Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, sploh še zvezda in kaj jo razlikuje od planeta, odgovarjamo v tokratni Frekvenci X.

Ameriški astrofizik Adam Burgasser o "kul" hladnih zvezdah. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, še zvezda?

Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne.

“Za fizika so res zanimive, so močno sesedene, tam vlada izjemno visok tlak, vse je zelo gosto. V notranjosti imamo vodik v nenavadni, kovinski obliki. So pa tudi hladne. Površina našega Sonca ima, recimo, skoraj šest tisoč stopinj. Zvezde, ki nas zanimajo, pa so lahko tako hladne, da je njihova temperatura pod lediščem. Najhladnejša poznana rjava pritlikavka ima na površju temperaturo minus 25 stopinj Celzija,” razlaga Burgasser.

Z dr. Adamom Burgasserjem smo se pogovarjali tudi o vremenu na rjavih pritlikavkah. Marsikatera rjava pritlikavka je občutno bolj vroča od Zemlje. Temperature so tisoč ali dva tisoč stopinj Celzija. Voda pri takih temperaturah izhlapi. “Toda tam se kondenzirajo drugačne snovi. Med njimi so minerali, kot perovskit and hematit, in kovine, kot železo. V atmosferah rjavih pritlikavk torej najdemo oblake iz skalnatih delcev in stopljenih kovin. To ni ravno prijetno vreme za nas. Ampak tudi ti delci, ki se gibljejo okoli, so del atmosfere.”

Kako zvenijo zvezde?

Za zvezde po navadi rečemo, da se leskečejo, da se bleščijo, da migotajo … Če vas vprašamo po barvah, bi najbrž rekli, da so rumene, da so iskreče slepeče. Lahko pa so tudi modre, rdeče, celo rjave? Kaj pa če bi vas vprašali, kako zvenijo? No, ta izziv smo zastavili članu Big Banda RTV Primožu Fleischmanu, ki je sicer saksofonist, a se odlično znajde tudi na klavirju. Takole se je med različnimi tipi zvezd sprehodil po črno-belih tipkah.

V spletno objavo dodajamo del intervjua z dr. Adamom Burgasserjem, ki ga nismo objavili v prispevku. Burgasser se posveča tudi prepletanju znanosti in umetnosti ter temu, kako znanost posredovati deprivilegiranim skupinam. “Menim, da je poslanstvo znanstvenikov raziskovanje sveta, poleg tega pa tudi prenašanje spoznanj širši javnosti in tudi vključevanje številnih ljudi v razkrivanje novega. Več ljudi je vključenih v znanstvene procese, več je ustvarjalnosti, več je različnih pogledov. S tem spreminjamo odgovore, s pomočjo katerih rešujemo probleme.”

“Moje področje dela je infrardeča astronomija,” ob tem pojasnjuje Burgasser. “In infrardeče svetlobe ne vidimo s svojimi očmi. Torej so podatki, s katerimi delam, v osnovi nevidni. Ob tem obstajajo še drugi deli elektromagnetnega sevanja, kamor moje oči ne sežejo. Zato se mi sami odločimo, da prevedemo tovrstne infrardeče podatke v nekaj vidnega, v sliko ali v graf, ki kaže svetlost ali kaj podobnega.

Naša izbira je, kako spremeniti podatke iz ene oblike v drugo. Vedno se lahko odločimo tudi drugače: namesto v vidne podatke jih lahko spremenimo v slišne, otipljive. Zavedati se moramo, da obstajajo ljudje, ki jih zanima astronomija, vendar nimajo dostopa do vizualnih informacij.

Zato pa recimo dobro slišijo. V tem primeru je razmišljanje, kako lahko spremenimo našo izbiro in čutilo za zaznavanje nekih podatkov, še posebej pomembno. “Imam sodelavce, ki so se v to zelo poglobili. Kako recimo meritve spremenimo v zvok. Če na primer merite, kako se sij zvezde spreminja s časom, lahko to spremenimo v graf in si ga ogledamo z očmi, lahko pa to zaigramo tudi kot spremenljiv zvok. Tu sij spremenimo v glasnost ali pa barvo svetlobe v višino tona. Včasih je taka informacija bolj bogata, kot bi bila, če bi to narisali le kot graf na kosu papirja. To se dotika vključenosti deprivilegiranih skupin, je pa pomembno tudi za naše zavedanje o kompleksnosti informacij. Pri tem lahko opazimo več, kot bi le z vidom.”

Tovrsten premik proti novim načinom zaznavanja je nujen, saj so naši podatki vedno bolj zapleteni, zato jih moramo dojemati z vsemi čutili. Obenem pa to omogoča dostop deprivilegiranim skupinam, ki nas zaradi svojega nekoliko drugačnega dojemanja sveta lahko opozorijo na drugačne vidike istih podatkov.