Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Globalne koncentracije ogljikovega dioksida v atmosferi so letos presegle 400 delcev na milijon, to je vrednost, kakršne v geološki zgodovini ne pomnimo vsaj štiri milijone let.
Globalne koncentracije ogljikovega dioksida v atmosferi so letos presegle 400 delcev na milijon, to je vrednost, kakršne v geološki zgodovini ne pomnimo vsaj štiri milijone let
Znanstveniki so prepričani, da lahko tako velike koncentracije vodijo v nepredvidljive podnebne spremembe in da smo jim nevarno blizu.
“Na ledeniku Pine Island na Antarktiki, na katero se osredotoča British Antarctic Survey, smo v 10. letih zaznali občutno, 18-odstotno stanjšanje ledenega pokrova. To prispeva kar desetino zdajšnjega naraščanja morske gladine v svetu.” – dr. Scott Hosking
Znanstveniki si pred desetletji niso niti predstavljali, da bo stanjšanje ledu na nekaterih predelih tako očitno, a v desetletjih raziskav opažajo, da se taljenje ledu ponekod celo pospešuje. Za zdaj sicer še ne vedo, kateri ključni dejavnik je v ozadju. Sočasno jih namreč na tovrstne spremembe vpliva več.
Da se je tudi na Grenlandiji marsikaj spremenilo, ugotavlja dr. Dorthe Dahl Jensen, profesorica fizike ledu na Univerzi v Kopenhagnu. 2Led se umika, sprostile so se nekatere morske poti, po novem lahko na jugu Grenlandije celo gojijo krompir. Julija 2012 je na primer na Grenlandijo vdrl topel zrak z juga in tedaj smo v našem raziskovalnem taboru videli celo dež.”
Arktika je po njenih besedah zelo zgodnji kazalec podnebnih sprememb, ker se nanje odziva hitreje in izraziteje kot preostali deli sveta.
“Trenutno Grenlandija k dvigovanju svetovne morske gladine prispeva 0,7 mm na leto in ker se globalno morska gladina zvišuje za 3 mm na leto, Grenlandija k temu pripomore četrtino.” – dr. Dorthe Dahl Jensen
Podnebne spremembe povzročajo spremembe v pihanju vetrov, ti pa so zelo pomembni pri potovanju ledenih ploskev na Antarktiki, pravi Hosking. Prav vetrovi namreč vplivajo na povečevanje količine ledu v morju, ta pa je – kot vemo – pomemben pri vzdrževanju nizkih temperatur.
Že 40 let na Antarktiko prihaja britanski meteorolog Jon Shanklin. Morda vam ime in priimek ne povesta kaj dosti, a Shanklin je tisti, ki je pred natanko 30. leti izdal znanstveni članek, v katerem je opozoril, da se je ozonska plast nad Antarktiko stanjšala za 70 odstotkov. Imajo ga za odkritelja ozonske luknje.
“Zdajšnja ozonska luknja ima velikost, primerljivo s povprečjem minulega desetletja. Še vedno govorimo o stanjšani plasti ozona nad Antarktiko. Posamezne razmeroma velike ozonske luknje nad tem območjem se bodo pojavljale še vsaj prihodnjih 50 let.” – Jon Shanklin
Zmanjševanje vsebnosti stratosferskega ozona je znana tema in hkrati tudi edina zgodba o uspehu mednarodnih dogovorov za odpravljanje globalnih okoljskih problemov. Veliko bolj v prazno bijejo opozorila o tem, da je v ozračju vse več ogljikovega dioksida. Spomladi so tako koncentracije ogljikovega dioksida presegle 400 delcev na milijon.
“Ta vrednost – 400 delcev na milijon – je višja, kot je bila kadarkoli v več milijonih let. Pravzaprav je bila zadnjič tako visoka približno pred štirimi milijoni let.” – dr. Pieter Tans
To je vsekakor mejnik, je prepričan vodilni znanstvenik mreže za raziskovanje toplogrednih plinov pri Ameriški agenciji za spremljanje oceanov in atmosfere NOAA Pieter Tans.
Prehod med zadnjo ledeno dobo in zdajšnjim toplim obdobjem je po njegovih potekal od pred 17 000 do 11 000 leti. V 6000 letih se je po naravnih procesih koncentracija CO2-ja v atmosferi povečala za 80 delcev na milijon, kar pomeni, da je naraščala za 0,01 oziroma 0,02 delca na leto. Trenutno je ta vrednost 2 delca na leto, kar pomeni, da za 100-krat prekašamo naravne procese.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Globalne koncentracije ogljikovega dioksida v atmosferi so letos presegle 400 delcev na milijon, to je vrednost, kakršne v geološki zgodovini ne pomnimo vsaj štiri milijone let.
Globalne koncentracije ogljikovega dioksida v atmosferi so letos presegle 400 delcev na milijon, to je vrednost, kakršne v geološki zgodovini ne pomnimo vsaj štiri milijone let
Znanstveniki so prepričani, da lahko tako velike koncentracije vodijo v nepredvidljive podnebne spremembe in da smo jim nevarno blizu.
“Na ledeniku Pine Island na Antarktiki, na katero se osredotoča British Antarctic Survey, smo v 10. letih zaznali občutno, 18-odstotno stanjšanje ledenega pokrova. To prispeva kar desetino zdajšnjega naraščanja morske gladine v svetu.” – dr. Scott Hosking
Znanstveniki si pred desetletji niso niti predstavljali, da bo stanjšanje ledu na nekaterih predelih tako očitno, a v desetletjih raziskav opažajo, da se taljenje ledu ponekod celo pospešuje. Za zdaj sicer še ne vedo, kateri ključni dejavnik je v ozadju. Sočasno jih namreč na tovrstne spremembe vpliva več.
Da se je tudi na Grenlandiji marsikaj spremenilo, ugotavlja dr. Dorthe Dahl Jensen, profesorica fizike ledu na Univerzi v Kopenhagnu. 2Led se umika, sprostile so se nekatere morske poti, po novem lahko na jugu Grenlandije celo gojijo krompir. Julija 2012 je na primer na Grenlandijo vdrl topel zrak z juga in tedaj smo v našem raziskovalnem taboru videli celo dež.”
Arktika je po njenih besedah zelo zgodnji kazalec podnebnih sprememb, ker se nanje odziva hitreje in izraziteje kot preostali deli sveta.
“Trenutno Grenlandija k dvigovanju svetovne morske gladine prispeva 0,7 mm na leto in ker se globalno morska gladina zvišuje za 3 mm na leto, Grenlandija k temu pripomore četrtino.” – dr. Dorthe Dahl Jensen
Podnebne spremembe povzročajo spremembe v pihanju vetrov, ti pa so zelo pomembni pri potovanju ledenih ploskev na Antarktiki, pravi Hosking. Prav vetrovi namreč vplivajo na povečevanje količine ledu v morju, ta pa je – kot vemo – pomemben pri vzdrževanju nizkih temperatur.
Že 40 let na Antarktiko prihaja britanski meteorolog Jon Shanklin. Morda vam ime in priimek ne povesta kaj dosti, a Shanklin je tisti, ki je pred natanko 30. leti izdal znanstveni članek, v katerem je opozoril, da se je ozonska plast nad Antarktiko stanjšala za 70 odstotkov. Imajo ga za odkritelja ozonske luknje.
“Zdajšnja ozonska luknja ima velikost, primerljivo s povprečjem minulega desetletja. Še vedno govorimo o stanjšani plasti ozona nad Antarktiko. Posamezne razmeroma velike ozonske luknje nad tem območjem se bodo pojavljale še vsaj prihodnjih 50 let.” – Jon Shanklin
Zmanjševanje vsebnosti stratosferskega ozona je znana tema in hkrati tudi edina zgodba o uspehu mednarodnih dogovorov za odpravljanje globalnih okoljskih problemov. Veliko bolj v prazno bijejo opozorila o tem, da je v ozračju vse več ogljikovega dioksida. Spomladi so tako koncentracije ogljikovega dioksida presegle 400 delcev na milijon.
“Ta vrednost – 400 delcev na milijon – je višja, kot je bila kadarkoli v več milijonih let. Pravzaprav je bila zadnjič tako visoka približno pred štirimi milijoni let.” – dr. Pieter Tans
To je vsekakor mejnik, je prepričan vodilni znanstvenik mreže za raziskovanje toplogrednih plinov pri Ameriški agenciji za spremljanje oceanov in atmosfere NOAA Pieter Tans.
Prehod med zadnjo ledeno dobo in zdajšnjim toplim obdobjem je po njegovih potekal od pred 17 000 do 11 000 leti. V 6000 letih se je po naravnih procesih koncentracija CO2-ja v atmosferi povečala za 80 delcev na milijon, kar pomeni, da je naraščala za 0,01 oziroma 0,02 delca na leto. Trenutno je ta vrednost 2 delca na leto, kar pomeni, da za 100-krat prekašamo naravne procese.
Leta 2008 so v neki Sibirski jami odkrili ostanke človečnjakov, ki so sobivali z neandertalci in se pomešali v našo vrsto. Poimenovali so jih po jami. Zdaj so to – Denisovani. Ko je predhodnik človeka zapustil Afriko, so na Zemlji tako živele vsaj štiri vrste človečnjakov. Kaj pomeni odkritje nove vrste, bo razložil dr. Bence Viola z Inštituta Maxa Plancka.
Izbruhi žarkov gama se - gledano statistično - pojavljajo enkrat na dan, verjetnost, da bi se zgodili v naši galaksiji, pa je precej majhna, kar je dobro, saj bi tako močna eksplozija relativno blizu nas lahko poškodovala zgornje plasti atmosfere in uničila ozonsko plast, kar bi gotovo negativno vplivalo na življenje na Zemlji. Gre za najmočnejše eksplozije v vesolju po velikem poku. Teh spektakularnih dogodkov pred dvajsetimi leti niti približno nismo razumeli, zdaj pa se slika sestavlja. Nov pogled v območje nastanka izbruhov in na razumevanje, kaj se dogaja v samem izvoru izbruha sevanja gama, je odkrila raziskava, pri kateri sodeluje tudi mladi astrofizik dr. Drejc Kopač, gost tokratne Frekvence X.
Nate Silver, ameriški statistik in novinar, ki je zaslovel z zelo natančnimi napovedmi izidov volitev v Združenih državah Amerike, je opozoril na pomembno razlikovanje med tveganjem in negotovostjo. Z besedo tveganje opiše okoliščine, pri katerih lahko ocenimo zanesljivost napovedi oziroma pričakovano napako izračunov ali meritev, ki smo jih opravili, medtem ko z besedo negotovost označi obravnavo dogodkov, pri katerih nimamo nobene opore, da bi lahko predvideli napako njihove napovedi oziroma možno odstopanje od vrednosti, ki se bo dejansko realizirala.
Nate Silver, ameriški statistik in novinar, ki je zaslovel z zelo natančnimi napovedmi izidov volitev v Združenih državah Amerike, je opozoril na pomembno razlikovanje med tveganjem in negotovostjo. Z besedo tveganje opiše okoliščine, pri katerih lahko ocenimo zanesljivost napovedi oziroma pričakovano napako izračunov ali meritev, ki smo jih opravili, medtem ko z besedo negotovost označi obravnavo dogodkov, pri katerih nimamo nobene opore, da bi lahko predvideli napako njihove napovedi oziroma možno odstopanje od vrednosti, ki se bo dejansko realizirala.
Prvomajska Frekvenca X je nekoliko drugačna. Pogovarjali smo se s štirimi znanstveniki z različnih raziskovalnih področij o tem, kakšen je njihov delavnik in kako sami pojmujejo delo. Programer, sociologinja, kemik in upokojeni profesor fizike. Kot pravijo, delo med znanstveniki še zdaleč ni le fizikalna količina. Vse po vrsti pa do dela v znanosti združuje velika strast, zaradi česar lahko postanejo prebedene noči pogost sopotnik.
V reviji Science je pred dvema tednoma izšel članek znanstvenikov iz Odseka za kompleksne snovi Instituta Jožef Stefan, v katerem so ti poročali o odkritju “skritega” kvantnega stanja. Do njega so se dokopali z močnim in izjemno kratkim laserskim sunkom, dolgim le tretjino milijoninke milijardinke sekunde. Odkritje je zelo pomembno, saj je prvi primer stabilnega skritega stanja v naravi nasploh. Je torej dokaz, da so tovrstna stanja mogoča, odpira pa tudi raziskave skritih stanj v različnih sistemih, vse od vzporednega vesolja do novih elementarnih delcev in novih oblik kondenziranega materije.
Večno življenje ali vsaj daljši odlog smrti je želja marsikoga. Tako močna, da so se nekateri pripravljeni celo zamrzniti v upanju, da jih bo znanost v prihodnosti lahko obudila nazaj v življenje. Dobrodošli v znanost krionike, ki je še vedno močno odvisna od špekulativnih tehnologij prihodnosti, ki lahko, da jih bodo izumili ali pa tudi ne. Kakšna je prihodnost tega na prvi pogled morda celo strašljivega koncepta? Naš gost je eden največjih poznavalcev krionike Ben Best, ki se je že pred dvajsetimi leti odločil za zamrznitev.
Tokrat znova zremo v nebo, od koder izvirajo radijski valovi, ki drugače kot valovi, prek katerih nas poslušate, prihajajo iz vesolja. Pogovarjali smo se z Michaelom Garrettom, profesorjem radioastronomije na Univerzi v Leidnu in direktorjem nizozemskega instituta za radijsko astronomijo ASTRON.
Številne raziskave zadnja leta dokazujejo, da se moški in ženske ne razlikujemo le v obliki in delovanju spolnih organov, temveč so razlike veliko večje in jih lahko najdemo skoraj v vseh tkivih in organih v našem telesu, tudi v delovanju jeter. Gre za organ, ki je zelo pomemben pri zaščiti našega organizma, pri odstranjevanju vsega, kar lahko v našem telesu deluje kot strup. Naše telo kot taka prepoznava tudi vsa zdravila, ki jih jemljemo in jih iz organizma odstranjujejo prav naša jetra. Koliko je za današnjo medicino pomembno spoznanje, da tudi zdravila prepoznavajo spol, med drugim sprašujemo prof.dr. Gregorja Majdiča, ki je bil gost tokratne oddaje Frekvenca X.
Znanstveniki pogosto opozarjajo, da utegne zdravljenje z antibiotiki postati neučinkovito. Medicina zato zavzeto išče nove oblike zdravljenja in ena izmed bolj obetavnih priložnosti je uporaba bakteriofagov – ali krajše fagov. To so virusi, ki napadajo izključno bakterije. Zamisel o zdravljenju je stara, kontroverznost antibiotikov pa jo je ponovno ponesla na piedestal znanosti. Gostja oddaje je profesorica Elizabeth Kutter, vodja laboratorija na Evergreen State College v Olympiji. Foto: Sanofi Pasteur
Znanstveniki pogosto opozarjajo, da utegne zdravljenje z antibiotiki postati neučinkovito. Medicina zato zavzeto išče nove oblike zdravljenja in ena izmed bolj obetavnih priložnosti je uporaba bakteriofagov – ali krajše fagov. To so virusi, ki napadajo izključno bakterije. Zamisel o zdravljenju je stara, kontroverznost antibiotikov pa jo je ponovno ponesla na piedestal znanosti. Gostja oddaje je profesorica Elizabeth Kutter, vodja laboratorija na Evergreen State College v Olympiji. Foto: Sanofi Pasteur
V četrtkovi Frekvenci X gremo za spremembo v malo bolj filozofske vode, in sicer v Haag mrzlega in vetrovnega novembra leta 1676. Skoraj v popolni tajnosti je takrat na vrata kontroverznega filozofa Barucha /baruha/ de Spinoze oziroma ateističnega Žida, kot so ga klicali, potrkal dobro desetletje mlajši Wilhelm Gottfried Leibniz, ki je veljal za enega izmed največjih genijev tistega časa. O srečanju najnevarnejšega in najslavnejšega misleca sveta in o tem, kako je to zamajalo poznejše miselne nastavke, se bomo pogovarjali z ameriškim filozofom Matthewom Stewartom.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Leto 2014 je mednarodno leto kristalografije. Sogovorniki: profesor Gautam Desiraju, nobelov nagrajenec Dan Schechtman in dr. Ivan Leban.
Voyager 1 in 2 sta najbolj znani vesoljski sondi, ki na Zemljo pošiljata številne zanimive podatke. Švicarski fizik in skladatelj Domenico Vicinanza je s pomočjo posebne tehnologije podatke iz vesolja uglasbil in ustvaril zanimiv vesoljski duet.
Ključne besede današnje Frekvence X, ki nas vsak četrtek popelje med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, so računalniška kemija, mikrovalovno sevanje in rak.
Dr. Ben Goldacre je prodoren britanski zdravnik in epidemiolog ter avtor knjige Slaba znanost. V Frekvenci X se z njim pogovarjamo o cepivih, ki so dokazano izkoreninila marsikatero za človeka pogubno bolezen. Goldacre nasprotuje kakršni koli prisili zdravljenja, tudi obveznemu cepljenju, opozarja pa na škodo, ki jo z neutemeljenim strašenjem povzročajo nasprotniki cepljenja. Po njegovem mnenju je žalostno, da se starši ne odločajo za cepljenje, saj s tem ogrožajo svoje in otroke drugih staršev.
Pred pol stoletja smo že vedeli, da je vesolje posuto z galaksijami, to je ogromnimi skupinami zvezd, kot je naša Rimska cesta. Tedaj pa so odkrili novo vrsto teles, najsvetlejše med njimi so imenovali kvazarji. V njihovem središču ždi črna luknja z ogromno maso, območje pa je videti zelo svetlo, ker vidimo divje sevanje okoliškega plina, ki pada vanjo. Razvoj teh raziskav je ves čas spremljal gost tokratne Frekvence X, profesor Jack Sulentic, ki je vodilni raziskovalec aktivnih jeder galaksij na svetu.
Gostili smo profesorja dr. Petra Jennija, dolgoletnega vodjo, pravzaprav kar “očeta” eksperimenta Atlas. V njem sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Skupina je posebej omenjena tudi v obrazložitvi lanske Nobelove nagrade za fiziko. Jenni je pomembno povezan s slovenskimi fiziki, saj jih je prav on povabil k sodelovanju v Atlasu.
Gostili smo profesorja dr. Petra Jennija, dolgoletnega vodjo, pravzaprav kar “očeta” eksperimenta Atlas. V njem sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Skupina je posebej omenjena tudi v obrazložitvi lanske Nobelove nagrade za fiziko. Jenni je pomembno povezan s slovenskimi fiziki, saj jih je prav on povabil k sodelovanju v Atlasu.
Neveljaven email naslov