Medtem ko je podnebna znanost vse bolj prepričana v podnebne spremembe, zanikanje problema paradoksno narašča. Skepticizem je resda zdrava mera nezaupanja v prehitre sklepe. Skeptik hoče dokaze. A težava pri podnebnih spremembah in onesnaženem okolju na splošno je to, da je dokazov več kot dovolj. Gre bolj za zanikanje resnice, ki nam ni preveč všeč, ker ogroža naš trenutni način življenja.

Medtem ko je podnebna znanost vse bolj prepričana o podnebnih spremembah, zanikanje problema paradoksno narašča. Skepticizem je resda zdrava mera nezaupanja v prehitre sklepe. Skeptik hoče dokaze. A težava pri podnebnih spremembah in onesnaženem okolju na splošno je to, da je dokazov več kot dovolj. Gre bolj za zanikanje resnice, ki nam ni preveč všeč, ker ogroža naš trenutni način življenja.

Pri podnebnih spremembah nas ne ovira pomanjkanje informacij ali to, da bi bila podnebna znanost prezapletena za razumevanje, temveč nekaj drugega. To “drugo” je neprijetna novica, povezana z našo prihodnostjo, ki jo prinaša zavest o podnebnih spremembah. V naši naravi pa je, da se neprijetnih novic izogibamo.

Frekvenca X se tokrat posveča sociološkim, psihološkim, političnim, filozofskim in širšim humanističnim dimenzijam pojava podnebnih sprememb. Sogovorniki: okoljski in bioetik dr. Luka Omladič,  sociologinja, okoljska znanstvenica dr. Kari Norgaard (Oregon) in dr. Nadja Furlan Štante, religijske študije, ekofeminizem.

O različnih dejavnikih zanikanja podnebnih sprememb razmišlja ena izmed vodilnih znanstvenic s tega področja, Kari Marie Norgaard:

Podnebne spremembe – pa tudi naš siceršnji odnos do okolja – je danes v veliki meri stvar gospodarstva in politike. Poleg tega je njihovo dojemanje odvisno od širšega kulturnega konteksta družbe, recimo od religije; povezano je celo z našim odnosom do drugega spola in drugih kultur.

O slednjem razmišlja dr. Nadja Furlan Štante, slovenska teološka ekofeministka:

Ameriški okoljski sociolog Robert Brulle je nedavno izdal knjigo o velikem vplivu gospodarskih lobijev, ki živijo od prodaje fosilnih goriv in jim je nepoznavanje okoljskih problemov seveda v korist. Med močnejšimi podporniki sta bila, ugotavlja Brulle, Koch Family Foundations in ExxonMobil, zlasti zadnji pa v okviru aktualne pariške konference malenkost vendarle spreminja dikcijo.

Vpliva fosilne industrije ter hotenega potvarjanja in manipuliranja z dejstvi ne smemo podcenjevati. Vse to je resna grožnja naši demokraciji, a to ni edina in še zdaleč ne največja težava. V razvitem svetu se precejšen del ljudi zaveda podnebnih sprememb in tega, kaj so ključni krivci zanje, a se še vedno ne odzivajo. Gre torej za drugačen tip zanikanja. Ljudje prvenstveno ne trdijo, da ne verjamejo, ampak bolj ignorirajo opozorila in informacije. 

Če bi bila politika glede podnebnih sprememb bolj motivirana, bi to motiviralo tudi ljudi, državljane. Med ravnjo posameznikov in ravnjo politike na področju zanikanja pa obstaja tudi vmesna raven, povezana s kulturnimi prepričanji. Če bi kot družba postali bolj angažirani v boju proti podnebnim spremembam, če bi te postale del naših vsakdanjih pogovorov, bi lahko prav tako prekinili verigo zanikanja.

Okoljska etika ima dolgo zgodovino, ki ji lahko sledimo vse do antike, pa čeprav se je v polnem zamahu začela razvijati šele v drugi polovici dvajsetega stoletja. Med njene začetnike štejemo Alda Leopolda, ki je zagovarjal “tretji korak” v etiškem zaporedju. Ta korak naj bi razširil človekovo moralno odgovornost na vsa bitja in celo na nežive stvari, kot so vodovja, prst, tudi ozračje. Njegov naslednik je bil norveški filozof Arne Naess, ki je začetnik “globoke ekologije”. Ta trdi, da moramo naravo spoštovati zaradi nje same in ne zgolj zaradi njene koristnosti za človeka.

V zadnjih petdesetih letih se je humanistična dejavnost na področju okolja intenzivirala in posledično imamo opraviti s pestro paleto pristopov in miselnih tokov, od socialne ekologije, do ekokriticizma, ki se ukvarja s povezovanjem literature in okolja, ter celo do teološkega ekofeminizma.