Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sloveniji smo prejšnji teden dobili rezultate prve faze nacionalne raziskave o razširjenosti bolezni covid-19. V raziskavi, na katero se je odzvalo približno 45 odstotkov povabljenih, so protitelesa proti novemu koronavirusu odkrili pri 41 od 1368 sodelujočih, kar znaša 3,1 odstotka. Do prejšnjega tedna je torej v stik z novim koronavirusom prišel vsak 30. prebivalec Slovenije in to je podatek, ki je marsikoga presenetil.
Kakšna popotnica so nam lahko pridobljeni rezultati? Kaj več zdaj vemo? Kako zanesljivi po specifičnosti in občutljivosti so bili uporabljeni testi in kako zgolj polovičen odziv vpliva na zadostno reprezentativnost rezultatov?
Na vse to bo poskusila odgovoriti tokratna Frekvenca X. Sogovorniki, s katerimi sta se pogovarjala Maja Ratej in Iztok Konc, sodelavec Prvega programa, bodo vodja raziskave dr. Mario Poljak, imunolog dr. Alojz Ihan, dr. Slavko Kurdija s Fakultete za družbene vede ter dr. Blaž Zupan in Rafael Irgolič, ki sta sodelovala pri podatkovni analizi pridobljenih rezultatov.
Kaj več o stanju prekuženosti s covidom-19 v Sloveniji vemo po prvi fazi nacionalne raziskave in koliko lahko dobljenim podatkom zaupamo? Več pa tudi o tem, da je raziskava znova pokazala, da je slovensko znanje vrhunsko
V okviru nacionalne raziskave o razširjenosti covida-19 v Sloveniji so bila protitelesa proti novemu koronavirusu odkrita pri 41 od 1368 sodelujočih, kar znaša 3,1 odstotka. Kakšna popotnica so nam lahko dobljeni rezultati? Pri sodelujočih v raziskavi pa smo se tudi pozanimali, kako zanesljivi po specifičnosti in občutljivosti so bili uporabljeni serološki testi in kako samo polovičen odziv udeležencev v raziskavi vpliva na zadostno reprezentativnost rezultatov.
Sogovorniki v oddaji bodo vodja raziskave in odgovorni raziskovalec dr. Mario Poljak, dr. Slavko Kurdija s centra za raziskovanje javnega mnenja na FDV, imunolog dr. Alojz Ihan ter dr. Blaž Zupan in Rafael Irgolič, ki sta vodila podatkovno analizo pridobljenih rezultatov.
“Novica je obenem dobra in tudi potencialno slaba, a veliko več je argumentov, da je zelo dobra,” je rezultate raziskave komentiral glavni raziskovalec prof. Mario Poljak z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Kot dobro plat odstrtih številk, ki jih je navrgla raziskava, je navedel predvsem dejstvo, da smo širjenje epidemije z ukrepi učinkovito omejili, kot slabo pa, da večinski del populacije ni prišel v stik z virusom in je tako še naprej dojemljiv za okužbo.
Imunolog prof. Alojz Ihan, ki na tem inštitutu vodi Laboratorij za celično imunologijo, je pričakoval nekoliko nižje vrednosti prekuženosti. “V svetu se je vzpostavil vzorec, da tisti predeli, ki so bili izjemno prizadeti (New York, Lombardija), dosegajo od 10 do 20-odstotno prekuženost, medtem ko se je za države, ki so prizadete podobno kot Slovenija, pričakovala polovico nižja prekuženost.” Te študije so po njegovih besedah pomembne, ker merijo realen utrip epidemije. Še bolje je, če so kontinuirane, saj, kot je dejal, epidemija še ni končana.
Ob predstavitvi rezultatov prve faze študije sta se kot glavni pojavili dve vprašanji: kako zanesljivi so bili uporabljeni testi in ali je manj kot polovičen odziv testirancev še dovolj reprezentativen za same rezultate? Najprej k prvemu:
Serološki testi imajo dve lastnosti: občutljivost (v kolikšnem deležu primerov bodo pravilno zaznali pozitiven primer) in specifičnost (v kolikšnem deležu bodo pravilno zaznali negativen primer). Že drobna odstopanja lahko pomenijo precej drugačne rezultate. “Laboratorijski test je imel v trenutku študije po mnenju večine neodvisnih strokovnjakov najboljšo specifičnost in občutljivost,” je pojasnil Poljak. Občutljivost je odvisna od dneva začetka bolezni in testiranja. Bolj zgodaj v fazi okužbe kot testirajo, manjša je občutljivost. “V prvem tednu po okužbi je občutljivost takih testov majhna. V tem obdobju zato uporabljamo neposredno dokazovanje z brisom v nosnem delu žrela. Občutljivost nato narašča, 21 dni po pojavu prvih simptomov pa doseže 100-odstotno vrednost. V raziskavi smo pri preiskovancih hkrati jemali bris in vzorec krvi, kar je bilo v primerjavi s podobnimi raziskavami v tujini najbolj izvirno. Ker bomo ob tem vsakemu preiskovancu sledili na 14 dni, smo prepričani, da s takim pristopom ne bomo zgrešili nobene osebe, ki bi imela okužbo,” je razložil.
S tem so se torej skušali izogniti lažno negativnim rezultatom, kako pa je z lažno pozitivnimi, torej s specifičnostjo testov? “Specifičnost je več kot 99,6-odstotna. Vpliva le na razširitev intervala zaupanja, ne vpliva pa na sam rezultat, ampak le malo poveča negotovost. Razširjenost intervala negotovosti je bila minimalna,” je pojasnil Poljak.
Težava uporabljenih seroloških testov je v tem, da so novi, je ob tem dodal Alojz Ihan. Imajo okvirno napisano občutljivost in specifičnost in nižja, kot je stopnja okuženosti, bolj pomembna je zelo natančna ocena občutljivosti in specifičnosti.
Ob zanesljivosti testov je drug pomislek tudi reprezentativnost vzorca. Ker se je odzvala le slaba polovica ljudi iz prvotnega vzorca, ki ga je pripravil Statistični urad, se zastavlja vprašanje, če je novi vzorec ljudi, ki so se odzvali, še vedno reprezentativen oziroma ali se je v primeru odstopanj poskrbelo za ustrezno korekcijo pri metodah analize in kdo je za to poskrbel.
Kot je pojasnil dr. Slavko Kurdija s Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki je s svojo ekipo skrbel za metodološko svetovanje, se tako kot pri vseh raziskavah, ki temeljijo na populacijskih vzorcih, tudi pri tej niso odzvale vse izbrane osebe. “Po mednarodnih standardih za izračunavanje odzivnosti lahko pridobljeni vzorec ocenimo kot 48-odstotno izčrpanost prvotnega vzorca. To je za raziskavo tega tipa, kjer ne gre za tipično anketno situacijo, izjemno ugodna stopnja sodelovanja.”
Realizirani vzorec so po njegovih besedah pregledali in ocenili, da so odstopanja majhna in da dobro predstavlja populacijo v vseh temeljnih značilnostih.
“Testno smo naredili tudi korekcije s pomočjo uteževanja in videli, da so odstopanja majhna in da lahko podatke preliminarno predstavimo brez korekcij. Ni razloga, da pridobljenega vzorca ne bi obravnavali z vso znanstveno resnostjo.”
In kakšna odstopanja v odzivu so zaznali? Kot je pojasnil, se je odzvalo nekaj manj oseb med najstarejšimi in najmlajšimi povabljenimi, zaznali so tudi nekoliko večji odziv s podeželja v primerjavi z mesti. A pri tem po njegovih besedah ni šlo za sistematičen izpad katerekoli kategorije. Kakšen pa bi bil rezultat, če bi preučevali večji vzorec? “Povečevanje vzorcev je zelo občutljivo, lahko povečate stroške in napore, opaznejšo natančnost ocene pa bi dosegli le, če bi vzorec zelo povečali.”
Zatem so prišli na vrsto znanstveniki, ki so se ukvarjali s podatkovno analitiko in oblikovali aplikacijo za zajem podatkov na terenu in njihovo poznejšo obdelavo. Skupino profesorjev, asistentov in po večini študentov je vodil dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Od prvega telefonskega pogovora z imunologi in virologi pa do oblikovanja ekipe je trajalo le nekaj ur, je pojasnil Zupan. “To, da obljubiš imunologu, da boš sposoben narediti aplikacijo, ki bo v petih dneh uporabna, je noro, za to potrebuješ pogum. A sam sem vedel, da bodo moji študenti to sposobni narediti. Ni jih zanimalo, koliko dni bodo imeli ob tem prostih, delali so neprekinjeno.”
Oblikovanje aplikacije je vodil Rafael Irgolič, ki sicer študira na Škotskem. Poudaril je, da so se zaradi občutljivosti podatkov ves čas razvoja posvečali varnosti nastalega orodja, razvoj aplikacije pa bi sicer v normalnih razmerah namesto nekaj dni, ki so jih imeli na voljo, trajal nekaj mesecev.
Blaž Zupan je ob tem poudaril pomen domačega študentskega znanja. “V Sloveniji imamo kader, ki je vrhunski. Nikjer v okoljih, kjer sem živel, ne bi mogel dobiti take ekipe v tako kratkem času. Ni vse, kar pride od zunaj, boljše. Znanje, ki ga goji Univerza v Ljubljani, je vrhunsko.”
Zupan, ki se strokovno posveča povezovanju umetne inteligence z biologijo in medicino, je ob tem poudaril, da je vključevanja podatkovnih analitikov v interdisciplinarne time že na samem začetku takih raziskav nujno. “Doslej so se številne študije delale zelo drugače. Stroka se je zaprla, podatke so vnašali v Excel tabele in jih prenašali na papirju. Če pa imaš z nulte točke projekt podkrepljen s poznavalci podatkovne analitike, lahko pristopiš bolj sistematično in pravilno.”
Nacionalna raziskava o razširjenosti koronavirusne bolezni v Sloveniji še vedno traja. Na nek način so ključni meseci še pred raziskovalci in testiranci, saj lahko prav spremembe, ki jih bodo v prihodnje zaznali na vzorcu testiranih, veliko povedo o dinamiki gibanja virusa po državi. “Najboljši način, da ugotovimo, ali se bolezen pojavlja v populaciji, je, da imamo reprezentativen presek populacije in da ga preverjamo vsakih 14 dni,” je pojasnil Mario Poljak. Čim bo v testnem vzorcu ljudi začelo naraščati število okuženih, bo to pomenilo, da število okužb narašča v celotni Sloveniji in da bodo potrebni drugačni ukrepi.
Še vedno pa ostaja odprtih veliko ključnih vprašanj. Po besedah Alojza Ihana je eno takih, “koliko časa bo trajala imunost pri prebolevnikih. Odgovor na to vprašanje bo zelo vplival na to, kako se bomo v naslednjih letih obnašali do te epidemije. V naslednjih mesecih bomo tudi ugotovili, kakšne so trajnejše zdravstvene posledice pri tistih, ki težje obolijo. Poleg tega še nimamo odgovora, do katere mere se bo izboljšal uspeh zdravljenja pri najtežje obolelih.” Vsi ti odgovori bodo po njegovem vplivali na naš prihodnji odnos do epidemije in spoprijemanje z njo.
“Če bomo ugotovili, da pri težje obolelih ni trajnih zdravstvenih posledic in da je najtežje obolele mogoče ozdraviti, bo to čisto druga bolezen, kot je videti zdaj.”
Potem ko je marca v zadnjem pogovoru za Val 202 zvenel precej pesimistično, pravi, da je zdaj bolj optimističen, saj vemo o virusu več in obstaja upanje, da bomo epidemijo lahko obvladali. Pri tem bo zelo pomembno, da bomo znali na pravi način izkoristiti poletje, ki je pred nami. “To poletje je šola, izkoristimo jo lahko, da se naučimo živeti s protivirusnimi ukrepi. Idealno bi bilo, da do konca poletja odpremo življenje do te mere, do katere bo odprto naslednjo zimsko-jesensko sezono.” Če bomo začeli življenje v večji meri vračati v ustaljene trnice šele jeseni ali pozimi, bo zaradi drugih virusnih okužb, značilnih za to obdobje, po njegovem zelo težko ugotoviti napake, ki jih pri tem delamo.
“To šolo je bolje opraviti poleti, ko ni drugih, covidu-19 podobnih bolezni, kot pa jo odlagati na jesen in zimo. Čaka nas temeljita priprava na virusno maturo.”
Ker naj bi bilo po podatkih raziskave število tistih, ki so prišli v stik z novim koronavirusom, občutno višje, se zastavlja vprašanje, ali ni smrtnost s tem opazno nižja, podobna tisti pri gripi. Gre za mešanje pojmov, opozarja Ihan. Za začetek moramo znati ločevati med infekcijsko smrtnostjo, torej smrtnostjo vseh ljudi, ki so prišli v stik z virusom, in smrtnostjo bolnikov, torej tistih, ki so zaradi stika z virusom tudi res zboleli in so jih zdravniki kot take tudi evidentirali. “So bolezni, pri katerih je to ena-ena. Taka je denimo okužba z virusom HIV. Vsak, ki dobi okužbo, tudi zboli. Infekcijska smrtnost je enaka smrtnosti bolnikov. Pri nekaterih boleznih pa je ogromna razlika med smrtnostjo tistih, ki zbolijo, in smrtnostjo vseh tistih, ki so okuženi, a ob tem nujno ne zbolijo. Tak je na primer hepatitis B, kjer je veliko ljudi okuženih, a le manjši del pozneje tudi zboli.”
Če merimo smrtnost na podlagi odkritih protiteles, bo ta veliko manjša, kot če ugotavljamo smrtnost pri tistih, ki tudi zares zbolijo. In tu pogosto napačno primerjamo smrtnost pri obolevanju za gripo s tisto pri obolevanju za covidom-19. Kot so ugotovili doslej, je smrtnost bolnikov zaradi bolezni covid-19 po svetu od 1 do 5-odstotna, medtem ko je infekcijska umrljivost pri njej 0,5-odsotna, pojasni Ihan. Ugotovljene odstotke tako napačno primerjamo s podatki, ki veljajo za gripo. Kot je dodal, pri gripi običajno govorimo o smrtnosti bolnikov, saj se gripa sistematično spremlja z vzorčenjem in analizo zbolelih. “Ta podatek je pri gripi 1 promil, umre eden na tisoč, ki zbolijo za gripo. Seveda se ta promil silno razlikuje po starosti: pri starejših se spremeni v odstotek, v srednji generaciji pa je ekstremno nizek.” Kot je še pojasnil, se infekcijske smrtnosti pri gripi sistematično ne meri, ampak se jo v redkih raziskovalnih člankih samo ocenjuje. “Ocene pravijo,da je okuženih z virusom gripe od dva do štirikrat več od prepoznanih bolnikov, torej je treba infekcijsko smrtnost pri gripi deliti z od 2 do 4, če izhajamo iz podatka o smrtnosti bolnikov..”
V tem primeru bi bila infekcijska smrtnost pri gripi polovica od četrt promila, umre torej en človek na 2000 do 4000 primerov, ki so se z virusom gripe v dani sezoni okužili.
“Infekcijska smrtnost pri covidu je najmanj 10-krat večja kot infekcijska smrtnost pri gripi, pri tem pa je treba upoštevati tudi to, da naj bi se vsako sezono za gripo potencialno okužilo ali zbolelo približno 10 odstotkov ljudi, saj imamo imunost na gripo še iz prejšnjih sezon oziroma se proti njej cepimo. Potencial obolevnosti za gripo, tudi če nič ne naredimo, je torej 10 odstotkov, potencial obolevnosti za covidom pa je od 50 do 80-odstoten.”
*** Dodano 10. julija 2020:
681 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
V Sloveniji smo prejšnji teden dobili rezultate prve faze nacionalne raziskave o razširjenosti bolezni covid-19. V raziskavi, na katero se je odzvalo približno 45 odstotkov povabljenih, so protitelesa proti novemu koronavirusu odkrili pri 41 od 1368 sodelujočih, kar znaša 3,1 odstotka. Do prejšnjega tedna je torej v stik z novim koronavirusom prišel vsak 30. prebivalec Slovenije in to je podatek, ki je marsikoga presenetil.
Kakšna popotnica so nam lahko pridobljeni rezultati? Kaj več zdaj vemo? Kako zanesljivi po specifičnosti in občutljivosti so bili uporabljeni testi in kako zgolj polovičen odziv vpliva na zadostno reprezentativnost rezultatov?
Na vse to bo poskusila odgovoriti tokratna Frekvenca X. Sogovorniki, s katerimi sta se pogovarjala Maja Ratej in Iztok Konc, sodelavec Prvega programa, bodo vodja raziskave dr. Mario Poljak, imunolog dr. Alojz Ihan, dr. Slavko Kurdija s Fakultete za družbene vede ter dr. Blaž Zupan in Rafael Irgolič, ki sta sodelovala pri podatkovni analizi pridobljenih rezultatov.
Kaj več o stanju prekuženosti s covidom-19 v Sloveniji vemo po prvi fazi nacionalne raziskave in koliko lahko dobljenim podatkom zaupamo? Več pa tudi o tem, da je raziskava znova pokazala, da je slovensko znanje vrhunsko
V okviru nacionalne raziskave o razširjenosti covida-19 v Sloveniji so bila protitelesa proti novemu koronavirusu odkrita pri 41 od 1368 sodelujočih, kar znaša 3,1 odstotka. Kakšna popotnica so nam lahko dobljeni rezultati? Pri sodelujočih v raziskavi pa smo se tudi pozanimali, kako zanesljivi po specifičnosti in občutljivosti so bili uporabljeni serološki testi in kako samo polovičen odziv udeležencev v raziskavi vpliva na zadostno reprezentativnost rezultatov.
Sogovorniki v oddaji bodo vodja raziskave in odgovorni raziskovalec dr. Mario Poljak, dr. Slavko Kurdija s centra za raziskovanje javnega mnenja na FDV, imunolog dr. Alojz Ihan ter dr. Blaž Zupan in Rafael Irgolič, ki sta vodila podatkovno analizo pridobljenih rezultatov.
“Novica je obenem dobra in tudi potencialno slaba, a veliko več je argumentov, da je zelo dobra,” je rezultate raziskave komentiral glavni raziskovalec prof. Mario Poljak z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Kot dobro plat odstrtih številk, ki jih je navrgla raziskava, je navedel predvsem dejstvo, da smo širjenje epidemije z ukrepi učinkovito omejili, kot slabo pa, da večinski del populacije ni prišel v stik z virusom in je tako še naprej dojemljiv za okužbo.
Imunolog prof. Alojz Ihan, ki na tem inštitutu vodi Laboratorij za celično imunologijo, je pričakoval nekoliko nižje vrednosti prekuženosti. “V svetu se je vzpostavil vzorec, da tisti predeli, ki so bili izjemno prizadeti (New York, Lombardija), dosegajo od 10 do 20-odstotno prekuženost, medtem ko se je za države, ki so prizadete podobno kot Slovenija, pričakovala polovico nižja prekuženost.” Te študije so po njegovih besedah pomembne, ker merijo realen utrip epidemije. Še bolje je, če so kontinuirane, saj, kot je dejal, epidemija še ni končana.
Ob predstavitvi rezultatov prve faze študije sta se kot glavni pojavili dve vprašanji: kako zanesljivi so bili uporabljeni testi in ali je manj kot polovičen odziv testirancev še dovolj reprezentativen za same rezultate? Najprej k prvemu:
Serološki testi imajo dve lastnosti: občutljivost (v kolikšnem deležu primerov bodo pravilno zaznali pozitiven primer) in specifičnost (v kolikšnem deležu bodo pravilno zaznali negativen primer). Že drobna odstopanja lahko pomenijo precej drugačne rezultate. “Laboratorijski test je imel v trenutku študije po mnenju večine neodvisnih strokovnjakov najboljšo specifičnost in občutljivost,” je pojasnil Poljak. Občutljivost je odvisna od dneva začetka bolezni in testiranja. Bolj zgodaj v fazi okužbe kot testirajo, manjša je občutljivost. “V prvem tednu po okužbi je občutljivost takih testov majhna. V tem obdobju zato uporabljamo neposredno dokazovanje z brisom v nosnem delu žrela. Občutljivost nato narašča, 21 dni po pojavu prvih simptomov pa doseže 100-odstotno vrednost. V raziskavi smo pri preiskovancih hkrati jemali bris in vzorec krvi, kar je bilo v primerjavi s podobnimi raziskavami v tujini najbolj izvirno. Ker bomo ob tem vsakemu preiskovancu sledili na 14 dni, smo prepričani, da s takim pristopom ne bomo zgrešili nobene osebe, ki bi imela okužbo,” je razložil.
S tem so se torej skušali izogniti lažno negativnim rezultatom, kako pa je z lažno pozitivnimi, torej s specifičnostjo testov? “Specifičnost je več kot 99,6-odstotna. Vpliva le na razširitev intervala zaupanja, ne vpliva pa na sam rezultat, ampak le malo poveča negotovost. Razširjenost intervala negotovosti je bila minimalna,” je pojasnil Poljak.
Težava uporabljenih seroloških testov je v tem, da so novi, je ob tem dodal Alojz Ihan. Imajo okvirno napisano občutljivost in specifičnost in nižja, kot je stopnja okuženosti, bolj pomembna je zelo natančna ocena občutljivosti in specifičnosti.
Ob zanesljivosti testov je drug pomislek tudi reprezentativnost vzorca. Ker se je odzvala le slaba polovica ljudi iz prvotnega vzorca, ki ga je pripravil Statistični urad, se zastavlja vprašanje, če je novi vzorec ljudi, ki so se odzvali, še vedno reprezentativen oziroma ali se je v primeru odstopanj poskrbelo za ustrezno korekcijo pri metodah analize in kdo je za to poskrbel.
Kot je pojasnil dr. Slavko Kurdija s Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki je s svojo ekipo skrbel za metodološko svetovanje, se tako kot pri vseh raziskavah, ki temeljijo na populacijskih vzorcih, tudi pri tej niso odzvale vse izbrane osebe. “Po mednarodnih standardih za izračunavanje odzivnosti lahko pridobljeni vzorec ocenimo kot 48-odstotno izčrpanost prvotnega vzorca. To je za raziskavo tega tipa, kjer ne gre za tipično anketno situacijo, izjemno ugodna stopnja sodelovanja.”
Realizirani vzorec so po njegovih besedah pregledali in ocenili, da so odstopanja majhna in da dobro predstavlja populacijo v vseh temeljnih značilnostih.
“Testno smo naredili tudi korekcije s pomočjo uteževanja in videli, da so odstopanja majhna in da lahko podatke preliminarno predstavimo brez korekcij. Ni razloga, da pridobljenega vzorca ne bi obravnavali z vso znanstveno resnostjo.”
In kakšna odstopanja v odzivu so zaznali? Kot je pojasnil, se je odzvalo nekaj manj oseb med najstarejšimi in najmlajšimi povabljenimi, zaznali so tudi nekoliko večji odziv s podeželja v primerjavi z mesti. A pri tem po njegovih besedah ni šlo za sistematičen izpad katerekoli kategorije. Kakšen pa bi bil rezultat, če bi preučevali večji vzorec? “Povečevanje vzorcev je zelo občutljivo, lahko povečate stroške in napore, opaznejšo natančnost ocene pa bi dosegli le, če bi vzorec zelo povečali.”
Zatem so prišli na vrsto znanstveniki, ki so se ukvarjali s podatkovno analitiko in oblikovali aplikacijo za zajem podatkov na terenu in njihovo poznejšo obdelavo. Skupino profesorjev, asistentov in po večini študentov je vodil dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Od prvega telefonskega pogovora z imunologi in virologi pa do oblikovanja ekipe je trajalo le nekaj ur, je pojasnil Zupan. “To, da obljubiš imunologu, da boš sposoben narediti aplikacijo, ki bo v petih dneh uporabna, je noro, za to potrebuješ pogum. A sam sem vedel, da bodo moji študenti to sposobni narediti. Ni jih zanimalo, koliko dni bodo imeli ob tem prostih, delali so neprekinjeno.”
Oblikovanje aplikacije je vodil Rafael Irgolič, ki sicer študira na Škotskem. Poudaril je, da so se zaradi občutljivosti podatkov ves čas razvoja posvečali varnosti nastalega orodja, razvoj aplikacije pa bi sicer v normalnih razmerah namesto nekaj dni, ki so jih imeli na voljo, trajal nekaj mesecev.
Blaž Zupan je ob tem poudaril pomen domačega študentskega znanja. “V Sloveniji imamo kader, ki je vrhunski. Nikjer v okoljih, kjer sem živel, ne bi mogel dobiti take ekipe v tako kratkem času. Ni vse, kar pride od zunaj, boljše. Znanje, ki ga goji Univerza v Ljubljani, je vrhunsko.”
Zupan, ki se strokovno posveča povezovanju umetne inteligence z biologijo in medicino, je ob tem poudaril, da je vključevanja podatkovnih analitikov v interdisciplinarne time že na samem začetku takih raziskav nujno. “Doslej so se številne študije delale zelo drugače. Stroka se je zaprla, podatke so vnašali v Excel tabele in jih prenašali na papirju. Če pa imaš z nulte točke projekt podkrepljen s poznavalci podatkovne analitike, lahko pristopiš bolj sistematično in pravilno.”
Nacionalna raziskava o razširjenosti koronavirusne bolezni v Sloveniji še vedno traja. Na nek način so ključni meseci še pred raziskovalci in testiranci, saj lahko prav spremembe, ki jih bodo v prihodnje zaznali na vzorcu testiranih, veliko povedo o dinamiki gibanja virusa po državi. “Najboljši način, da ugotovimo, ali se bolezen pojavlja v populaciji, je, da imamo reprezentativen presek populacije in da ga preverjamo vsakih 14 dni,” je pojasnil Mario Poljak. Čim bo v testnem vzorcu ljudi začelo naraščati število okuženih, bo to pomenilo, da število okužb narašča v celotni Sloveniji in da bodo potrebni drugačni ukrepi.
Še vedno pa ostaja odprtih veliko ključnih vprašanj. Po besedah Alojza Ihana je eno takih, “koliko časa bo trajala imunost pri prebolevnikih. Odgovor na to vprašanje bo zelo vplival na to, kako se bomo v naslednjih letih obnašali do te epidemije. V naslednjih mesecih bomo tudi ugotovili, kakšne so trajnejše zdravstvene posledice pri tistih, ki težje obolijo. Poleg tega še nimamo odgovora, do katere mere se bo izboljšal uspeh zdravljenja pri najtežje obolelih.” Vsi ti odgovori bodo po njegovem vplivali na naš prihodnji odnos do epidemije in spoprijemanje z njo.
“Če bomo ugotovili, da pri težje obolelih ni trajnih zdravstvenih posledic in da je najtežje obolele mogoče ozdraviti, bo to čisto druga bolezen, kot je videti zdaj.”
Potem ko je marca v zadnjem pogovoru za Val 202 zvenel precej pesimistično, pravi, da je zdaj bolj optimističen, saj vemo o virusu več in obstaja upanje, da bomo epidemijo lahko obvladali. Pri tem bo zelo pomembno, da bomo znali na pravi način izkoristiti poletje, ki je pred nami. “To poletje je šola, izkoristimo jo lahko, da se naučimo živeti s protivirusnimi ukrepi. Idealno bi bilo, da do konca poletja odpremo življenje do te mere, do katere bo odprto naslednjo zimsko-jesensko sezono.” Če bomo začeli življenje v večji meri vračati v ustaljene trnice šele jeseni ali pozimi, bo zaradi drugih virusnih okužb, značilnih za to obdobje, po njegovem zelo težko ugotoviti napake, ki jih pri tem delamo.
“To šolo je bolje opraviti poleti, ko ni drugih, covidu-19 podobnih bolezni, kot pa jo odlagati na jesen in zimo. Čaka nas temeljita priprava na virusno maturo.”
Ker naj bi bilo po podatkih raziskave število tistih, ki so prišli v stik z novim koronavirusom, občutno višje, se zastavlja vprašanje, ali ni smrtnost s tem opazno nižja, podobna tisti pri gripi. Gre za mešanje pojmov, opozarja Ihan. Za začetek moramo znati ločevati med infekcijsko smrtnostjo, torej smrtnostjo vseh ljudi, ki so prišli v stik z virusom, in smrtnostjo bolnikov, torej tistih, ki so zaradi stika z virusom tudi res zboleli in so jih zdravniki kot take tudi evidentirali. “So bolezni, pri katerih je to ena-ena. Taka je denimo okužba z virusom HIV. Vsak, ki dobi okužbo, tudi zboli. Infekcijska smrtnost je enaka smrtnosti bolnikov. Pri nekaterih boleznih pa je ogromna razlika med smrtnostjo tistih, ki zbolijo, in smrtnostjo vseh tistih, ki so okuženi, a ob tem nujno ne zbolijo. Tak je na primer hepatitis B, kjer je veliko ljudi okuženih, a le manjši del pozneje tudi zboli.”
Če merimo smrtnost na podlagi odkritih protiteles, bo ta veliko manjša, kot če ugotavljamo smrtnost pri tistih, ki tudi zares zbolijo. In tu pogosto napačno primerjamo smrtnost pri obolevanju za gripo s tisto pri obolevanju za covidom-19. Kot so ugotovili doslej, je smrtnost bolnikov zaradi bolezni covid-19 po svetu od 1 do 5-odstotna, medtem ko je infekcijska umrljivost pri njej 0,5-odsotna, pojasni Ihan. Ugotovljene odstotke tako napačno primerjamo s podatki, ki veljajo za gripo. Kot je dodal, pri gripi običajno govorimo o smrtnosti bolnikov, saj se gripa sistematično spremlja z vzorčenjem in analizo zbolelih. “Ta podatek je pri gripi 1 promil, umre eden na tisoč, ki zbolijo za gripo. Seveda se ta promil silno razlikuje po starosti: pri starejših se spremeni v odstotek, v srednji generaciji pa je ekstremno nizek.” Kot je še pojasnil, se infekcijske smrtnosti pri gripi sistematično ne meri, ampak se jo v redkih raziskovalnih člankih samo ocenjuje. “Ocene pravijo,da je okuženih z virusom gripe od dva do štirikrat več od prepoznanih bolnikov, torej je treba infekcijsko smrtnost pri gripi deliti z od 2 do 4, če izhajamo iz podatka o smrtnosti bolnikov..”
V tem primeru bi bila infekcijska smrtnost pri gripi polovica od četrt promila, umre torej en človek na 2000 do 4000 primerov, ki so se z virusom gripe v dani sezoni okužili.
“Infekcijska smrtnost pri covidu je najmanj 10-krat večja kot infekcijska smrtnost pri gripi, pri tem pa je treba upoštevati tudi to, da naj bi se vsako sezono za gripo potencialno okužilo ali zbolelo približno 10 odstotkov ljudi, saj imamo imunost na gripo še iz prejšnjih sezon oziroma se proti njej cepimo. Potencial obolevnosti za gripo, tudi če nič ne naredimo, je torej 10 odstotkov, potencial obolevnosti za covidom pa je od 50 do 80-odstoten.”
*** Dodano 10. julija 2020:
Plastika, bencin v avtomobilu, zdravila, gnojila, čistila – za proizvodnjo praktično vsega smo potrebovali katalizatorje. Kemijski inženirji jim pravijo čarobne snovi, ki poskrbijo, da se elementi povežejo na ravno pravi način, da dobimo želene kemične produkte. In čeprav se morda to bere kot umazana kemija, pa bi lahko s pomočjo katalizatorjev poskrbeli tudi za čistejši svet. Kako lahko denimo iz ogljikovega dioksida ustvarimo metanol, ki bi lahko v prihodnosti nadomestil fosilna goriva, povemo v četrtkovi oddaji Frekvenca X.
Danes nihče ne more več reči, da ni seznanjen s spreminjanjem podnebja, ki smo mu priča. O višjih povprečnih temperaturah, taljenju ledenikov, dvigovanju gladine morja, pogostejših ekstremnih vremenskih pojavih in drugih spremembah v našem okolju beremo in poslušamo vsak dan. A redko katere države so se že začele resno pripravljati na nove razmere, tudi zato se že skoraj leto po vsem svetu vsak petek dogajajo podnebni protesti. Gre za množično politizacijo okoljskih zadev, ključni trenutek vsega pa je: oglasila se je najmlajša generacija, najstniki, bodoči volilci, ki se borijo za svojo prihodnost na Zemlji. V zadnji epizodi serije o podnebnih spremembah Stopinja in pol se torej sprašujemo, kako lahko ena oseba sproži globalni val štrajkov in spremembe v miselnosti družbe, ali je s protesti možen konkreten vpliv na politiko ter zakaj je treba v diskusiji o podnebnih spremembah omenjati podnebno pravičnost. SOGOVORNIKI: filozof Luka Omladič, Filozofska fakulteta v Ljubljani sociolog Gorazd Kovačič, Filozofska fakulteta v Ljubljani ameriški okoljski pravnik prof. dr. Donald Brown, univerza Widener v Pensilvaniji klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta v Ljubljani Mladi za podnebno pravičnost 14-letni aktivist Voranc Bricelj in 20-letna aktivistka Sofija Zavratnik Kain
Novi virus, ki pustoši po Kitajskem, je izbruhnil prav v času, ko na planetu poteka največja človeška migracija v letu. Potem ko je z živali na človeka preskočil novembra lani, je do zdaj okužil več kot 6000 ljudi, število žrtev pa je za zdaj nekaj več kot 130. Njegovo hitro širjenje skrbi strokovnjake, toda kljub temu ne ponavljamo napak, ki so nas pred leti drago stale v spopadanju z virusom SARS-a. Kaj za zdaj že vemo o skrivnostnem virusu s Kitajske in kako strokovnjaki z modeli ugotavljajo širjenje tovrstnih epidemij, raziskujemo v tokratni Frekvenci X.
Vidne podnebne spremembe so se začele v 80. letih prejšnjega stoletja, z vsakim letom pa so se večale vremenske obremenitve. Denimo v Siriji, ki je, kar zadeva podnebni vidik, zelo dobro preučena, so se po letu 2005 pojavljale večletne suše, ko je večina kmetovalcev izgubila možnost preživetja. Ljudje so zapuščali svoje domove, odhajali v Damask, ki je začel pokati po šivih. Nastajali so konflikti, ki so pripeljali do tega, da so ljudje začeli zapuščati državo in odhajati v iskanje boljšega življenja. Vzrok za izvorno selitev so bile izjemne suše, ki so bile v tem primeru posledica podnebnih sprememb. Danes pa tako v mednarodni skupnosti kot tudi mednarodnem pravu nimamo definicije za človeka, ki zapušča državo zaradi podnebnih sprememb. Bo pa to predmet obravnave, s katerim se bodo morale v prihodnje spoprijeti vse nacionalne države. In če se nam danes še zdi, da na naše življenje podnebne spremembe nimajo vpliva, da bodo ljudje zapuščali domove le ob morju, ker bodo izginile celotne otoške države, ali zaradi nepredstavljivih suš, se bomo na neki točki s težavo spopadali tudi v južni in jugovzhodni Evropi. Zakaj torej še nimamo enotnega poimenovanja in tudi zagotovljene zaščite za ljudi, ki zapuščajo domove zaradi podnebnih sprememb, kdo bo odgovoren za te ljudi in kdo bo poskrbel zanje, kam se bodo lahko preselili in kaj se lahko zgodi, če ne bomo zmanjšali izpustov toplogrednih plinov? SOGOVORNIKI: doc. dr. Maša Kovič Dine, strokovnjakinja za mednarodno pravo iz ljubljanske Pravne fakultete Špela Kastelic, asistentka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU Lisa Lim Ah Ken, strokovnjakinja za podnebne migracije vzhodne Afrike in Afriškega roga Mednarodne organizacije za migracije Združenih narodov Andrej Gnezda iz Umanotere dr. Lučka Kajfež Bogataj iz Biotehniške fakultete
Ozračje v Sloveniji se zaradi svojih geografskih značilnosti segreva hitreje od svetovnega povprečja. Število vročih dni s temperaturo nad 30 °C se je močno povečalo, hkrati pa se je v zadnjem stoletju za več kot tretjino zmanjšalo število zimskih dni, ko je Bohinjsko jezero zaledenelo. Povečuje se število ekstremnih vremenskih dogodkov, zmanjšuje se višina snežne, podaljšalo se je trajanje sončnega obsevanja. Te spremembe močno vplivajo na ekosisteme, ki se že prilagajajo na nove razmere. V drugi epizodi serije Stopinja in pol si bomo ogledali, kako spreminjanje podnebja že vpliva na slovenske gozdove, ledenike, jame, morje in kmetijske površine. Ali smreke kmalu ne bo več v naših gozdovih? Se bodo razširile druge drevesne vrste, ki imajo raje toplo in suho okolje? Lahko na podnebje pomembno vplivajo mikroskopski morski organizmi? Bomo morali na nove razmere prilagoditi metode kmetovanja? SOGOVORNIKI: Andrej Breznikar iz Zavoda za gozdove Slovenije, direktor Gozdarskega inštituta Slovenije dr. Primož Simončič, dr. Stanko Kapun iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Murska Sobota, dr. Jože Verbič iz Kmetijskega inštituta Slovenije, Jure Tičar in Miha Pavšek iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, dr. Lovrenc Lipej in Timotej Turk Dermastia iz Morske biološke postaje Piran, ribič Zlatko Novogradec, Gregor Vertačnik iz Agencije Republike Slovenije za okolje.
Živimo v dobi antropocena, ko je človek postal pomembna sila, ki usmerja delovanje narave. Podobno, kot so skozi zgodovino na podnebje planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi v prihodnosti označevali zdajšnje obdobje zgodovine planeta Zemlja. Opazujemo lahko, kako se topijo ledeniki, dviguje gladina morja, več je ekstremnih vremenskih pojavov, kot so suše, požari, vročinski valovi in poplave. Spreminjajo se ekosistemi, vrste hitro izumirajo, ljudje se morajo seliti, saj na nekaterih področjih planeta ne morejo več preživeti. Podnebje na Zemlji se pregreva in če ne bomo ukrepali, je morda ogroženo celo naše preživetje. Bomo sposobni narediti stopinjo in pol v pravo smer blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje? Bomo znali poskrbeti za vsa živa bitja, da nam bo vsem bolje na modrem planetu, ki mu pravimo dom? SOGOVORNIKI: geokemik dr. David Naafs, Univerza v Bristolu klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta vremenoslovec Gregor Vertačnik, Agencija Republike Slovenije za okolje magister klimatskih znanosti Aljoša Slameršak, Univerza v Barceloni
To je zgodba o modro-zeleni frnikoli, edinem domu, ki ga imamo in poznamo. To je zgodba o naši Zemlji, ki jo je napisala Maja Ratej, izvedla pa Ivan Lotrič z glasom in član simfoničnega orkestra RTV Slovenija Primož Fleischman na klavirju. Zgodba Zemlje za glas in klavir je bila premierno predvajana ob 10-letnici Frekvence X, zdaj jo objavljamo tudi kot posebno epizodo podkasta.
O fotografiji črne luknje, kvantni premoči, novih arheoloških najdiščih, napredujoči personalizirani medicini in vse bolj natančnih podnebnih napovedih: skozi vse leto smo lahko spremljali prebojne dosežke, ki so spremenili naš pogled na vesolje, zgodovino, tehnologijo in nenazadnje okolje. Prvič smo lahko videli prizore, ki jim človeško oko ni bilo priča še nikoli. Spoznavali smo, česa vsega še ne vemo o zgodovini naše vrste, in se hkrati spraševali, kakšna prihodnost nas čaka. Leto 2019 v znanosti je bilo vznemirljivo, zapuščina odkritij pa bo odmevala tudi v prihodnosti. Pregled znanosti v letu 2019 sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.
Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji. Ampak njeno ključno odkritje se je zgodilo čisto na začetku. Prav na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Tedaj je nepričakovano naletela na nekaj, kar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar »mali zeleni možje, Little Green Men«. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad. Jocelyn Bell Burnell je v Oxford poklicala Maja Ratej.
Zvoki nekega kraja vzbujajo spomine. Morda tudi tiste najbolj zabrisane in skoraj pozabljene. Prav take spomine iščejo raziskovalci v mednarodnem projektu Sensotra, ki prostovoljce opremijo s kamerami in mikrofoni in jih odpeljejo na sprehod po domačem kraju. Sprašujejo se, kako različne generacije zaznavajo in dojemajo mestno okolje, ki se hitro spreminja. Znanstveniki iz treh držav, podprti s sredstvi Evropskega raziskovalnega sveta, so za potrebe raziskovanja razvili povsem novo metodo, ki jih je pripeljala do nepričakovanih ugotovitev. O tem se pogovarjamo v Frekvenci X, kjer spremljamo najboljšo finsko visokošolsko profesorico s sodelavci iz treh držav na sprehodu po zvočnih spominih človeštva. Gosta: dr. Helmi Järviluoma, Univerza vzhodne Finske, dr. Rajko Muršič, profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Jan Grilc.
Pred 12 milijoni let se je na našem prostoru sprehajal Danuvius. “Danuvius je izjemna najdba, o kateri vemo nekaj dni, ne moremo govoriti, da je pol opica pol človek. To je opica,” trdi dr. Petra Golja z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Pa čeprav gre za opico, je ta opica prva, ki je “stopila na dve nogi” – vsaj po do zdaj razpoložljivih podatkih. To je z raziskovalno skupino odkrila glavna raziskovalka paleontologinja dr. Madeline Bohme z nemške univerze v Tübingenu: “Odkritje je bilo veliko presenečenje za vse, saj smo ugotovili, da so kosti bolj podobne človeškim kot tistim velikih opic. Ob našem raziskovanju se je izkazalo, da je ta nova vrsta – Danuvius – hodila dvonožno.” Se je bipedalizem torej razvil dvakrat prej, kot smo doslej domnevali, in v Evropi, ne v Afriki, v kakšnih razmerah je živel Danuvius, bi ga lahko označili za evropsko Lucy …
Frekvenca X se tokrat podaja na razburljivo potovanje po brezmejnih medzvezdnih in galaktičnih širjavah. Kakšne so bile čisto prve galaktične jasli, kakšne zvezde so nastajale v njih, bo razložila profesorica na Kalifornijski univerzi v Davisu dr. Maruša Bradač. Zavihteli pa smo se tudi na krov legendarnih plovil Voyager, ki s seboj po vesolju nosita skrivnosten zapis o človeški civilizaciji. Kaj je zapisano na zlatih ploščah in kako bi jih lahko razumel nič hudega sluteči vesoljski sprehajalec milijone kilometrov stran, pa bosta pojasnila astrofizik dr. Tomaž Zwitter in glasbeni urednik in pisatelj Jonathan Scott.
Ljubljanska univerza je ob ustanovitvi orala ledino v akademski sferi. Po 100 letih se je znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja glede svoje vloge v družbi. S kakšnim vetrom jadra univerza, ki se po eni strani lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa spopada z notranjimi aferami. Sklepna epizoda serije Akademskih 100. *Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Anka Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo. Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico? Serija: Akademskih 100 Epizoda: Od Anke do Anje ... in sto let vmes Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Med drugo svetovno vojno bi lahko ljubljansko univerzo z več gledišč označili za vir upora, legendarni Radio Kričač so na neki način zakrivili študenti elektrotehniške fakultete. Skoraj 20 let pozneje se je zgodila (kulturna) revolucija "baby boom" generacije, ki se je uprla svojim staršem. Zakaj je bila zasedba Filozofske fakultete 40 let pozneje drugačna, sploh pa, kako se je na to odzvala Univerza? Ta hip kaže, da se utegnejo mladi najprej kritično odzvati in se zaradi okoljskih groženj povezati med seboj. Zakaj jih ta tema tako podžiga? Se danes na univerzi še rojevajo progresivne in subverzivne ideje? Serija: Akademskih 100. Druga epizoda: Veter v jadrih upora. Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Začenjamo miniserijo ob stoletnici ljubljanske univerze. Od že skoraj legendarnih začetkov je šlo skozi njene klopi več sto tisoč študentov, danes pa ji očitajo, da je napreden in liberalen veter, ki je sprva zavel po njej, zatohlo fevdalen, brez moči, da poraja nove sodobne miselne tokove. Kdo so bili izjemni posamezniki, vpeti v okovje te naše osrednje izobraževalne in raziskovalne ustanove, kaj si imajo čez stoleten prepad povedati njeni pionirji in sodobni nasledniki? Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek.
Kozmologija in eksoplaneti, razvoj litij-ionskih baterij, pa pomen kisika za delovanje naših celic. To so letošnje prve tri Nobelove nagrade - za fiziko, kemijo in medicino. Zadnjo prav s področja obnašanja celic v telesu, ko se raven kisika v njih zniža. “Zaznavanje kisika ima res velik pomen - od tega, kako delujejo večcelični organizmi, do tega, da ima velik vpliv na različne bolezni, tudi na razvoj in nastanek raka,” pravi dr. Maja Čemažar z Onkološkega inštituta UKC Ljubljana. Z dr. Majo Čemažar, z dr. Andrejo Gomboc z UNG in z dr. Robertom Dominkom s Kemijskega inštituta smo pokomentirali letošnji Nobelov izbor.
Ali ima vesolje vonj? Koliko megabajtov podatkov najdemo v prstnem odtisu? Koliko shujšamo med hojo v hribe zaradi pojenjajoče sile težnosti? Na tri čisto resna radiovedna vprašanja, ki so nam jih zastavili poslušalci, Maja Ratej in Jan Grilc s strokovnjaki iščeta čisto resne odgovore. V rubriki Frekvence X Radiovedni!
Pica kot zdrav obrok, preklinjanje v avtomobilu, znamke na spolnem udu in raziskava o nakladanju. To so IG Nobelove nagrade, ob razglasitvi katerih se najprej nasmejemo, potem pa zamislimo. Nagrade, ki jih podeljujejo že od leta 1991, omogočijo publiciteto tistim, nekoliko zapostavljenim temam. Koga – denimo – ne bi zanimalo, ali lahko redno uživa pico in ima ob tem manjše tveganje za nastanek določenih bolezni, ali pa, da preklinjanje v avtomobilu ne sprosti, temveč povzroči še več stresa. Z IG Nobelovimi nagrajenci in komentatorjem filozofom in fizikom dr. Sašem Dolencem bomo hodili po avanturističnih poteh razsvetljenskih možganskih hodnikov, ki ob žuborenju idej peljejo v raziskavo o nakladanju, ki je leta 2016 prejela IG Nobelovo nagrado za mir. Več v podkastu, ki sta ga pripravili Maja Stepančič in Uršula Zaletelj.
Pitagora in njegovi učenci so verjeli, da je vse v vesolju mogoče matematično izraziti s števili. “Jaz matematiko primerjam z družabnimi igrami, ker tako kot pri igrah tudi pri matematiki nekako določiš pravila, na podlagi katerih boš igral,” pravi Marko Čmrlec, bodoči študent na Cambridgeu, olimpijec, ki je letos dosegel srebrno medaljo na mednarodni olimpijadi v matematiki v Veliki Britaniji. “Če nekdo doseže pohvalo, kaj šele medaljo, je to za tako mladega človeka življenjski uspeh,” pravi Andrej Guštin iz Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Mladi olimpijci – Tevž Lotrič, Ema Mlinar in Marko Čmrlec, ki so poletne počitnice preživeli alternativno … “Je dobra nagrada, da greš za en teden v tujino. Ampak ne samo to, lahko se družiš z ljudmi, ki so ti podobni.” … so bili sogovorniki Frekvence X.
Neveljaven email naslov