Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Zemlji poteka šesto veliko izumiranje vrst, ki smo ga povzročili sami. Na planetu naj bi bilo ogroženih 70 odstotkov vseh vrst, v naslednjih 30 letih jih bo izumrla petina. Vsako minuto posekamo, zažgemo ali kako drugače uničimo okrog sto hektarov gozda, prav tako smo že izgubili tri četrtine genetske raznolikosti kulturnih rastlin, ki smo jih sicer nekoč sami vzgojili. Rajskega vrta ni več, opozarjata avtorja druge epizode serije Vse živo dr. Matjaž Gregorič in Maja Ratej.
Izumiranje vrst na našem planetu je v zadnjih desetletjih že sprožilo padanje domin … In kot zadnji se bo zamajal tudi človek
Naš planet vse bolj izgublja svojo rajsko podobo. Nova epizoda serije Vse živo Frekvence X ugotavlja, da je izumiranje vrst na našem planetu v zadnjih desetletjih že sprožilo padanje domin … in kot zadnji se bo zamajal tudi človek.
Na leto izumre 26 000 biotskih vrst.
V 30 letih je izginilo 80 odstotkov žuželk.
Število sladkovodnih živali se je zmanjšalo za tri četrtine.
Od leta 1970 se je število divjih živali v naravi prepolovilo.
– VIR: Leon Kebe, WWF, Dušan Klenovšek, Kozjanski park, in dr. Tom Turk, Biotehniška fakulteta
Največjo grožnjo biotski pestrosti na našem planetu predstavlja uničevanje naravnega okolja. Z izginjanjem tropskih gozdov izginjajo cele populacije vrst. Druga preteča nevarnost so podnebne spremembe, rast temperature in zakisanje oceanov, ki prinašajo nevarne posledice za življenje na tem planetu. Biotske vrste klonijo tudi pod prekomerno rabo naravnih virov, divjim lovom, onesnaženjem in tako naprej.
Oglasil se nam je morski ekolog John Bruno, ki deluje na področju Karibskega morja: “Izgubili naj bi že približno 70 odstotkov vseh živečih koral in koralnih grebenov. Le en koralni greben na tisoč še ima zdravo populacijo koral.” O stanju v tropskih gozdovih smo poklicali v Panamo, kjer se nam je oglasil raziskovalec sesalcev v tropih Claudio Monteza: “Čeprav o svetu govorimo kot o cikličnem sistemu, sam raje o njem razmišljam kot o piramidi. Ko začnete iz njega jemati zidake, se bo na neki točki sesul.”
Človek ima že ves čas svojega obstoja velik vpliv na izumiranje vseh vrst organizmov. Zelo zgovoren kazalec tega je izumiranje tako imenovane megafavne, torej velikih sesalcev in drugih vretenčarjev. Že od pleistocena pred več kot 100.000 leti, ko je začel moderni človek iz Afrike poseljevati druge dele sveta, je prav človeška dejavnost v nekem ekosistemu glavni vzrok izumiranja megafavne. Tako v Evropi kot Ameriki so izginile orjaške vrste slonov (npr. Mastodon v Ameriki, Palaeoloxodon v Evropi), v Južni Ameriki je izginil kot slon velik orjaški lenivec (Megatherium). V Avstraliji je živel orjaški vombat, velik kot današnji povodni konj (Diprotodon), v Amerikah pa kot avto veliki pasavci (Glyptodont). S človekom so v Evropi (nesrečno) sobivali tudi sabljezobi tiger (Smilodon), lev, stepski bizon, več vrst nosorogov in kot mamut velik sibirski samorog (Elasmotherium). Trend intenzivnega izumiranja megafavne se nadaljuje vse do danes, glavni razlog pa je človek, ki te velike živali lovi za hrano in drugo rabo.
Da se lahko stvari v naravi zelo hitro spremenijo, kaže primer goloba selca. Nekoč najštevilčnejša ptičja populacija v Severni Ameriki, ki je dosegala milijarde, je v nekaj desetletjih izumrla. Leta 1914 so videli zadnjega.
Slovenija je prava biodiverzitetna vroča točka. Naša država je manjša od 80 odstotkov evropskih držav, a ima največjo biotsko pestrost na površinsko enoto in drugi najvišji indeks biotske pestrosti v Evropi. Čeprav naša država obsega le 0.014 odstotka vseh površin na planetu, je na tem majhnem koščku planeta doma vsaka 50. znana celinska vrsta. Na ozemlju Slovenije živi približno 26.000 vrst živih bitij, ocene številčnosti vseh potencialnih vrst se gibljejo tudi do 120.000.
Toda tudi naša država kloni pod bremenom človeka, še posebej grozeče so hitro odvijajoče se podnebne spremembe. “Podoba naših gozdov se je v kratkem času izjemno spremenila, nekoč strnjene gozdne površine se počasi odpirajo, vanje vdirajo druge vrste. Pričakujemo, da se bo spremenila celotna podoba naših gozdov,” pravi dr. Lado Kutnar z Gozdarskega inštituta. Tudi v jamah ni nič drugače. “V jamah smo najbolj eksplicitno zabeležili spremembo temperature,” pojasnjuje Slavko Polak iz Notranjskega muzeja Postojna. “Če je bila temperatura v Postojnski jami nekoč 9 stopin Celzija, je danes skoraj 11.”
V oddaji so sodelovali:
Leon Kebe, predstavnik WWF Adrije v Sloveniji
Dr. Tom Turk, Biotehniška fakulteta v Ljubljani
Dušan Klenovšek, Kozjanski park
John Bruno, Univerza v Severni Karolini
Claudio Monteza, Animal Behavior Grad Group at UC-Davis
Danijel Bezek, upokojeni profesor in domačin iz Nevelj
Dr. Lado Kutnar, Gozdarski inštitut Slovenije
Slavko Polak, Notranjski muzej Postojna
Borut Mozetič, strokovni vodja v Škocjanskem zatoku
Dr. Lovrenc Lipej, Nacionalni inštitut za biologijo
681 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Na Zemlji poteka šesto veliko izumiranje vrst, ki smo ga povzročili sami. Na planetu naj bi bilo ogroženih 70 odstotkov vseh vrst, v naslednjih 30 letih jih bo izumrla petina. Vsako minuto posekamo, zažgemo ali kako drugače uničimo okrog sto hektarov gozda, prav tako smo že izgubili tri četrtine genetske raznolikosti kulturnih rastlin, ki smo jih sicer nekoč sami vzgojili. Rajskega vrta ni več, opozarjata avtorja druge epizode serije Vse živo dr. Matjaž Gregorič in Maja Ratej.
Izumiranje vrst na našem planetu je v zadnjih desetletjih že sprožilo padanje domin … In kot zadnji se bo zamajal tudi človek
Naš planet vse bolj izgublja svojo rajsko podobo. Nova epizoda serije Vse živo Frekvence X ugotavlja, da je izumiranje vrst na našem planetu v zadnjih desetletjih že sprožilo padanje domin … in kot zadnji se bo zamajal tudi človek.
Na leto izumre 26 000 biotskih vrst.
V 30 letih je izginilo 80 odstotkov žuželk.
Število sladkovodnih živali se je zmanjšalo za tri četrtine.
Od leta 1970 se je število divjih živali v naravi prepolovilo.
– VIR: Leon Kebe, WWF, Dušan Klenovšek, Kozjanski park, in dr. Tom Turk, Biotehniška fakulteta
Največjo grožnjo biotski pestrosti na našem planetu predstavlja uničevanje naravnega okolja. Z izginjanjem tropskih gozdov izginjajo cele populacije vrst. Druga preteča nevarnost so podnebne spremembe, rast temperature in zakisanje oceanov, ki prinašajo nevarne posledice za življenje na tem planetu. Biotske vrste klonijo tudi pod prekomerno rabo naravnih virov, divjim lovom, onesnaženjem in tako naprej.
Oglasil se nam je morski ekolog John Bruno, ki deluje na področju Karibskega morja: “Izgubili naj bi že približno 70 odstotkov vseh živečih koral in koralnih grebenov. Le en koralni greben na tisoč še ima zdravo populacijo koral.” O stanju v tropskih gozdovih smo poklicali v Panamo, kjer se nam je oglasil raziskovalec sesalcev v tropih Claudio Monteza: “Čeprav o svetu govorimo kot o cikličnem sistemu, sam raje o njem razmišljam kot o piramidi. Ko začnete iz njega jemati zidake, se bo na neki točki sesul.”
Človek ima že ves čas svojega obstoja velik vpliv na izumiranje vseh vrst organizmov. Zelo zgovoren kazalec tega je izumiranje tako imenovane megafavne, torej velikih sesalcev in drugih vretenčarjev. Že od pleistocena pred več kot 100.000 leti, ko je začel moderni človek iz Afrike poseljevati druge dele sveta, je prav človeška dejavnost v nekem ekosistemu glavni vzrok izumiranja megafavne. Tako v Evropi kot Ameriki so izginile orjaške vrste slonov (npr. Mastodon v Ameriki, Palaeoloxodon v Evropi), v Južni Ameriki je izginil kot slon velik orjaški lenivec (Megatherium). V Avstraliji je živel orjaški vombat, velik kot današnji povodni konj (Diprotodon), v Amerikah pa kot avto veliki pasavci (Glyptodont). S človekom so v Evropi (nesrečno) sobivali tudi sabljezobi tiger (Smilodon), lev, stepski bizon, več vrst nosorogov in kot mamut velik sibirski samorog (Elasmotherium). Trend intenzivnega izumiranja megafavne se nadaljuje vse do danes, glavni razlog pa je človek, ki te velike živali lovi za hrano in drugo rabo.
Da se lahko stvari v naravi zelo hitro spremenijo, kaže primer goloba selca. Nekoč najštevilčnejša ptičja populacija v Severni Ameriki, ki je dosegala milijarde, je v nekaj desetletjih izumrla. Leta 1914 so videli zadnjega.
Slovenija je prava biodiverzitetna vroča točka. Naša država je manjša od 80 odstotkov evropskih držav, a ima največjo biotsko pestrost na površinsko enoto in drugi najvišji indeks biotske pestrosti v Evropi. Čeprav naša država obsega le 0.014 odstotka vseh površin na planetu, je na tem majhnem koščku planeta doma vsaka 50. znana celinska vrsta. Na ozemlju Slovenije živi približno 26.000 vrst živih bitij, ocene številčnosti vseh potencialnih vrst se gibljejo tudi do 120.000.
Toda tudi naša država kloni pod bremenom človeka, še posebej grozeče so hitro odvijajoče se podnebne spremembe. “Podoba naših gozdov se je v kratkem času izjemno spremenila, nekoč strnjene gozdne površine se počasi odpirajo, vanje vdirajo druge vrste. Pričakujemo, da se bo spremenila celotna podoba naših gozdov,” pravi dr. Lado Kutnar z Gozdarskega inštituta. Tudi v jamah ni nič drugače. “V jamah smo najbolj eksplicitno zabeležili spremembo temperature,” pojasnjuje Slavko Polak iz Notranjskega muzeja Postojna. “Če je bila temperatura v Postojnski jami nekoč 9 stopin Celzija, je danes skoraj 11.”
V oddaji so sodelovali:
Leon Kebe, predstavnik WWF Adrije v Sloveniji
Dr. Tom Turk, Biotehniška fakulteta v Ljubljani
Dušan Klenovšek, Kozjanski park
John Bruno, Univerza v Severni Karolini
Claudio Monteza, Animal Behavior Grad Group at UC-Davis
Danijel Bezek, upokojeni profesor in domačin iz Nevelj
Dr. Lado Kutnar, Gozdarski inštitut Slovenije
Slavko Polak, Notranjski muzej Postojna
Borut Mozetič, strokovni vodja v Škocjanskem zatoku
Dr. Lovrenc Lipej, Nacionalni inštitut za biologijo
Kaj se lahko naučimo od psihopatov? Tudi to, da če nas čaka neprijetno opravilo se ga je najbolje lotiti takoj, brez odlašanja. Psihopati sicer znajo biti izjemno šarmantni in karizmatični, če jim to pomaga pri doseganju zastavljenega cilja, a šarmantnost se lahko hitro spremeni v grobo brezobzirnost, ko presodijo, da ima takšna taktika večje možnosti za uspeh. Kako prepoznati psihopate, kako se z njimi soočiti in kaj se lahko od njih naučimo? Gosta: Dr. Kevin Dutton, profesor na Univerzi Oxford in Doc. dr. Maja Rus Makovec, psihiatrinja.
Poraba energije se v svetu izjemno povečuje, fosilna goriva so omejena, najti je treba bogat in čist vir energije. Kot ena izmed možnosti se kaže fuzijska energija, proizvod jedrske fuzije, procesa zlivanja vodikovih atomskih jeder, ki z energijo oskrbuje tudi naše sonce. To je proces, ki je nasproten jedrski fiziji oziroma cepitvi atomskih jeder, ki se uporablja v sodobnih jedrskih reaktorjih. O tem, kako ustvariti majhno sonce na Zemlji, kot svojim prizadevanjem ljubkovalno pravijo znanstveniki na področju fuzije, se bomo v Frekvenci X pogovarjali z vodjo evropskega programa EUROfusion Tonyjem Donnejem, obiskali pa bomo tudi pospeševalnik v Reaktorskem centru Inštituta Jožef Štefan.
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.
“Srečni posamezniki, ki bodo vseeno lahko udeleženi pri kakem kreativnem opravilu, bodo predstavljali resnično elito človeštva … V družbi prisilnega brezdelja bo postala najbolj cenjena beseda – delo!” Tako je pred 50 leti zapisal Isaac Asimov, avtor znanstvene-fantastike. Morda se je vseeno malo zmotil, a pravilno je napovedal, da bomo leta 2015 uporabljali Skype, si kuhali kavo s pritiskom na gumb in da bodo vedno več del prevzemali roboti … Računalniki podvojijo svoje procesorske zmožnosti približno vsako leto in pol. Sedaj imamo v svojih žepih pametne telefone, v katere so vgrajeni procesorji, ki so tako hitri, kot so bili pred nekaj desetletji le zelo dragi superračunalniki.
O vesolju še zdaleč ne vemo vsega, poznamo le 4 odstotke. Preostanek je temna snov in temna energija, kar smo spoznali tudi po zaslugi teleskopov, ki so pripomogli k številnim odkritjem, na katera še pred petnajstimi leti nismo niti pomislili. Prejšnji mesec pa je dobil dokončno zeleno luč za konstrukcijo Evropski ekstremno veliki teleskop (E-ELT). Gre za daleč najzmogljivejši astronomski teleskop na Zemlji, ki bo opazoval vesolje v vidni in infrardeči svetlobi.
Severni in južni pol Zemlje sta v zgodovini vedno burila domišljijo, v ta večni led in sneg so se podajali številni pogumni osvajalci, danes pa so brezmejna bela prostranstva predvsem začasni dom številnih raziskovalnih ekip. Na Antarktiko smo poklicali mlado meteorologinjo Mairi Simms, z britanskim znanstvenikom Jonom Shanklinom se bomo spomnili odkritja velikanske ozonske luknje pred natanko 30-imi leti, z dansko znanstvenico Dorthe Dahl-Jensen pa pogledali globoko v zgodovino ledenih poledenitev. Svet tam daleč ni le hladen in zato romantično lep, je tudi trpko opozorilo, kako krhko je zemeljsko podnebno ravnovesje.
Pristanek sonde Rosetta na kometu, odkritje najstarejše zvezde na svetu, izum modrih LED diod, najdba okostja največjega dinozavra, rekordno globalno segrevanje ... To je le nekaj dosežkov, ki smo jih osvetlili v pregledni oddaji Frekvenca X.
Kaj je zaznamovalo znanstveno leto 2014? Za profesorja doktorja Petra Križana je bilo zagotovo v ospredju delo v najbolj zmogljivem pospeševalniku delcev na Japonskem. Prof. Križan je v Tsukubi, v bližini Tokia, preživel dva meseca, saj tam vodi veliko mednarodno skupino znanstvenikov, pri eksperimentu Belle 2 pa sodelujejo še nekateri naši strokovnjaki. Maja Ratej in Luka Hvalc sta se prof. Križanom srečala na Inštitutu Jožefa Stefana, poleg Fakultete za matematiko in fiziko njegovo matično institucijo v Sloveniji.
Kaj je tisto v človeškem glasu, kar ga naredi tako privlačnega, prepričljivega ali pa odbijajočega? Kako je mogoče, da lahko vso človekovo osebnost razodeva le kombinacija zvočnih valov? Naši sogovorniki v tokratni Frekvenci X bodo foniatrinja, glasovni forenzik, antropolog, dramska profesorica za področje govora, pevec, ki se ukvarja z grlenim petjem in mojster beatbox tehnike. Koktajl človeških glasov, v katerega so svoj delež prispevali tudi naši poslušalci, vam postrežemo v tokratni Frekvenci X.
Profesor Martin Asplund je vodilni svetovni strokovnjak za preučevanje kemične sestave vesolja, kot ga vidimo v zvezdah naše Galaksije. Je prvi, ki je natančno določil kemično sestavo Sonca – naše domače zvezde, ki jo najbolje poznamo -, vendar se je v zadnjem desetletju pokazalo, da je njegova kemična sestava drugačna, kot smo mislili dotlej. Kako velike so te razlike in zakaj je do njih prišlo? Iz česa so zvezde, kako natančno je znanje o tem in zakaj nas to zanima? Odgovore boste zvedeli v tokratni astronomski Frekvenci X. Oddajo pripravljamo v sodelovanju s prof.dr. Tomažem Zwittrom.
Ljudje smo seveda kompleksna živa bitja z zelo jasno izdelanimi preživetvenimi modeli. V nekaj tisočletjih hitrega razvoja smo ustvarili kompleksno civilizacijo, ki omogoča učinkovito globalno sodelovanje in hitro izmenjavo idej. A kaj konkretno je tista bistvena lastnost, ki nam je omogočila, da smo postali uspešnejši kot katera koli druga žival na planetu?
Z mikrobi se družimo vsak dan in to domala na slehernem mestu. Še več, v svojem telesu nosimo nekajkrat več mikroorganizmov, kot je naših celic! Dolgo časa so na Zemlji kraljevali sami in so po mnenju dr. Davida Stoparja z Biotehniške fakultete v Ljubljani najbolje prilagojena bitja za življenje na njej, ki nas bodo najverjetneje tudi preživela. V tokratni Frekvenci smo se podali v mikro svet mikrobov, šteli do 1031, koliko naj bi jih bilo po nekaterih ocenah na planetu, in ob primeru ebole ugotavljali, kako (ne)uspešni smo lahko v boju z njimi.
Po več kot deset let trajajoči odisejadi vesoljske sonde Rosetta 12. novembra pričakujemo spust pristajalnega modula Philae na komet Čurjumov-Gerasimenko. Gre za eno najbolj zapletenih vesoljskih nalog doslej.
Izbira spolnega in /ali življenjskega partnerja je ključnega pomena za ohranjanje genov skozi evolucijo, za boljši biološki fitnes človeka, ki ga merimo po tem, koliko potomcev, ki preživijo do spolne zrelosti, ima posameznik.
Ob skokovitem razvoju elektronike in napredku v biologiji znanstveniki in tehnologi zadnja leta vse bolj razmišljajo, kako bi lahko ustvarili čim večjo sinergijo med elektronskimi napravami in telesom. V naslednjem desetletju bi lahko z združitvijo elektronskih naprav in biologije na primer povrnili vid ali pozdravili poškodbe hrbtenjače, z mikročipi pa opravljali hitre diagnoze. Gost je dr. Stewart Smith z Univerze v Edinbourghu.
Zakaj bi nekdo šel na koncert tišine v izvedbi vrhunskega orkestra, zakaj bi zbirali prazne listke znanih oseb ali si navdušeno ogledovali nek prazen prostor? Raziskujemo, zakaj nam lahko nek dogodek ali predmet v ustreznem kontekstu sproži neverjetno ugodje. Pomembno je tudi naše predhodno vedenje in pričakovanje, ki dogodek vnaprej klasificira in označi. Gostimo uglednega ameriškega psihologa prof. Paula Blooma in slovenskega slikarja Arjana Pregla, ki v svoja dela vključuje tudi družbeni kontekst. Z vrhunskim violinistom Milkom Jurečičem v središču Ljubljane preverjamo, kaj vpliva na ugodje mimoidočih in njihovo dobrodušnost …
Smo v tednu razglasitev letošnjih Nobelovih nagrad. V ponedeljek so razglasili nagrajence na področju medicine, in sicer za odkritje sistema pozicioniranja v možganih, tako imenovanega “notranjega GPS sistema”, ki človeku omogoča orientacijo v prostoru. Letošnjo Nobelovo nagrado na področju fizike je prinesel izum modrih LED diod, nagrajenci na področju kemije pa so prestižno nagrado dobili za razvoj na področju fluoroscenčne mikroskopije. Zakaj so ti izumi pomembni, razpravljamo s strokovnjaki na izbranih področjih
Mednarodna skupina astronomov pod vodstvom Janeza Kosa in prof.Tomaža Zwittra s Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani je nedavno v prestižni reviji Science objavila članek, v katerem so prvič raziskali porazdelitev medzvezdnih oblakov makromolekul v prostoru med zvezdami naše galaksije in problematiko medzvezdnih absorbcijskih pasov neznanega izvora. Gre za pomemben gradnik pri iskanju odgovorov na vprašanja: v kakšnem vesolju smo in kaj je tu okrog nas, iz česa nastanejo nove zvezde, kako se ta material zgosti v nove predmete in nove planete.
Če še tehtate, kam se podati, pripravljamo nekaj namigov za vas. Od tega, da spoznate avtonomnega robota, ki zmore čuda reči, do potovanja v skrivnostne globine vesolja. Raziskovalci bodo v petek tudi razkrili, katera jabolka ekološke pridelave so najboljša, in nas pospremili med stene umetnih krvnih žil prihodnosti. Za piko na “i” pa smo pred petkovim odprtjem obiskali tudi razstavo o tem, kako si je slovenska znanstvena domišljija zamislila sedmi del Vojne zvezd.
Nobelov nagrajenec, Britanec Oliver Smithies, ki je to prestižno nagrado za znanstvene dosežke prejel leta 2007 za prelomna odkritja na področju matičnih celic in rekombinantne DNK. Čeprav že 89-leten, iz njega še vedno izžareva otroško navdušenje nad eksperimenti.
Neveljaven email naslov