Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Protetik, ki si je želel postati agent FBI

01.11.2018

Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. O kariernih poteh in družinskih vezeh pa v pogovoru z Majo Stepančič.

Terry Supan je protetik slovenskih korenin, njegova stara starša sta bila Slovenca, spoznala pa sta se šele v Ameriki. Usodni naj bi bili gumijasti bonboni

Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. Zgodba mu je bila v navdih, da je Terry Supan začel raziskovati, kdo so tisti Slovenci, s katerimi ga veže krvna vez. Tudi zato se je pred desetimi leti odločil, da jih bo poiskal.

“Da smo se našli, je bil bolj ko ne čudež. Sprva smo šli na pokopališče, da bi po priimkih na grobovih našli, kje so pokopani moji predniki, a nismo našli ničesar. Na neki točki smo bili že pripravljeni vreči puško v koruzo, nakar sem v restavraciji v Žužemberku opazil, da ponujajo Zupančičev krožnik. Natakarico sem spraševal o podrobnostih družine, pokazal sem ji naše družinsko drevo, na papirju je pisalo, da se je pri dedku reklo pri blesku. Ona je poklicala nečaka mojega pradedka, povabljeni smo bili tja in sprejeli so nas tako, kot sta nas vedno sprejela dedek in babica, ko sem bil še majhen.”

Tako si je Terry Supan odprl pot do družine po očetovi strani, letos pa je v Sloveniji obiskal še sorodnike po babičini strani. Ko omenja babico, se mu zaiskrijo oči, pravi, da je bila to ženska manjše postave, a močnega, odločnega značaja. Lahko bi rekli, da je podpirala tri stebre v hiši, ona je vodila gospodinjstvo. Spominja se, kako sta se babica in dedek prepirala, in to vedno v slovenščini. Dedek je na neki točki obupal, saj je v besednih vojnah babica vedno zmagala. A če je bila do dedka kdaj ostra, je bila do vnukov vedno topla, izmazali so se z vsako stvarjo, pravi Terry Supan.  

“No, na ta čas me veže še en spomin. Ko sem domov pripeljal svojo zaročenko, sva rekla, da se bova zadržala za kratek čas, babica pa naju je odločno posedla in dejala, da bova midva zdaj jedla kosilo z njo. Nemudoma je šla iz hiše, ubila piščanca, ga odrla, prinesla noter, očistila, ga ocvrla. To je spomin na babico v tisti hiši. Dedek je takrat že umrl, tisto hišo je potem uničil tornado, ampak moja žena je poskusila ocvrtega piščanca moje babice.”

Terry Supan, protetik iz Združenih držav in potomec Slovencev, tako nima samo zanimive družinske zgodbe, ampak tudi poklicno. Sam sicer pravi, da ni nič posebnega – po srednji šoli je želel slediti stopinjam svojih starejših bratov, zato je tudi sam poskusil svojo srečo v ameriški vojski. Cilj: postati tajni agent.

“Najprej me je gnala želja po zaslužku, da bi se potem lahko vpisal na fakulteto. Nato je padla odločitev, da bom sledil bratovim stopinjam, ker je po koncu kariere v vojski postal agent FBI. Tudi moje sanje so bile, da bi postal tajni agent. Sprejeli so me v vojsko, ampak so se oni odločili za mojo karierno pot – rekli so, da ne bom postal tajni agent, ampak zdravnik. Ena možna zaposlitev v vojski je bila specializacija za ortotiko in protetiko.”

In tako Terry Supan zdaj že skoraj 50 let deluje na področju ortotike in protetike, za katero pravi, da je v teh letih doživela ogromno sprememb in predvsem izboljšanj uporabnosti protez zgornjih in spodnjih ekstremitet. Še ko je študiral za ortotika na univerzi Northwestern, so proteze izdelovali iz kovine ali lesa, zdaj so te iz karbonskih vlaken. Ljudje lahko danes s protezami skoraj normalno hodijo, celo tečejo.

“Vedno znova se pojavljajo težnje po reimplantaciji, transplantaciji okončin. Imeli smo tako uspešne kot neuspešne primere, saj bo vedno obstajal posameznik, ki mu ne bomo mogli pomagati. V Združenih državah je diabetes velik problem, pa tudi v Evropi in državah v razvoju. Napovedi svetovne zdravstvene organizacije so, da bo do leta 2050 več kot milijarda ljudi na svetu potrebovala neko vrsto tehnologije, ki ji bo asistirala, pomagala. Napredna tehnologija pa žal ne bo dostopna vsem. Bil sem v Benetkah, razmišljal sem, da bo nekomu na vozičku zelo težko doživeti vse tisto, kar sem jaz doživel. S protezami pa bi lahko to izkusil. Načrt je, da bi imeli do leta 2030 izdelano strategijo, kako pomagati tisti milijardi, ki sem jo prej omenil.”

A Terry Supan se bo zagotovo umaknil iz prihodnjih načrtovanj na področju protetike in ortotike. Po uspešni karieri, v kateri je prejel tudi prestižno nagrado Titus-Ferguson za odličnost v protetiki, se bo prihodnje leto upokojil. Pravi, da bo svoj čas zdaj namenil družini, rad bi se čim več igral z vnuki. Terry Supan uživa v hrani, uživa v družbi, zaveda se svoje dediščine in z veseljem goji to povezanost s Slovenijo. O nas pravi, da smo glasni, gostoljubni, gosta vedno spodbujamo, naj vzame še en košček mesa, naj spije še en kozarec vina.  

“Veliko sem potoval po svetu, veliko doživel, ne vem, ali zato, ker so tu moje korenine ali moje srce, kakor koli, Slovenci ste zame nekaj posebnega. Tako zelo prijazni ste, pa sproščeni – jej, pij, pij, jej, … – ‘zdaj bomo malo klepetali, potem pa spet jedli’. Enako je bilo tudi dan po pikniku, ko smo si šli v Žužemberku ogledat več kot sto let star vinograd, ki sta ga obdelovala še moj pradedek in dedek. Gledal sem v dolino in se na eni točki zavedel, da je to obdeloval dedek. Začutil sem njegovo zapuščino in ni ga podobnega občutka na tem svetu.”

Terry Supan je v Sloveniji septembra predaval na mednarodni konferenci za protetiko in ortotiko, spremljala ga je tudi žena. Tista žena, ki jo je spoznal pred štiridesetimi leti v ameriški vojski. Medicinska sestra se je po rojstvu prvega otroka posvetila družini, zdaj pa bolj ali manj skrbi zanj, se pošali Terry Supan. Ki se mimogrede zna pošaliti tudi na svoj račun.

“V Ameriki rečemo, da je tisti, ki je plešast na zadnjem delu glave, dober ljubimec, tisti, ki je plešast na sprednjem delu, je mislec. Tisti, ki pa je plešast spredaj in zadaj – kot jaz, pa si samo misli, da je dober ljubimec.”

Tako – s šalo na svoj račun – konča Terry Supan, protetik in ortotik iz Illinoisa, ki je s Slovenijo vseskozi povezan. Navsezadnje tudi s priimkom, ki izhaja iz priimka Zupančič, tako se je pisal njegov dedek, a so mu v Ameriki priimek pokrajšali in Z spremenili v S. Skozi svojo pripoved nas je popeljal od avstro-ogrske monarhije do prihodnosti, od prave ljubezni do kariernih dosežkov. Nič ni samoumevno, pravi, še najmanj pa ljubezen, ki je naše gonilo – naše srce, ki poganja življenje naprej. Do zadnjega diha. 


Frekvenca X

692 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Protetik, ki si je želel postati agent FBI

01.11.2018

Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. O kariernih poteh in družinskih vezeh pa v pogovoru z Majo Stepančič.

Terry Supan je protetik slovenskih korenin, njegova stara starša sta bila Slovenca, spoznala pa sta se šele v Ameriki. Usodni naj bi bili gumijasti bonboni

Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. Zgodba mu je bila v navdih, da je Terry Supan začel raziskovati, kdo so tisti Slovenci, s katerimi ga veže krvna vez. Tudi zato se je pred desetimi leti odločil, da jih bo poiskal.

“Da smo se našli, je bil bolj ko ne čudež. Sprva smo šli na pokopališče, da bi po priimkih na grobovih našli, kje so pokopani moji predniki, a nismo našli ničesar. Na neki točki smo bili že pripravljeni vreči puško v koruzo, nakar sem v restavraciji v Žužemberku opazil, da ponujajo Zupančičev krožnik. Natakarico sem spraševal o podrobnostih družine, pokazal sem ji naše družinsko drevo, na papirju je pisalo, da se je pri dedku reklo pri blesku. Ona je poklicala nečaka mojega pradedka, povabljeni smo bili tja in sprejeli so nas tako, kot sta nas vedno sprejela dedek in babica, ko sem bil še majhen.”

Tako si je Terry Supan odprl pot do družine po očetovi strani, letos pa je v Sloveniji obiskal še sorodnike po babičini strani. Ko omenja babico, se mu zaiskrijo oči, pravi, da je bila to ženska manjše postave, a močnega, odločnega značaja. Lahko bi rekli, da je podpirala tri stebre v hiši, ona je vodila gospodinjstvo. Spominja se, kako sta se babica in dedek prepirala, in to vedno v slovenščini. Dedek je na neki točki obupal, saj je v besednih vojnah babica vedno zmagala. A če je bila do dedka kdaj ostra, je bila do vnukov vedno topla, izmazali so se z vsako stvarjo, pravi Terry Supan.  

“No, na ta čas me veže še en spomin. Ko sem domov pripeljal svojo zaročenko, sva rekla, da se bova zadržala za kratek čas, babica pa naju je odločno posedla in dejala, da bova midva zdaj jedla kosilo z njo. Nemudoma je šla iz hiše, ubila piščanca, ga odrla, prinesla noter, očistila, ga ocvrla. To je spomin na babico v tisti hiši. Dedek je takrat že umrl, tisto hišo je potem uničil tornado, ampak moja žena je poskusila ocvrtega piščanca moje babice.”

Terry Supan, protetik iz Združenih držav in potomec Slovencev, tako nima samo zanimive družinske zgodbe, ampak tudi poklicno. Sam sicer pravi, da ni nič posebnega – po srednji šoli je želel slediti stopinjam svojih starejših bratov, zato je tudi sam poskusil svojo srečo v ameriški vojski. Cilj: postati tajni agent.

“Najprej me je gnala želja po zaslužku, da bi se potem lahko vpisal na fakulteto. Nato je padla odločitev, da bom sledil bratovim stopinjam, ker je po koncu kariere v vojski postal agent FBI. Tudi moje sanje so bile, da bi postal tajni agent. Sprejeli so me v vojsko, ampak so se oni odločili za mojo karierno pot – rekli so, da ne bom postal tajni agent, ampak zdravnik. Ena možna zaposlitev v vojski je bila specializacija za ortotiko in protetiko.”

In tako Terry Supan zdaj že skoraj 50 let deluje na področju ortotike in protetike, za katero pravi, da je v teh letih doživela ogromno sprememb in predvsem izboljšanj uporabnosti protez zgornjih in spodnjih ekstremitet. Še ko je študiral za ortotika na univerzi Northwestern, so proteze izdelovali iz kovine ali lesa, zdaj so te iz karbonskih vlaken. Ljudje lahko danes s protezami skoraj normalno hodijo, celo tečejo.

“Vedno znova se pojavljajo težnje po reimplantaciji, transplantaciji okončin. Imeli smo tako uspešne kot neuspešne primere, saj bo vedno obstajal posameznik, ki mu ne bomo mogli pomagati. V Združenih državah je diabetes velik problem, pa tudi v Evropi in državah v razvoju. Napovedi svetovne zdravstvene organizacije so, da bo do leta 2050 več kot milijarda ljudi na svetu potrebovala neko vrsto tehnologije, ki ji bo asistirala, pomagala. Napredna tehnologija pa žal ne bo dostopna vsem. Bil sem v Benetkah, razmišljal sem, da bo nekomu na vozičku zelo težko doživeti vse tisto, kar sem jaz doživel. S protezami pa bi lahko to izkusil. Načrt je, da bi imeli do leta 2030 izdelano strategijo, kako pomagati tisti milijardi, ki sem jo prej omenil.”

A Terry Supan se bo zagotovo umaknil iz prihodnjih načrtovanj na področju protetike in ortotike. Po uspešni karieri, v kateri je prejel tudi prestižno nagrado Titus-Ferguson za odličnost v protetiki, se bo prihodnje leto upokojil. Pravi, da bo svoj čas zdaj namenil družini, rad bi se čim več igral z vnuki. Terry Supan uživa v hrani, uživa v družbi, zaveda se svoje dediščine in z veseljem goji to povezanost s Slovenijo. O nas pravi, da smo glasni, gostoljubni, gosta vedno spodbujamo, naj vzame še en košček mesa, naj spije še en kozarec vina.  

“Veliko sem potoval po svetu, veliko doživel, ne vem, ali zato, ker so tu moje korenine ali moje srce, kakor koli, Slovenci ste zame nekaj posebnega. Tako zelo prijazni ste, pa sproščeni – jej, pij, pij, jej, … – ‘zdaj bomo malo klepetali, potem pa spet jedli’. Enako je bilo tudi dan po pikniku, ko smo si šli v Žužemberku ogledat več kot sto let star vinograd, ki sta ga obdelovala še moj pradedek in dedek. Gledal sem v dolino in se na eni točki zavedel, da je to obdeloval dedek. Začutil sem njegovo zapuščino in ni ga podobnega občutka na tem svetu.”

Terry Supan je v Sloveniji septembra predaval na mednarodni konferenci za protetiko in ortotiko, spremljala ga je tudi žena. Tista žena, ki jo je spoznal pred štiridesetimi leti v ameriški vojski. Medicinska sestra se je po rojstvu prvega otroka posvetila družini, zdaj pa bolj ali manj skrbi zanj, se pošali Terry Supan. Ki se mimogrede zna pošaliti tudi na svoj račun.

“V Ameriki rečemo, da je tisti, ki je plešast na zadnjem delu glave, dober ljubimec, tisti, ki je plešast na sprednjem delu, je mislec. Tisti, ki pa je plešast spredaj in zadaj – kot jaz, pa si samo misli, da je dober ljubimec.”

Tako – s šalo na svoj račun – konča Terry Supan, protetik in ortotik iz Illinoisa, ki je s Slovenijo vseskozi povezan. Navsezadnje tudi s priimkom, ki izhaja iz priimka Zupančič, tako se je pisal njegov dedek, a so mu v Ameriki priimek pokrajšali in Z spremenili v S. Skozi svojo pripoved nas je popeljal od avstro-ogrske monarhije do prihodnosti, od prave ljubezni do kariernih dosežkov. Nič ni samoumevno, pravi, še najmanj pa ljubezen, ki je naše gonilo – naše srce, ki poganja življenje naprej. Do zadnjega diha. 


05.12.2019

Iskanje zvočnih spominov različnih generacij

Zvoki nekega kraja vzbujajo spomine. Morda tudi tiste najbolj zabrisane in skoraj pozabljene. Prav take spomine iščejo raziskovalci v mednarodnem projektu Sensotra, ki prostovoljce opremijo s kamerami in mikrofoni in jih odpeljejo na sprehod po domačem kraju. Sprašujejo se, kako različne generacije zaznavajo in dojemajo mestno okolje, ki se hitro spreminja. Znanstveniki iz treh držav, podprti s sredstvi Evropskega raziskovalnega sveta, so za potrebe raziskovanja razvili povsem novo metodo, ki jih je pripeljala do nepričakovanih ugotovitev. O tem se pogovarjamo v Frekvenci X, kjer spremljamo najboljšo finsko visokošolsko profesorico s sodelavci iz treh držav na sprehodu po zvočnih spominih človeštva. Gosta: dr. Helmi Järviluoma, Univerza vzhodne Finske, dr. Rajko Muršič, profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Jan Grilc.


28.11.2019

Danuvius je prva opica, ki je "stopila na dve nogi"

Pred 12 milijoni let se je na našem prostoru sprehajal Danuvius. “Danuvius je izjemna najdba, o kateri vemo nekaj dni, ne moremo govoriti, da je pol opica pol človek. To je opica,” trdi dr. Petra Golja z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Pa čeprav gre za opico, je ta opica prva, ki je “stopila na dve nogi” – vsaj po do zdaj razpoložljivih podatkih. To je z raziskovalno skupino odkrila glavna raziskovalka paleontologinja dr. Madeline Bohme z nemške univerze v Tübingenu: “Odkritje je bilo veliko presenečenje za vse, saj smo ugotovili, da so kosti bolj podobne človeškim kot tistim velikih opic. Ob našem raziskovanju se je izkazalo, da je ta nova vrsta – Danuvius – hodila dvonožno.” Se je bipedalizem torej razvil dvakrat prej, kot smo doslej domnevali, in v Evropi, ne v Afriki, v kakšnih razmerah je živel Danuvius, bi ga lahko označili za evropsko Lucy …


21.11.2019

"Pozdrav od otrok planeta Zemlje"

Frekvenca X se tokrat podaja na razburljivo potovanje po brezmejnih medzvezdnih in galaktičnih širjavah. Kakšne so bile čisto prve galaktične jasli, kakšne zvezde so nastajale v njih, bo razložila profesorica na Kalifornijski univerzi v Davisu dr. Maruša Bradač. Zavihteli pa smo se tudi na krov legendarnih plovil Voyager, ki s seboj po vesolju nosita skrivnosten zapis o človeški civilizaciji. Kaj je zapisano na zlatih ploščah in kako bi jih lahko razumel nič hudega sluteči vesoljski sprehajalec milijone kilometrov stran, pa bosta pojasnila astrofizik dr. Tomaž Zwitter in glasbeni urednik in pisatelj Jonathan Scott.


14.11.2019

Akademskih 100: Avtonomija na preizkušnji

Ljubljanska univerza je ob ustanovitvi orala ledino v akademski sferi. Po 100 letih se je znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja glede svoje vloge v družbi. S kakšnim vetrom jadra univerza, ki se po eni strani lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa spopada z notranjimi aferami. Sklepna epizoda serije Akademskih 100. *Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.


07.11.2019

Akademskih 100: Od Anke do Anje ... in sto let vmes

Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Anka Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo. Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico? Serija: Akademskih 100 Epizoda: Od Anke do Anje ... in sto let vmes Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek


24.10.2019

Akademskih 100: Veter v jadrih upora

Med drugo svetovno vojno bi lahko ljubljansko univerzo z več gledišč označili za vir upora, legendarni Radio Kričač so na neki način zakrivili študenti elektrotehniške fakultete. Skoraj 20 let pozneje se je zgodila (kulturna) revolucija "baby boom" generacije, ki se je uprla svojim staršem. Zakaj je bila zasedba Filozofske fakultete 40 let pozneje drugačna, sploh pa, kako se je na to odzvala Univerza? Ta hip kaže, da se utegnejo mladi najprej kritično odzvati in se zaradi okoljskih groženj povezati med seboj. Zakaj jih ta tema tako podžiga? Se danes na univerzi še rojevajo progresivne in subverzivne ideje? Serija: Akademskih 100. Druga epizoda: Veter v jadrih upora. Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek


17.10.2019

Akademskih 100: Grad vedam dviga v beli se Ljubljani

Začenjamo miniserijo ob stoletnici ljubljanske univerze. Od že skoraj legendarnih začetkov je šlo skozi njene klopi več sto tisoč študentov, danes pa ji očitajo, da je napreden in liberalen veter, ki je sprva zavel po njej, zatohlo fevdalen, brez moči, da poraja nove sodobne miselne tokove. Kdo so bili izjemni posamezniki, vpeti v okovje te naše osrednje izobraževalne in raziskovalne ustanove, kaj si imajo čez stoleten prepad povedati njeni pionirji in sodobni nasledniki? Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek.


10.10.2019

Nobelove nagrade za leto 2019

Kozmologija in eksoplaneti, razvoj litij-ionskih baterij, pa pomen kisika za delovanje naših celic. To so letošnje prve tri Nobelove nagrade - za fiziko, kemijo in medicino. Zadnjo prav s področja obnašanja celic v telesu, ko se raven kisika v njih zniža. “Zaznavanje kisika ima res velik pomen - od tega, kako delujejo večcelični organizmi, do tega, da ima velik vpliv na različne bolezni, tudi na razvoj in nastanek raka,” pravi dr. Maja Čemažar z Onkološkega inštituta UKC Ljubljana. Z dr. Majo Čemažar, z dr. Andrejo Gomboc z UNG in z dr. Robertom Dominkom s Kemijskega inštituta smo pokomentirali letošnji Nobelov izbor.


03.10.2019

Tri nova radiovedna vprašanja

Ali ima vesolje vonj? Koliko megabajtov podatkov najdemo v prstnem odtisu? Koliko shujšamo med hojo v hribe zaradi pojenjajoče sile težnosti? Na tri čisto resna radiovedna vprašanja, ki so nam jih zastavili poslušalci, Maja Ratej in Jan Grilc s strokovnjaki iščeta čisto resne odgovore. V rubriki Frekvence X Radiovedni!


19.09.2019

IG Nobelove nagrade: Skozi humor se naredi refleksija znanosti

Pica kot zdrav obrok, preklinjanje v avtomobilu, znamke na spolnem udu in raziskava o nakladanju. To so IG Nobelove nagrade, ob razglasitvi katerih se najprej nasmejemo, potem pa zamislimo. Nagrade, ki jih podeljujejo že od leta 1991, omogočijo publiciteto tistim, nekoliko zapostavljenim temam. Koga – denimo – ne bi zanimalo, ali lahko redno uživa pico in ima ob tem manjše tveganje za nastanek določenih bolezni, ali pa, da preklinjanje v avtomobilu ne sprosti, temveč povzroči še več stresa. Z IG Nobelovimi nagrajenci in komentatorjem filozofom in fizikom dr. Sašem Dolencem bomo hodili po avanturističnih poteh razsvetljenskih možganskih hodnikov, ki ob žuborenju idej peljejo v raziskavo o nakladanju, ki je leta 2016 prejela IG Nobelovo nagrado za mir. Več v podkastu, ki sta ga pripravili Maja Stepančič in Uršula Zaletelj.


12.09.2019

Matematika je kot družabne igre, določiš pravila, po katerih igraš

Pitagora in njegovi učenci so verjeli, da je vse v vesolju mogoče matematično izraziti s števili. “Jaz matematiko primerjam z družabnimi igrami, ker tako kot pri igrah tudi pri matematiki nekako določiš pravila, na podlagi katerih boš igral,” pravi Marko Čmrlec, bodoči študent na Cambridgeu, olimpijec, ki je letos dosegel srebrno medaljo na mednarodni olimpijadi v matematiki v Veliki Britaniji. “Če nekdo doseže pohvalo, kaj šele medaljo, je to za tako mladega človeka življenjski uspeh,” pravi Andrej Guštin iz Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Mladi olimpijci – Tevž Lotrič, Ema Mlinar in Marko Čmrlec, ki so poletne počitnice preživeli alternativno … “Je dobra nagrada, da greš za en teden v tujino. Ampak ne samo to, lahko se družiš z ljudmi, ki so ti podobni.” … so bili sogovorniki Frekvence X.


05.09.2019

Poletna znanstvena odkritja

Znanost tudi med poletjem ni na počitnicah. Dogajanje je bilo pestro – od tega, da smo se za las izognili srečanju z asteroidom, do tega, da podatke v tehnološkem svetu že zapisujejo na DNK, da je mikroplastika vse bolj pogosta priloga v naši pitni vodi, pa do tega, da so predniki naše človeške vrste po Evropi hodili že veliko veliko prej, kot se je domnevalo doslej. Nastopajo gigantski papagaj, računalniški čip s 400.000 jedri, robotska roka, ki jo usmerjamo s pomočjo misli, atomska ura, za celo stolpnico velik kup kamenja, štirje milijoni olimpijskih bazenov, planet WASP-38 b, balada biskajskih kitov in partija pokra z računalnikom. Pregled znanstvenega dogajanja sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.


05.07.2019

Fizik Uroš Seljak med ameriško akademsko elito

V Ljubljani so se v teh dneh v okviru Svetovnega kongresa slovenskih fizikov zbrali naši fiziki in fizičarke, ki so se uveljavili na tujih univerzah in inštitutih. Med njimi slovenski strokovni javnosti predava tudi dr. Uroš Seljak, profesor fizike in sodirektor centra za astrofiziko na Univerzi Kalifornije v Berkleyju, ki je bil pred kratkim kot redni član sprejet v Nacionalno akademijo znanosti v Združenih državah Amerike. Več o tem, kaj mu pomeni včlanitev v najprestižnejšo ameriško znanstveno ustanovo in kako se v svojem profesionalnem življenju posveča iskanju temeljnih značilnosti vesolja s pomočjo kozmoloških opazovanj, pove v petek opoldne.


27.06.2019

Kaj v resnici sporoča serija Černobil

Ste kaj radioaktivni? Ali vas je nemara bolje vprašati, če ste kaj radiofobni? Frekvenca X si je ogledala HBO-jevo serijo Černóbil o največji jedrski nesreči v zgodovini, ki v javnosti sproža številne odzive. Po eni strani je najbolje ocenjena serija na IMDB, po drugi strani se nanjo zgrinjajo številni očitki o zavajanju s podatki. Kaj je res in kaj ne in kako je Černóbil znova potegnil na plano radiofobijo?


20.06.2019

Zelo žalostno bi bilo, če bi se izkazalo, da smo edina inteligentna vrsta v vesolju

Christine Jones Forman in Bill Forman sta zakonca in vrhunska ameriška strokovnjaka na področju rentgenske astronomije. Zaposlena na centru za astrofiziku Harvard Smithsonian sta se z odmevno črno luknjo v galaksiji M87 ukvarjala že dlje časa, ob tem pa več desetletij tako rekoč iz prve roke spremljala napredek na področju rentgenske astronomije. O majhnosti človeka v primerjavi z vesoljem, črnih luknjah, družinskem življenju z astronomijo, zlasti pa o žarkih X v astronomiji več rečemo ta četrtek točno opoldne.


10.06.2019

Frekvenca X na radijskem dvorišču: 50 let po velikem koraku za človeštvo

Siva, pusta, kraterjev polna, a vseeno navdihujoča – Luna. 50 let bo, odkar je Neil Armstrong kot prvi človek pustil svojo sled na našem edinem naravnem satelitu in na Zemljo sporočil tisto zgodovinsko: “To je majhen korak za človeka, a velik za človeštvo.” Pristanek na Luni je pomenil neverjeten napredek, naznanil je, da lahko človek s tehnologijo osvaja tudi prostrano vesolje, in odstrl novo raven tekmovanja med svetovnimi velesilami. Kakšen pečat je v družbi, politiki in znanosti pustil pristanek na Luni 20. julija 1969 in kako danes, petdeset let po tem zgodovinskem dogodku, Luna še preseneča, združuje, ločuje? Ob praznovanju rojstnega dneva Vala 202 smo pripravili javno snemanje Frekvence X na radijskem dvorišču, ki sta ga vodila Maja Stepančič in Jan Grilc. Gosti razprave: astrofizik dr. Tomaž Zwitter biokibernetik dr. Igor Mekjavič ameriški astronavt slovenskih korenin Ronald Šega astronom Andrej Guštin


06.06.2019

Človek 5/5: Samovozeča etika prihodnosti

Morda prihodnost ni še nikoli ponujala toliko nejasnosti in dilem kot danes. Lahko da nas bo umetna inteligenca nepovratno prehitela kot dirkalni avto. In vsak dan ponudila nekaj deset odkritij v rangu Nobelovih nagrad. Nekateri zagovarjajo scenarij, da bo umetna inteligenca celo prevzela nadzor nad človekom. V vsakem primeru bo treba s samovozečo prihodnostjo najti sožitje in jo pametno zavirati na mejnih območjih. A nobena tehnologija ni dobra ali slaba sama po sebi, pomembno je, kako jo uporabljamo ljudje, pomembne so družbene okoliščine, politične odločitve. Bi torej ob razvoju umetne inteligence potrebovali čim več ali čim manj regulacije, bi se morali vse večje prisotnosti umetne inteligence bati ali se je veseliti? Kje so realne in kje znanstvenofantastične meje? V epilogu serije Quo vadis, človek? o etiki razvoja in samovozečih dilemah človeka prihodnosti. Od Zemlje do vesolja. Od Rdeče kapice do robota. O tem, kako bi lahko tehnologije tudi pomagale pri reševanju okolja. Razmišljajo sogovorniki različnih strok. Avtorji: Luka Hvalc, Hana Hawlina, Jan Grilc


29.05.2019

Človek 4/5: Algoritmi demokracije

“Vojna je mir. Svoboda je suženjstvo. Nevednost je moč.” Tako je pred natanko 70 leti George Orwell zapisal v romanu 1984. Je imel prav? Možnost večje (tehnološke) izbire ne pomeni nujno svetlejše prihodnosti. Niti v osebnem niti v družbenem smislu. Veliko podatkovje, družabna omrežja in algoritmi spreminjajo demokracijo in na novo definirajo pravila igre. Ključno bo najti konsenz okrog uporabe umetne inteligence in ohranitve ideje demokracije. Hladna vojna je preteklost, družbe prihodnosti bodo poleg podnebnih sprememb ogrožale informacijske in trgovinske krize, morebitne zlorabe orožja, ki ga bo upravljala umetna inteligenca. Kako bo z varnostjo, bo država namesto vojakov imela polno “kasarno” vrhunskih hekerjev, strokovnjakov za algoritme in robotskih psihiatrov? Osrednja gosta 4. dela serije Quo vadis, človek?! sta filozofinja Renata Salecl in obramboslovec Uroš Svete. Avtorji: Luka Hvalc, Hana Hawlina in Jan Grilc


22.05.2019

Človek 3/5: Roboti kujemo bodočnost

Papež Frančišek je v Vatikanu zbral največje svetovne strokovnjake na posvetu o robotiki in umetni inteligenci. Humanoidni roboti zagotovo še lep čas ne bodo nadomestili katoliških duhovnikov in vernikov, medtem pa na Japonskem android Mindar že pomaga pri molitvah v budističnem templju. Dejstvo je, da tehnologija ne more popolnoma zamenjati človeškega dela, a bo umetna inteligenca spremenila tudi najbolj tradicionalne poklice, od zdravnika do duhovnika. Bo direktor podjetja za svojega namestnika kmalu imenoval robota? Kateri poklici bodo z razvojem umetne inteligence izginili, kateri se bodo spremenili? Skrajnosti razmerja človek-umetna inteligenca ilustrira tudi vstop robotov v intimne odnose, obstajajo celo že bordeli z robotskimi prostitutkami, za uporabo katerih je potrebno plačati zavarovanje. Roboti so pogosto bolj zaščiteni od ljudi, celo državljanstvo so jim že podelili. Na širšo družbo pa bo imel v bližnji prihodnosti še večji vpliv razvoj industrijske robotike, ki že predstavlja eno tretjino svetovnega trga in se največ uporablja v avtomobilski industriji. Največ robotov imajo v operativni rabi na Japonskem, Kitajskem in v ZDA. V Sloveniji je to razmerje 144 robotov na 10 tisoč zaposlenih, kar je precej nad evropskim povprečjem. Poleg tega smo tudi pri nas dobili tovarno industrijskih robotov, ki ima v Kočevju zmogljivost proizvodnje 10 tisoč robotov na leto. Japonska Yaskawa in slovenski Laibach sta združila moči pri posebnem umetniško-industrijskem projektu “Mi kujemo bodočnost.” Morda bodo Trbovlje celo prvo mesto v Sloveniji z robotskimi občani … Podrobno v 3. delu serije Quo vadis, človek?! Avtorja: Luka Hvalc in Hana Hawlina


15.05.2019

Človek 2/5: Okolje in hrana prihodnosti

Pridelava hrane zelo obremenjuje okolje. Analize kažejo, da povprečna letna poraba govedine samo enega Američana prispeva k onesnaženju s toplogrednimi plini toliko kot dobrih dva tisoč kilometrov vožnje z avtomobilom. Do leta 2050 se bo število prebivalstva na Zemlji povečalo na devet milijard ljudi, kar bo podvojilo povpraševanje po hrani. Je sploh mogoče, da nahranimo svet in hkrati ohranimo naš planet? Ob hitri rasti prebivalstva in prekomerni porabi naravnih virov, smo priča izraziti spremenljivosti podnebja. Vročinski valovi bodo v prihodnosti še pogostejši in daljši, več bo padavin, gladina morja se bo dvigovala. Škoda zaradi poplav, suš in vremenskih neurij v svetu strmo narašča in se bo še povečevala. Kaj in kako lahko spremenimo? Kakšne so prehrambene in okoljske alternative? Od avokadov na Instagramu, podnebnih štrajkov, okoljskih kiborgov, do žuželčjih burgerjev in laboratorijskega mesa. Quo vadis, človek?! Avtorja: Luka Hvalc in Hana Hawlina


Stran 12 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov