Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Anka Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo. Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico?
Serija: Akademskih 100
Epizoda: Od Anke do Anje ... in sto let vmes
Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico?
Tokratna oddaja v središče postavlja ženske na Univerzi v Ljubljani in pomen ženskega študija za družbo nasploh.
Serija: Akademskih 100
Prva epizoda: Grad vedam dvigni v beli se Ljubljani
Druga epizoda: Veter v jadrih upora
Četrta epizoda: Avtonomija na preizkušnji
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Ana “Anka” Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo.
Zgodba dr. Ane Mayer Kansky je prva, ki jo predstavimo v oddaji. Prve doktorice na ljubljanski univerzi in ene od vidnejših podjetnic pri nas se je v intervjuju za Val 202 spominjala gospa Breda, hči Ankine najboljše prijateljice Klavdije. “Ona je spadala med samostojne ženske in ne med feministke. One so pripravljale pot intelektualnim ženskam.”
Profesorica Milica Antić Gaber, ki na Filozofski fakulteti med drugim predava sociologijo spola, razmišljanja o dostopu žensk do izobrazbe pri nas ne začenja z začetkom univerze: “Stvari so se začele že veliko pred tem, s prvimi srednjimi šolami, kamor so smele ženske, in veliko vlogo učiteljišča. Univerza pa je nato tudi formalno pomenila resen začetek visokega izobraževanja za ženske.”
Poudarja, da je izobraževanje zelo pomemben dejavnik za enakost spolov v družbi, ni pa to edini dejavnik. Po njenem gre za pretirano vero v moč izobraževanja. “Kljub temu da imajo ženske danes enake možnosti kot moški, da končajo univerzitetno stopnjo, to ne pomeni, da zasedajo enake položaje v družbi.” Opozarja, da so se morale ženske “vselej veliko bolj potruditi, da se jim je pripustilo na bolj odločevalske funkcije.”
Leta 2017 je bilo razmerje moških in žensk na asistentskih mestih v visokošolskem prostoru pri nas približno izenačeno. Opazno pa je zgoščanje žensk na lektorskih mestih, saj je tam njihov delež 89-odstoten. Na docentskih mestih je razmerje znova izenačeno, toda višje, kot gremo, manj je žensk. Na mestih rednih profesoric jih je le 32 odstotkov. – dr. Milica Antić Gaber
Prvo dekanjo so na ljubljanski univerzi dobili leta 1952, to je bila filozofinja dr. Alma Sodnik, na čelu Filozofske fakultete. Prva prorektorica na univerzi je leta 1988 postala dr. Alenka Šelih, šele leta 2005 pa je ženska zasedla tudi rektorski položaj. Prva rektorica je tedaj postala dr. Andreja Kocijančič.
Druga zgodba v naši oddaji pa je o Irki Fanny Susan Copeland. To je bila prva ženska, ki je poučevala na ljubljanski univerzi. V Ljubljano je prišla leta 1922 in tu ostala do smrti. Obvladala je približno 10 jezikov, tudi slovenščino in srbohrvaščino, ključna za stik pa je bila pariška mirovna konferenca, kjer je bila tolmačka pri jugoslovanski delegaciji. Njeno zgodbo, v kateri pomembno mesto zavzemajo slovenske gore, je predstavil upokojeni profesor angleščine na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Stanko Klinar. “Ko so ji pokazali fotografijo Ljubljane in je na njej v ozadju opazila gore, je vprašala, če je to fotografska zavesa. Ne, to so čisto prave gore, so ji odgovorili. ‘O, potem pa pridem!'”
Dr. Milica Antić Gaber opaža, da se sodobne mlade ženske ne zavedajo dovolj tega, kar so jim omogočile njihove predhodnice. “Redke so, ki o tem sploh kaj vedo.” Ena takih je Anja Petković, doktorska študentka matematike na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. “Vsem tem ženskam, ki so se borile za naše pravice, sem zelo hvaležna. Danes je samoumevno, da imamo pravico študirati na univerzi. To je velika zahvala z moje strani vsem tistim ženskam in moškim, ki so se za to borili v prejšnjem stoletju.”
Kot meni, lahko mlade ženske v znanosti danes storijo še bistveno več. Že s tem, da glasno opozarjajo na prepreke, ki jih morajo (kdaj tudi nepravično) premagovati.
“Svojo vlogo vidim v tem, da se trudim izboljšati položaj žensk v znanosti, sploh ko gre za neskladja med normalnim življenjskimi potrebami. Če želi ženska na porodniški dopust, se to pogosto ne sklada s projektnim delom. To je problem vseh, a se bolj kaže na ženski kot na moški karieri.“
*Oddajo pripravljata Gašper Andrinek in Maja Ratej, izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so sodelovali sociologinja spola dr. Milica Antić Gaber, socialna psihologinja dr. Mirjana Ule, znanka dr. Anke Mayer Kansky gospa Breda, upokojeni profesor angleščine dr. Stanko Klinar, doktorska študentka matematike Anja Petković in literarni zgodovinar dr. Tone Smolej.
683 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Anka Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo. Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico?
Serija: Akademskih 100
Epizoda: Od Anke do Anje ... in sto let vmes
Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico?
Tokratna oddaja v središče postavlja ženske na Univerzi v Ljubljani in pomen ženskega študija za družbo nasploh.
Serija: Akademskih 100
Prva epizoda: Grad vedam dvigni v beli se Ljubljani
Druga epizoda: Veter v jadrih upora
Četrta epizoda: Avtonomija na preizkušnji
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Ana “Anka” Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo.
Zgodba dr. Ane Mayer Kansky je prva, ki jo predstavimo v oddaji. Prve doktorice na ljubljanski univerzi in ene od vidnejših podjetnic pri nas se je v intervjuju za Val 202 spominjala gospa Breda, hči Ankine najboljše prijateljice Klavdije. “Ona je spadala med samostojne ženske in ne med feministke. One so pripravljale pot intelektualnim ženskam.”
Profesorica Milica Antić Gaber, ki na Filozofski fakulteti med drugim predava sociologijo spola, razmišljanja o dostopu žensk do izobrazbe pri nas ne začenja z začetkom univerze: “Stvari so se začele že veliko pred tem, s prvimi srednjimi šolami, kamor so smele ženske, in veliko vlogo učiteljišča. Univerza pa je nato tudi formalno pomenila resen začetek visokega izobraževanja za ženske.”
Poudarja, da je izobraževanje zelo pomemben dejavnik za enakost spolov v družbi, ni pa to edini dejavnik. Po njenem gre za pretirano vero v moč izobraževanja. “Kljub temu da imajo ženske danes enake možnosti kot moški, da končajo univerzitetno stopnjo, to ne pomeni, da zasedajo enake položaje v družbi.” Opozarja, da so se morale ženske “vselej veliko bolj potruditi, da se jim je pripustilo na bolj odločevalske funkcije.”
Leta 2017 je bilo razmerje moških in žensk na asistentskih mestih v visokošolskem prostoru pri nas približno izenačeno. Opazno pa je zgoščanje žensk na lektorskih mestih, saj je tam njihov delež 89-odstoten. Na docentskih mestih je razmerje znova izenačeno, toda višje, kot gremo, manj je žensk. Na mestih rednih profesoric jih je le 32 odstotkov. – dr. Milica Antić Gaber
Prvo dekanjo so na ljubljanski univerzi dobili leta 1952, to je bila filozofinja dr. Alma Sodnik, na čelu Filozofske fakultete. Prva prorektorica na univerzi je leta 1988 postala dr. Alenka Šelih, šele leta 2005 pa je ženska zasedla tudi rektorski položaj. Prva rektorica je tedaj postala dr. Andreja Kocijančič.
Druga zgodba v naši oddaji pa je o Irki Fanny Susan Copeland. To je bila prva ženska, ki je poučevala na ljubljanski univerzi. V Ljubljano je prišla leta 1922 in tu ostala do smrti. Obvladala je približno 10 jezikov, tudi slovenščino in srbohrvaščino, ključna za stik pa je bila pariška mirovna konferenca, kjer je bila tolmačka pri jugoslovanski delegaciji. Njeno zgodbo, v kateri pomembno mesto zavzemajo slovenske gore, je predstavil upokojeni profesor angleščine na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Stanko Klinar. “Ko so ji pokazali fotografijo Ljubljane in je na njej v ozadju opazila gore, je vprašala, če je to fotografska zavesa. Ne, to so čisto prave gore, so ji odgovorili. ‘O, potem pa pridem!'”
Dr. Milica Antić Gaber opaža, da se sodobne mlade ženske ne zavedajo dovolj tega, kar so jim omogočile njihove predhodnice. “Redke so, ki o tem sploh kaj vedo.” Ena takih je Anja Petković, doktorska študentka matematike na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. “Vsem tem ženskam, ki so se borile za naše pravice, sem zelo hvaležna. Danes je samoumevno, da imamo pravico študirati na univerzi. To je velika zahvala z moje strani vsem tistim ženskam in moškim, ki so se za to borili v prejšnjem stoletju.”
Kot meni, lahko mlade ženske v znanosti danes storijo še bistveno več. Že s tem, da glasno opozarjajo na prepreke, ki jih morajo (kdaj tudi nepravično) premagovati.
“Svojo vlogo vidim v tem, da se trudim izboljšati položaj žensk v znanosti, sploh ko gre za neskladja med normalnim življenjskimi potrebami. Če želi ženska na porodniški dopust, se to pogosto ne sklada s projektnim delom. To je problem vseh, a se bolj kaže na ženski kot na moški karieri.“
*Oddajo pripravljata Gašper Andrinek in Maja Ratej, izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so sodelovali sociologinja spola dr. Milica Antić Gaber, socialna psihologinja dr. Mirjana Ule, znanka dr. Anke Mayer Kansky gospa Breda, upokojeni profesor angleščine dr. Stanko Klinar, doktorska študentka matematike Anja Petković in literarni zgodovinar dr. Tone Smolej.
Obiskali smo stalne prebivalce številnih cerkva po državi – netopirje. V zadnjih 20 letih so biologi pregledali več kot 1700 stavb kulturne dediščine in netopirje našli v štirih petinah vseh stavb, najpogosteje prav v cerkvah.
Je slovenski šport v primeri s športom drugih olimpijskih narodov res nekaj izjemnega? Kaj o tem pravijo številke? V Frekvenci X se nam bo pridružil Slavko Jerič, ki že vrsto let kot športni statistik spremlja številke v športu, nedavno pa je izdal tudi knjigo Statistika za začetnike, ob pomoči katere se lahko čisto vsi prelevimo v (športne) statistike. V pogovoru z njim bomo osvetlili, kaj je prav, kaj narobe glede najpogostejših primerjav držav na olimpijskih igrah, kaj vpliva na primat nekaterih narodov v nekaterih disciplinah in koliko medalj se Sloveniji nasmiha letos.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi sindrom prevaranta, človeško napako in učinkoviti altruizem.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi nevarne odmerke nenevarnih snovi, obiskali smo čisto pravo gradbišče na drugem tiru pri Postojni, se pozanimali o znanosti gradnje predorov, odpravili smo se po sledeh meteoritov, ki so padli na naša tla, dotaknili smo se celo Lune, na koncu pa se podučili o pasteh skrajno predelane hrane.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X razmišljali o mestih prihodnostih, o besedah trajnostno, zeleno, pa tudi o strojnem učenju in marsikateri nagradi v znanosti. Pozabili pa nismo niti na merjenje možganske aktivnosti.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos je Frekvenca X sledila marsičemu in potikali smo se na vseh mogočih raziskovalnih misijah – od mušic, Cerna, oceanov, do liliputancev in velikanov.
Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več?
Bolgarija je članica Evropske unije, ki vlaga v nekatere zanimive znanstveno-raziskovalne projekte. Od leta 1988 imajo na otoku Livingstone celo svojo antartktično postajo, kjer v sklopu različnih mednarodnih odprav potekajo raziskave s področja geologije, glaciologije, oceanografije, biologije, topografije … V aktualni ekspediciji so med drugim raziskovali vpliv podnebnih sprememb na ledenike in prisotnost mikroplastike na Antarktiki.
Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.
Konec maja je čas za pregled znanstvenih vrhov meseca, ogromno se je dogajalo, predvsem v domačem znanstvenem okolju. Mladi osnovnošolci s I. osnovne šole v Celju so zmagali na tekmovanju FIRST® LEGO® League na Norveškem. Ta mesec smo tudi pri nas opazovali severni sij. V UKC Ljubljana so objavili pomembno študijo o zdravljenju bolnikov s tveganjem za motnje srčnega ritma. Dobili smo komunikatorko znanosti, to je postala upokojena profesorica botanike in biologinje celice na Univerzi v Ljubljani dr. Marina Dermastia. Razglasili pa so tudi mentorja leta, ki je gost naše znanstvene oddaje.
V soboto, 18. maja zvečer, so na nebu nad Portugalsko in Španijo opazili svetlo kroglo. Dogodek je posnela Evropska vesoljska agencija s svojimi kamerami v Cáceresu v Španiji. Potrdili so, da je šlo za kos kometa, ki je verjetno zgorel nad Atlantikom na višini okoli 60 kilometrov. Še vedno pa preučujejo njegovo velikost in pot, da bi ocenili ali obstaja možnost, da je kakšen del dosegel površje Zemlje in postal meteorit. Košček vesolja, ki pristane na Zemljinem površju, ki ga hudomušno lahko opišemo kot najcenejšo dostavo iz vesolja, s seboj med drugim prinašajo kopico informacij o zgodnjem nastajanju osončja. Podajamo se na vesoljsko detektivko magnetnih ostankov vesolja z izjemno gostoto, občudujemo zbirko meteoritov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Zakaj največ meteoritov najdejo na Antarktiki? Kako se lahko iskanja meteoritov lotite s pometanjem? Za tiste, ki vas je ob poslušanju morda prijela iskalna mrzlica, pa še ena spodbudna informacija: v primeru, da najdete meteorit, ga lahko, če zagotovite ustrezne pogoje za hrambo, obdržite.
Kako lahko naredim kar največ dobrega? Naj premišljeno doniram samo skrbno izbranim humanitarnim organizacijam ali naj se raje odločam čustveno in pomagam po trenutni inerciji? Pod drobnogled smo vzeli koncept učinkovitega altruizma, ki skuša pomagati na podlagi merljivih dokazov, hkrati pa je deležen tudi številnih kritik. Razpravljamo o različnih konceptih altruizma in dobrodelnosti, vlogi posameznika, države in korporacij.
Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?
Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.
V ponedeljek je minilo 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.
Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj?
“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG.
Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika.
Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.
Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.
Neveljaven email naslov