Kako doma vzgojiti genija? Je pomembnejši vložek ali izkupiček? Sta na poti do uspeha bolj pomembni dednost in nadarjenost ali  vzgoja in delavnost?

Je bolje, če kandidate za genija božamo in hvalimo, ali če jih izzivamo in jim nastavljamo ogledalo? Kakšno vlogo igra lažna in kakšno resnična samozavest  prihodnjih genialcev?

Ko je madžarski razvojni psiholog László Polgár preučeval življenjepise velikih ljudi, ki so se v zgodovini proslavili z odmevnimi dosežki na področju znanosti, umetnosti ali športa, je ugotovil, da so se vsi že zelo zgodaj začeli sistematično ukvarjati z veščino, v kateri so pozneje dosegli svetovno slavo.

Polgár je o svojih spoznanjih napisal več člankov, v katerih je zagovarjal prepričanje, da se geniji ne rodijo, ampak nastajajo s sistematičnim in dolgotrajnim delom. Seveda mu v šestdesetih letih 20. stoletja ni nihče verjel, zato se je odločil, da bo izvedel eksperiment.

Da bi dokazal svojo hipotezo, da so geniji plod vzgoje in ne talenta, je potreboval res velik dosežek, ki bi bil hkrati dovolj šokanten, da bi prepričal še tako velike skeptike. Po daljšem premisleku se je odločil za šah, saj je stopnja odličnosti v tej veščini v primerjavi z umetniškimi dosežki bistveno bolje merljiva.

Vzgojil je genialne šahistke

Sam je šah igral zgolj ljubiteljsko, zato se je najprej lotil sistematičnega preučevanja literature o pedagogiki šaha, hčer Susan pa je počasi z zgodbicami in igricami uvajal v svet šahovske igre, tako da je že prva leta otroštva razvila veliko zanimanje za vse, kar je kakor koli povezano s šahom.

Posedanje pred šahovnico je bilo zanjo kot igra, zato časa, ki ga je posvečala študiju strategij in potez, nikoli ni dojemala kot bremena. Imela je močno notranjo motivacijo, ki jo je oče le usmerjal, nikoli pa je ni v nič silil. Pozneje se je spominjala, da je bilo igranje zanjo že takrat čisti užitek.

Ko ni imela še niti pet let, jo je odpeljal na prvo šahovsko tekmovanje, kjer je ni nihče jemal resno, dokler ni začela s svojimi majhnimi ročicami suvereno premikati šahovskih figur po šahovnici. Na mladinskem prvenstvu Budimpešte so bili vsi njeni nasprotniki vsaj dvakrat ali trikrat starejši, sama pa je komaj videla na mizico s šahovskimi figuricami, a je vseeno brez izgubljene partije zmagala na turnirju, kar je bila prava senzacija.

V družini Polgár se je leta 1974 rodila druga hči, Sofija, dve leti kasneje pa še Judit. Seveda sta se tudi mlajši sestri hitro navdušili za šah in se trudili na vsak način postati vsaj tako dobri kot njuna starejša vzornica. Vse tri sestre Polgár so v šahu naslednja desetletja dosegle vse, kar je bilo mogoče.

Susan je leta 1984 postala najboljša šahistka na svetu, leta 1991 pa so ji kot prvi ženski v zgodovini podelili naslov velemojstrice. Mlajša sestra Sofija se je v zgodovino šaha zapisala leta 1989 s serijo zmag na turnirju v Rimu, kjer je premagala tudi nekaj velikih imen iz sveta šaha, komentatorji pa so njene partije umestili med največje šahovske dosežke vseh časov.

Najmlajša Judit je leta 1991 pri petnajstih letih postala najmlajša velemojstrica v zgodovini, na turnirjih pa je premagovala tudi takšna imena, kot so Spassky, Karpov, Kasparov, Topalov in Anand. Danes velja Judit Polgár za najboljšo šahistko vseh časov. Je edina ženska, ki se je na lestvici najboljših šahistov kadar koli prebila med prvo deseterico.

László Polgár je s svojim nenavadnim družinskim eksperimentom seveda fasciniral vso svetovno javnost, a želenega učinka vseeno ni dosegel. Še danes je namreč močno razširjeno prepričanje, da so veliki človeški dosežki predvsem posledica naravnega talenta, ne pa sistematičnega trdega dela.

Tri sestre obravnavajo kot rojene genialne šahistke, a oče vedno znova poudarja, da če bi kdor koli sledil njihovemu razvoju in neprestano spremljal počasno napredovanje po mesecih in letih trdega dela, ne bi s tako lahkoto proglašal njegovih hčera za naravne talente.