Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Teorija relativnosti in nastanek črnih lukenj. dr. Jerome Novák z Observatorija Meudon pri Parizu

05.04.2012


Einsteinova splošna teorija relativnosti bo kmalu praznovala stoletnico. Einstein je že leta 1915 pokazal, da njegova teorija lahko pojasni opazovano sukanje točke, v kateri se planet Merkur najbolj približa Soncu.

Še bolj dramatična potrditev je bilo opazovanje premika zvezd, ki jih vidimo poleg Sonca ob popolnem Sončevem mrku. Angleška kraljeva družba je zato leta 1919 poslala odpravo na Papuo – Novo Gvinejo. Rezultati, ki so se popolnoma ujemali z Einsteinovimi napovedmi, so mu prinesli takojšnjo slavo.

Danes nam po potrditev napovedi teorije ni treba hoditi tja. Splošna relativnost vpliva na naše vsakdanje življenje in na razlage številnih pojavov v vesolju. Kar nekaj primerov, ki jih zdaj povzemamo,  nam je naštel naš gost, dr. Jerome Novak, raziskovalec v laboratoriju Vesolje in teorije pariškega observatorija v Meudonu.

V vesolju je primerov kar veliko, prvo je že vesolje samo in njegovo širjenje. Pred dobrimi 80 leti ga je odkril Edwin P. Hubble in to širjenje je mogoče  razložiti samo s splošno relativnostjo, Newtonova običajna teorija se temu ne prilagodi. S tem v zvezi je tudi pojav, ki se imenuje prasevanje. To je nekakšna prva slika vesolja, elektromagnetno valovanje, ki napolnjuje celotno vesolje. Odkrili so ga že v 60 letih.

Tudi to valovanje je v skladu s tem, kar predvideva teorija splošne relativnosti, in vse to kaže, da tudi zgodovine vesolja sploh ni mogoče razlagati brez Einsteinove teorije. Poleg celotnega vesolja pa poznamo tudi črne luknje ali nevtronske zvezde, ki imajo zelo močno gravitacijsko polje, in tudi teh ni mogoče opisati brez splošne relativnosti, še posebno opazovanja v visokih energijah elektromagnetnega valovanja, kot so rentgenski ali gama žarki.

Einsteinova teorija opisuje zelo močna gravitacijska polja, tako da  je na Zemlji, na kateri je to polje bolj šibko, Newtonova teorija po navadi dovolj točna. V  vsakdanjem življenju  pa je  splošna relativnost navzoča ob pomoči GPS. Premika teh satelitov, ki nam pošiljajo signale, se ne da dobro izračunati v sklopu Newtonove teorije. To pomeni, da bi bile napake položajev teh satelitov, izračunane v okviru Newtonove teorije, prevelike in bi povrhu tega s časom še rastle. To pomeni, da brez splošne relativnosti GPS (Global Positioning System) sploh ne bi deloval in ne bi mogli imeti točnih informacij.

Kljub skladnosti napovedi Einsteinove splošne teorije relativnosti z opazovanji pa jo fiziki ves čas z veliko vnemo preizkušajo. Preverjanje teorij je vedno pomembno; ni dovolj napisati teorijo, tudi če je lepa. Še več zanimanja  je zato, ker za zdaj ni mogoče združiti splošne relativnosti z drugo veliko teorijo fizike 20. stoletja − kvantno mehaniko. Težava je v tem, da nimamo nobenega točnega opisa kvantne gravitacije oziroma nobene teorije za kvantno gravitacijo. Ker teoretična zgradba ni jasna, je treba preizkusiti vse te teorije in tudi splošno relativnost – tako osnove kot podrobnosti – v vseh smereh. Tako fiziki skušajo  najti kakšno slabost ali namig,  kje iskati kvantno teorijo gravitacije.

Na prvi pogled se sicer zdi, da majhne spremembe ne bi smele imeti velikih posledic. Situacija je nekoliko podobna slavnemu, zdaj že rešenemu problemu glede hitrosti nevtrinov, za katere se je zdelo, da gredo malce hitreje od svetlobe in s tem rušijo naše razumevanje sveta.

Vendar so te majhne razlike  pogoste in seveda lahko privedejo do velikih teorij. Tudi teorijo splošne relativnosti je vzpodbudila majhna razlika med opazovanjem gibanja Merkurja in računanjem tega gibanja po Newtonovem zakonu.  Tudi majhna razlika, ki bi bila potrjena − ne tako kot pri nevtrinih, pri katerih se je pokazalo, da je bil problem nekako v meritvi sami − bi lahko, kar zadeva splošno relativnost, nakazovala novo znanstveno revolucijo. Ta mala razlika bi namreč pokazala, v kateri smeri je treba iskati razlago.

Naš gost dr. Jérôme Novak se je pred malo manj kot 40 leti rodil v Araraquari v Braziliji. Astrofiziko je študiral v Parizu in pred 14 leti doktoriral z delom, ki je z numeričnimi tehnikami obravnavalo izvore gravitacijskih valov. To so nihanja prostora, ki nastanejo ob dramatičnih dogodkih, kot so nastanek, zlivanje ali hitro kroženje črnih lukenj in zelo gostih zvezd.

Na podoktorskem izpopolnjevanju v Španiji je raziskoval računalniško modeliranje hidrodinamike v okviru splošne teorije relativnosti. Zdaj je raziskovalec v laboratoriju  Vesolje in teorije pariškega observatorija v Meudonu pri Parizu. Pred kratkim je obiskal raziskovalno skupino na fakulteti za matematiko in fiziko in predaval našim študentom o Einsteinovi splošni teoriji relativnosti in nastajanju črnih lukenj. To je bil tudi povod za naš današnji pogovor.

INTERVJU

Ko govorimo o splošni teoriji relativnosti, lahko rečemo, da nimamo tako izzivalne meritve, kot je bila tista, ki je privedla do trditve o nevtrinih, hitrejših od svetlobe. Pa vendar so v preteklih letih nekateri razmišljali o alternativnih razlagah s skupnim imenom modificirana Newtonova dinamika. Vaše nedavne raziskave so, če prav razumemo, pokazale, da take alternativne razlage niso skladne z gibanjem planetov v našem Osončju. Lahko na kratko razložite svoje in druge rezultate testiranj alternativnih razlag, tako v našem Osončju kot drugod?

Foto: LUTH

Ja, modificirana Newtonova dinamika je zelo uspešna teorija, kar zadeva opis gibanja zvezd okoli jeder galaksij. Po navadi se ljudje ob razlagi sklicujejo na temno snov, ki jo sestavljajo neznani delci in antidelci, ki jih na Zemlji nikakor ne moremo zaznati, niti v Cernu v pospeševalniku LHC (Large Hadron Collider). In ti delci, ki so navzoči v galaksijah, vplivajo na gibanje zvezd. Te se zato gibljejo drugače, kot bi pričakovali. V nasprotju s to sliko, povezano s temno snovjo neznanega izvora, pa modificirana Newtonova dinamika gibanje zvezd lahko razloži brez neznanih delcev, in to je zelo zanimivo. Žal pa smo dokazali, da ta teorija hkrati predvideva spremenjeno gibanje planetov okoli našega Sonca v primeri z Newtonovo teorijo ali tudi splošno relativnostjo. Te razlike je danes možno izmeriti in dani rezultati, predvsem za Jupiter ali Saturn, kažejo, da  predvidevanja modificirane Newtonove dinamike niso skladna z opazovanji. Kaže, da tej teoriji bolj slabo kaže, ali pa jo bo treba še enkrat spremeniti oziroma bolje premisliti. Modificirana Newtonova dinamika je alternativna teorija, ki skuša iti dlje od Newtonove teorije. So pa še druge alternativne teorije, ki so teoretično bolje utemeljene. Tako imenovana tenzorska skalarna teorija, znana tudi kot Brans-Dickova, je splošnejša od preostalih. To je zelo zanimivo, ker se da primerjati splošno relativnost z drugimi teorijami, ki so nekako v isti skupini. Različne teorije primerjajo tudi z drugimi meritvami. Tak preizkus je zelo točna  laserska meritev razdalje med Zemljo in Luno ali pa zelo točna časovna meritev gibanja para zelo zgoščenih zvezd z imenom pulzarji. Vse te meritve so pokazale, da je splošna relativnost najboljša teorija za gravitacijo. Za zelo točno časovno meritev gibanja dveh pulzarjev sta Hussel in Taylor dobila Nobelovo nagrado iz fizike za leto 1993 in s tem sta tudi pokazala, da je splošna relativnost zelo dobro sprejeta.

Preučujete tudi nastanek črnih lukenj. Gre za zelo dramatične dogodke. Vse  se dogaja izjemno hitro, razmere so zelo daleč od izkušenj, ki jih imamo s snovjo na Zemlji. Ste strokovnjak, ki je pomembno prispeval k razvoju računalniških programov za obravnavanje takih pojavov. Lahko pojasnite, v čem je prednost vašega pristopa?  

To je razmeroma nova tema. Začeli smo pred kakim letom in več. V glavnem skušamo razumeti, kako nastane črna luknja iz navadne zvezde – masivne, ampak običajne zvezde, kakršnih na nebu vidimo na stotine. Naš pristop ima dve prednosti. Intenzivno uporabljamo računalnike za skladno rešitev Einsteinovih enačb splošne relativnosti. Problem so namreč računske napake, ki lahko tako narastejo, da je rezultat popolnoma napačen. Matematično smo študirali nov zapis Einsteinovih enačb, ki dajo najstabilnejšo in najtočnejšo rešitev doslej. Lepo opišejo tudi nastanek črne luknje. To je prva prednost. Druga pa je, da pri opisu zvezde, ki se krči v črno luknjo, upoštevamo tudi nastanek novih delcev, kot so recimo pioni. Doslej so pri računih upoštevali samo protone, nevtrone in elektrone, čeprav vemo, da bi pri gostoti in temperaturi snovi, ki se seseda v črno luknjo, morali nastati tudi ti novi delci. To seveda vpliva na proces nastanka črne luknje in opis tega pojava.

Črne luknje v vesolju so danes realnost, potrjena z zelo raznovrstnimi opazovanji. Zato so realnost tudi situacije, ki so včasih sodile le v znanstveno fantastiko. Tako kot vemo, da obstajajo planeti, ki imajo po dve sonci, vemo tudi, da je smiselno razmišljati o vesoljski ladji, ki se bliža črni luknji. Kaj bi videli astronavti na krovu, kako na realnost vplivajo gole singularnosti, ki jih morda dopušča teorija?

Škoda je, da je to radijski intervju in da ne moremo pokazati nekaj slik. To so z računalnikom izračunane sintetične slike, ki kažejo, čemu je podobna črna luknja. Na kratko, na vesoljski ladji bi črno luknjo videli predvsem kot deformacijo zvezdnega ozadja, to se pravi tako, kot če bi bila med to ladjo in zvezdami velikanska leča. Z ladje bi bila zato slika teh zvezd videti deformirana. Če pa je po drugi strani v bližini črne luknje kaj plina, in to se v vesolju pogosto zgodi, ta plin potem pada v črno luknjo in astronavti bi videli, kako pada in pri tem žari. To je nekako slika tega dogodka. Teh primerov je bilo izračunanih že dovolj, da imamo dobro predstavo, kako se to dogaja.

Gola singularnost pa  je nekako to, kar je v črni luknji. Iz navadne črne luknje informacija sploh ne more. Gola singularnost pa bi bila točka, v kateri bi gostota in gravitacijsko polje hkrati postajali neskončno veliki. Te gole singularnosti teorija sicer dopušča, a ob tem tudi kaže, da niso stabilne. Zato bi gole singularnosti izginile, se razpršile ali pa postale črne luknje.

Za zdaj, kot pravi dr. Novak, jih v naravi verjetno ni. Če pa bi kdaj dokazali ali opazili golo singularnost, bi bilo to nekaj zelo čudnega. Ne bi bila deterministična, ne bi mogli predvideti, kakšna informacija prihaja iz te gole singularnosti. S tem je povezana tudi hipoteza kozmične cenzure. Ta hipoteza pravi, da v vesolju ne more biti  golih singularnosti. To je samo hipoteza ali predpostavka, ki ni dokazana. Za zdaj  kaže, da so gole singularnosti nestabilne in zato res ne morejo obstajati.

Najbrž ob črno luknjo zlepa ne bomo trčili, ker je  predaleč. Vendar razmišljanje o takih pojavih pomaga k boljšemu razumevanju razvoja vesolja in našega mesta v njem. To daje Einsteinovi splošni teoriji relativnosti dodatno, kulturno dimenzijo, hkrati pa ob zapletenih in za Zemljane neobičajnih konceptih raziskovalci brusijo pristope, ki so uporabni tudi drugje.

Tudi v Franciji  se pojavlja podoben trend kot pri nas − številni diplomanti in celo doktorji fizike naredijo uspešne kariere na popolnoma drugih področjih, od financ do vodenja podjetij. Matematika in fizika sta  v Franciji na prvem mestu in ju uporabljajo  za selekcijo elite že v srednji šoli, tako da ima veliko pomembnih menedžerjev matematično in  fizikalno kulturo.

Poleg financ se študenti usmerijo tudi drugam. Najbolj originalna sprememba področja se mu je zdela, ko je nekdanji   študent in doktorand v njegovi  skupini postal igralec pokra. Prehod od fizike vse do igranja pokra se mu vendarle zdi seveda malo prevelik.


Frekvenca X

692 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Teorija relativnosti in nastanek črnih lukenj. dr. Jerome Novák z Observatorija Meudon pri Parizu

05.04.2012


Einsteinova splošna teorija relativnosti bo kmalu praznovala stoletnico. Einstein je že leta 1915 pokazal, da njegova teorija lahko pojasni opazovano sukanje točke, v kateri se planet Merkur najbolj približa Soncu.

Še bolj dramatična potrditev je bilo opazovanje premika zvezd, ki jih vidimo poleg Sonca ob popolnem Sončevem mrku. Angleška kraljeva družba je zato leta 1919 poslala odpravo na Papuo – Novo Gvinejo. Rezultati, ki so se popolnoma ujemali z Einsteinovimi napovedmi, so mu prinesli takojšnjo slavo.

Danes nam po potrditev napovedi teorije ni treba hoditi tja. Splošna relativnost vpliva na naše vsakdanje življenje in na razlage številnih pojavov v vesolju. Kar nekaj primerov, ki jih zdaj povzemamo,  nam je naštel naš gost, dr. Jerome Novak, raziskovalec v laboratoriju Vesolje in teorije pariškega observatorija v Meudonu.

V vesolju je primerov kar veliko, prvo je že vesolje samo in njegovo širjenje. Pred dobrimi 80 leti ga je odkril Edwin P. Hubble in to širjenje je mogoče  razložiti samo s splošno relativnostjo, Newtonova običajna teorija se temu ne prilagodi. S tem v zvezi je tudi pojav, ki se imenuje prasevanje. To je nekakšna prva slika vesolja, elektromagnetno valovanje, ki napolnjuje celotno vesolje. Odkrili so ga že v 60 letih.

Tudi to valovanje je v skladu s tem, kar predvideva teorija splošne relativnosti, in vse to kaže, da tudi zgodovine vesolja sploh ni mogoče razlagati brez Einsteinove teorije. Poleg celotnega vesolja pa poznamo tudi črne luknje ali nevtronske zvezde, ki imajo zelo močno gravitacijsko polje, in tudi teh ni mogoče opisati brez splošne relativnosti, še posebno opazovanja v visokih energijah elektromagnetnega valovanja, kot so rentgenski ali gama žarki.

Einsteinova teorija opisuje zelo močna gravitacijska polja, tako da  je na Zemlji, na kateri je to polje bolj šibko, Newtonova teorija po navadi dovolj točna. V  vsakdanjem življenju  pa je  splošna relativnost navzoča ob pomoči GPS. Premika teh satelitov, ki nam pošiljajo signale, se ne da dobro izračunati v sklopu Newtonove teorije. To pomeni, da bi bile napake položajev teh satelitov, izračunane v okviru Newtonove teorije, prevelike in bi povrhu tega s časom še rastle. To pomeni, da brez splošne relativnosti GPS (Global Positioning System) sploh ne bi deloval in ne bi mogli imeti točnih informacij.

Kljub skladnosti napovedi Einsteinove splošne teorije relativnosti z opazovanji pa jo fiziki ves čas z veliko vnemo preizkušajo. Preverjanje teorij je vedno pomembno; ni dovolj napisati teorijo, tudi če je lepa. Še več zanimanja  je zato, ker za zdaj ni mogoče združiti splošne relativnosti z drugo veliko teorijo fizike 20. stoletja − kvantno mehaniko. Težava je v tem, da nimamo nobenega točnega opisa kvantne gravitacije oziroma nobene teorije za kvantno gravitacijo. Ker teoretična zgradba ni jasna, je treba preizkusiti vse te teorije in tudi splošno relativnost – tako osnove kot podrobnosti – v vseh smereh. Tako fiziki skušajo  najti kakšno slabost ali namig,  kje iskati kvantno teorijo gravitacije.

Na prvi pogled se sicer zdi, da majhne spremembe ne bi smele imeti velikih posledic. Situacija je nekoliko podobna slavnemu, zdaj že rešenemu problemu glede hitrosti nevtrinov, za katere se je zdelo, da gredo malce hitreje od svetlobe in s tem rušijo naše razumevanje sveta.

Vendar so te majhne razlike  pogoste in seveda lahko privedejo do velikih teorij. Tudi teorijo splošne relativnosti je vzpodbudila majhna razlika med opazovanjem gibanja Merkurja in računanjem tega gibanja po Newtonovem zakonu.  Tudi majhna razlika, ki bi bila potrjena − ne tako kot pri nevtrinih, pri katerih se je pokazalo, da je bil problem nekako v meritvi sami − bi lahko, kar zadeva splošno relativnost, nakazovala novo znanstveno revolucijo. Ta mala razlika bi namreč pokazala, v kateri smeri je treba iskati razlago.

Naš gost dr. Jérôme Novak se je pred malo manj kot 40 leti rodil v Araraquari v Braziliji. Astrofiziko je študiral v Parizu in pred 14 leti doktoriral z delom, ki je z numeričnimi tehnikami obravnavalo izvore gravitacijskih valov. To so nihanja prostora, ki nastanejo ob dramatičnih dogodkih, kot so nastanek, zlivanje ali hitro kroženje črnih lukenj in zelo gostih zvezd.

Na podoktorskem izpopolnjevanju v Španiji je raziskoval računalniško modeliranje hidrodinamike v okviru splošne teorije relativnosti. Zdaj je raziskovalec v laboratoriju  Vesolje in teorije pariškega observatorija v Meudonu pri Parizu. Pred kratkim je obiskal raziskovalno skupino na fakulteti za matematiko in fiziko in predaval našim študentom o Einsteinovi splošni teoriji relativnosti in nastajanju črnih lukenj. To je bil tudi povod za naš današnji pogovor.

INTERVJU

Ko govorimo o splošni teoriji relativnosti, lahko rečemo, da nimamo tako izzivalne meritve, kot je bila tista, ki je privedla do trditve o nevtrinih, hitrejših od svetlobe. Pa vendar so v preteklih letih nekateri razmišljali o alternativnih razlagah s skupnim imenom modificirana Newtonova dinamika. Vaše nedavne raziskave so, če prav razumemo, pokazale, da take alternativne razlage niso skladne z gibanjem planetov v našem Osončju. Lahko na kratko razložite svoje in druge rezultate testiranj alternativnih razlag, tako v našem Osončju kot drugod?

Foto: LUTH

Ja, modificirana Newtonova dinamika je zelo uspešna teorija, kar zadeva opis gibanja zvezd okoli jeder galaksij. Po navadi se ljudje ob razlagi sklicujejo na temno snov, ki jo sestavljajo neznani delci in antidelci, ki jih na Zemlji nikakor ne moremo zaznati, niti v Cernu v pospeševalniku LHC (Large Hadron Collider). In ti delci, ki so navzoči v galaksijah, vplivajo na gibanje zvezd. Te se zato gibljejo drugače, kot bi pričakovali. V nasprotju s to sliko, povezano s temno snovjo neznanega izvora, pa modificirana Newtonova dinamika gibanje zvezd lahko razloži brez neznanih delcev, in to je zelo zanimivo. Žal pa smo dokazali, da ta teorija hkrati predvideva spremenjeno gibanje planetov okoli našega Sonca v primeri z Newtonovo teorijo ali tudi splošno relativnostjo. Te razlike je danes možno izmeriti in dani rezultati, predvsem za Jupiter ali Saturn, kažejo, da  predvidevanja modificirane Newtonove dinamike niso skladna z opazovanji. Kaže, da tej teoriji bolj slabo kaže, ali pa jo bo treba še enkrat spremeniti oziroma bolje premisliti. Modificirana Newtonova dinamika je alternativna teorija, ki skuša iti dlje od Newtonove teorije. So pa še druge alternativne teorije, ki so teoretično bolje utemeljene. Tako imenovana tenzorska skalarna teorija, znana tudi kot Brans-Dickova, je splošnejša od preostalih. To je zelo zanimivo, ker se da primerjati splošno relativnost z drugimi teorijami, ki so nekako v isti skupini. Različne teorije primerjajo tudi z drugimi meritvami. Tak preizkus je zelo točna  laserska meritev razdalje med Zemljo in Luno ali pa zelo točna časovna meritev gibanja para zelo zgoščenih zvezd z imenom pulzarji. Vse te meritve so pokazale, da je splošna relativnost najboljša teorija za gravitacijo. Za zelo točno časovno meritev gibanja dveh pulzarjev sta Hussel in Taylor dobila Nobelovo nagrado iz fizike za leto 1993 in s tem sta tudi pokazala, da je splošna relativnost zelo dobro sprejeta.

Preučujete tudi nastanek črnih lukenj. Gre za zelo dramatične dogodke. Vse  se dogaja izjemno hitro, razmere so zelo daleč od izkušenj, ki jih imamo s snovjo na Zemlji. Ste strokovnjak, ki je pomembno prispeval k razvoju računalniških programov za obravnavanje takih pojavov. Lahko pojasnite, v čem je prednost vašega pristopa?  

To je razmeroma nova tema. Začeli smo pred kakim letom in več. V glavnem skušamo razumeti, kako nastane črna luknja iz navadne zvezde – masivne, ampak običajne zvezde, kakršnih na nebu vidimo na stotine. Naš pristop ima dve prednosti. Intenzivno uporabljamo računalnike za skladno rešitev Einsteinovih enačb splošne relativnosti. Problem so namreč računske napake, ki lahko tako narastejo, da je rezultat popolnoma napačen. Matematično smo študirali nov zapis Einsteinovih enačb, ki dajo najstabilnejšo in najtočnejšo rešitev doslej. Lepo opišejo tudi nastanek črne luknje. To je prva prednost. Druga pa je, da pri opisu zvezde, ki se krči v črno luknjo, upoštevamo tudi nastanek novih delcev, kot so recimo pioni. Doslej so pri računih upoštevali samo protone, nevtrone in elektrone, čeprav vemo, da bi pri gostoti in temperaturi snovi, ki se seseda v črno luknjo, morali nastati tudi ti novi delci. To seveda vpliva na proces nastanka črne luknje in opis tega pojava.

Črne luknje v vesolju so danes realnost, potrjena z zelo raznovrstnimi opazovanji. Zato so realnost tudi situacije, ki so včasih sodile le v znanstveno fantastiko. Tako kot vemo, da obstajajo planeti, ki imajo po dve sonci, vemo tudi, da je smiselno razmišljati o vesoljski ladji, ki se bliža črni luknji. Kaj bi videli astronavti na krovu, kako na realnost vplivajo gole singularnosti, ki jih morda dopušča teorija?

Škoda je, da je to radijski intervju in da ne moremo pokazati nekaj slik. To so z računalnikom izračunane sintetične slike, ki kažejo, čemu je podobna črna luknja. Na kratko, na vesoljski ladji bi črno luknjo videli predvsem kot deformacijo zvezdnega ozadja, to se pravi tako, kot če bi bila med to ladjo in zvezdami velikanska leča. Z ladje bi bila zato slika teh zvezd videti deformirana. Če pa je po drugi strani v bližini črne luknje kaj plina, in to se v vesolju pogosto zgodi, ta plin potem pada v črno luknjo in astronavti bi videli, kako pada in pri tem žari. To je nekako slika tega dogodka. Teh primerov je bilo izračunanih že dovolj, da imamo dobro predstavo, kako se to dogaja.

Gola singularnost pa  je nekako to, kar je v črni luknji. Iz navadne črne luknje informacija sploh ne more. Gola singularnost pa bi bila točka, v kateri bi gostota in gravitacijsko polje hkrati postajali neskončno veliki. Te gole singularnosti teorija sicer dopušča, a ob tem tudi kaže, da niso stabilne. Zato bi gole singularnosti izginile, se razpršile ali pa postale črne luknje.

Za zdaj, kot pravi dr. Novak, jih v naravi verjetno ni. Če pa bi kdaj dokazali ali opazili golo singularnost, bi bilo to nekaj zelo čudnega. Ne bi bila deterministična, ne bi mogli predvideti, kakšna informacija prihaja iz te gole singularnosti. S tem je povezana tudi hipoteza kozmične cenzure. Ta hipoteza pravi, da v vesolju ne more biti  golih singularnosti. To je samo hipoteza ali predpostavka, ki ni dokazana. Za zdaj  kaže, da so gole singularnosti nestabilne in zato res ne morejo obstajati.

Najbrž ob črno luknjo zlepa ne bomo trčili, ker je  predaleč. Vendar razmišljanje o takih pojavih pomaga k boljšemu razumevanju razvoja vesolja in našega mesta v njem. To daje Einsteinovi splošni teoriji relativnosti dodatno, kulturno dimenzijo, hkrati pa ob zapletenih in za Zemljane neobičajnih konceptih raziskovalci brusijo pristope, ki so uporabni tudi drugje.

Tudi v Franciji  se pojavlja podoben trend kot pri nas − številni diplomanti in celo doktorji fizike naredijo uspešne kariere na popolnoma drugih področjih, od financ do vodenja podjetij. Matematika in fizika sta  v Franciji na prvem mestu in ju uporabljajo  za selekcijo elite že v srednji šoli, tako da ima veliko pomembnih menedžerjev matematično in  fizikalno kulturo.

Poleg financ se študenti usmerijo tudi drugam. Najbolj originalna sprememba področja se mu je zdela, ko je nekdanji   študent in doktorand v njegovi  skupini postal igralec pokra. Prehod od fizike vse do igranja pokra se mu vendarle zdi seveda malo prevelik.


22.04.2021

Materiali gradijo (I)

Rdeča nit nove serije oddaj Frekvence X so materiali. V prvem delu smo se ob pomoči strokovnjakov z Zavoda za gradbeništvo Slovenije lotili tistih, ki sestavljajo infrastrukturo človeških civilizacij.


15.04.2021

Slovenski izumrli sloni

Fosilni ostanki trobčarjev na slovenskih tleh-


08.04.2021

Napačen rez lahko odreže tudi sposobnost prepoznavanja (ženinega) obraza

Možgani so dih jemajoč organ, v katerega se zaljubiš in v katerega nikoli ne zarežeš brez strahospoštovanja. Odstranjevanje tumorja budnemu pacientu pa je eden najzahtevnejših postopkov v kirurgiji.


01.04.2021

Hrbtenica svetovnega internetnega omrežja leži na dnu oceanov

Kar 99 odstotkov vseh podatkov se prenaša po optičnih vlaknih, ki skoraj nezavarovana ležijo tudi nekaj tisoč metrov pod vodo.


25.03.2021

Na valovih odnosov: V digitalnem svetu nihče ni otok

Na kakšnih preizkušnjah so naši možgani in zakaj smo utrujeni od številnih virtualnih interakcij? Kakšna je vloga umetne inteligence in kje lahko nadgradi človeško?


17.03.2021

Na valovih odnosov: Ekstremne razmere

Kako in zakaj se odzivamo v ekstremnih razmerah? Kakšni mehanizmi se sprožajo v možganih? Kako je s stresom in kaj v odnose prinese adrenalin?


11.03.2021

Na valovih odnosov: Realnost pod maskami

Kako nošnja zaščitnih mask vpliva na odnose med ljudmi, kako so se spremenili naši mehanizmi spoznavanja in prepoznavanja? So se naši možgani privadili mask, se jih bodo tudi odvadili?


04.03.2021

Vznik življenja se ni zgodil samo enkrat, ampak večkrat na več krajih

Prof. Lewis Dartnell, avtor knjige Izvori, astrobiolog in komunikator znanosti o tem, kako je naš planet oblikoval človeško zgodovino.


25.02.2021

Skrivnosti prav posebnih zvezd, ki jim pravimo magnetarji

Nedavno je Nasini misiji Fermi LAT uspelo odkriti izbruh te nevtronske zvezde v bližnji galaksiji.


18.02.2021

Astrofotografija za telebane

Tokratno Frekvenco X bi lahko naslovili Fotografski vodnik po galaksiji ali pa kar Astrofotografija za telebane, prvi del. Skupaj se bomo učili o tem, kako potovati po vesolju kar z domačega balkona ali s strehe. Svoje iznajdljive in predvsem zelo cenovno dostopne astrofotografske rešitve bo z nami delil angleški astrofizik Rory Griffin.


11.02.2021

Zatiskanje oči pred izumiranjem

Kako se spopadati z zanikanjem izgube biotske raznovrstnosti*


04.02.2021

Kvantna prihodnost 3/3: Varne komunikacije in nevaren nadzor

Kvantne tehnologije prinašajo mnoge prednosti, a tudi nova etična vprašanja in potencialne nevarnosti. Zaradi njih bomo morali spremeniti številne družbene podsisteme.


28.01.2021

Kvantna prihodnost 2/3: Teleportacija? Tudi to je mogoče!

Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.


21.01.2021

Kvantna prihodnost 1/3: Prvi koraki do kvantne premoči

Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.


14.01.2021

V iskanju superprevodnikov, tehnološkega svetega grala

Kaj so superprevodniki, kaj z njimi zmoremo že danes in kaj si lahko z njihovo izpopolnitvijo obetamo? Kličemo tudi enega od avtorjev študije, ki so jo lani uvrstili med ključne znanstvene preboje leta?


07.01.2021

Skrivnosti pod ledom

Pod ledom se skrivajo skrivnosti, ki govorijo o človeški zgodovini in morda tudi prihodnjih pandemijah. A kako dolgo bodo še zaklenjene v led?


30.12.2020

Znanost v letu 2020: Od koronavirusa, vesolja do okoljskih alarmov

Znanost je v letu 2020 prišla izrazito v ospredje. Tja jo je potisnila pandemija, ki je zahtevala znanstvene odgovore in rešitve za ključni zdravstveni problem tega trenutka. Brez dvoma je koronavirus določal prioritete tudi v znanstvenem raziskovanju in hkrati sprožil nekaj velikih sprememb na tem področju. Pa vendar je bilo pestro tudi dogajanje na drugih znanstvenih področjih. V pregledu znanosti v letu 2020 nam bodo Maja Ratej (Val 202), Aljoša Masten (MMC) in Nina Slaček (Prvi in Ars) poleg osrednjih tem – koronavirusa, vesolja ter podnebno-ekološke krize – v pogovoru nanizali tudi prgišče drugih pomembnih prebojev z različnih znanstvenih področij.


30.12.2020

Fizik Jurij Bajc: Tako močnih potresov po svetu letno ni veliko

Po rušilnem potresu na Hrvaškem smo za nekaj pojasnil prosili fizika dr. Jurija Bajca s Pedagoške fakultete v Ljubljani, ki se ukvarja tudi s področjem potresov. Kot pravi, takšni rušilni potresi s tolikšno magnitudo letno na svetu niso pogosti, zgodi se jih le kakšnih sto, na našem območju pa je bila z njim v zadnjem stoletju primerljiva le peščica potresnih sunkov. Za kakšno sproščeno moč je šlo pri tokratnem tresenju tal južno od Zagreba, je tako številčno zaporedje potresov na Balkanu nekaj izrednega ali prej pričakovanega in kakšne potrese sploh imamo na Balkanu, posledica česa so, bo pojasnil na razumljiv in poljuden način. Foto: Bobo


24.12.2020

Božiček pod znanstvenim povečevalnim steklom

Frekvenca X se na predbožični dan odpravlja na potovanje okoli sveta. Ne sama, ampak z Božičkom, njegovimi škrati in seveda z našimi znanstveniki (če seveda pustimo dvom o Božičku ob strani in se prepustimo domišljiji). Skupaj bomo poskušali razvozlati, kako dobremu možu v rdečo-beli opravi, z dolgo belo brado in brki vsako leto uspe pravočasno obdarovati vse otroke in koliko kalorij Božiček pridobi, če v vsaki hiši poje en piškot. Na tej (dolgi) poti pa se bomo ustavili tudi pri božičnem drevescu in preverili, kakšen je evolucijski namen iglic. Ste pripravljeni odkleniti skrivnosti Božičkove znanosti? Če je odgovor da, potem le prisluhnite tokrat praznični Frekvenci X.


17.12.2020

Zaslepljeni od koronakrize pozabljamo na okoljsko

V letu 2020 je veliko pozornosti na področju znanosti prestregel pohod koronavirusa, a v ozadju se pripravlja veliko hujša in bolj dolgoročna nevarnost – okoljska kriza. Zadnji meseci so nam izstavili nove okoljske opomine: od katastrofalnih požarov, velikih orkanov, do tega, da se morska gladina pospešeno dviguje, ledeni pokrov nad Arktiko pa nezadržno krči. Sogovornika klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogat in biokemik dr. Tom Turk opozarjata, da ni več časa za sprenevedanje in da je treba ključne sistemske odločitve začeti sprejemati zdaj. Kmalu bodo namreč spremembe postale nepovratne. V oddaji bomo prelistali tudi odmevno knjigo Davida Attenborougha Življenje na našem planetu – z njo in istoimenskim dokumentarcem je jeseni glasno opozoril, da se je svet znašel v na moč nezavidljivi situaciji in da bomo morali po boju s koronakrizo pokazati še več solidarnosti v soočanju s krizo, ki pesti okolje.


Stran 9 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov