Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Italijanski fizik in eden od najbolje prodajanih avtorjev na svetu Carlo Rovelli ponuja nov most med teorijo relativosti in kvantno mehaniko.
Italijanski fizik in eden od najbolje prodajanih znanstvenih piscev na svetu Carlo Rovelli ponuja nov most med teorijo relativosti in kvantno mehaniko
Čas takoj po novem letu je morda pravšnji za globok vdih na točki, s katere motrimo svet, in premislek, ali ne obstaja še kakšna druga, drznejša, nemara bolj nora in zato toliko bolj privlačna ideja sveta, v katerem živimo. Italijanski fizik Carlo Rovelli to počne že vse življenje. Je eden od najbolj prodornih mislecev sodobnega časa, ki je s svojo drobceno knjižico Sedem kratkih lekcij iz fizike navdušil svet. Od leta 2014, ko je knjižica izšla, so prodali že več kot milijon izvodov v 41 jezikih. Imamo jo tudi v slovenščini, v prevodu Alojza Kodreta (Založništvo DMFA). Pokojni profesor fizike Janez Strnad jo je pred smrtjo priporočil “kot najboljše delo po Feynmannovih knjigah“. To, da jo bo bralo večmilijonsko občinstvo, ni pričakoval niti v sanjah.
Obsežne in hermetične teorije postnewtonovske fizike mu je uspelo skrčiti v jedrnato, elegantno in poetično razlago na pičlih 60 straneh, ki jo lahko razume vsakdo. Zakoni fizike se berejo kot zgodbe o lepoti, začenši s tisto najlepšo, Einsteinovo teorijo relativnosti. “Ljudje, ki jo preučujejo, so popolnoma fascinirani nad njo. Einsteinova teorija relativnosti skuša Newtonovo teorijo o gravitaciji nadgraditi s spektakularno idejo, da je gravitacija posledica dejstva, da se prostor in čas gubata in ukrivljata.”
V celem napoveduje teorija barvit in osupljiv svet, v katerem eksplodirajo vesolja, kjer se prostor ugrezne v luknje brez izhoda, kjer se čas upočasni, ko se spustimo na planet, in kjer se brezmejne širjave medzvezdnega prostora gubajo in valujejo kot morska gladina. (prevod A. Kodre)
“Na Einsteinovo presenečenje se je ta teorija obnesla izjemno dobro. Ob tem pa je odprla horizont idej, ki so se za tisti čas zdele res nore … Od črnih lukenj, gravitacijskih valov, širjenja vesolja, do velikega poka. Miniti je moralo namreč še stoletje, da jih je znanost res potrdila.”
Poglavje za tem posveča kvantni mehaniki. Fiziki si še danes belijo glavo, kako združiti ta dva velika stebra – Einsteinovo teorijo relativnosti in kvantno mehaniko … Zakaj je ti dve teoriji tako težko ali celo nemogoče povezati? “Ne mislim, da je nemogoče, res pa je težko. Povezati ju, je pravzaprav moje delo, za to sem plačan. Že celotno svojo kariero se ukvarjam s tem, da najdem primerno kombinacijo teh dveh teorij.
Težava je v tem, ker imamo zelo okrnjeno predstavo o dejanski realnosti, vidimo le bežen del nje. Ne vidimo atomov, ne vidimo ukrivljanja prostora. Vse te nove koncepte je zelo težko ponotranjiti, podobno kot je bilo v antiki zelo težko zapopasti idejo, da je Zemlja okrogla in da na njej ljudje lahko živijo z glavo navzdol. Nove teorije sprejemamo počasi, znanost je pač počasen proces.”
V začetku svoje raziskovalne poti je zavrnil bolj uveljavljene pristope k poenotenju fizike, kot je na primer teorija strun, in se usmeril k drugi vznemirljivi ideji sodobne fizike, ki se nagiba v prid poskusu razumevanja kvantne narave gravitacije. Kvantni svet, ki ga proučuje, je milijardo bilijonov krat manjši od najmanjšega atomskega jedra. “Z zankovno kvantno gravitacijo se – poleg več sto drugih raziskovalcev – ukvarjam, ker v njej vidim most med teorijo relativnosti, kvantno mehaniko in termodinamiko. Narava je koherentna, težiti moramo k temu, da razumemo to njeno koherentnost. Ta teorija, v katero polagam svoje upe, je kot neke vrste kamen iz Rosette, na podlagi katerega so lahko končno razvozlali hieroglife. Narava se nam odstira skozi drobne namige, s pomočjo katerih bi lahko dešifrirali kvantno gravitacijo. Eden od teh namigov so črne luknje. Te bi lahko bile naš kamen iz Rosette.”
Dokaze, ki so potrebni, da dokažemo teorijo kvantne gravitacije zanke, bomo našli s proučevanjem belih lukenj, ki se pojavijo, ko črna luknja umre, meni.
Kot pravi Rovelli, ni smiselno govoriti o času, kot ga razumemo, ali celo o stvareh. Svet je sestavljen iz mreže medsebojno povezanih dogodkov, »poljubov ne kamnov«, kot se izrazi, ki so povezani z zankami. “Naše splošno razumevanje časa in prostora je le predpostavka, približek … ki nas ne bo pripeljal do dejanskega ustroja narave. Prostor je pravzaprav samo način, da upovemo razmerje med stvarmi. In podobno je s časom. Rečemo, da čas teče sam od sebe. A v resnici je čas le pripomoček, da stvari, dogodke postavljamo v neko razmerje, sosledje. Ljudje se oprijemljemo šibkega, enostavnejšega načina zapopadanja časa in prostora. Kaj kot bi svet raje razumeli kot nekaj, kar se odvija, kot proces, ki sam po sebi oblikuje čas in prostor?”
Svet, ki ga opisuje teorija, je še bolj odmaknjen od tistega, ki ga poznamo. Ni več prostora, ki bi vseboval svet, in ni več časa, po katerem bi se vrstili dogodki. Obstajajo samo elementarni procesi, v katerih kvanti prostora in časa neprenehoma součinkujejo med seboj. Iluzija prostora in časa je samo neostra slika vrvenja teh elementarnih procesov, podobno kot je mirno in čisto gorsko jezero v resnici divji ples nepreštevnih drobcenih molekul. (prevod A. Kodre)
Rovelli je sicer za dokončanje dodiplomskega študija potreboval sedem let. V tem obdobju je veliko časa posvetil družbenim in političnim protestom, potovanjem, to, da ga je pritegnilo hipijevsko gibanje, je po njegovem mnenju morda najbolj koristen čas njegovega življenja. Kaj ga je naučil ta mladostniški upor?
Imamo le eno življenje, dobro ga je polno živeti in poskusiti čim več stvari. Vse to, kar ste našteli, mi je v mladosti pomagalo, da sem zgradil samozavest, da sem se ogromno naučil o svetu, prišel v stik z vse vrste teorijami, idejami in življenjskimi slogi. Odprlo mi je um.
Ob tem, da je teoretični fizik se ga drži sloves nenasitnega bralca, erudita. Zakaj tako prisega na knjige? “Živimo v civilizaciji, ki je vse svoje znanje skrila ne v internet, ampak v knjige. Ni dovolj, da se premikamo med spletnimi stranmi. Če hočete res razumeti, morate prebrati veliko knjig. Šele kombinacija pridobljenih informacij nam pomaga bolje razumeti svet in morda postati tudi boljši človek. Bolj kot smo odprtega duha, bolje je za vse.”
Mislim, da bi bilo dobro, če bi vsak od nas nekje v življenju sprevidel, da je nujno izpodbijati status quo, meni. Sam je sprevidel, da je lažje in bolj smiselno izpodbijati Einsteinovo razumevanje časa kot da bi si polomil zobe kot politični protestnik. Najboljši upor od vseh pa je po njegovo radovednost in te nam želi v novem letu.
V naravi nam je, da ljubimo in smo iskreni. In da hočemo vedeti več, se učiti in učiti. Naša vednost o svetu venomer raste. Na njenih mejah se največ naučimo, tam je naša želja po znanju najbolj vroča. To je v najdrobnejših delitvah prostora, v nastanku vesolja, v naravi časa, v pojavu črnih lukenj, v delovanju našega lastnega miselnega ustroja. Tu, v stiku med tem, kar vemo, in med oceanom neznanega, sta skrivnost in lepota najsijajnejši: tako zelo, da nam zastaja dih. (prevod A. Kodre)
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Italijanski fizik in eden od najbolje prodajanih avtorjev na svetu Carlo Rovelli ponuja nov most med teorijo relativosti in kvantno mehaniko.
Italijanski fizik in eden od najbolje prodajanih znanstvenih piscev na svetu Carlo Rovelli ponuja nov most med teorijo relativosti in kvantno mehaniko
Čas takoj po novem letu je morda pravšnji za globok vdih na točki, s katere motrimo svet, in premislek, ali ne obstaja še kakšna druga, drznejša, nemara bolj nora in zato toliko bolj privlačna ideja sveta, v katerem živimo. Italijanski fizik Carlo Rovelli to počne že vse življenje. Je eden od najbolj prodornih mislecev sodobnega časa, ki je s svojo drobceno knjižico Sedem kratkih lekcij iz fizike navdušil svet. Od leta 2014, ko je knjižica izšla, so prodali že več kot milijon izvodov v 41 jezikih. Imamo jo tudi v slovenščini, v prevodu Alojza Kodreta (Založništvo DMFA). Pokojni profesor fizike Janez Strnad jo je pred smrtjo priporočil “kot najboljše delo po Feynmannovih knjigah“. To, da jo bo bralo večmilijonsko občinstvo, ni pričakoval niti v sanjah.
Obsežne in hermetične teorije postnewtonovske fizike mu je uspelo skrčiti v jedrnato, elegantno in poetično razlago na pičlih 60 straneh, ki jo lahko razume vsakdo. Zakoni fizike se berejo kot zgodbe o lepoti, začenši s tisto najlepšo, Einsteinovo teorijo relativnosti. “Ljudje, ki jo preučujejo, so popolnoma fascinirani nad njo. Einsteinova teorija relativnosti skuša Newtonovo teorijo o gravitaciji nadgraditi s spektakularno idejo, da je gravitacija posledica dejstva, da se prostor in čas gubata in ukrivljata.”
V celem napoveduje teorija barvit in osupljiv svet, v katerem eksplodirajo vesolja, kjer se prostor ugrezne v luknje brez izhoda, kjer se čas upočasni, ko se spustimo na planet, in kjer se brezmejne širjave medzvezdnega prostora gubajo in valujejo kot morska gladina. (prevod A. Kodre)
“Na Einsteinovo presenečenje se je ta teorija obnesla izjemno dobro. Ob tem pa je odprla horizont idej, ki so se za tisti čas zdele res nore … Od črnih lukenj, gravitacijskih valov, širjenja vesolja, do velikega poka. Miniti je moralo namreč še stoletje, da jih je znanost res potrdila.”
Poglavje za tem posveča kvantni mehaniki. Fiziki si še danes belijo glavo, kako združiti ta dva velika stebra – Einsteinovo teorijo relativnosti in kvantno mehaniko … Zakaj je ti dve teoriji tako težko ali celo nemogoče povezati? “Ne mislim, da je nemogoče, res pa je težko. Povezati ju, je pravzaprav moje delo, za to sem plačan. Že celotno svojo kariero se ukvarjam s tem, da najdem primerno kombinacijo teh dveh teorij.
Težava je v tem, ker imamo zelo okrnjeno predstavo o dejanski realnosti, vidimo le bežen del nje. Ne vidimo atomov, ne vidimo ukrivljanja prostora. Vse te nove koncepte je zelo težko ponotranjiti, podobno kot je bilo v antiki zelo težko zapopasti idejo, da je Zemlja okrogla in da na njej ljudje lahko živijo z glavo navzdol. Nove teorije sprejemamo počasi, znanost je pač počasen proces.”
V začetku svoje raziskovalne poti je zavrnil bolj uveljavljene pristope k poenotenju fizike, kot je na primer teorija strun, in se usmeril k drugi vznemirljivi ideji sodobne fizike, ki se nagiba v prid poskusu razumevanja kvantne narave gravitacije. Kvantni svet, ki ga proučuje, je milijardo bilijonov krat manjši od najmanjšega atomskega jedra. “Z zankovno kvantno gravitacijo se – poleg več sto drugih raziskovalcev – ukvarjam, ker v njej vidim most med teorijo relativnosti, kvantno mehaniko in termodinamiko. Narava je koherentna, težiti moramo k temu, da razumemo to njeno koherentnost. Ta teorija, v katero polagam svoje upe, je kot neke vrste kamen iz Rosette, na podlagi katerega so lahko končno razvozlali hieroglife. Narava se nam odstira skozi drobne namige, s pomočjo katerih bi lahko dešifrirali kvantno gravitacijo. Eden od teh namigov so črne luknje. Te bi lahko bile naš kamen iz Rosette.”
Dokaze, ki so potrebni, da dokažemo teorijo kvantne gravitacije zanke, bomo našli s proučevanjem belih lukenj, ki se pojavijo, ko črna luknja umre, meni.
Kot pravi Rovelli, ni smiselno govoriti o času, kot ga razumemo, ali celo o stvareh. Svet je sestavljen iz mreže medsebojno povezanih dogodkov, »poljubov ne kamnov«, kot se izrazi, ki so povezani z zankami. “Naše splošno razumevanje časa in prostora je le predpostavka, približek … ki nas ne bo pripeljal do dejanskega ustroja narave. Prostor je pravzaprav samo način, da upovemo razmerje med stvarmi. In podobno je s časom. Rečemo, da čas teče sam od sebe. A v resnici je čas le pripomoček, da stvari, dogodke postavljamo v neko razmerje, sosledje. Ljudje se oprijemljemo šibkega, enostavnejšega načina zapopadanja časa in prostora. Kaj kot bi svet raje razumeli kot nekaj, kar se odvija, kot proces, ki sam po sebi oblikuje čas in prostor?”
Svet, ki ga opisuje teorija, je še bolj odmaknjen od tistega, ki ga poznamo. Ni več prostora, ki bi vseboval svet, in ni več časa, po katerem bi se vrstili dogodki. Obstajajo samo elementarni procesi, v katerih kvanti prostora in časa neprenehoma součinkujejo med seboj. Iluzija prostora in časa je samo neostra slika vrvenja teh elementarnih procesov, podobno kot je mirno in čisto gorsko jezero v resnici divji ples nepreštevnih drobcenih molekul. (prevod A. Kodre)
Rovelli je sicer za dokončanje dodiplomskega študija potreboval sedem let. V tem obdobju je veliko časa posvetil družbenim in političnim protestom, potovanjem, to, da ga je pritegnilo hipijevsko gibanje, je po njegovem mnenju morda najbolj koristen čas njegovega življenja. Kaj ga je naučil ta mladostniški upor?
Imamo le eno življenje, dobro ga je polno živeti in poskusiti čim več stvari. Vse to, kar ste našteli, mi je v mladosti pomagalo, da sem zgradil samozavest, da sem se ogromno naučil o svetu, prišel v stik z vse vrste teorijami, idejami in življenjskimi slogi. Odprlo mi je um.
Ob tem, da je teoretični fizik se ga drži sloves nenasitnega bralca, erudita. Zakaj tako prisega na knjige? “Živimo v civilizaciji, ki je vse svoje znanje skrila ne v internet, ampak v knjige. Ni dovolj, da se premikamo med spletnimi stranmi. Če hočete res razumeti, morate prebrati veliko knjig. Šele kombinacija pridobljenih informacij nam pomaga bolje razumeti svet in morda postati tudi boljši človek. Bolj kot smo odprtega duha, bolje je za vse.”
Mislim, da bi bilo dobro, če bi vsak od nas nekje v življenju sprevidel, da je nujno izpodbijati status quo, meni. Sam je sprevidel, da je lažje in bolj smiselno izpodbijati Einsteinovo razumevanje časa kot da bi si polomil zobe kot politični protestnik. Najboljši upor od vseh pa je po njegovo radovednost in te nam želi v novem letu.
V naravi nam je, da ljubimo in smo iskreni. In da hočemo vedeti več, se učiti in učiti. Naša vednost o svetu venomer raste. Na njenih mejah se največ naučimo, tam je naša želja po znanju najbolj vroča. To je v najdrobnejših delitvah prostora, v nastanku vesolja, v naravi časa, v pojavu črnih lukenj, v delovanju našega lastnega miselnega ustroja. Tu, v stiku med tem, kar vemo, in med oceanom neznanega, sta skrivnost in lepota najsijajnejši: tako zelo, da nam zastaja dih. (prevod A. Kodre)
Nate Silver, ameriški statistik in novinar, ki je zaslovel z zelo natančnimi napovedmi izidov volitev v Združenih državah Amerike, je opozoril na pomembno razlikovanje med tveganjem in negotovostjo. Z besedo tveganje opiše okoliščine, pri katerih lahko ocenimo zanesljivost napovedi oziroma pričakovano napako izračunov ali meritev, ki smo jih opravili, medtem ko z besedo negotovost označi obravnavo dogodkov, pri katerih nimamo nobene opore, da bi lahko predvideli napako njihove napovedi oziroma možno odstopanje od vrednosti, ki se bo dejansko realizirala.
Nate Silver, ameriški statistik in novinar, ki je zaslovel z zelo natančnimi napovedmi izidov volitev v Združenih državah Amerike, je opozoril na pomembno razlikovanje med tveganjem in negotovostjo. Z besedo tveganje opiše okoliščine, pri katerih lahko ocenimo zanesljivost napovedi oziroma pričakovano napako izračunov ali meritev, ki smo jih opravili, medtem ko z besedo negotovost označi obravnavo dogodkov, pri katerih nimamo nobene opore, da bi lahko predvideli napako njihove napovedi oziroma možno odstopanje od vrednosti, ki se bo dejansko realizirala.
Prvomajska Frekvenca X je nekoliko drugačna. Pogovarjali smo se s štirimi znanstveniki z različnih raziskovalnih področij o tem, kakšen je njihov delavnik in kako sami pojmujejo delo. Programer, sociologinja, kemik in upokojeni profesor fizike. Kot pravijo, delo med znanstveniki še zdaleč ni le fizikalna količina. Vse po vrsti pa do dela v znanosti združuje velika strast, zaradi česar lahko postanejo prebedene noči pogost sopotnik.
V reviji Science je pred dvema tednoma izšel članek znanstvenikov iz Odseka za kompleksne snovi Instituta Jožef Stefan, v katerem so ti poročali o odkritju “skritega” kvantnega stanja. Do njega so se dokopali z močnim in izjemno kratkim laserskim sunkom, dolgim le tretjino milijoninke milijardinke sekunde. Odkritje je zelo pomembno, saj je prvi primer stabilnega skritega stanja v naravi nasploh. Je torej dokaz, da so tovrstna stanja mogoča, odpira pa tudi raziskave skritih stanj v različnih sistemih, vse od vzporednega vesolja do novih elementarnih delcev in novih oblik kondenziranega materije.
Večno življenje ali vsaj daljši odlog smrti je želja marsikoga. Tako močna, da so se nekateri pripravljeni celo zamrzniti v upanju, da jih bo znanost v prihodnosti lahko obudila nazaj v življenje. Dobrodošli v znanost krionike, ki je še vedno močno odvisna od špekulativnih tehnologij prihodnosti, ki lahko, da jih bodo izumili ali pa tudi ne. Kakšna je prihodnost tega na prvi pogled morda celo strašljivega koncepta? Naš gost je eden največjih poznavalcev krionike Ben Best, ki se je že pred dvajsetimi leti odločil za zamrznitev.
Tokrat znova zremo v nebo, od koder izvirajo radijski valovi, ki drugače kot valovi, prek katerih nas poslušate, prihajajo iz vesolja. Pogovarjali smo se z Michaelom Garrettom, profesorjem radioastronomije na Univerzi v Leidnu in direktorjem nizozemskega instituta za radijsko astronomijo ASTRON.
Številne raziskave zadnja leta dokazujejo, da se moški in ženske ne razlikujemo le v obliki in delovanju spolnih organov, temveč so razlike veliko večje in jih lahko najdemo skoraj v vseh tkivih in organih v našem telesu, tudi v delovanju jeter. Gre za organ, ki je zelo pomemben pri zaščiti našega organizma, pri odstranjevanju vsega, kar lahko v našem telesu deluje kot strup. Naše telo kot taka prepoznava tudi vsa zdravila, ki jih jemljemo in jih iz organizma odstranjujejo prav naša jetra. Koliko je za današnjo medicino pomembno spoznanje, da tudi zdravila prepoznavajo spol, med drugim sprašujemo prof.dr. Gregorja Majdiča, ki je bil gost tokratne oddaje Frekvenca X.
Znanstveniki pogosto opozarjajo, da utegne zdravljenje z antibiotiki postati neučinkovito. Medicina zato zavzeto išče nove oblike zdravljenja in ena izmed bolj obetavnih priložnosti je uporaba bakteriofagov – ali krajše fagov. To so virusi, ki napadajo izključno bakterije. Zamisel o zdravljenju je stara, kontroverznost antibiotikov pa jo je ponovno ponesla na piedestal znanosti. Gostja oddaje je profesorica Elizabeth Kutter, vodja laboratorija na Evergreen State College v Olympiji. Foto: Sanofi Pasteur
Znanstveniki pogosto opozarjajo, da utegne zdravljenje z antibiotiki postati neučinkovito. Medicina zato zavzeto išče nove oblike zdravljenja in ena izmed bolj obetavnih priložnosti je uporaba bakteriofagov – ali krajše fagov. To so virusi, ki napadajo izključno bakterije. Zamisel o zdravljenju je stara, kontroverznost antibiotikov pa jo je ponovno ponesla na piedestal znanosti. Gostja oddaje je profesorica Elizabeth Kutter, vodja laboratorija na Evergreen State College v Olympiji. Foto: Sanofi Pasteur
V četrtkovi Frekvenci X gremo za spremembo v malo bolj filozofske vode, in sicer v Haag mrzlega in vetrovnega novembra leta 1676. Skoraj v popolni tajnosti je takrat na vrata kontroverznega filozofa Barucha /baruha/ de Spinoze oziroma ateističnega Žida, kot so ga klicali, potrkal dobro desetletje mlajši Wilhelm Gottfried Leibniz, ki je veljal za enega izmed največjih genijev tistega časa. O srečanju najnevarnejšega in najslavnejšega misleca sveta in o tem, kako je to zamajalo poznejše miselne nastavke, se bomo pogovarjali z ameriškim filozofom Matthewom Stewartom.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Leto 2014 je mednarodno leto kristalografije. Sogovorniki: profesor Gautam Desiraju, nobelov nagrajenec Dan Schechtman in dr. Ivan Leban.
Voyager 1 in 2 sta najbolj znani vesoljski sondi, ki na Zemljo pošiljata številne zanimive podatke. Švicarski fizik in skladatelj Domenico Vicinanza je s pomočjo posebne tehnologije podatke iz vesolja uglasbil in ustvaril zanimiv vesoljski duet.
Ključne besede današnje Frekvence X, ki nas vsak četrtek popelje med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, so računalniška kemija, mikrovalovno sevanje in rak.
Dr. Ben Goldacre je prodoren britanski zdravnik in epidemiolog ter avtor knjige Slaba znanost. V Frekvenci X se z njim pogovarjamo o cepivih, ki so dokazano izkoreninila marsikatero za človeka pogubno bolezen. Goldacre nasprotuje kakršni koli prisili zdravljenja, tudi obveznemu cepljenju, opozarja pa na škodo, ki jo z neutemeljenim strašenjem povzročajo nasprotniki cepljenja. Po njegovem mnenju je žalostno, da se starši ne odločajo za cepljenje, saj s tem ogrožajo svoje in otroke drugih staršev.
Pred pol stoletja smo že vedeli, da je vesolje posuto z galaksijami, to je ogromnimi skupinami zvezd, kot je naša Rimska cesta. Tedaj pa so odkrili novo vrsto teles, najsvetlejše med njimi so imenovali kvazarji. V njihovem središču ždi črna luknja z ogromno maso, območje pa je videti zelo svetlo, ker vidimo divje sevanje okoliškega plina, ki pada vanjo. Razvoj teh raziskav je ves čas spremljal gost tokratne Frekvence X, profesor Jack Sulentic, ki je vodilni raziskovalec aktivnih jeder galaksij na svetu.
Gostili smo profesorja dr. Petra Jennija, dolgoletnega vodjo, pravzaprav kar “očeta” eksperimenta Atlas. V njem sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Skupina je posebej omenjena tudi v obrazložitvi lanske Nobelove nagrade za fiziko. Jenni je pomembno povezan s slovenskimi fiziki, saj jih je prav on povabil k sodelovanju v Atlasu.
Gostili smo profesorja dr. Petra Jennija, dolgoletnega vodjo, pravzaprav kar “očeta” eksperimenta Atlas. V njem sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Skupina je posebej omenjena tudi v obrazložitvi lanske Nobelove nagrade za fiziko. Jenni je pomembno povezan s slovenskimi fiziki, saj jih je prav on povabil k sodelovanju v Atlasu.
Vam črka A deluje rdeče, vam na klavirju zaigrani ton C odzvanja modro, ima neka hrana bodičast okus? Tokrat potujemo po človeških možganih in iščemo, kje se skriva vzrok za sinestezijo oziroma mešanje čutnih zaznav. Pojav je največ pozornosti požel v glasbi, slikarstvu in literaturi, kjer naj bi sinestezija kreativno napajala kar nekaj velikanov umetnosti, mi pa smo se sinesteziji posvetili z nevrološkega vidika, skupaj z dr. Devinom Terhunom z oxfordske univerze in raziskovalcem Duncanom Carmichaelom z edinburške univerze.
V poklon 85-letnici Radia na Slovenskem smo v začetku decembra signal radijske kukavice s pomočjo radioamaterjev poslali na najdaljši polet, kar jih je doslej preletela na poti proti poslušalcem. Zaplavala je na radijski valovih, se odbila od Lune in se nekoliko oskubljena vrnila na Zemljo. Vesoljsko pustolovščino radijske kukavice nam bo v oddaji Frekvenca X pojasnil inž. Sine Mermal z Oddajnikov in zvez, med radioamaterji znan po klicnem znaku S53RM.
Neveljaven email naslov