Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdor ima v teh dneh vsaj malo odprte oči, ga ni mogel spregledati. Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. Danes se bomo posvetili predvsem tistim, ki na tem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka tekom vse naše civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica Maje Ratej bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan dr. Marina Dermastia.
Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. A trave so veliko več kot to, brez njih ne bi bilo ključnih živil v naši prehrani.
V novi Frekvenci se posvečamo predvsem tistim, ki na pisanem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka skozi vse njegove civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana dr. Marina Dermastia.
Kot je razložila, so “trave enokaličnice, na tem razvojnem drevesu rastlin so precej visoko, so tudi vetrocvetke in imajo vse svoje razmnoževalne organe prirejene temu najboljšemu načinu opraševanja. To je tisto, kar je pri travah zelo zanimivo.” Na svetu poznamo približno 400.000 rastlinskih vrst, od tega je samo med travami znanih 12.000 vrst v 780 rodovih. Da so do danes prehodile že dolgo geološko pot, izdaja cvetni prah, ki se v fosilih odlično ohranja in je dostikrat tisti, ki arheologom pomaga pri določanju starosti najdišč. Cvetni prah ima dve značilnosti, zaradi katerih je še posebej uporaben za preučevanje evolucije rastlin: Zaradi sporopolenina v zunanjih stenah pelodnih zrn, ki je eden najodpornejših materialov, je zelo odporen proti razpadanju, zato ga pogosto najdemo v starodavnih tleh. In kot drugo, rastlinske družine in vrste imajo zelo svojstven tip cvetnega prahu, ki ga je mogoče med sabo zlahka ločevati. Najstarejše najdbe fosiliziranega travnatega cvetnega prahu segajo v obdobje od 60 do 70 milijonov let v preteklost. Nekatere študije celo kažejo, da so trave morda še bolj starodavne, saj so njihove ostanke našli celo v fosiliziranem gnoju rastlinojedih dinozavrov, ki so živeli že pred 80 milijoni let in se, verjetno, mastili tudi s travo.
“Dobro pa sem si tudi zapomnil, da je mama rekla, da sem tako nor, da bi lahko slišal travo rasti. Nestrpno sem čakal, da bo pomlad in bo začela trava rasti. In v aprilu, ko je bilo naše pobočje lepo zeleno, sem večkrat legel na bok in pritiskal uho k zemlji, pa nisem nič razločnega slišal. Ko me je videla mama, se je seveda spet ustrašila. Mogoče se je bala, da bi se prehladil. – Kaj pa delaš na tleh? – Ja, poslušam, kako trava raste. – Kaj?, je vzkliknila. – Saj si ti rekla, sem se branil. – Rekla, seveda rekla … se je jezila, potem pa dodala še eno modrost, ki sem jo slišal potem velikokrat v življenju in še zadnjič, ko sem se zaletel z avtom v štor. – Bolj si star, bolj si nor …” Tone Partljič v zbirki spominskih črtic Slišal sem, kako trava raste
Preučevanje evolucijskega razmerja med organizmi se imenuje filogenetika. Tradicionalno lahko na ta razmerja sklepamo iz morfoloških podobnosti med organizmi, s pojavom molekularne biologije pa so postale pri določanju evolucijskih razmerij pomembne analize DNK in beljakovinskih zaporedij. Če predpostavimo, da se mutacije dogajajo s konstantno hitrostjo, lahko te razlike uporabimo kot neke vrste molekularno uro, s katero lahko merimo čas evolucije. Tako so znanstveniki ugotovili, da sta imela pšenica in riž skupnega prednika, ki je obstajal pred približno od 40 do 54 milijoni let, še dalj v preteklost, v obdobju od 45 do 60 milijonov let, pa se je ta skupni prednik pšenice/riža odcepil od sirka. Ko so v delavnico narave posegli ljudje neolitika, pa so se genske spremembe izjemno pospešile.
“Načeloma nas vse, kar vemo o zgodovini trav in njihovi povezavi z ljudmi, vodi 10.000 let v preteklost na območje rodovitnega polmeseca na Bližnjem vzhodu.” Človek je travo udomačil tam, ob čemer je udomačena trava primer gensko spremenjenega organizma, poudarja Marina Dermastia. “Naša krušna pšenica je izjemno kompleksen gensko spremenjeni organizem, v njej so celotni genomi kar treh različnih vrst trav. Nobena od njih ni bila nič posebnega, a kombinacija teh genskih pretvorb je vodila do tega, kar danes predstavlja pšenica s svojimi velikimi klasi in zrni.”
ŠEL BOM,
med visoke majske trave bom šel.
Trave so lepe,
trave so dobre,
trave so zdrave,
trave imajo svojo modrost,
prastaro modrost zemlje,
trave so daleč od ljudi.Šel bom med visoke majske trave.
Trave so pokončne
in pokonci umirajo,
trave niso ljudje,
med travami je vse razumljivo
in preprosto
kot tekanje mravelj
in prizadevanje žuželk
– še smrt,
trave imajo veliko dušo
in mehke mehke zelene roke.Šel bom
in se mednje vrgel na obraz.– Ivan Minatti
Eden od genov, ki je bil vključen v pšenico iz predniške divje trave, kodira beljakovino gluten. Ta majhen košček genskega materiala omogoča pšenici, da v zrnih izdeluje velike količine glutena. Ta je nujen za izdelavo kruha, saj z lovljenjem mehurčkov ogljikovega dioksida, ki jih izdelujejo kvasovke, povzroči vzhajanje. Brez njega bi bil naš vsakdanji kruh trd in težak. Zaradi preobčutljivosti nekaterih ljudi na gluten zadnje čase opažamo trend vnovičnega obračanja k manj predelanim in bolj prvobitnim pražitom. Ob najpopularnejši piri ste gotovo slišali tudi za kamut oziroma korasan ter eno- in dvozrnico, po tuje einkorn in emmer. Ljudje, ki trpijo samo za preobčutljivostjo na gluten, naj bi te vrste žit prenašali lažje. Za pšenico einkorn oziroma enozrnico, denimo, velja, da je najstarejša gojena vrsta pšenice in morda vrsta, iz katere izhaja vsa gojena pšenica. Študije kažejo, da so jo gojili v jugovzhodni Turčiji že od pred 10 do 40 tisoč leti.
Omenimo pa še eno vrsto žita, s katero je povezan veliki Slovenec Fran Jesenko, ki je bil mednarodno priznani genetik. Gospod, ki je bil med drugim zaslužen za imenovanje Triglavskih jezer kot Triglavskega narodnega parka in za zaščito ljubljanskega parka Tivoli, bil pa je tudi prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije, je zaslovel s svojim žlahtnjenjem žit, še posebej sta ga zanimali pšenica in rž. Križanec nosi posebno ime – tritikala.
Jesenko je bil prvi, ki je z genetskimi raziskavami križal pšenico in rž (pšenico je umetno opraševal s cvetnim prahom rži) in vzgojil rodne potomce, ki imajo pomembno vlogo pri nastanku komercialne tritikale. Kot so pojasnili na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, genetske in tehnološke meje razvoja tritikale še niso dosežene. Tritikala, v kateri vsebnost glutena sicer ni zmanjšana, velja za odpornejšo na neugodne vremenske razmere in povzročitelje bolezni, zato jo številni opisujejo kot krušno žito prihodnosti. V Sloveniji imamo po podatkih iz lanskega leta skupno skoraj 7000 hektarjev obdelovalnih površin te poljščine, iz katere lahko v grobem pridelamo štiri tone pridelka.
Ob pšenici pa so bile trave odskočna deska tudi za nekatere druge ključne vire prehrane tudi drugod po svetu. “Imamo tri vire, kjer se je zgodila udomačitev trav,” pojasnjuje Marina Dermastia. “Bližnji vzhod, kjer so začeli gojiti pšenico, Daljni vzhod, kjer so udomačili riž, in malo pozneje, pred 7000 leti, še Srednja Amerika, natančneje Mehika, kjer so Indijanci udomačili koruzo.” Raziskave kažejo, da je bila prva prednica koruze teozint, vzgoja koruze iz njega pa se je po njenih besedah zgodila v 700 letih, kar je po njenem zelo kratko obdobje za takšen proces. “Zgoditi se je moralo zelo veliko mutacij, da so vzgojili to, kar danes poznamo kot koruzo.”
Med travami so tudi take, ki niso del osnovne prehrane, a so bile in so še pomembne za svetovno gospodarstvo, s čimer so vplivale tudi na strateški razvoj nekaterih območij sveta. Taka zvezda med poljščinami je sladkorni trs. “Sladkorni trs prihaja iz Papue Nove Gvineje, zelo kmalu se je razširil po svetu, v pokolumbijskem času so ga začeli na veliko saditi na Karibih.” Sladkor, ki so ga pridobivali iz njega, je postal prehrana bogatih, luksuz in s tem tudi zelo iskano živilo. Na Karibih so začeli postavljati velike plantaže sladkornega trsa, ki so bile povezane z uvozom sužnjev iz Afrike, sladkorni trs in suženjstvo sta šla z roko v roki. “Ena taka trava, ki je videti čisto neugledna, je pomenila zelo veliko v človeški zgodovini, še posebej v zadnjem obdobju razvoja človeške civilizacije.”
MNOGOCVETNA LJULKA (Lolium multiflorum)
foto: Marko Trebušak
Razlogov je več, poudarimo tri. Številne trave imajo enoletni življenjski cikel, zaradi katerega jih lahko požanjemo in znova posejemo naslednje leto na sveže preorano njivo. V primerjavi s številnimi drugimi rastlinami trave niso odvisne od kemične zaščite pred škodljivci, temveč se pred njimi branijo s fizično obrambo v obliki ostrih silikatnih in nazobčanih listov. To pomeni, da se pri hranjenju z njimi ne moremo zastrupiti. Energijsko bogata semena so suha in trda in jih lahko zato tudi dolgo hranimo. In kot tretje, številne žitarice, vključno s koruzo, sirkom, prosom, sladkornim trsom in tefom, so v evoluciji razvile posebno obliko fotosinteze – tako imenovano C4 fotosintezo. Ta posebna oblika presnove jim omogoča večjo produktivnost, kar se še posebej obrestuje na suhih območjih, na katerih primanjkuje hranil. C4 fotosintezo ima le tri odstotke znanih rastlin, ki pa so odgovorne za kar tretjino vsega ogljika, ki ga rastline vežejo na kopnem. Prav zato imajo te vrste rastlin zelo pomemben vpliv na naše podnebje. Trave s C4 fotosintezo so se začele širiti po ravnicah in savanah planeta pred 6,5 milijona let, saj jih niso popasle črede velikih pašnih sesalcev. Kot posledica je bila C4 fotosinteza odgovorna za zmanjšanje atmosferskega CO2 in posledično za znižanje globalne temperature.
Marina Dermastia pa je ob tem dodala: “S tem ko smo začeli gojiti monokulture trav, se je veliko teh silicijevih spojin spiralo v reke in prešlo v morje. Pred to veliko ekspanzijo trav v morjih ni bilo veliko diatomej, planktonskih alg, ki imajo zaščitne sloje iz silicija. Vzporedno z razvojem trav so se razvile diatomeje, ki pa so danes odgovorne za od 30 do 50 odstotkov vsega kisika, ki nastane iz fotosinteze.” Trave so velik ponor C02, dodatno pa so nato k znižanju globalnega segrevanja pripomogle še diazomeje.
Trave so namreč tudi ena od bolj alergenih rastlin, alergije nanje pa prav v tem obdobju dosegajo vrhunec. Kot pravi Marina Dermastia, je razlag, zakaj je cvetni prah tako alergen, več. “Stvar je precej kompleksna. Načeloma so alergene tiste trave, ki vsebujejo določene proteine, ki so vključeni v razmnoževanje. To je ena skupina beljakovin, ki jih nimajo vse rastline, niso sorodne med sabo, so pa neposredno vključene v spolno razmnoževanje rastlin. Največ jih je v brezovkah, travah, ambroziji …”
To, da se alergije tako povečujejo, pa danes po njenih besedah povezujejo z onesnaženjem. Prav v tem času smo sicer v obdobju najvišjih pomladnih alergijskih obremenitev, ki sovpadajo s sproščanjem cvetnega prahu vetrocvetnih dreves v marcu, aprilu in maju, ko se jim pridružijo trave, ki pa svojo sezono cvetenja sklenejo šele v avgustu. Če ste alergik in negujete vrt, strokovnjaki svetujejo, da daste prednost žužkocvetnim in ne vetrocvetnim rastlinam.
Otrok je vprašal: ‘Kaj je trava?’ In mi ponudil polno pest.
Kako naj mu odgovorim? Kaj je, ne vem bolje od njega.
Mislim, da je trava prapor moje nravi, stkan iz zelene, upanja polne snovi.
Mogoče, si mislim, je robec Gospodov, dišeče darilo, spominek –
Namerno odvržen, z lastnikovim imenom v kakšnem kotu, ki ga lahko vidimo in rečemo, Čigav?
Mogoče, si mislim, je trava sama otrok, novorojenček rastlinstva.
Mogoče, si mislim, je velik enolik hieroglif in pomeni: rast in brstje sta enaka v širokih in ozkih pasovih, med črnimi kakor belimi ljudstvi, Kanadčan, Virginec, član Kongresa – obdarjam vse enako, sprejemam vse enako.
In zdaj se mi trava zdi kot lepi, neostriženi lasje grobov.
- Pesem Walta Whitmana iz zbirke Travne bilke v prevodu Petra Levca
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Kdor ima v teh dneh vsaj malo odprte oči, ga ni mogel spregledati. Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. Danes se bomo posvetili predvsem tistim, ki na tem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka tekom vse naše civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica Maje Ratej bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan dr. Marina Dermastia.
Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. A trave so veliko več kot to, brez njih ne bi bilo ključnih živil v naši prehrani.
V novi Frekvenci se posvečamo predvsem tistim, ki na pisanem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka skozi vse njegove civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana dr. Marina Dermastia.
Kot je razložila, so “trave enokaličnice, na tem razvojnem drevesu rastlin so precej visoko, so tudi vetrocvetke in imajo vse svoje razmnoževalne organe prirejene temu najboljšemu načinu opraševanja. To je tisto, kar je pri travah zelo zanimivo.” Na svetu poznamo približno 400.000 rastlinskih vrst, od tega je samo med travami znanih 12.000 vrst v 780 rodovih. Da so do danes prehodile že dolgo geološko pot, izdaja cvetni prah, ki se v fosilih odlično ohranja in je dostikrat tisti, ki arheologom pomaga pri določanju starosti najdišč. Cvetni prah ima dve značilnosti, zaradi katerih je še posebej uporaben za preučevanje evolucije rastlin: Zaradi sporopolenina v zunanjih stenah pelodnih zrn, ki je eden najodpornejših materialov, je zelo odporen proti razpadanju, zato ga pogosto najdemo v starodavnih tleh. In kot drugo, rastlinske družine in vrste imajo zelo svojstven tip cvetnega prahu, ki ga je mogoče med sabo zlahka ločevati. Najstarejše najdbe fosiliziranega travnatega cvetnega prahu segajo v obdobje od 60 do 70 milijonov let v preteklost. Nekatere študije celo kažejo, da so trave morda še bolj starodavne, saj so njihove ostanke našli celo v fosiliziranem gnoju rastlinojedih dinozavrov, ki so živeli že pred 80 milijoni let in se, verjetno, mastili tudi s travo.
“Dobro pa sem si tudi zapomnil, da je mama rekla, da sem tako nor, da bi lahko slišal travo rasti. Nestrpno sem čakal, da bo pomlad in bo začela trava rasti. In v aprilu, ko je bilo naše pobočje lepo zeleno, sem večkrat legel na bok in pritiskal uho k zemlji, pa nisem nič razločnega slišal. Ko me je videla mama, se je seveda spet ustrašila. Mogoče se je bala, da bi se prehladil. – Kaj pa delaš na tleh? – Ja, poslušam, kako trava raste. – Kaj?, je vzkliknila. – Saj si ti rekla, sem se branil. – Rekla, seveda rekla … se je jezila, potem pa dodala še eno modrost, ki sem jo slišal potem velikokrat v življenju in še zadnjič, ko sem se zaletel z avtom v štor. – Bolj si star, bolj si nor …” Tone Partljič v zbirki spominskih črtic Slišal sem, kako trava raste
Preučevanje evolucijskega razmerja med organizmi se imenuje filogenetika. Tradicionalno lahko na ta razmerja sklepamo iz morfoloških podobnosti med organizmi, s pojavom molekularne biologije pa so postale pri določanju evolucijskih razmerij pomembne analize DNK in beljakovinskih zaporedij. Če predpostavimo, da se mutacije dogajajo s konstantno hitrostjo, lahko te razlike uporabimo kot neke vrste molekularno uro, s katero lahko merimo čas evolucije. Tako so znanstveniki ugotovili, da sta imela pšenica in riž skupnega prednika, ki je obstajal pred približno od 40 do 54 milijoni let, še dalj v preteklost, v obdobju od 45 do 60 milijonov let, pa se je ta skupni prednik pšenice/riža odcepil od sirka. Ko so v delavnico narave posegli ljudje neolitika, pa so se genske spremembe izjemno pospešile.
“Načeloma nas vse, kar vemo o zgodovini trav in njihovi povezavi z ljudmi, vodi 10.000 let v preteklost na območje rodovitnega polmeseca na Bližnjem vzhodu.” Človek je travo udomačil tam, ob čemer je udomačena trava primer gensko spremenjenega organizma, poudarja Marina Dermastia. “Naša krušna pšenica je izjemno kompleksen gensko spremenjeni organizem, v njej so celotni genomi kar treh različnih vrst trav. Nobena od njih ni bila nič posebnega, a kombinacija teh genskih pretvorb je vodila do tega, kar danes predstavlja pšenica s svojimi velikimi klasi in zrni.”
ŠEL BOM,
med visoke majske trave bom šel.
Trave so lepe,
trave so dobre,
trave so zdrave,
trave imajo svojo modrost,
prastaro modrost zemlje,
trave so daleč od ljudi.Šel bom med visoke majske trave.
Trave so pokončne
in pokonci umirajo,
trave niso ljudje,
med travami je vse razumljivo
in preprosto
kot tekanje mravelj
in prizadevanje žuželk
– še smrt,
trave imajo veliko dušo
in mehke mehke zelene roke.Šel bom
in se mednje vrgel na obraz.– Ivan Minatti
Eden od genov, ki je bil vključen v pšenico iz predniške divje trave, kodira beljakovino gluten. Ta majhen košček genskega materiala omogoča pšenici, da v zrnih izdeluje velike količine glutena. Ta je nujen za izdelavo kruha, saj z lovljenjem mehurčkov ogljikovega dioksida, ki jih izdelujejo kvasovke, povzroči vzhajanje. Brez njega bi bil naš vsakdanji kruh trd in težak. Zaradi preobčutljivosti nekaterih ljudi na gluten zadnje čase opažamo trend vnovičnega obračanja k manj predelanim in bolj prvobitnim pražitom. Ob najpopularnejši piri ste gotovo slišali tudi za kamut oziroma korasan ter eno- in dvozrnico, po tuje einkorn in emmer. Ljudje, ki trpijo samo za preobčutljivostjo na gluten, naj bi te vrste žit prenašali lažje. Za pšenico einkorn oziroma enozrnico, denimo, velja, da je najstarejša gojena vrsta pšenice in morda vrsta, iz katere izhaja vsa gojena pšenica. Študije kažejo, da so jo gojili v jugovzhodni Turčiji že od pred 10 do 40 tisoč leti.
Omenimo pa še eno vrsto žita, s katero je povezan veliki Slovenec Fran Jesenko, ki je bil mednarodno priznani genetik. Gospod, ki je bil med drugim zaslužen za imenovanje Triglavskih jezer kot Triglavskega narodnega parka in za zaščito ljubljanskega parka Tivoli, bil pa je tudi prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije, je zaslovel s svojim žlahtnjenjem žit, še posebej sta ga zanimali pšenica in rž. Križanec nosi posebno ime – tritikala.
Jesenko je bil prvi, ki je z genetskimi raziskavami križal pšenico in rž (pšenico je umetno opraševal s cvetnim prahom rži) in vzgojil rodne potomce, ki imajo pomembno vlogo pri nastanku komercialne tritikale. Kot so pojasnili na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, genetske in tehnološke meje razvoja tritikale še niso dosežene. Tritikala, v kateri vsebnost glutena sicer ni zmanjšana, velja za odpornejšo na neugodne vremenske razmere in povzročitelje bolezni, zato jo številni opisujejo kot krušno žito prihodnosti. V Sloveniji imamo po podatkih iz lanskega leta skupno skoraj 7000 hektarjev obdelovalnih površin te poljščine, iz katere lahko v grobem pridelamo štiri tone pridelka.
Ob pšenici pa so bile trave odskočna deska tudi za nekatere druge ključne vire prehrane tudi drugod po svetu. “Imamo tri vire, kjer se je zgodila udomačitev trav,” pojasnjuje Marina Dermastia. “Bližnji vzhod, kjer so začeli gojiti pšenico, Daljni vzhod, kjer so udomačili riž, in malo pozneje, pred 7000 leti, še Srednja Amerika, natančneje Mehika, kjer so Indijanci udomačili koruzo.” Raziskave kažejo, da je bila prva prednica koruze teozint, vzgoja koruze iz njega pa se je po njenih besedah zgodila v 700 letih, kar je po njenem zelo kratko obdobje za takšen proces. “Zgoditi se je moralo zelo veliko mutacij, da so vzgojili to, kar danes poznamo kot koruzo.”
Med travami so tudi take, ki niso del osnovne prehrane, a so bile in so še pomembne za svetovno gospodarstvo, s čimer so vplivale tudi na strateški razvoj nekaterih območij sveta. Taka zvezda med poljščinami je sladkorni trs. “Sladkorni trs prihaja iz Papue Nove Gvineje, zelo kmalu se je razširil po svetu, v pokolumbijskem času so ga začeli na veliko saditi na Karibih.” Sladkor, ki so ga pridobivali iz njega, je postal prehrana bogatih, luksuz in s tem tudi zelo iskano živilo. Na Karibih so začeli postavljati velike plantaže sladkornega trsa, ki so bile povezane z uvozom sužnjev iz Afrike, sladkorni trs in suženjstvo sta šla z roko v roki. “Ena taka trava, ki je videti čisto neugledna, je pomenila zelo veliko v človeški zgodovini, še posebej v zadnjem obdobju razvoja človeške civilizacije.”
MNOGOCVETNA LJULKA (Lolium multiflorum)
foto: Marko Trebušak
Razlogov je več, poudarimo tri. Številne trave imajo enoletni življenjski cikel, zaradi katerega jih lahko požanjemo in znova posejemo naslednje leto na sveže preorano njivo. V primerjavi s številnimi drugimi rastlinami trave niso odvisne od kemične zaščite pred škodljivci, temveč se pred njimi branijo s fizično obrambo v obliki ostrih silikatnih in nazobčanih listov. To pomeni, da se pri hranjenju z njimi ne moremo zastrupiti. Energijsko bogata semena so suha in trda in jih lahko zato tudi dolgo hranimo. In kot tretje, številne žitarice, vključno s koruzo, sirkom, prosom, sladkornim trsom in tefom, so v evoluciji razvile posebno obliko fotosinteze – tako imenovano C4 fotosintezo. Ta posebna oblika presnove jim omogoča večjo produktivnost, kar se še posebej obrestuje na suhih območjih, na katerih primanjkuje hranil. C4 fotosintezo ima le tri odstotke znanih rastlin, ki pa so odgovorne za kar tretjino vsega ogljika, ki ga rastline vežejo na kopnem. Prav zato imajo te vrste rastlin zelo pomemben vpliv na naše podnebje. Trave s C4 fotosintezo so se začele širiti po ravnicah in savanah planeta pred 6,5 milijona let, saj jih niso popasle črede velikih pašnih sesalcev. Kot posledica je bila C4 fotosinteza odgovorna za zmanjšanje atmosferskega CO2 in posledično za znižanje globalne temperature.
Marina Dermastia pa je ob tem dodala: “S tem ko smo začeli gojiti monokulture trav, se je veliko teh silicijevih spojin spiralo v reke in prešlo v morje. Pred to veliko ekspanzijo trav v morjih ni bilo veliko diatomej, planktonskih alg, ki imajo zaščitne sloje iz silicija. Vzporedno z razvojem trav so se razvile diatomeje, ki pa so danes odgovorne za od 30 do 50 odstotkov vsega kisika, ki nastane iz fotosinteze.” Trave so velik ponor C02, dodatno pa so nato k znižanju globalnega segrevanja pripomogle še diazomeje.
Trave so namreč tudi ena od bolj alergenih rastlin, alergije nanje pa prav v tem obdobju dosegajo vrhunec. Kot pravi Marina Dermastia, je razlag, zakaj je cvetni prah tako alergen, več. “Stvar je precej kompleksna. Načeloma so alergene tiste trave, ki vsebujejo določene proteine, ki so vključeni v razmnoževanje. To je ena skupina beljakovin, ki jih nimajo vse rastline, niso sorodne med sabo, so pa neposredno vključene v spolno razmnoževanje rastlin. Največ jih je v brezovkah, travah, ambroziji …”
To, da se alergije tako povečujejo, pa danes po njenih besedah povezujejo z onesnaženjem. Prav v tem času smo sicer v obdobju najvišjih pomladnih alergijskih obremenitev, ki sovpadajo s sproščanjem cvetnega prahu vetrocvetnih dreves v marcu, aprilu in maju, ko se jim pridružijo trave, ki pa svojo sezono cvetenja sklenejo šele v avgustu. Če ste alergik in negujete vrt, strokovnjaki svetujejo, da daste prednost žužkocvetnim in ne vetrocvetnim rastlinam.
Otrok je vprašal: ‘Kaj je trava?’ In mi ponudil polno pest.
Kako naj mu odgovorim? Kaj je, ne vem bolje od njega.
Mislim, da je trava prapor moje nravi, stkan iz zelene, upanja polne snovi.
Mogoče, si mislim, je robec Gospodov, dišeče darilo, spominek –
Namerno odvržen, z lastnikovim imenom v kakšnem kotu, ki ga lahko vidimo in rečemo, Čigav?
Mogoče, si mislim, je trava sama otrok, novorojenček rastlinstva.
Mogoče, si mislim, je velik enolik hieroglif in pomeni: rast in brstje sta enaka v širokih in ozkih pasovih, med črnimi kakor belimi ljudstvi, Kanadčan, Virginec, član Kongresa – obdarjam vse enako, sprejemam vse enako.
In zdaj se mi trava zdi kot lepi, neostriženi lasje grobov.
- Pesem Walta Whitmana iz zbirke Travne bilke v prevodu Petra Levca
V Sloveniji smo prejšnji teden dobili rezultate prve faze nacionalne raziskave o razširjenosti bolezni covid-19. V raziskavi, na katero se je odzvalo približno 45 odstotkov povabljenih, so protitelesa proti novemu koronavirusu odkrili pri 41 od 1368 sodelujočih, kar znaša 3,1 odstotka. Do prejšnjega tedna je torej v stik z novim koronavirusom prišel vsak 30. prebivalec Slovenije in to je podatek, ki je marsikoga presenetil. Kakšna popotnica so nam lahko pridobljeni rezultati? Kaj več zdaj vemo? Kako zanesljivi po specifičnosti in občutljivosti so bili uporabljeni testi in kako zgolj polovičen odziv vpliva na zadostno reprezentativnost rezultatov? Na vse to bo poskusila odgovoriti tokratna Frekvenca X. Sogovorniki, s katerimi sta se pogovarjala Maja Ratej in Iztok Konc, sodelavec Prvega programa, bodo vodja raziskave dr. Mario Poljak, imunolog dr. Alojz Ihan, dr. Slavko Kurdija s Fakultete za družbene vede ter dr. Blaž Zupan in Rafael Irgolič, ki sta sodelovala pri podatkovni analizi pridobljenih rezultatov.
Napravam za umetno predihavanje v Sloveniji pravilno rečemo medicinski ventilatorji, a v splošni rabi se je v zadnjih tednih zasidrala beseda tujega izvora respiratorji. S strokovnjaki pojasnjujemo, kaj medicinski ventilatorji sploh so, zakaj obstajajo različni modeli in kako jih zdravniki uporabljajo – z namenom, da razjasnimo nekaj osnov, ki so se v razburkanih debatah nekako izgubile. Hkrati nam sodelujoči opišejo tudi, kako je sredi krize na hitro stekla akcija priprave slovenskega pandemskega ventilatorja. Gosti: dr. Tomislav Mirković in dr. Matevž Tomaževič (UKC Ljubljana); dr. Marko Topič (Fakulteta za elektrotehniko UL)
Tik preden se je naš svet tako rekoč ustavil, je Evropska vesoljska agencija izstrelila sondo Solar Orbiter, ki bo v prihodnjih desetih letih preučevala in fotografirala našo osrednjo točko Osončja - Sonce ter podatke o njem pošiljala na Zemljo. Sonda se bo Soncu približala na 42 milijonov kilometrov, to je najbliže Soncu do zdaj ? celo bliže od njemu najbližjega planeta Merkurja. Projekt bo med drugim v prihodnjih letih povezal veliko raziskav in raziskovalcev, ki se ukvarjajo s preučevanjem Sonca, med njimi havajski projekt DKIST in Proba-3, pravi astrofizik dr. Alessandro Bemporad: "Evropa razvija misijo Proba-3. To je zahtevna zamisel: imate dva satelita, ki krožita okoli Zemlje. Če medsebojni položaj teh dveh satelitov ob medsebojni razdalji 150-ih metrov nadzorujete na pol milimetra natančno, lahko eden deluje kot senca za drugega, mu torej naredi umetni Sončev mrk, z drugim pa lahko nato kot s koronografom opazujete Sončevo korono. Potem je tu še več satelitov, ki jih razvijajo Indija, Kitajska, ki bo tudi imela koronograf, in Rusija. Pravzaprav vse države s svojimi vesoljskimi agencijami razvijajo kakšen satelit za opazovanje Sonca." In vse čakajo pomembna odkritja, so prepričani, mnogi strokovnjaki se tako med drugim pošalijo, da je pred njimi vznemirljivih dvajset let raziskovanja našega Sonca. Kakšne podatke pa bo zbirala sonda Solar Orbiter, kaj bo meril teleskop METIS, kako je zemeljska korona vplivala na raziskovanje Sončeve in kako sta - če sploh - povezani ter zakaj je pomembno, da bolje spoznamo delovanje osrednje točke našega Osončja? Na ta vprašanja bodo odgovarjali: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko, dr. Alessandro Bemporad z italijanskega inštituta za astrofiziko iz Torina in Sonja Jejčič, doktorica fizike, zaposlena na ljubljanski pedagoški fakulteti. Oddajo je pripravila Maja Stepančič.
Po popotovanju prejšnji teden v čase, ko se na Zemlji poslovili dinozavri, jo s Frekvenco X tokrat mahamo še veliko dlje v preteklost. Ustavili se bomo pred pol milijarde leti, ko se je na Zemlji nenadoma razživelo življenje in so se oblikovala vsa ključna živalska debla, ki jih poznamo še danes. Vzrok, zakaj se odpravljamo v pradavnino, je v lanskem odkritju novega velenajdišča v provinci Hubei na Kitajskem, na katerem so geologi našli izjemno dobro odkrite fosile bitij iz tistega obdobja. Kot gost se nam bo pridružil eden od piscev odmevnega članka v reviji Science dr. Robert Gaines iz Kalifornije. Glavna tema pogovora z njim bo, zakaj nas tako stara najdišča danes sploh zanimajo in kako je mogoče, da so zobu časa tako odlično kljubovala mehka tkiva teh bitij.
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU. Gosta podkasta: – Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam – Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU
V novi Frekvenci X se za spremembo ne bomo lotili koronavirusa … tudi zato, ker v trenutnih razmerah potrebujemo kakšne dobre novice. Junaki tokratne oddaje bodo trije … vsi so fiziki in vsi so se pred dnevi razveselili tega, da so v zelo hudi konkurenci pridobili projekt Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce. Na daljavo se nam pridružijo profesorji Peter Križan (FMF, IJS), Igor Muševič (FMF, IJS) in Matej Praprotnik (Kemijski inštitut), ki na področju fizike snujejo zelo prebojne ideje. Prvi išče razpoke v standardnem modelu v fiziki osnovnih delcev, drugi stavi na logična vezja na osnovi svetlobe in pripravlja zametke futurističnih fotonskih dreves in računalnikov, ki bodo rasli sami od sebe, tretji pa išče rešitve, kako na učinkovit in neinvaziven način v prihodnosti zdraviti raka, vnetja, bolezni srca in številne druge.
Kaj zares pomeni, da moramo za zdrav imunski sistem bolj paziti na prehrano in se več gibati? V obojem je ključ, s katerim lahko našo imunsko uro prevrtimo nazaj.
Oksitocin je hormon in živčni prenašalec, ki ga poznamo že od prve polovice 19. stoletja. V antični grščini naj bi beseda “oksitocin” pomenila hiter porod. Formula oksitocina je C43H66N12O12S2, v ljubezni je pač tudi nekaj kemije. In če se potopimo v naše možgane, je pri vsem tem pomemben hipotalamus in v njem magnocelularni sistem nevronov, kjer poteka sinteza oksitocina. Veliko raziskav je bilo že narejenih o njegovih vplivih na področju poroda in dojenja, manj pa je še znanega o vplivu oksitocina na povezovanje, ljubezen, očesni stik. Ker se ptički ženijo, pa tudi kdo drug, raziskujemo, kako hormon oksitocin vpliva na odnose, kdaj lahko pomaga v medicini in kaj bi se zgodilo, če bi bil na voljo v razpršilu. Bi nam morda lahko bile v pomoč pri razumevanju človeških medosebnih odnosov, zlasti naše navezanosti, voluharice? Razpravljamo z dr. Mojco Kržan in dr. Gregorjem Majdičem. Avtorji: Mojca Delač, Maja Ratej in Luka Hvalc
Nedotakljivih v digitalnih odnosih ni, so le bolj in manj občutljivi. Težko si priznamo, a dejstvo je, da preveč časa preživimo s telefoni v rokah, stalna dosegljivost in priklopljenost posledično prinašata razpršeno pozornost in se polastita tudi kakovostnega spanca. Namesto, da bi kdaj raje imeli “možgane na paši”, jih prepuščamo digitalnim dražljajem. Tako se spreminjajo tudi odnosi v realnem svetu. Najbolj ranljivi so otroci in mladostniki, še posebej, ker družabna omrežja lahko predstavljajo iluzijo, kako kakovostno in “instagramično” je življenje drugih. Nezdravi digitalni odnosi nas lahko spravijo v stisko. Kaj pa se ob tem dogaja v možganih? Kdaj lahko digitalni odnosi prestopijo mejo odvisnosti? In zakaj naši možgani tako hlepijo po občutku povezanosti? Razpravljamo s psihologinjo dr. Amy Orben, nevropediatrinjo in znanstvenico dr. Tino Bregant in psihoterapevtom Petrom Topićem. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc
Možgani so sestavljeni iz skoraj sto milijard živčnih celic. In ko so naši nevroni v odnosu z nevroni drugega človeka, je aktiviran cel spekter omrežij v možganih. Na valovih odnosov se znajdemo zelo različno, včasih smo veseli, še večkrat razočarani. Socialna zavrnitev se v možganih dotakne istih področij kot fizična bolečina. Razviti normalen in zdrav odnos je zelo težko, kakovostni odnosi od nas zahtevajo, da si vzamemo čas. Tega pa nam kronično primanjkuje. Od kakovosti odnosov je zelo odvisno naše psihofizično zdravje, v sodobni tržno usmerjeni družbi je vse bolj prisoten tudi “kult” izgorelosti. Iz katerih zdravih izhodišč lahko razvijemo kakovostne odnose in dobro psihofizično počutje? V uvodni razpravi tridelne serije Možgani na Frekvenci X sodelujeta specialistka psihiatrije Breda Jelen Sobočan in predstojnik centra za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, prof. dr. Borut Škodlar. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc
Medtem ko nas širjenje novega koronavirusa vse bolj plaši tudi v Sloveniji, se na Valu 202 vračamo k osnovam. Sploh vemo, kaj je to – virus? Omemba te besede večino ljudi zmrazi, toda pri virusih še zdaleč ni vse slabo. Nasprotno, virusi so nepogrešljivi spremljevalci razvoja življenja na Zemlji, v okolju okrog nas in v nas samih jih je nešteto, v sodobnosti pa se kažejo tudi kot izjemno obetavno terapevtsko sredstvo. O virusih in tudi neprijetnem širjenju novega koronavirusa smo se pogovarjali s svetovno znanim virologom Vincentom Racaniellom.
Plastika, bencin v avtomobilu, zdravila, gnojila, čistila – za proizvodnjo praktično vsega smo potrebovali katalizatorje. Kemijski inženirji jim pravijo čarobne snovi, ki poskrbijo, da se elementi povežejo na ravno pravi način, da dobimo želene kemične produkte. In čeprav se morda to bere kot umazana kemija, pa bi lahko s pomočjo katalizatorjev poskrbeli tudi za čistejši svet. Kako lahko denimo iz ogljikovega dioksida ustvarimo metanol, ki bi lahko v prihodnosti nadomestil fosilna goriva, povemo v četrtkovi oddaji Frekvenca X.
Danes nihče ne more več reči, da ni seznanjen s spreminjanjem podnebja, ki smo mu priča. O višjih povprečnih temperaturah, taljenju ledenikov, dvigovanju gladine morja, pogostejših ekstremnih vremenskih pojavih in drugih spremembah v našem okolju beremo in poslušamo vsak dan. A redko katere države so se že začele resno pripravljati na nove razmere, tudi zato se že skoraj leto po vsem svetu vsak petek dogajajo podnebni protesti. Gre za množično politizacijo okoljskih zadev, ključni trenutek vsega pa je: oglasila se je najmlajša generacija, najstniki, bodoči volilci, ki se borijo za svojo prihodnost na Zemlji. V zadnji epizodi serije o podnebnih spremembah Stopinja in pol se torej sprašujemo, kako lahko ena oseba sproži globalni val štrajkov in spremembe v miselnosti družbe, ali je s protesti možen konkreten vpliv na politiko ter zakaj je treba v diskusiji o podnebnih spremembah omenjati podnebno pravičnost. SOGOVORNIKI: filozof Luka Omladič, Filozofska fakulteta v Ljubljani sociolog Gorazd Kovačič, Filozofska fakulteta v Ljubljani ameriški okoljski pravnik prof. dr. Donald Brown, univerza Widener v Pensilvaniji klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta v Ljubljani Mladi za podnebno pravičnost 14-letni aktivist Voranc Bricelj in 20-letna aktivistka Sofija Zavratnik Kain
Novi virus, ki pustoši po Kitajskem, je izbruhnil prav v času, ko na planetu poteka največja človeška migracija v letu. Potem ko je z živali na človeka preskočil novembra lani, je do zdaj okužil več kot 6000 ljudi, število žrtev pa je za zdaj nekaj več kot 130. Njegovo hitro širjenje skrbi strokovnjake, toda kljub temu ne ponavljamo napak, ki so nas pred leti drago stale v spopadanju z virusom SARS-a. Kaj za zdaj že vemo o skrivnostnem virusu s Kitajske in kako strokovnjaki z modeli ugotavljajo širjenje tovrstnih epidemij, raziskujemo v tokratni Frekvenci X.
Vidne podnebne spremembe so se začele v 80. letih prejšnjega stoletja, z vsakim letom pa so se večale vremenske obremenitve. Denimo v Siriji, ki je, kar zadeva podnebni vidik, zelo dobro preučena, so se po letu 2005 pojavljale večletne suše, ko je večina kmetovalcev izgubila možnost preživetja. Ljudje so zapuščali svoje domove, odhajali v Damask, ki je začel pokati po šivih. Nastajali so konflikti, ki so pripeljali do tega, da so ljudje začeli zapuščati državo in odhajati v iskanje boljšega življenja. Vzrok za izvorno selitev so bile izjemne suše, ki so bile v tem primeru posledica podnebnih sprememb. Danes pa tako v mednarodni skupnosti kot tudi mednarodnem pravu nimamo definicije za človeka, ki zapušča državo zaradi podnebnih sprememb. Bo pa to predmet obravnave, s katerim se bodo morale v prihodnje spoprijeti vse nacionalne države. In če se nam danes še zdi, da na naše življenje podnebne spremembe nimajo vpliva, da bodo ljudje zapuščali domove le ob morju, ker bodo izginile celotne otoške države, ali zaradi nepredstavljivih suš, se bomo na neki točki s težavo spopadali tudi v južni in jugovzhodni Evropi. Zakaj torej še nimamo enotnega poimenovanja in tudi zagotovljene zaščite za ljudi, ki zapuščajo domove zaradi podnebnih sprememb, kdo bo odgovoren za te ljudi in kdo bo poskrbel zanje, kam se bodo lahko preselili in kaj se lahko zgodi, če ne bomo zmanjšali izpustov toplogrednih plinov? SOGOVORNIKI: doc. dr. Maša Kovič Dine, strokovnjakinja za mednarodno pravo iz ljubljanske Pravne fakultete Špela Kastelic, asistentka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU Lisa Lim Ah Ken, strokovnjakinja za podnebne migracije vzhodne Afrike in Afriškega roga Mednarodne organizacije za migracije Združenih narodov Andrej Gnezda iz Umanotere dr. Lučka Kajfež Bogataj iz Biotehniške fakultete
Ozračje v Sloveniji se zaradi svojih geografskih značilnosti segreva hitreje od svetovnega povprečja. Število vročih dni s temperaturo nad 30 °C se je močno povečalo, hkrati pa se je v zadnjem stoletju za več kot tretjino zmanjšalo število zimskih dni, ko je Bohinjsko jezero zaledenelo. Povečuje se število ekstremnih vremenskih dogodkov, zmanjšuje se višina snežne, podaljšalo se je trajanje sončnega obsevanja. Te spremembe močno vplivajo na ekosisteme, ki se že prilagajajo na nove razmere. V drugi epizodi serije Stopinja in pol si bomo ogledali, kako spreminjanje podnebja že vpliva na slovenske gozdove, ledenike, jame, morje in kmetijske površine. Ali smreke kmalu ne bo več v naših gozdovih? Se bodo razširile druge drevesne vrste, ki imajo raje toplo in suho okolje? Lahko na podnebje pomembno vplivajo mikroskopski morski organizmi? Bomo morali na nove razmere prilagoditi metode kmetovanja? SOGOVORNIKI: Andrej Breznikar iz Zavoda za gozdove Slovenije, direktor Gozdarskega inštituta Slovenije dr. Primož Simončič, dr. Stanko Kapun iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Murska Sobota, dr. Jože Verbič iz Kmetijskega inštituta Slovenije, Jure Tičar in Miha Pavšek iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, dr. Lovrenc Lipej in Timotej Turk Dermastia iz Morske biološke postaje Piran, ribič Zlatko Novogradec, Gregor Vertačnik iz Agencije Republike Slovenije za okolje.
Živimo v dobi antropocena, ko je človek postal pomembna sila, ki usmerja delovanje narave. Podobno, kot so skozi zgodovino na podnebje planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi v prihodnosti označevali zdajšnje obdobje zgodovine planeta Zemlja. Opazujemo lahko, kako se topijo ledeniki, dviguje gladina morja, več je ekstremnih vremenskih pojavov, kot so suše, požari, vročinski valovi in poplave. Spreminjajo se ekosistemi, vrste hitro izumirajo, ljudje se morajo seliti, saj na nekaterih področjih planeta ne morejo več preživeti. Podnebje na Zemlji se pregreva in če ne bomo ukrepali, je morda ogroženo celo naše preživetje. Bomo sposobni narediti stopinjo in pol v pravo smer blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje? Bomo znali poskrbeti za vsa živa bitja, da nam bo vsem bolje na modrem planetu, ki mu pravimo dom? SOGOVORNIKI: geokemik dr. David Naafs, Univerza v Bristolu klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta vremenoslovec Gregor Vertačnik, Agencija Republike Slovenije za okolje magister klimatskih znanosti Aljoša Slameršak, Univerza v Barceloni
To je zgodba o modro-zeleni frnikoli, edinem domu, ki ga imamo in poznamo. To je zgodba o naši Zemlji, ki jo je napisala Maja Ratej, izvedla pa Ivan Lotrič z glasom in član simfoničnega orkestra RTV Slovenija Primož Fleischman na klavirju. Zgodba Zemlje za glas in klavir je bila premierno predvajana ob 10-letnici Frekvence X, zdaj jo objavljamo tudi kot posebno epizodo podkasta.
O fotografiji črne luknje, kvantni premoči, novih arheoloških najdiščih, napredujoči personalizirani medicini in vse bolj natančnih podnebnih napovedih: skozi vse leto smo lahko spremljali prebojne dosežke, ki so spremenili naš pogled na vesolje, zgodovino, tehnologijo in nenazadnje okolje. Prvič smo lahko videli prizore, ki jim človeško oko ni bilo priča še nikoli. Spoznavali smo, česa vsega še ne vemo o zgodovini naše vrste, in se hkrati spraševali, kakšna prihodnost nas čaka. Leto 2019 v znanosti je bilo vznemirljivo, zapuščina odkritij pa bo odmevala tudi v prihodnosti. Pregled znanosti v letu 2019 sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.
Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji. Ampak njeno ključno odkritje se je zgodilo čisto na začetku. Prav na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Tedaj je nepričakovano naletela na nekaj, kar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar »mali zeleni možje, Little Green Men«. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad. Jocelyn Bell Burnell je v Oxford poklicala Maja Ratej.
Neveljaven email naslov