Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Davno srečanje temne zvezde in sonca

05.03.2015

V znanosti so odkritja le redko plod naključja, na drugi strani pa nikoli ni mogoče vedeti vnaprej, kaj boste odkrili. Tako je lani dr. Ralf Scholz iz Potsdama odkril zelo temno zvezdo v bližini našega Sonca, ki so jo kmalu poimenovali Scholzeva zvezda. Profesor Eric Mamajek (izg.:Memedžek), ki je eden največjih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca, pa je odkril, da je ta zvezda pred 70 tisoč leti potovala relativno blizu Sonca in je v tem pogledu naša doslej najbližja poznana obiskovalka. S profesorjem Mamajekom se bomo pogovarjali o njegovem odkritju in o vplivu takih mimoletov na komete v našem Osončju, pa seveda, kdaj si lahko obetamo, da bomo morebitne bodoče zvezdne obiskovalce poznali vnaprej.

V znanosti so odkritja le redko plod naključja, na drugi strani pa nikoli ni mogoče vedeti vnaprej, kaj boste odkrili. Tako je lani dr. Ralf Scholz iz Potsdama odkril zelo temno zvezdo v bližini našega Sonca, ki so jo kmalu poimenovali Scholzeva zvezda. Profesor Eric, ki je eden največjih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca, pa  je odkril, da je ta zvezda pred 70 tisoč leti potovala relativno blizu Sonca in je v tem pogledu naša doslej najbližja poznana obiskovalka. S profesorjem Mamajekom smo se pogovarjali o njegovem odkritju in o vplivu takih mimoletov na komete v našem Osončju, pa seveda, kdaj si lahko obetamo, da bomo morebitne bodoče zvezdne obiskovalce poznali vnaprej.

 INTERVJU: Tomaž Zwitter

Z menoj je profesor Tomaž Zwitter, ki nas bo vpeljal v današnjo temo. Zvezd, kot vemo, je izjemno veliko in mislili bi si, da srečanje dveh ni nič omembe vrednega. Je torej to kaj posebnega?

Zvezd je seveda veliko, samo v naši galaksiji jih je več kot sto milijard, vendar je veliko tudi vesolje. Zvezde so v resnici zelo daleč narazen. Če bi velikost našega Sonca pomanjšali na velikost pomaranče, bi bila trenutno najbližja zvezda mandarina na Kanarskih otokih. Med njima je očitno veliko praznega prostora in ni prav verjetno, da bi se naša pomaranča s to mandarino kdaj srečala. Profesor Mamajek pa je odkril, da nekoliko bolj stran obstaja zvezda, ki bi bila v našem pomanjšanem merilu frnikola na NoviZelandiji in se giblje skoraj natankov smeri, ki vodi stran od nas. Iz tega je izračunal, da je nekdaj letela približno na razdalji od Ženeve od Ljubljane. To je seveda kar daleč, če pomislimo, da bi bila v tem merilu razdalja milimeter velike Zemlje od za pomarančo velikega Sonca le 15 metrov. Vseeno pa je morda zmotila kakšen komet, ki ždi tam zunaj, in ga pognala proti Soncu. Predvsem pa je odkritje profesorja Mamajeka zanimivo zato, ker zdaj vemo, da se taka srečanja res dogajajo.

Astronomi radi omenjajo zelo velike številke.Čas radi merite v tisočletjih ali milijonih let.

prof. dr. Tomaž Zwitter

foto: Val 202

Se da ta mimolet Scholzeve zvezde ponazoriti s kakšno bolj zemeljsko primerjavo?

Seveda. Profesor Mamajek je opazoval zvezde v okolici Sonca. Zvezde lahko pri tem zamenjamo z lučjo motorista, sebe pa s pešcem, ki ponoči prečka cesto. Če opazite luč motorja, ki se pomika vstran, vas to ne skrbi, saj bo šel mimo. Če pa opazite žaromet, ki se ne premika, sklepate, da gre motorist točno proti vam in morate biti previdni. Profesor Mamajek je opazil zvezdo, pri kateri– če uporabimo prispodobo z motoristom – vidimo rdečo luč in njegovo oddaljevanje lahko potrdimo tudi z radarjem, torej je že šel mimo nas. Ker pa je motorist še vedno v bližini in se ne premika prečno, lahko sklepamo, da je naša zvezda šla precej blizu.

Je bilo to odkritje slučajno ali plod načrtnega dela?

V znanosti so odkritja redko le plod naključja, na drugi strani pa skoraj nikoli ne veste vnaprej, kaj boste odkrili. Profesor Mamajek je eden največjih svetovnih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca. Nedavno je na primer odkril več doslej neznanih skupin mladih zvezd v naši bližini. Na zvezdo, za katero je zdaj jasno, da je nekoč letela mimo nas, je lani postal pozoren dr. Scholz, saj je ugotovil, da je razmeroma blizu in se prečno skoraj ne premika. Torej je nekoliko podobna našemu motoristu. Profesor Mamajek je potem uporabil teleskopa v Čilu in Južni Afriki in ugotovil, da Dopplerjev premik njene svetlobe, podobno kot pri radarju, kaže, da se zvezda oddaljuje. Odkritje je torej plod načrtnega dela, vendar profesor Mamajek ni vnaprej vedel, ali se zvezda približuje, oddaljuje ali pa morda le miruje, tako kot motorist, ki bi stal s prižgano lučjo.

Hvala, prof. Zwitter za slikovite primerjave. 

foto: Michael Osadciw / University of Rochester

INTERVJU: Eric Mamajek

Erica Mamajeka, izrednega profesorja za fiziko in astronomijo smo poklicali na univerzo Rochester v New Yorku. Profesor Mamajek, pred dvema tednoma ste objavili odkritje, da je pred 70 tisoč leti ena od zvezd iz okolice Sonca letela mimo zelo blizu nas. Kako blizu je letela in kako to veste?

Zvezda se nam je približala na 8 desetin svetlobnega leta, to je približno 52-tisočkrat toliko, kot je razdalja med Zemljo in Soncem. Kako to vemo? Zvezdo je lani odkril nemški astronom Ralf Dieter Scholz iz Potsdama. Izmerili smo njeno hitrost. Če primerjate hitrost oddaljevanja te zvezde in njeno gibanje po nebu v prečni smeri ter dodate še njen položaj in razdaljo, lahko izračunate njeno hitrost v vseh treh smereh. Potem račun, ki upošteva tudi gibanje Sonca in privlak preostalih teles v naši Galaksiji, pokaže naravo tirnice te zvezde, ki jo je v preteklosti peljala zelo blizu Sonca. Seveda je pri tem treba upoštevati tudi negotovost meritev. Tako mislimo, da je letela mimo nas pred 70 tisoč leti, lahko pa tudi 10 ali 15 tisoč let prej ali pozneje.

Ima ta Scholzeva zvezda kakšne nenavadne lastnosti?

Ta zvezda ima zelo majhno maso. Je prav na spodnji meji količine snovi, ki jo mora imeti zvezda, da lahko še sprošča energijo s spajanjem vodika v svoji sredici. Njena spremljevalka, rjava pritlikavka, ima še manj snovi in je nekakšna ponesrečena zvezda. Scholzeva zvezda je torej dvojna: količina snovi v eni od zvezd komaj zadostuje za to, da se vodik lahko spaja v helij, pri drugi, ki jo imenujemo rjava pritlikavka, pa ta reakcija ne more potekati. Masi teh zvezd sta osem in šest odstotkov mase našega Sonca.

Pred 70 tisoč leti so se moderni ljudje selili iz Afrike, Evrazijo pa so naseljevali naši sorodniki iz vrste homo erectus, pokončni človek. Je mogoče, da je kdo od naših prednikov videl mimolet te zvezde, ali je bila izgubljena med številnimi temnimi pikami na nebu, ki jih brez sodobnih optičnih naprav ni mogoče opazovati?

Scholzeva zvezda je zelo temna. Mi astronomi to izražamo v magnitudah, ki jih zdaj ne bi razlagal, lahko pa omenim, da ima ta zvezda trenutno 18-to magnitudo. Torej je več kot 10-tisočkrat temnejša od tistih, ki jih še lahko vidimo s prostim očesom. Ko nam je bila pred 70 tisoč leti najbliže, je bila videti svetlejša, približno enajste magnitude, a to je še vedno stokrat temneje, kot lahko vidimo brez pripomočkov. Vendar je ta hladna zvezda tudi zelo aktivna. Mislim na magnetno aktivnost, ki lahko povzroči občasne izbruhe. Izbruhov na tej zvezdi lani nismo opazili, poznamo pa izbruhe na drugih podobnih rdečih pritlikavih zvezdah. Take zvezde lahko med izbruhi, ki trajajo od nekaj minut do nekaj ur, postanejo več tisočkrat svetlejše. Torej je mogoče, da je bila Scholzeva zvezda med morebitnim izbruhom dovolj svetla, da so jo naši zemeljski predniki opazili. Vendar ti izbruhi najbrž niso bili prav pogosti, morda enkrat na leto ali kaj takega. Mogoče je torej Scholzeva zvezda našim prednikom občasno zasvetila na nebu, že čez nekaj minut ali ur pa se je spet pogreznila v nevidnost. Zanimivo je, da je bila, ko je bila najbliže, v Velikem vozu. Torej so jo kdaj pa kdaj morda lahko videli tudi takratni Zemljani.

Je mogoče, da se je število kometov, ki k nam prihajajo od zelo daleč, zaradi

Eric Mamajek

mimoleta Scholzeve zvezde povečalo? 

Bi lahko sklepali, da je v davnini podoben dogodek povzročil vesoljsko bombardiranje, ki je vzrok za nastanek številnih kraterjev na naši Luni?

Zvezde, ki letijo mimo, zares lahko zmotijo komete, ki jih najdemo v Oortovem oblaku. Oortov oblak je velikanska kroglasta združba, ki šteje nekaj bilijonov kometov z maso, večjo od kilometra. Vemo, da ta oddaljeni rezervoar kometov obstaja, saj vidimo komete, ki prihajajo k nam z več tisočkrat daljše razdalje, kot je ta med Zemljo in Soncem. To je v petdesetih letih prejšnjega stoletja prvi ugotovil Nizozemski astronom Jan Oort. Torej vemo, da je tam zunaj na milijarde kometov. Vprašali ste me, ali jih je Scholzova zvezda zmotila. Odgovor je verjetno pritrdilen, vendar je šla ta zvezda skozi zunanja območja Oortovega oblaka, v katerih so posejani zelo na redko. Če bi letela bliže Soncu, bi nas nekoliko bolj skrbelo, v našem primeru pa je bil mimolet zaradi dveh okoliščin čisto nedolžen. Prva je izjemno majhna masa zvezde, druga pa njena velika hitrost, ki je dosegla kar 80 kilometrov na sekundo. Ta zvezda je zaradi teh dveh razlogov le malo vplivala na komete v Oortovem oblaku. Če pa bi imeli zvezdo z veliko snovi, ki bi se gibala počasi in letela bliže, bi bil vpliv veliko večji. Ocenjujemo, da se tak mimolet, ki povzroči dež kometov, zgodi enkrat na nekaj sto milijonov ali morda na milijardo let, torej zelo poredko. Vseeno pa je del kraterjev, ki jih vidimo na planetih in lunah v naši okolici, verjetno posledica takega obstreljevanja s kometi. Moramo pa se zavedati dvojega. Prvič, kometi iz Oortovega oblaka stalno prihajajo, saj ta oblak motijo plimske sile naše galaksije, ki se med gibanjem Sonca v njej ves čas spreminjajo, drugič pa moramo upoštevati, da so zvezde od nekdaj potovale skozi Oortov oblak in bodo tudi v prihodnje. Takih zvezd je kakšnih deset na milijon let. Po večini gre za mimolete zvezd z malo snovi, ki potujejo skozi razredčena zunanja območja oblaka, podobno kot pri Scholzevi zvezdi. Torej je tako kot pri zemeljskih nevihtah. Večina jih ne povzroči posebnih neprijetnosti, vsake toliko časa pa se zgodi tudi kaj slabega. Te divje nevihte so zelo redke in tudi mimolet Scholzeve zvezde je bil nekaj precej običajnega.

Profesor Mamajek, razkrili ste doslej najbližji znani mimolet kakšne zvezde. Bi bilo mogoče poiskati vse take mimolete in sestaviti njihov seznam v prejšnjih in seveda prihodnjih tisočletjih?

Ne vem, ali bo ta seznam res popoln. Vendar pa je Evropska vesoljska agencija leta 2013 izstrelila misijo Gaia. Ta bo naredila karto položajev v prostoru in gibanja za milijardo najsvetlejših zvezd v naši galaksiji. To je zares neverjeten cilj, ki si ga je zadala Evropska vesoljska agencija. Prvi rezultati te misije bodo objavljeni v letu ali dveh. Ko bomo čez morda 5 let imeli na voljo končni katalog, bodo astronomi vsaj med milijardo zvezd, ki so videti najsvetlejše, lahko naredili popoln pregled in ugotovili, katere izmed njih so ali bodo letele najbliže našemu Soncu. Seveda že zdaj precej vemo o morebitnih mimoletih zvezd, ki so na nebu videti najsvetlejše, in jih celo vidimo s prostim očesom. Nobena od teh zvezd nam ne zbuja skrbi. Gaia pa nam bo odprla dostop do temnih zvezd, ki imajo pogosto le malo snovi. Take zvezde z majhno maso, ki jim pravimo rdeče pritlikavke, v naši Galaksiji po številu prevladujejo. Scholzeva zvezda je ena številnih takih zvezd. Naše sedanje znanje o njihovem gibanju in položajih je zelo nepopolno, ker je te temne zvezde zelo težko opazovati. Pri tem bo Gaia močno pomagala in prepričan sem, da bo kakšen evropski doktorski študent pregledoval njene podatke in skušal odkriti zvezde, ki so že letele mimo nas ali še bodo.


Frekvenca X

680 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Davno srečanje temne zvezde in sonca

05.03.2015

V znanosti so odkritja le redko plod naključja, na drugi strani pa nikoli ni mogoče vedeti vnaprej, kaj boste odkrili. Tako je lani dr. Ralf Scholz iz Potsdama odkril zelo temno zvezdo v bližini našega Sonca, ki so jo kmalu poimenovali Scholzeva zvezda. Profesor Eric Mamajek (izg.:Memedžek), ki je eden največjih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca, pa je odkril, da je ta zvezda pred 70 tisoč leti potovala relativno blizu Sonca in je v tem pogledu naša doslej najbližja poznana obiskovalka. S profesorjem Mamajekom se bomo pogovarjali o njegovem odkritju in o vplivu takih mimoletov na komete v našem Osončju, pa seveda, kdaj si lahko obetamo, da bomo morebitne bodoče zvezdne obiskovalce poznali vnaprej.

V znanosti so odkritja le redko plod naključja, na drugi strani pa nikoli ni mogoče vedeti vnaprej, kaj boste odkrili. Tako je lani dr. Ralf Scholz iz Potsdama odkril zelo temno zvezdo v bližini našega Sonca, ki so jo kmalu poimenovali Scholzeva zvezda. Profesor Eric, ki je eden največjih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca, pa  je odkril, da je ta zvezda pred 70 tisoč leti potovala relativno blizu Sonca in je v tem pogledu naša doslej najbližja poznana obiskovalka. S profesorjem Mamajekom smo se pogovarjali o njegovem odkritju in o vplivu takih mimoletov na komete v našem Osončju, pa seveda, kdaj si lahko obetamo, da bomo morebitne bodoče zvezdne obiskovalce poznali vnaprej.

 INTERVJU: Tomaž Zwitter

Z menoj je profesor Tomaž Zwitter, ki nas bo vpeljal v današnjo temo. Zvezd, kot vemo, je izjemno veliko in mislili bi si, da srečanje dveh ni nič omembe vrednega. Je torej to kaj posebnega?

Zvezd je seveda veliko, samo v naši galaksiji jih je več kot sto milijard, vendar je veliko tudi vesolje. Zvezde so v resnici zelo daleč narazen. Če bi velikost našega Sonca pomanjšali na velikost pomaranče, bi bila trenutno najbližja zvezda mandarina na Kanarskih otokih. Med njima je očitno veliko praznega prostora in ni prav verjetno, da bi se naša pomaranča s to mandarino kdaj srečala. Profesor Mamajek pa je odkril, da nekoliko bolj stran obstaja zvezda, ki bi bila v našem pomanjšanem merilu frnikola na NoviZelandiji in se giblje skoraj natankov smeri, ki vodi stran od nas. Iz tega je izračunal, da je nekdaj letela približno na razdalji od Ženeve od Ljubljane. To je seveda kar daleč, če pomislimo, da bi bila v tem merilu razdalja milimeter velike Zemlje od za pomarančo velikega Sonca le 15 metrov. Vseeno pa je morda zmotila kakšen komet, ki ždi tam zunaj, in ga pognala proti Soncu. Predvsem pa je odkritje profesorja Mamajeka zanimivo zato, ker zdaj vemo, da se taka srečanja res dogajajo.

Astronomi radi omenjajo zelo velike številke.Čas radi merite v tisočletjih ali milijonih let.

prof. dr. Tomaž Zwitter

foto: Val 202

Se da ta mimolet Scholzeve zvezde ponazoriti s kakšno bolj zemeljsko primerjavo?

Seveda. Profesor Mamajek je opazoval zvezde v okolici Sonca. Zvezde lahko pri tem zamenjamo z lučjo motorista, sebe pa s pešcem, ki ponoči prečka cesto. Če opazite luč motorja, ki se pomika vstran, vas to ne skrbi, saj bo šel mimo. Če pa opazite žaromet, ki se ne premika, sklepate, da gre motorist točno proti vam in morate biti previdni. Profesor Mamajek je opazil zvezdo, pri kateri– če uporabimo prispodobo z motoristom – vidimo rdečo luč in njegovo oddaljevanje lahko potrdimo tudi z radarjem, torej je že šel mimo nas. Ker pa je motorist še vedno v bližini in se ne premika prečno, lahko sklepamo, da je naša zvezda šla precej blizu.

Je bilo to odkritje slučajno ali plod načrtnega dela?

V znanosti so odkritja redko le plod naključja, na drugi strani pa skoraj nikoli ne veste vnaprej, kaj boste odkrili. Profesor Mamajek je eden največjih svetovnih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca. Nedavno je na primer odkril več doslej neznanih skupin mladih zvezd v naši bližini. Na zvezdo, za katero je zdaj jasno, da je nekoč letela mimo nas, je lani postal pozoren dr. Scholz, saj je ugotovil, da je razmeroma blizu in se prečno skoraj ne premika. Torej je nekoliko podobna našemu motoristu. Profesor Mamajek je potem uporabil teleskopa v Čilu in Južni Afriki in ugotovil, da Dopplerjev premik njene svetlobe, podobno kot pri radarju, kaže, da se zvezda oddaljuje. Odkritje je torej plod načrtnega dela, vendar profesor Mamajek ni vnaprej vedel, ali se zvezda približuje, oddaljuje ali pa morda le miruje, tako kot motorist, ki bi stal s prižgano lučjo.

Hvala, prof. Zwitter za slikovite primerjave. 

foto: Michael Osadciw / University of Rochester

INTERVJU: Eric Mamajek

Erica Mamajeka, izrednega profesorja za fiziko in astronomijo smo poklicali na univerzo Rochester v New Yorku. Profesor Mamajek, pred dvema tednoma ste objavili odkritje, da je pred 70 tisoč leti ena od zvezd iz okolice Sonca letela mimo zelo blizu nas. Kako blizu je letela in kako to veste?

Zvezda se nam je približala na 8 desetin svetlobnega leta, to je približno 52-tisočkrat toliko, kot je razdalja med Zemljo in Soncem. Kako to vemo? Zvezdo je lani odkril nemški astronom Ralf Dieter Scholz iz Potsdama. Izmerili smo njeno hitrost. Če primerjate hitrost oddaljevanja te zvezde in njeno gibanje po nebu v prečni smeri ter dodate še njen položaj in razdaljo, lahko izračunate njeno hitrost v vseh treh smereh. Potem račun, ki upošteva tudi gibanje Sonca in privlak preostalih teles v naši Galaksiji, pokaže naravo tirnice te zvezde, ki jo je v preteklosti peljala zelo blizu Sonca. Seveda je pri tem treba upoštevati tudi negotovost meritev. Tako mislimo, da je letela mimo nas pred 70 tisoč leti, lahko pa tudi 10 ali 15 tisoč let prej ali pozneje.

Ima ta Scholzeva zvezda kakšne nenavadne lastnosti?

Ta zvezda ima zelo majhno maso. Je prav na spodnji meji količine snovi, ki jo mora imeti zvezda, da lahko še sprošča energijo s spajanjem vodika v svoji sredici. Njena spremljevalka, rjava pritlikavka, ima še manj snovi in je nekakšna ponesrečena zvezda. Scholzeva zvezda je torej dvojna: količina snovi v eni od zvezd komaj zadostuje za to, da se vodik lahko spaja v helij, pri drugi, ki jo imenujemo rjava pritlikavka, pa ta reakcija ne more potekati. Masi teh zvezd sta osem in šest odstotkov mase našega Sonca.

Pred 70 tisoč leti so se moderni ljudje selili iz Afrike, Evrazijo pa so naseljevali naši sorodniki iz vrste homo erectus, pokončni človek. Je mogoče, da je kdo od naših prednikov videl mimolet te zvezde, ali je bila izgubljena med številnimi temnimi pikami na nebu, ki jih brez sodobnih optičnih naprav ni mogoče opazovati?

Scholzeva zvezda je zelo temna. Mi astronomi to izražamo v magnitudah, ki jih zdaj ne bi razlagal, lahko pa omenim, da ima ta zvezda trenutno 18-to magnitudo. Torej je več kot 10-tisočkrat temnejša od tistih, ki jih še lahko vidimo s prostim očesom. Ko nam je bila pred 70 tisoč leti najbliže, je bila videti svetlejša, približno enajste magnitude, a to je še vedno stokrat temneje, kot lahko vidimo brez pripomočkov. Vendar je ta hladna zvezda tudi zelo aktivna. Mislim na magnetno aktivnost, ki lahko povzroči občasne izbruhe. Izbruhov na tej zvezdi lani nismo opazili, poznamo pa izbruhe na drugih podobnih rdečih pritlikavih zvezdah. Take zvezde lahko med izbruhi, ki trajajo od nekaj minut do nekaj ur, postanejo več tisočkrat svetlejše. Torej je mogoče, da je bila Scholzeva zvezda med morebitnim izbruhom dovolj svetla, da so jo naši zemeljski predniki opazili. Vendar ti izbruhi najbrž niso bili prav pogosti, morda enkrat na leto ali kaj takega. Mogoče je torej Scholzeva zvezda našim prednikom občasno zasvetila na nebu, že čez nekaj minut ali ur pa se je spet pogreznila v nevidnost. Zanimivo je, da je bila, ko je bila najbliže, v Velikem vozu. Torej so jo kdaj pa kdaj morda lahko videli tudi takratni Zemljani.

Je mogoče, da se je število kometov, ki k nam prihajajo od zelo daleč, zaradi

Eric Mamajek

mimoleta Scholzeve zvezde povečalo? 

Bi lahko sklepali, da je v davnini podoben dogodek povzročil vesoljsko bombardiranje, ki je vzrok za nastanek številnih kraterjev na naši Luni?

Zvezde, ki letijo mimo, zares lahko zmotijo komete, ki jih najdemo v Oortovem oblaku. Oortov oblak je velikanska kroglasta združba, ki šteje nekaj bilijonov kometov z maso, večjo od kilometra. Vemo, da ta oddaljeni rezervoar kometov obstaja, saj vidimo komete, ki prihajajo k nam z več tisočkrat daljše razdalje, kot je ta med Zemljo in Soncem. To je v petdesetih letih prejšnjega stoletja prvi ugotovil Nizozemski astronom Jan Oort. Torej vemo, da je tam zunaj na milijarde kometov. Vprašali ste me, ali jih je Scholzova zvezda zmotila. Odgovor je verjetno pritrdilen, vendar je šla ta zvezda skozi zunanja območja Oortovega oblaka, v katerih so posejani zelo na redko. Če bi letela bliže Soncu, bi nas nekoliko bolj skrbelo, v našem primeru pa je bil mimolet zaradi dveh okoliščin čisto nedolžen. Prva je izjemno majhna masa zvezde, druga pa njena velika hitrost, ki je dosegla kar 80 kilometrov na sekundo. Ta zvezda je zaradi teh dveh razlogov le malo vplivala na komete v Oortovem oblaku. Če pa bi imeli zvezdo z veliko snovi, ki bi se gibala počasi in letela bliže, bi bil vpliv veliko večji. Ocenjujemo, da se tak mimolet, ki povzroči dež kometov, zgodi enkrat na nekaj sto milijonov ali morda na milijardo let, torej zelo poredko. Vseeno pa je del kraterjev, ki jih vidimo na planetih in lunah v naši okolici, verjetno posledica takega obstreljevanja s kometi. Moramo pa se zavedati dvojega. Prvič, kometi iz Oortovega oblaka stalno prihajajo, saj ta oblak motijo plimske sile naše galaksije, ki se med gibanjem Sonca v njej ves čas spreminjajo, drugič pa moramo upoštevati, da so zvezde od nekdaj potovale skozi Oortov oblak in bodo tudi v prihodnje. Takih zvezd je kakšnih deset na milijon let. Po večini gre za mimolete zvezd z malo snovi, ki potujejo skozi razredčena zunanja območja oblaka, podobno kot pri Scholzevi zvezdi. Torej je tako kot pri zemeljskih nevihtah. Večina jih ne povzroči posebnih neprijetnosti, vsake toliko časa pa se zgodi tudi kaj slabega. Te divje nevihte so zelo redke in tudi mimolet Scholzeve zvezde je bil nekaj precej običajnega.

Profesor Mamajek, razkrili ste doslej najbližji znani mimolet kakšne zvezde. Bi bilo mogoče poiskati vse take mimolete in sestaviti njihov seznam v prejšnjih in seveda prihodnjih tisočletjih?

Ne vem, ali bo ta seznam res popoln. Vendar pa je Evropska vesoljska agencija leta 2013 izstrelila misijo Gaia. Ta bo naredila karto položajev v prostoru in gibanja za milijardo najsvetlejših zvezd v naši galaksiji. To je zares neverjeten cilj, ki si ga je zadala Evropska vesoljska agencija. Prvi rezultati te misije bodo objavljeni v letu ali dveh. Ko bomo čez morda 5 let imeli na voljo končni katalog, bodo astronomi vsaj med milijardo zvezd, ki so videti najsvetlejše, lahko naredili popoln pregled in ugotovili, katere izmed njih so ali bodo letele najbliže našemu Soncu. Seveda že zdaj precej vemo o morebitnih mimoletih zvezd, ki so na nebu videti najsvetlejše, in jih celo vidimo s prostim očesom. Nobena od teh zvezd nam ne zbuja skrbi. Gaia pa nam bo odprla dostop do temnih zvezd, ki imajo pogosto le malo snovi. Take zvezde z majhno maso, ki jim pravimo rdeče pritlikavke, v naši Galaksiji po številu prevladujejo. Scholzeva zvezda je ena številnih takih zvezd. Naše sedanje znanje o njihovem gibanju in položajih je zelo nepopolno, ker je te temne zvezde zelo težko opazovati. Pri tem bo Gaia močno pomagala in prepričan sem, da bo kakšen evropski doktorski študent pregledoval njene podatke in skušal odkriti zvezde, ki so že letele mimo nas ali še bodo.


11.07.2024

Znanstveno leto na Valu, 3. del: Nevarni odmerki, predori, meteoriti in skrajno predelana hrana

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi nevarne odmerke nenevarnih snovi, obiskali smo čisto pravo gradbišče na drugem tiru pri Postojni, se pozanimali o znanosti gradnje predorov, odpravili smo se po sledeh meteoritov, ki so padli na naša tla, dotaknili smo se celo Lune, na koncu pa se podučili o pasteh skrajno predelane hrane.


09.07.2024

Znanstveno leto na Valu, 2. del: Mesta prihodnosti, strojno učenje, nagrade v znanosti in misija EEG

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X razmišljali o mestih prihodnostih, o besedah trajnostno, zeleno, pa tudi o strojnem učenju in marsikateri nagradi v znanosti. Pozabili pa nismo niti na merjenje možganske aktivnosti.


27.06.2024

Znanstveno leto na Valu, 1. del: Kant, Cern in oceani

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos je Frekvenca X sledila marsičemu in potikali smo se na vseh mogočih raziskovalnih misijah – od mušic, Cerna, oceanov, do liliputancev in velikanov.


20.06.2024

Turbulence so izjemno pogoste, a v večini niso nevarne za letalo

Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več?


12.06.2024

Bolgarska raziskovalna baza na Antarktiki

Bolgarija je članica Evropske unije, ki vlaga v nekatere zanimive znanstveno-raziskovalne projekte. Od leta 1988 imajo na otoku Livingstone celo svojo antartktično postajo, kjer v sklopu različnih mednarodnih odprav potekajo raziskave s področja geologije, glaciologije, oceanografije, biologije, topografije … V aktualni ekspediciji so med drugim raziskovali vpliv podnebnih sprememb na ledenike in prisotnost mikroplastike na Antarktiki.


06.06.2024

Plastenka: od nafte do zelenega zavajanja

Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.


30.05.2024

Mentor leta dr. Roman Kuhar in pregled znanosti v maju

Konec maja je čas za pregled znanstvenih vrhov meseca, ogromno se je dogajalo, predvsem v domačem znanstvenem okolju. Mladi osnovnošolci s I. osnovne šole v Celju so zmagali na tekmovanju FIRST® LEGO® League na Norveškem. Ta mesec smo tudi pri nas opazovali severni sij. V UKC Ljubljana so objavili pomembno študijo o zdravljenju bolnikov s tveganjem za motnje srčnega ritma. Dobili smo komunikatorko znanosti, to je postala upokojena profesorica botanike in biologinje celice na Univerzi v Ljubljani dr. Marina Dermastia. Razglasili pa so tudi mentorja leta, ki je gost naše znanstvene oddaje.


23.05.2024

Meteoriti: Skrivnostna brezplačna dostava iz vesolja

V soboto, 18. maja zvečer, so na nebu nad Portugalsko in Španijo opazili svetlo kroglo. Dogodek je posnela Evropska vesoljska agencija s svojimi kamerami v Cáceresu v Španiji. Potrdili so, da je šlo za kos kometa, ki je verjetno zgorel nad Atlantikom na višini okoli 60 kilometrov. Še vedno pa preučujejo njegovo velikost in pot, da bi ocenili ali obstaja možnost, da je kakšen del dosegel površje Zemlje in postal meteorit. Košček vesolja, ki pristane na Zemljinem površju, ki ga hudomušno lahko opišemo kot najcenejšo dostavo iz vesolja, s seboj med drugim prinašajo kopico informacij o zgodnjem nastajanju osončja. Podajamo se na vesoljsko detektivko magnetnih ostankov vesolja z izjemno gostoto, občudujemo zbirko meteoritov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Zakaj največ meteoritov najdejo na Antarktiki? Kako se lahko iskanja meteoritov lotite s pometanjem? Za tiste, ki vas je ob poslušanju morda prijela iskalna mrzlica, pa še ena spodbudna informacija: v primeru, da najdete meteorit, ga lahko, če zagotovite ustrezne pogoje za hrambo, obdržite.


16.05.2024

Učinkoviti altruizem med racionalnostjo in čustvi

Kako lahko naredim kar največ dobrega? Naj premišljeno doniram samo skrbno izbranim humanitarnim organizacijam ali naj se raje odločam čustveno in pomagam po trenutni inerciji? Pod drobnogled smo vzeli koncept učinkovitega altruizma, ki skuša pomagati na podlagi merljivih dokazov, hkrati pa je deležen tudi številnih kritik. Razpravljamo o različnih konceptih altruizma in dobrodelnosti, vlogi posameznika, države in korporacij.


09.05.2024

Prevare v znanosti: Od superjunaka do lažnivca

Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?


02.05.2024

Misliti velikost: Od liliputancev do velikanov

Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.


25.04.2024

Kaj bi Kant porekel o Chat GPT-ju in našem podnebnem ravnanju?

V ponedeljek je minilo 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.


18.04.2024

Velike živalske migracije: Epsko popotovanje, ki v marsičem ostaja nepojasnjeno

Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj?


10.04.2024

Stoletnica elektroencefalografije: "Mi na daleč prisluškujemo možganom"

“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG.


04.04.2024

Oceani: Pregreti modri motor planeta

Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika.


28.03.2024

Znanost v marcu: Od ekstremofilnih gliv, anafilaksije, do fizikalne fotografije

Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.


22.03.2024

Frekvenca X pred občinstvom: Od orjakov do liliputancev

Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.


21.03.2024

Tomaž Zwitter: Kot človeštvo smo spoznali, da smo manj in manj posebni

Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.


21.03.2024

Roger Penrose: O modi, veri in fantaziji v fiziki

Gost v tokratni Frekvenci X je bil Roger Penrose, zelo eminentno ime svetovne matematične fizike, ki se ga velikokrat omenja v povezavi Stephenom Hawkingom. Penrose je v svoji dolgi karieri pomembno prispeval predvsem k teoriji splošne relativnosti, je pa tudi avtor tako imenovanih Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prinesli Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. V oddaji se z njim sprašujemo tudi, kaj je v sodobni fiziki moda, kaj vera in kaj fantazija, dotaknemo se tudi vprašanja, kako pri umetni inteligenci 'izračunati' razumevanje in kako enigmatična je fizika možganov.


14.03.2024

Pornografija, možgani in zasvojenost

Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.


Stran 1 od 34
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov