to na začetku ne bo čisto tako meso, kot smo ga vajeni. Za zdaj ne moremo narediti na primer svinjskih zrezkov, ampak le nekaj, kar je podobno mletemu mesu. V tem vidim prihodnost, dodatek k običajnemu pridobivanju mesa. Omenil sem, da je s pridobivanjem veliko težav, poleg tega pa ljudje ne želijo ubijati živali. Mogoče se bo s tem kakovost običajne proizvodnje mesa izboljšala in bomo naravno meso jedli redkeje ali le ob posebnih priložnostih, za vsakdanje potrebe pa bi lahko uporabljali meso iz laboratorija.
Verjetno vse zanima, kakšen je okus takega mesa. Je enako dober kot pri običajnem mesu?
Verjetno nima specifične arome govedine, jagnjetine ali svinjine, vendar pa bo imelo nevtralen okus, ki bi bil morda primerljiv z okusom piščančjih prsi, saj bo vsebovalo maščobe, beljakovine in ogljikove hidrate, ki med kuho zaradi kemičnih reakcij ustvarjajo značilen okus. Arome, kakršne ima meso različnih živali, pa bi lahko dodali pozneje, da bi ustvarili tudi take okuse.
Kaj pa zdravstveno vprašanje? Bi bilo lahko tako umetno meso škodljivo za ljudi?
Ne. Izdelovali bi ga v sterilnem okolju, medtem ko lahko ob zakolu, kot vemo, vsebina črevesja meso kontaminira. Zato je tudi skoraj vsa perutnina okužena z bakterijami. Tu takih težav ne bi imeli. Vendar bi bil to seveda industrijski proces, tako kot izdelava kruha, testenin, sira ali piva, zato bi poskrbeli za vse ukrepe, ki so potrebni za varno pridelavo hrane. Ker pa meso iz laboratorija ne bo tako kontaminirano kot navadno, bo varnejše.
Še zadnje vprašanje: koliko bi trenutno stal zrezek, izdelan v laboratoriju?
Mislim, da bo zrezek, ki ga trenutno izdeluje prof. Post, stal približno 250.000 evrov. To so seveda stroški razvoja in gojenja. Pred nekaj leti je neko podjetje izračunalo, koliko bi stala proizvodnja takega mesa, če bi nekatere stvari izboljšali, in je prišlo do podobne cene, kot jo ima zdaj navadno meso. Na koncu torej umetno meso ne bo stalo nič več kot meso, ki ga kupujete danes.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Si predstavljate, da bi na embalaži mortadele, ki ste jo pravkar kupili v trgovini, pisalo – pri nastajanju te salame ni trpela ali umrla nobena žival?
Na Nizozemskem bodo do konca leta izdelali prvo sintetično klobaso, nekoč bomo morda lahko jedli celo zrezek iz sibirskega tigra ali hamburger s polpetom iz mesa pande!
Realnost ali fikcija?
V prihodnosti bomo meso morda gojili kar v laboratorijskih posodah, tako vsaj razmišlja peščica znanstvenikov, ki verjame, da bi lahko meso za zrezke in klobase vzgajali v bioreaktorjih.
V zadnjih letih je vodilni na tem področju profesor Mark Post z univerze Maastricht na Nizozemskem, ki obljublja, da bo prvo sintetično klobaso izdelal še do konca letošnjega leta. Profesor Post tako v svojem laboratoriju na veliko goji prašičje mišične celice, ki jih pridobiva iz prašičjih zarodnih celic.
Kako “nastane” umetno meso?
@Val202 Brez zadržkov bi ga. Sicer pa dvomim, da bi se dalo ustvariti takšen okus in strukturo v petrijevki kot pri pravem mesu.
— Nace (@nkran) March 14, 2012
Kljub vsem raziskavam pa profesor Post lahko za zdaj v laboratoriju vzgoji le majhne, za noht dolge in svinčnik debele krpice mišičnega tkiva. Da bi na ta način dobil dovolj mesa za eno samo klobaso, potrebuje vsaj eno leto in na tisoče takšnih krpic tkiva. Navsezadnje pa je tu še – za večino vsekakor bistvena stvar – vonj in okus tovrstnega mesa. Profesor Post priznava, da meso v njegovih laboratorijskih posodah deluje zelo bledo, saj ne vsebuje hemoglobina, ki mu drugače daje značilno rdečo barvo. Poleg tega nihče ne ve, kakšen je njegov okus, saj tkivnih preparatov, vzgojenih v laboratoriju, ni dovoljeno jesti.
“In-vitro-tarjanci”
@borutcink @Val202 Za poskusiti OK, naj razvijajo samo izdelavo človeškega mesa kot nadomestnega tkiva :) za laboratorijske steake je še čas
— Sara Karba (@SaraKarba) March 15, 2012
Če bo raziskovalcem v prihodnosti uspelo razviti načine za ekonomično vzgajanje mesa v laboratoriju, ki bo poleg vsega tudi enako okusno, kot naravno meso, bomo ljudje morda postali “in-vitro-tarjanci”.
Za nameček pa znanstveniki pravijo, da bi lahko na ta način brez težav vzgajaji tudi meso trenutno eksotičnih živali, torej bi si lahko brez etičnih zadržkov nekoč v prihodnosti privoščili hamburger z mesom sibirskega tigra ali pandin zrezek.
Okus podoben piščančjim prsim
Dr. Henk Haagsman je profesor o znanosti mesa na univerzi v Utrechtu. Pravi, da bo mogoče potrebnih še 10 let, da se bo in vitro meso znašlo v trgovinah.
Res mislite, da bi lahko v prihodnosti na tak način pridobivali meso?
Da. Vendar to na začetku ne bo čisto tako meso, kot smo ga vajeni. Za zdaj ne moremo narediti na primer svinjskih zrezkov, ampak le nekaj, kar je podobno mletemu mesu. V tem vidim prihodnost, dodatek k običajnemu pridobivanju mesa. Omenil sem, da je s pridobivanjem veliko težav, poleg tega pa ljudje ne želijo ubijati živali. Mogoče se bo s tem kakovost običajne proizvodnje mesa izboljšala in bomo naravno meso jedli redkeje ali le ob posebnih priložnostih, za vsakdanje potrebe pa bi lahko uporabljali meso iz laboratorija.
Verjetno vse zanima, kakšen je okus takega mesa. Je enako dober kot pri običajnem mesu?
Verjetno nima specifične arome govedine, jagnjetine ali svinjine, vendar pa bo imelo nevtralen okus, ki bi bil morda primerljiv z okusom piščančjih prsi, saj bo vsebovalo maščobe, beljakovine in ogljikove hidrate, ki med kuho zaradi kemičnih reakcij ustvarjajo značilen okus. Arome, kakršne ima meso različnih živali, pa bi lahko dodali pozneje, da bi ustvarili tudi take okuse.
Kaj pa zdravstveno vprašanje? Bi bilo lahko tako umetno meso škodljivo za ljudi?
Ne. Izdelovali bi ga v sterilnem okolju, medtem ko lahko ob zakolu, kot vemo, vsebina črevesja meso kontaminira. Zato je tudi skoraj vsa perutnina okužena z bakterijami. Tu takih težav ne bi imeli. Vendar bi bil to seveda industrijski proces, tako kot izdelava kruha, testenin, sira ali piva, zato bi poskrbeli za vse ukrepe, ki so potrebni za varno pridelavo hrane. Ker pa meso iz laboratorija ne bo tako kontaminirano kot navadno, bo varnejše.
Še zadnje vprašanje: koliko bi trenutno stal zrezek, izdelan v laboratoriju?
Mislim, da bo zrezek, ki ga trenutno izdeluje prof. Post, stal približno 250.000 evrov. To so seveda stroški razvoja in gojenja. Pred nekaj leti je neko podjetje izračunalo, koliko bi stala proizvodnja takega mesa, če bi nekatere stvari izboljšali, in je prišlo do podobne cene, kot jo ima zdaj navadno meso. Na koncu torej umetno meso ne bo stalo nič več kot meso, ki ga kupujete danes.
Bo človek 2.0 živel v globalni tehno diktaturi ali se bo od urbanizacije vrnil nazaj k naravi? Raziskujemo, kam nas bodo pripeljali neznane poti umetne inteligence, kibernetike, vesoljskih tehnologij, pa spremenjeno prehranjevanje, omejitve okolja, nove oblike komunikacije … Kako bomo delovali kot družba, kakšni bodo odnosi med ljudmi s psihološkega in sociološkega vidika, kako bomo organizirani pravno in politično, bo tudi umetnost v domeni umetne inteligence? V uvodnem delu nove serije Frekvence X skušamo posneti selfi, no, pravzaprav skupinsko sliko naše prihodnosti, prihodnosti naših družin, prijateljev … Naše prihodnosti. Quo vadis, človek?! Avtorja: Luka Hvalc in Hana Hawlina
Frekvenca X se ozira proti najbolj vroči temi v vesolju – proti črni luknji! Človeštvo si jo je pred kratkim prvič lahko ogledalo na fotografiji in podoba črnega kroga z ognjenim obročem je osupnila znanstvenike in laike. Fotografija črnega kroga z ognjenim obročem velja za najnatančnejšo fotografijo, kar jih je kdaj naredilo človeštvo, saj gre za takšno preciznost, kot če bi skušali številko na kovancu, ki bi ga nekdo držal v New Yorku, razbrati iz Ljubljane. Raziskovalci so potrebovali več let za povezovanje več deset teleskopov po planetu od Havajev, prek Španije do Antarktike in ob tem izkoristili še vrtenje Zemlje, da jim je naposled uspelo dobiti fotografijo črne luknje. Kakšno novo znanje nam prinaša ta dosežek in kakšni bodo prihodnji izzivi, z nami razmišljata astrofizika dr. Tomaž Zwitter, naš strokovni sodelavec z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, in dr. Roman Gold, eden od raziskovalcev pri projektu Event Horizon.
Julie McEnery je astrofizičarka, že sedemnajst let zaposlena pri NASI, pri kateri je raziskovanje res užitek. “Če imamo zamisel o nekem novem detektorju ali želimo raziskovati določeno črno luknjo na točno določen način, ti vedno nekdo omogoči, da to storiš. Tu lahko res izpolniš vse svoje znanstvene sanje.” Je projektna znanstvenica pri projektu satelit Fermi, ki ob pomoči gama svetlobe raziskuje naše vesolje. Med zvezdami se je znašla povsem po naključju, pravi. “Obiskala sem domače v Dublinu, avtobus na poti proti domu pelje mimo univerze, izstopila sem, si ogledala oddelek za fiziko in vprašala, ali je kakšna možnost, da bi tam študirala. Rekli so da in to je bilo to.” Več o vznemirljivosti opazovanja vesolja, pa tudi občasni dolgočasnosti njenega dela, o ženskah v tehnoloških poklicih in tudi pri NASI, pa o tem, zakaj sta Luna in Sonce enako svetla, če ju opazujemo z gama svetlobo, pove v prispevku. Z njo se je pogovarjala Maja Stepančič.
V epilogu serije Vse živo danes potujemo od časov Lucy pa do Homo Futurisa, zanimalo nas bo tudi, kaj je tisto, kar ljudi res dela – ljudi. Ljudje smo dolgo veljali za krono stvarstva oziroma krono evolucijskega razvoja. Danes je težko najti lastnosti, po katerih smo posebni. Živali uporabljajo orodja, imajo jezik z dialekti, svojo kulturo … Kaj popolnoma človeškega nam je torej še ostalo? Maja Ratej se je v sklepu serije odpravila na Biotehniško fakulteto v Ljubljani, kjer je potekala tretja javna debata Frekvence X v tej sezoni. Z njo so bili še fiziolog Marko Kreft in antropologinja Petra Golja z Biotehniške fakultete, nevrolog Zvezdan Pirtošek z Nevrološke klinike v Ljubljani in strokovni sodelavec Frekvence X biolog Matjaž Gregorič iz Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU.
Bi lahko rastline opisali kot inteligentne? Čeprav rastline na prvi pogled delujejo togo in dolgočasno, so zmožne marsičesa. Lahko se učijo, imajo spomin in so sposobne celo špekulirati, v zadnjih letih ugotavljajo strokovnjaki. V novi epizodi serije Vse živo Frekvence X na piedestal postavljamo skrivno življenje rastlin. Od klepetavih grahov, iznajdljivih plezalk do hitrostnih rekorderk mesojedk. Med drugim nas bo zaneslo tudi v gozd, kjer se v tleh razprostira ogromen širokopasovni gozdni internet, po katerem rastline že milijarde let delijo dobrine, se opozarjajo na nevarnosti in se vedejo celo altruistično. Serijo pripravljata Maja Ratej in dr. Matjaž Gregorič.
V novi epizodi serije Vse živo bomo še prav posebno živalski. Odpravljamo se namreč v svet neverjetno pestrih paritvenih sistemov, ki jih poznajo živali. Od levjih krdel, prešuštniških ptičev, pretkanih škržatov, od ljubezni slepih bahavih petelinov, pajkovk kanibalk pa do ušes zaljubljenih voluharjev, med – recimo jim – napetimi četrtinami pa postrežemo še s prav posebno pajčjo ljubezensko afero. Kako živali izbirajo partnerje in kako močno jih zaznamuje spolni konflikt? Serijo pripravljata Maja Ratej in dr. Matjaž Gregorič.
S tremi urami živega programa smo 19. marca 2019 zaznamovali 10-letnico oddaje in podkasta Frekvenca X. Strnili bomo najzanimivejše utrinke: poslušalke in poslušalci so v živo zastavljali poljudnoznanstvena vprašanja, oglasili so se celo šolarji iz ene izmed učilnic, poklicali smo naše raziskovalce na šest celin, reševali smo izziv o mravljah in slonih, v interpretaciji Ivana Lotriča in Primoža Fleischmana ustvarili Zgodbo Zemlje za glas in klavir. Osrednja gostja Frekvence X je bila legendarna primatologinja in preučevalka šimpanzov Jane Goodall.
Kmalu bo natanko 50 let, odkar je Jane Goodall odkrila, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost. Znamenita britanska primatologinja bo svoje ugotovitve in izkušnje delila posebej za slavnostno Frekvenco X. Tudi o tem, kako je ime dobila po Tarzanovi Jane in kako je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj. Kljub 85 letom je še vedno vseskozi na poti, morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo. Avtorja: Maja Ratej in Matej Praprotnik
Frekvenca X ne ostaja samo na domačih tleh, veliko kličemo tudi v tujino, dobesedno na vse celine. In tako smo si ob našem desetem rojstnem dnevu rekli: “Kaj ko bi to ponovili, malo bolj zgoščeno, da preverimo, če je Zemlja res okrogla.” In tule je dokaz. Na celine sveta smo poklicali šest naših znanstvenikov. Sogovorniki: Nace Kranjc - London, Velika Britanija, Maruša Žerjal - Canberra, Avstralija, Liza Debevec - Adis Abeba, Etiopija, Jure Dobnikar - Peking, Kitajska, Tina Šantl Temkiv - Antarktika, Ajasja Ljubetič - Seattle, ZDA
So pravi gospodar in stric v ozadju našega planeta mikrobi? Več milijard let so imeli Zemljo sami zase in poganjajo vse ključne procese na Zemlji, celo padavine. Poseljujejo najbolj ekstremne dele planeta, živijo v nas, in to v velikanskih številkah, po eni od teorij naj bi bili prav mikrobi prišleki z drugega planeta. Nič na njih ni mikro, le ime. V tretji epizodi serije Vse živo se s sogovorniki dotikamo nekaterih trenutno najbolj vročih področij raziskovanja mikroorganizmov. Serijo pripravljata Maja Ratej in dr. Matjaž Gregorič.
Na Zemlji poteka šesto veliko izumiranje vrst, ki smo ga povzročili sami. Na planetu naj bi bilo ogroženih 70 odstotkov vseh vrst, v naslednjih 30 letih jih bo izumrla petina. Vsako minuto posekamo, zažgemo ali kako drugače uničimo okrog sto hektarov gozda, prav tako smo že izgubili tri četrtine genetske raznolikosti kulturnih rastlin, ki smo jih sicer nekoč sami vzgojili. Rajskega vrta ni več, opozarjata avtorja druge epizode serije Vse živo dr. Matjaž Gregorič in Maja Ratej.
Kako staro je življenje na Zemlji? Kdaj se je zgodil tisti trenutek, ko je kemija milijarde let nazaj sredi neprijazne pustinje našega planeta prešla v biologijo? V novi seriji Frekvence X »Vse živo« bomo na sledi življenju na planetu … Odstirali bomo zgodbo o neverjetni raznolikosti, boju, vztrajnosti in fantastični ustvarjalnosti narave okrog nas. In kje v vsem tem je človek, je človek res krona stvarstva?
Najprej so domnevali, da ima obliko keglja ali arašida, zdaj so znanstveniki potrdili, da gre pravzaprav za snežaka. Zamrznjeni ostanek iz časa zgodnjega Osončja, poimenovan Ultima Thule, se nahaja kar 6,4 milijarde kilometrov od Zemlje. Gre za najbolj oddaljeno nebesno telo, kar jih človeštvo kadarkoli preučevalo. “Gremo, Nova obzorja!” je na letošnjega novega leta dan zgodaj zjutraj vzkliknil Alan Stern, glavni inženir Nasine sonde New Horizons. Doktor astrofizike in član legendarne zasedbe Queen Brian May pa je zgodovinskem dogodku posvetil prav posebno pesem. Kako astrofiziki razlagajo pojav snežaka v vesolju in kaj bi lahko ugotovili na podlagi pridobljenih podatkov? Gost: dr. Tomaž Zwitter, profesor astrofizike Avtor: Luka Hvalc Foto: Nasa
Legenda pravi, da je ruski znanstvenik Dmitri Mendelejev pred 150 leti idejo zanj dobil v sanjah. Periodni sistem elementov je do danes postal eden najbolj prepoznavnih grafičnih simbolov znanosti. Ob prvi predstavitvi je bilo na njem 61 elementov, danes jih je 118, periodni sistem pa je še vedno povsem enako uporaben. O njegovi zgodovini, odkrivanju novih elementov in tudi o tem, kako se je periodni sistem preselil tudi v popkulturo se v Frekvenci X pogovarjamo z navdušenci, ki periodni sistem nosijo v denarnici, ga imajo odtisnjenega na skodelici ali o njem že celo desetletje snemajo video vsebine. Gosta: Dr. Martyn Poliakoff, Univerza v Nottinghamu (VB); Dr. Iztok Turel, ljubljanska Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Avtorja oddaje: Jan Grilc in dr. Matej Huš
Ljudje od nekdaj iščemo eliksir večne mladosti, ki bi nam zagotovil večno življenje. Če je bogovom to izredno dobro uspevalo, pa so ljudje ostali večni le v svojih dejanjih in na papirju. Morda pa se bo tudi to kmalu spremenilo. V 21. stoletju kot naslednjo veliko tehnologijo napovedujejo ravno podaljšanje človekovega življenja v večnost. Kakšen pa bi bil svet, če bi vsi živeli večno? Kako bi na svetu preživela preštevilna populacija, kje bi živela, kdo bi jo prehranil? Je večno življenje zidanje gradov v oblakih ali realna možnost? Nekaj odgovorov smo poiskali na novogoriški gimnaziji. Sogovorniki: profesor filozofije Sandi Cvek doktorska študentka biomedicine Mojca Justin upokojenka Marija Jelen dijaki Gimnazije Nova Gorica – Anja, Borja in Klemen soustanoviteljica podjetja za krioniko Alcor Linda Chamberlain dr. Zvonka Zupanič Slavec, Inštitut za zgodovino medicine Serijo Frekvence X Ordinacija dr. Prihodnost je pripravila Maja Stepančič.
Vsak dan z letalom potuje 11 milijonov ljudi, to je toliko, kot ima prebivalcev Grčija. Pomislimo, koliko vrst bolezni bi nosili in delili po svetu, če bi potovali neodgovorno. Lani je na letalu iz Dubaja v New York zavladala panika, kašljajo in bruhalo je kar sto ljudi. Po pristanku so jih zadržali v karanteni in pregledali na letalu, na srečo jih je zares zbolelo le 11. In to ne za kakšno eksotično boleznijo, ampak za gripo. Naš sogovornik je v kovčku z rajske plaže v Venezueli v Slovenijo prinesel mušice puri-puri. Ko je doma odprl kovček, so mušice zletele iz kovčka. Kaj bi se zgodilo, če bi bile okužene? Bolezni pa ne prinašamo samo domov, ampak jih tudi odnašamo v druge kraje. Že britanski raziskovalec James Cook je s svojo posadko leta 1778 na Havaje prinesel gripo, tuberkulozo, sifilis … In z njimi smrt za številne avtohtone prebivalce.Raziskujemo izzive, ki jih za naše zdravje prinašata sodoben način življenja in mobilnost. Kaj za razvoj starih in novih bolezni pomenijo hitre podnebne spremembe, kako lahko z genetskimi manipulacijami (na primer malaričnega komarja) uničimo nalezljive bolezni in kakšne so lahko posledice za naš ekosistem. Že če recimo iz Indonezije prinesete odmrle korale ali na domačem vrtu posadite semena manga iz Tajske, lahko ob slabem scenariju to pomeni, da ste domov prinesli tudi virusno, bakterijsko ali glivično okužbo, ki se lahko v našem okolju tudi razmnoži. Bo čez 30 let gensko spreminjanje organizmov nekaj popolnoma vsakdanjega? Ali morda bolezni sploh ne bomo več zdravili, ampak jih bomo iztrebili, še preden bi lahko preskočile na človeka? Kako bo z epidemijami? Kaj bo prinesel morebitni razmah vesoljskega turizma? Sogovorniki: -Dr. Tadeja Kotar, Sekcija za tropsko in potovalno medicino UKC Ljubljana -Dr. Tadej Malovrh, imunolog in strokovnjak za biovarnost z Veterinarske fakultete -Mojca Dolinar, klimatologinja na ARSO -Dr. Andrew Hammond, mikrobiolog na Imperial College London Serijo Ordinacija Dr. Prihodnost pripravlja Maja Stepančič.
Do leta 2050 bo kar 35 odstotkov prebivalcev v Evropi starejših od 60 let, na svetu bo takrat živelo že več starostnikov kot otrok in mladostnikov. Staranje poteka zelo različno, nekdo je lahko še pri osemdesetih povsem aktiven in se primerja z zdravim tridesetletnikom. Na drugi strani imajo lahko že šestdesetletniki resne starostne težave. Za celično in telesno staranje velja, da gre pravzaprav za akumulacijo poškodb. Te težko nadziramo, medtem ko lahko imamo na primer poškodbe DNK vsaj delno pod kontrolo, recimo tako, da ne kadimo. Tudi možgane lahko v starosti ohranimo v dobri formi. Iščemo odgovore na izzive staranja: kako uspešno preprečevati visok krvni tlak v mladosti, da zaradi njega ne bo težav v starosti, kako lahko tehnologija pomaga pri okrevanju – denimo po možganski kapi, kakšne odgovore na staranje ponuja nevroznanost. Katere tehnološke in vsakodnevne malenkosti lahko človeku izboljšajo kakovost v starosti. V domu starejših v Šiški se srečamo z nekaj stanovalkami, mnoge so že na pragu devetdesetih. Navkljub napredujoči tehnologiji so prepričane, da toplega stiska roke in iskrenega nasmeška ne bo mogel nikoli nadomestiti robot. Pa imamo za naš planet starcev sploh kakšno resno alternativo? Sogovorniki so: sistemski biolog dr. Anže Županič dr. Maja Bresjanac, nevrobiologinja delovna terapevtka Katarina Galof dr. Jana Brguljan Hitij, vodja oddelka za hipertenzijo UKC Ljubljana vodja službe za raziskave in razvoj URI Soča dr. Zlatko Matjačić dr. Alan Antin, podjetje za raziskave tehnologij Gartner Serijo Frekvence X Ordinacija dr. Prihodnost pripravlja Maja Stepančič.
Aldous Huxley je že pred osemdesetimi leti v kultnem delu Krasni novi svet brez potrebnih tehnologij predvidel človekov vpliv na genski zapis. Branje, ki lahko sproža tudi nelagodje, je danes nujno za vnovično izpraševanje, kakšna družba postajamo. Bomo tako kot v knjigi vsi isti, a ne vsi enakopravni? So strahovi pred zlorabo genetike za ustvarjanje ljudi po meri realni ali pretirani? Na matematično in etično polje prihodnosti v 2. delu serije postavljamo gensko terapijo, celično terapijo, nanorobote in tehnologijo CRISPR. Izzive sodobne genetike nam predstavljajo: - dr. Roman Jerala - dr. Lenart Girandon - dr. Maja Čemažar Pri seciranju človeškega genoma nam pomaga strokovni sodelavec dr. Aleš Maver s kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana, ki pravi, da je raziskovanje genoma razburljivo in da gre v resnici za detektivsko delo: v veliki knjižnici skušajo prepoznati ključne spremembe, ki povzročajo bolezni. Serijo Ordinacija dr. Prihodnost pripravlja Maja Stepančič. Dobrodošli v krasnem novem svetu genetike. In etike.
Scenarij za leto 2050 je lahko tudi takšen: vsi imamo modre oči in smo svetlolasi. V laboratorijih poleg elitnih posameznikov vzgajamo tudi organe, ki nam jih v telo uspešno presadijo roboti. Ti seveda za nas skrbijo v domovih za ostarele, kjer slavimo 100-letnico, ali pa smo morda že celo nesmrtni. Realnost ali fikcija? V Ordinaciji doktorice Prihodnost raziskujemo realne in futuristične možnosti za razmah medicine. V prvi epizodi spoznavamo izzive sodobne kirurgije. V Celju smo sodelovali pri robotski operaciji, se v Ljubljani srečali z ustvarjalcem nosov iz obstoječih tkiv ter se pogovarjali z nemškim zdravnikom, ki raziskuje možnosti presaditve živalskih organov v človeka. Sogovorniki: - Sandi Poteko, urolog, ki je izvedel že dva tisoč robotskih operacij - Dr. Uroš Ahčan, kirurg, ki je ustvaril nov nos iz kosti in mehkih tkiv - Dr. Bruno Reichart, srčni kirurg, ki je prvi v Nemčiji opravil presaditev srca - Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Avtorica serije Ordinacija dr. Prihodnost je Maja Stepančič
V letu 2018 je človek drzno posegel na področja, kjer ni bil še nikoli … Od prelomne misije na Sonce do prvih gensko spremenjenih otrok, od naravnost neverjetnih korakov v medicini do razvozlane skrivnosti svetlobe. Otresli smo se prakilograma, odkrili tekočo vodo na Marsu in bili plat zvona za okolje. Trije novinarji, trije pogledi … in ena znanost 2018! Znanstveno leto 2018 komentirajo Maja Ratej, Jan Grilc in Aljoša Masten.
Neveljaven email naslov