Tik preden se je naš svet tako rekoč ustavil, je Evropska vesoljska agencija izstrelila sondo Solar Orbiter, ki bo v prihodnjih desetih letih preučevala in fotografirala našo osrednjo točko Osončja - Sonce ter podatke o njem pošiljala na Zemljo. Sonda se bo Soncu približala na 42 milijonov kilometrov, to je najbliže Soncu do zdaj ? celo bliže od njemu najbližjega planeta Merkurja. Projekt bo med drugim v prihodnjih letih povezal veliko raziskav in raziskovalcev, ki se ukvarjajo s preučevanjem Sonca, med njimi havajski projekt DKIST in Proba-3, pravi astrofizik dr. Alessandro Bemporad: "Evropa razvija misijo Proba-3. To je zahtevna zamisel: imate dva satelita, ki krožita okoli Zemlje. Če medsebojni položaj teh dveh satelitov ob medsebojni razdalji 150-ih metrov nadzorujete na pol milimetra natančno, lahko eden deluje kot senca za drugega, mu torej naredi umetni Sončev mrk, z drugim pa lahko nato kot s koronografom opazujete Sončevo korono. Potem je tu še več satelitov, ki jih razvijajo Indija, Kitajska, ki bo tudi imela koronograf, in Rusija. Pravzaprav vse države s svojimi vesoljskimi agencijami razvijajo kakšen satelit za opazovanje Sonca." In vse čakajo pomembna odkritja, so prepričani, mnogi strokovnjaki se tako med drugim pošalijo, da je pred njimi vznemirljivih dvajset let raziskovanja našega Sonca. Kakšne podatke pa bo zbirala sonda Solar Orbiter, kaj bo meril teleskop METIS, kako je zemeljska korona vplivala na raziskovanje Sončeve in kako sta - če sploh - povezani ter zakaj je pomembno, da bolje spoznamo delovanje osrednje točke našega Osončja? Na ta vprašanja bodo odgovarjali: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko, dr. Alessandro Bemporad z italijanskega inštituta za astrofiziko iz Torina in Sonja Jejčič, doktorica fizike, zaposlena na ljubljanski pedagoški fakulteti. Oddajo je pripravila Maja Stepančič.

Zakaj je pomembno preučevanje osrednje točke našega Osončja, kako je zemeljska korona vplivala na raziskovanje Sončeve, kako so videti Sončeve nevihte in zakaj je dobro poznati vesoljsko vreme

Tik preden se je naš svet tako rekoč ustavil, je Evropska vesoljska agencija izstrelila sondo Solar Orbiter, ki bo v prihodnjih desetih letih preučevala in fotografirala našo osrednjo točko Osončja – Sonce ter podatke o njem pošiljala na Zemljo. Sonda se bo Soncu približala na 42 milijonov kilometrov, to je najbliže Soncu do zdaj ‒ celo bliže od njemu najbližjega planeta Merkurja. Projekt bo med drugim v prihodnjih letih povezal veliko raziskav in raziskovalcev, ki se ukvarjajo s preučevanjem Sonca, med njimi havajski projekt DKIST, Proba-3, pravi astrofizik dr. Alessandro Bemporad:

“Evropa razvija misijo Proba-3. To je zahtevna zamisel: imate dva satelita, ki krožita okoli Zemlje. Če medsebojni položaj teh dveh satelitov ob medsebojni razdalji 150-ih metrov nadzorujete na pol milimetra natančno, lahko eden deluje kot senca za drugega, mu torej naredi umetni Sončev mrk, z drugim pa lahko nato kot s koronografom opazujete Sončevo korono. Potem je tu še več satelitov, ki jih razvijajo Indija, Kitajska, ki bo tudi imela koronograf, in Rusija. Pravzaprav vse države s svojimi vesoljskimi agencijami razvijajo kakšen satelit za opazovanje Sonca.”

In vse čakajo pomembna odkritja, so prepričani, mnogi strokovnjaki se tako med drugim pošalijo, da je pred njimi vznemirljivih dvajset let raziskovanja našega Sonca. Kakšne podatke pa bo zbirala sonda Solar Orbiter, zakaj je pomemben njen teleskop METIS, ki je sončni koronograf, namenjen opazovanju Sončeve korone oziroma zunanje sončeve atmosfere. Z Zemlje je mogoče korono opazovati le med popolnim Sončevim mrkom, ko luna prekrije svetlo Sončevo ploskev. Med mrki lahko s prostim očesom opazujemo Sončevo korono, ki se belo sveti. Sončevih mrkov je vsega skupaj le za približno štiri ure na stoletje, pa še ti so po navadi vidni le na odročnih krajih. V Sloveniji smo lahko popolni Sončev mrk opazovali leta 1999, naslednji pa bo na vrsti šele leta 2081.

“Če želimo opazovati Sončevo korono pogosteje, ne samo štirikrat na leto, moramo uporabiti trik. Sonce opazujemo s posebnim instrumentom, ki se imenuje koronograf in ta ustvarja umetne sončeve mrke. To stori tako, da z zaslonom zakrije svetlo Sončevo ploskev. S koronografom je na Zemlji skoraj nemogoče opazovati svetlobo, ki sveti v beli barvi, zaradi sipanja Sončeve svetlobe v Zemljinem ozračju. Prednost opazovanja Sončeve korone iz vesolja je prvič v tem, da ni atmosferskih motenj, zato lahko opazujemo korono v vidni svetlobi. Drugič, korono lahko iz vesolja opazujemo tudi v tistih valovnih dolžinah, ki jih naše ozračje vsrka, torej v ultravijolični in rentgenski svetlobi. In tretjič, da bomo dobili posnetke v boljši ločljivosti, ker vsi dosedanji korongrafi opazujejo Sonce s približno iste razdalje, kot je Zemlja, Solarni Orbiter pa se bo približal na 42 milijonov kilometrov in bo bližje Soncu kot planet Merkur.”

Sogovorniki so: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko, dr. Alessandro Bemporad z italijanskega inštituta za astrofiziko iz Torina in Sonja Jejčič, doktorica fizike, zaposlena na ljubljanski pedagoški fakulteti.