Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?
Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje.
V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?
Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje.
V oblaku kamenja in prahu, iz katerega je pred 4,5 milijardami let nastala Zemlja, je bilo zagotovo precej ledu. V oddaljenih kotičkih Osončja v prahu, ki se ni sprijel v planete ali Sonce, ta led najdemo še danes. Toda ko je Zemlja nastala, je bila tako vroča, da bi se vsa prosta voda uparila in bi jo Sončev veter odpihnil. Zemlja bi bila morala biti suha kot poper – kot so danes njeni sorodniki Merkur, Venera in Mars. Pa ni, prav dobro namočena je.
Kako sploh lahko ugotovimo, od kod je voda? Voda ni vodi enaka. Tudi popolnoma čista voda ima svoj podpis, ki ga znanstveniki imenujejo izotopsko razmerje. Obstajata dve vrsti vodika – navaden vodik in devterij, ki ju oba najdemo v vodi. Zato imamo lahko in težko vodo. Razmerje med njima pove, od kod je voda. Na Zemlji je to razmerje 6500:1 v prid lahki vodi, drugod pa drugačno.
Če se je med burnim nastankom Zemlja res posušila, so jo v poznejših milijoni let postopoma prinesli kometi in asteroidi, ki so padali na njo. Še danes na Zemljo vsako leto iz vesolja prileti 30-100.000 ton vesoljskih smeti, v mladosti pa je bilo Osončje še občutno bolj polno prahu. Zato bi bilo mogoče, da so vodo prinesli meteoriti in kometi.
"Kometi naj bi prispevali približno odstotek trenutne vode na površju Zemlje, asteroidi in meteoriti bi lahko prispevali desetino vode, ostalo pa prihaja iz notranjosti našega planeta. Takšno je moje mnenje." – dr. Kathrin Altwegg
Podpis vode v kometih, torej izotopsko razmerje med težko in lahko vodo, je občutno drugačno od tistega na Zemlji. Evropska vesoljska agencija je leta 2014 pristala na kometu Čurjumov-Gerasimenko, kar je bil prvi pristanek na kateremkoli kometu v zgodovini. Misija, ki se je končala septembra lani, je pokazala, da je razmerje med težko in lahko vodo v kometih trikrat večje od Zemeljskega. To razmerje so doslej izmerili na enajstih kometih in samo na enem je bilo približno podobno Zemeljskemu.
Meteoriti imajo sicer veliko manj vode kakor kometi, a če jih je bilo dovolj, bi teoretično lahko poskrbeli za modrino na našem planetu. Toda vsi meteoriti vsebujejo nekaj plina ksenona, ki bi ga skupaj z vodo zanesli na Zemljo. Ksenon je v Zemljinem ozračju, a ga je 10-krat premalo, da bi lahko bili meteoriti vir vode. Problem manjkajočega ksenona še ni razrešen – bodisi meteoriti niso zanesli večjih količin vode na zemljo bodisi se je ksenon nekam izgubil. Nove raziskave kažejo, da je verjetno razlog drugi.
Če voda ni prišla na Zemljo pozneje, potem se je morala med vročo mladostjo nekako skriti na Zemlji. Dr. Wendy Panero z Univerze Ohio State je odkrila, da bi mineral ringwoodit lahko predstavljal to skrivališče. Voda, ki je bila prisotna ob nastanku Zemlje, bi se lahko absorbirala v ringwoodit globoko pod površjem. Tam bi bila varna tudi pred visokimi temperaturami. Ko je mineral ringwoodit počasi plaval proti površju, je shranjena voda začela napolnjevati oceane.
"Izračuni kažejo, da gre za od ena do dvakrat toliko vode, kot je je na površju." - dr. Wendy Panero
Da to niso le teorije, je pokazalo odkritje velikanskih podzemnih rezervoarjev vode v kamninah, ki so jih našli v Braziliji. Na globini 410-660 km so našli velikanska polja ringwoodita, ki vsebujejo dva odstotka vode. To se sliši malo, a ker gre za ogromne prostornine, je vode tu ogromno – več kot na celotnem površju. Podobne rezervoarje so odkrili tudi v Severni Ameriki in so, kot kaže, prisotni še drugod. Merili so, kako se potresni valovi premikajo skozi Zemljo, in iz rezultatov sklepali, da je 700 kilometrov pod površjem veliko namočenega ringwoodita.
Pravilne so seveda vse tri razlage – nekaj vode je na Zemlji obstalo od samega nastanka, nekaj so jo prinesli kometi, nekaj pa asteroidi. Vprašanje pa je, kateri prispevek je največji. Trenutno kaže, da je za današnjo vodnatost zadostovala voda, ki je bila na Zemlji že od samega nastanka. Kljub visokim temperaturam in negostoljubnemu površju se je uspela skriti v različne minerale in globoko pod površjem preživeti do današnjih hladnejših dni.
In to so fantastične novice. Tudi za iskanje nezemljskega življenja. Če je voda od samega začetka ostala na Zemlji, je podobno zelo verjetno še na številnih drugih planetih. Morda je suh Merkur izjema in ne pravilo. In morda se je vsaj na enem vlažnem planetu kakšna organska molekula začela spontano podvojevati …
Ko vam bo torej naslednjič na obraz padla kakšna snežinka, se spomnite, da je veliko njenih molekul preživelo milijarde let vročine globoko pod površjem, medtem ko so jih nekaj prinesli kometi iz oddaljenih predelov Osončja.
V oddaji smo obiskali tudi Prirodoslovni muzej v Ljubljani, kjer nam je zbirko mineralov, ki imajo takšne strukturne značilnosti, o katerih je govorila Wendy Panero, razkazal dr. Miha Jeršek.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?
Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje.
V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?
Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje.
V oblaku kamenja in prahu, iz katerega je pred 4,5 milijardami let nastala Zemlja, je bilo zagotovo precej ledu. V oddaljenih kotičkih Osončja v prahu, ki se ni sprijel v planete ali Sonce, ta led najdemo še danes. Toda ko je Zemlja nastala, je bila tako vroča, da bi se vsa prosta voda uparila in bi jo Sončev veter odpihnil. Zemlja bi bila morala biti suha kot poper – kot so danes njeni sorodniki Merkur, Venera in Mars. Pa ni, prav dobro namočena je.
Kako sploh lahko ugotovimo, od kod je voda? Voda ni vodi enaka. Tudi popolnoma čista voda ima svoj podpis, ki ga znanstveniki imenujejo izotopsko razmerje. Obstajata dve vrsti vodika – navaden vodik in devterij, ki ju oba najdemo v vodi. Zato imamo lahko in težko vodo. Razmerje med njima pove, od kod je voda. Na Zemlji je to razmerje 6500:1 v prid lahki vodi, drugod pa drugačno.
Če se je med burnim nastankom Zemlja res posušila, so jo v poznejših milijoni let postopoma prinesli kometi in asteroidi, ki so padali na njo. Še danes na Zemljo vsako leto iz vesolja prileti 30-100.000 ton vesoljskih smeti, v mladosti pa je bilo Osončje še občutno bolj polno prahu. Zato bi bilo mogoče, da so vodo prinesli meteoriti in kometi.
"Kometi naj bi prispevali približno odstotek trenutne vode na površju Zemlje, asteroidi in meteoriti bi lahko prispevali desetino vode, ostalo pa prihaja iz notranjosti našega planeta. Takšno je moje mnenje." – dr. Kathrin Altwegg
Podpis vode v kometih, torej izotopsko razmerje med težko in lahko vodo, je občutno drugačno od tistega na Zemlji. Evropska vesoljska agencija je leta 2014 pristala na kometu Čurjumov-Gerasimenko, kar je bil prvi pristanek na kateremkoli kometu v zgodovini. Misija, ki se je končala septembra lani, je pokazala, da je razmerje med težko in lahko vodo v kometih trikrat večje od Zemeljskega. To razmerje so doslej izmerili na enajstih kometih in samo na enem je bilo približno podobno Zemeljskemu.
Meteoriti imajo sicer veliko manj vode kakor kometi, a če jih je bilo dovolj, bi teoretično lahko poskrbeli za modrino na našem planetu. Toda vsi meteoriti vsebujejo nekaj plina ksenona, ki bi ga skupaj z vodo zanesli na Zemljo. Ksenon je v Zemljinem ozračju, a ga je 10-krat premalo, da bi lahko bili meteoriti vir vode. Problem manjkajočega ksenona še ni razrešen – bodisi meteoriti niso zanesli večjih količin vode na zemljo bodisi se je ksenon nekam izgubil. Nove raziskave kažejo, da je verjetno razlog drugi.
Če voda ni prišla na Zemljo pozneje, potem se je morala med vročo mladostjo nekako skriti na Zemlji. Dr. Wendy Panero z Univerze Ohio State je odkrila, da bi mineral ringwoodit lahko predstavljal to skrivališče. Voda, ki je bila prisotna ob nastanku Zemlje, bi se lahko absorbirala v ringwoodit globoko pod površjem. Tam bi bila varna tudi pred visokimi temperaturami. Ko je mineral ringwoodit počasi plaval proti površju, je shranjena voda začela napolnjevati oceane.
"Izračuni kažejo, da gre za od ena do dvakrat toliko vode, kot je je na površju." - dr. Wendy Panero
Da to niso le teorije, je pokazalo odkritje velikanskih podzemnih rezervoarjev vode v kamninah, ki so jih našli v Braziliji. Na globini 410-660 km so našli velikanska polja ringwoodita, ki vsebujejo dva odstotka vode. To se sliši malo, a ker gre za ogromne prostornine, je vode tu ogromno – več kot na celotnem površju. Podobne rezervoarje so odkrili tudi v Severni Ameriki in so, kot kaže, prisotni še drugod. Merili so, kako se potresni valovi premikajo skozi Zemljo, in iz rezultatov sklepali, da je 700 kilometrov pod površjem veliko namočenega ringwoodita.
Pravilne so seveda vse tri razlage – nekaj vode je na Zemlji obstalo od samega nastanka, nekaj so jo prinesli kometi, nekaj pa asteroidi. Vprašanje pa je, kateri prispevek je največji. Trenutno kaže, da je za današnjo vodnatost zadostovala voda, ki je bila na Zemlji že od samega nastanka. Kljub visokim temperaturam in negostoljubnemu površju se je uspela skriti v različne minerale in globoko pod površjem preživeti do današnjih hladnejših dni.
In to so fantastične novice. Tudi za iskanje nezemljskega življenja. Če je voda od samega začetka ostala na Zemlji, je podobno zelo verjetno še na številnih drugih planetih. Morda je suh Merkur izjema in ne pravilo. In morda se je vsaj na enem vlažnem planetu kakšna organska molekula začela spontano podvojevati …
Ko vam bo torej naslednjič na obraz padla kakšna snežinka, se spomnite, da je veliko njenih molekul preživelo milijarde let vročine globoko pod površjem, medtem ko so jih nekaj prinesli kometi iz oddaljenih predelov Osončja.
V oddaji smo obiskali tudi Prirodoslovni muzej v Ljubljani, kjer nam je zbirko mineralov, ki imajo takšne strukturne značilnosti, o katerih je govorila Wendy Panero, razkazal dr. Miha Jeršek.
Vsak posameznik je sposoben zlih dejanj, če ga k temu spodbujajo okoliščine.
Intervju s statistikom Davidom Spiegelhalterjem z Univerze v Cambridgeu.
Kako se sinhronizirajo naši možgani z možgani drugih? Kako in kdaj smo usklajeni?
Kako ta fenomen raziskujejo pri nas in katera mesta v soseščini so nam lahko za urbanistični zgled?
O pomembnosti zavedanja prispevkov žensk in deklet v astronomiji z astrofizičarko dr. Dunjo Fabjan in astrofizičarko ter profesorico na novogoriški univerzi dr. Andrejo Gomboc.
Inženirji Peter Brajak, Saša Divjak, Andrej Kovačič in Slavko Rožič se spominjajo zlatih časov slovenske informacijsko-tehnološke industrije. Kako vidijo današnji razvoj?
Četrta epizoda serije je potrkala na vrata psihološke ambulante. Kako stres vpliva - če vpliva - na uspešnost postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo, kako obvladovati (partnerske) odnose, kaj so odrezavi odgovori.
Tretja epizoda serije gre tja, kjer se ustvari novo življenje. Kakšni so postopki, skozi katere gre par, kako zelo detektivsko je delo embriologov, v kakšni knjižnici genetskih bolezni se znajdejo klinični genetiki.
Druga epizoda serije se podaja v preteklost postopka zunjatelesne oploditve. Kdaj so se rojevale revolucionarne ideje ter koliko vztrajnosti in vere v svoje znanje je bilo potrebnih, da se je tehnologija uveljavila.
Začenjamo novo štiridelno serijo o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. V prvi epizodi spoznamo osebno zgodbo Tjaše Džafić, ki je ob pomoči te tehnologije lani prvič postala mama.
Preden zakorakamo še v eno leto, polno znanja, pobrskajmo po našem radiovednem koledarju in poglejmo, kaj novega smo spoznali in dognali v preteklem letu.
Dosegli smo nove mejnike v vesolju, bolje poznamo posledice podnebne krize, dobivamo nova cepiva za različne bolezni ...
Slovenski raziskovalec se v Londonu ukvarja z molekularnimi mehanizmi, ki so pomembni za človekov razvoj. Njegov inštitut ima višji letni proračun kot celotna slovenska znanost.
O prelomnosti teleskopa Jamesa Webba s slovensko astrofizičarko Marušo Bradač.
Hrup ne moti le kopenskih sesalcev, ampak tudi morske. Delfini in kiti so zelo občutljivi na zvoke gliserjev, ladij, sonarjev, podvodnih gradbenih del.
Zvočni šok se lahko razvije v zvočno travmo, ki zahteva zelo kompleksno terapevtsko zdravljenje. Zelo močne so potresne in vojne zvočne izkušnje. Kako na nas vplivajo poki petard in druge nepričakovane detonacije?
Na gradbišču preverjamo hrup, s stanovalci in strokovnjaki raziskujemo najbolj moteče zvoke, ki spremljajo gradbena dela. Kako se zaščititi?
Kateri zvoki in zakaj nas najbolj motijo, kakšne so prijetnejše zvočne vibracije, kaj se dogaja v naših možganih?
Dr. Carole Mundell, nekdanja znanstvena svetovalka britanske vlade, o pridobivanju zaupanja javnosti v znanost, pomembnosti raznovrstnosti v znanosti in javnem predstavljanju negotovosti.
Neveljaven email naslov