Strah je osnovno čustvo in pri večini vzbuja neprijetne občutke. Pomislili bi celo, da je neustrašnost blagoslov. A to ni res. Strah je osnovni mehanizem, ki vklaplja preživetveni nagon, saj nas v nevarnosti pripravi na boj ali beg. Medicina pozna primere, ko ljudje ne čutijo strahu, zato pa so v nenehni nevarnosti. Gosta sta profesor dr. Grega Repovš in Stane Kranjc.

Čeprav je občutek neprijeten, je naloga strahu, da nas varuje in ohranja pri življenju

Strah je osnovno čustvo in pri večini vzbuja neprijetne občutke. Pomislili bi celo, da je neustrašnost blagoslov. A to ni res. Strah je osnovni mehanizem, ki vklaplja preživetveni nagon, saj nas v nevarnosti pripravi na boj ali beg. Medicina pozna primere, ko ljudje ne čutijo strahu, zato pa so v nenehni nevarnosti.

Nekateri znanstveniki verjamejo, da je strah najbolj primitivno, osnovno in močno čustvo. Njegova prvotna naloga je opozarjati bitje na možne življenjske nevarnosti, na drugi strani pa lahko uide izpod nadzora in se prelevi v stres, fobijo, paranojo ali posttravmatsko stresno motnjo, ki ljudem grenijo vsakdanje življenje.

Kaj sploh je strah?

Čeprav je strah težko natančno definirati, pa vsak od nas ve, kako je, če si prestrašen. Raziskava znanstvenikov z ameriške univerze Stony Brook leta 2009 je celo nakazala, da lahko ljudje nezavedno vohamo strah drugih, kar sproži odziv strahu tudi pri nas. Krivec za to naj bi bil steroid androstadienon, ki se nahaja v potu in deluje kot feromon.

Telesni odziv na strah se imenuje »odziv boj ali beg« in ga sproži avtonomni možganski center za strah, ki aktivira sproščanje adrenalina, noradrenalina in hormona kortizol. Posledice delovanja teh telesnih kemikalij so povečan srčni utrip, pospešeno dihanje, širjenje zenic, povišana hitrost metabolizma maščob in glukoze ter povečano sproščanje endorfinov, kar telo pripravi na akcijo.

Na drugi strani pa je razvozlavanje skrivnosti, kako um oziroma možgani doživljajo strah, eden od bolj zanimivih izzivov v sodobni nevroznanosti. Skozi te raziskave smo med drugim spoznali, da se strah igra z našim spominom in zaznavanjem realnosti, prav tako pa smo odkrili, da imajo sistemi za strah v možganih svoja omrežja za shranjevanje travmatičnih spominov. S tem, ko znanstveniki kartirajo pot strahu skozi možgane, so začeli tudi iskati načine, kako zmanjšati njegov vpliv na um.

Zanimivo, izkazalo se je, da doživljanje nevarnosti v možganih poteka po dveh poteh. Ena pot je zavestna in racionalna, druga je nezavedna in prirojena. Ena reka podatkov tako teče do možganske skorje, kjer vstopa v zavest, vzporedno s tem pa podatki tečejo še do posebne strukture v možganih, ki se imenuje amigdala, ki sproži vsesplošen alarm in telesni odziv na strah.

Zavestna odstranitev strahov

Glavna razlika med obema potema je čas prenosa podatkov. Da pride do zavestnega prestrašenega odziva, lahko traja nekaj sekund, medtem ko se nezavedna pot aktivira v delčku sekunde, zato je strah tako težko nadzorovati. Nekateri znanstveniki tudi verjamejo, da so možganski sistemi za strah bolj prilagojeni, da se naučijo groženj, kot so kače, pajki in višina, ki so spremljale naše prednike in da je zaradi tega lažje razviti fobije pred kačami, kot pa grožnjami, kot je elektrika, ki je statistično gledano veliko večja grožnja.

Težava s čustvenimi spomini je tudi ta, da jih je izjemno težko odstraniti. Kaže, da so možgani zgrajeni tako, da preprečujejo zavestno odstranitev strahov. To potrjuje tudi dejstvo, da obstajajo obsežne živčne projekcije iz amigdale v možgansko skorjo, v obratni smeri pa so projekcije dosti bolj redke.

Naši možgani so torej načrtovani tako, da dopuščajo, da sistemi za strah v nevarnih situacijah prevzamejo nadzor in preprečijo, da bi se zavest v to kaj dosti vmešavala. To je mogoče optimalna zasnova za življenje v okolju, polnem smrtnih nevarnosti, v kakršnem so živeli naši predniki, vendar pa ni tako dobra rešitev za sodoben način življenja, kjer grožnje niso tako smrtonosne.

Strah med spanjem

Amigdala se torej trudi skrbeti za naše dobro, ko ohranja spomine na nekaj, kar zaznava kot grožnjo, nas pa lahko to spravlja v nenehen stres, ki nam greni življenje. Vprašanje, s katerim se zdaj spopada nevroznanost, je, kako ukrotiti amigdalo in ji preprečiti, da bi normalen strah prerasel v motnje, kot so fobije in stres.

Raziskava, ki so jo lansko leto opravili znanstveniki z nemške Univerze Bonn, je denimo nakazala, da lahko hormon oksitocin zniža aktivnost amigdale in da bi lahko nosno pršilo s tem hormonom pomagalo pri odpravljanju fobij in sorodnih motenj. Poleg oksitocina znanstveniki preučujejo še druge pristope k zmanjševanju strahu, ki temeljijo tudi na boljšem razumevanju genetike strahu, pri čemer nekateri stavijo na možgansko kemikalijo z imenom BDNF, ki je v poskusih z mišmi pokazala močne učinke odstranjevanja strahu.

Na drugi strani pa nove pristope razvijajo tudi psihologi, ki so pred dvema letoma odkrili, da izpostavitev nečemu, česar nas je strah med spanjem, pomaga pri odstranitvi tega strahu. S strahom pa nimajo težav ljudje, ki imajo zelo redko gensko motnjo, ki se imenuje Urbach–Wiethejevo bolezen, pri kateri pride do degeneracije amigdale v možganih, zaradi česar ti ljudje ne občutijo strahu. Zanimivo je tudi to, da ti ljudje običajno živijo povsem normalno življenje, zato si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali, ali strah resnično potrebujemo.