Kako se spopadati z zanikanjem izgube biotske raznovrstnosti*

Leto 2020 ni bilo le leto pospešenega izumiranja živih bitij, pač pa tudi leto njihovega dokončnega izumrtja. Znanstvena in naravovarstvena skupnost sta namreč lani z rdečega na črni seznam prepisali nenavadno veliko živalskih in rastlinskih vrst. To pa se je zgodilo kot srhljiv kontrast naraščajočemu zanikanju v javnih debatah, da se biotska raznovrstnost izgublja.

"Znanstveniki neko vrsto za izumrlo razglasijo sila neradi," pove dr. Alexander Lees z Metropolitanske univerze v Manchestru, je ornitolog, ekolog, naravovarstvenik in komunikator znanosti, z dolgoletno terensko prakso v tropskih predelih Južne Amerike in Azije. Ne sicer zato, ker bi bilo to neprijetno, pač pa zato, ker je o izumrtju težko biti prepričan. Le v izjemno redkih primerih se zgodi, da zadnji predstavnik neke vrste pogine ali usahne pred očmi človeškega opazovalca. Izumiranje se dogaja na tihem in na samem. Pravzaprav je izumiranje dveh vrst – absolutno, ko torej izgine zadnji predstavnik svoje vrste, in "znanstveno-absolutno"; ko je o izumrtju prepričana znanstvena skupnost.

"Dokazati, da je nek organizem izumrl, je izjemno zahtevna naloga. Precej lahko je dokazati, da nekaj obstaja, dokazati, da nečesa ni več, pa  je zelo težko. Naravovarstvenike skrbi nekaj, kar imenujemo 'Romeo zmota'. To se zgodi, kadar razglasimo neko vrsto za izumrlo, v resnici pa njeni pripadniki še živijo. Posledice tega so lahko da ni več sredstev za njeno varovanje in preučevanje, in morda je potem ravno to razlog, da dejansko izumre."

Strokovnjaki s področja biotske pestrosti se morajo boriti proti vzponu zanikanja izumiranja vrst je naslov članka, ki ga je napisal Alexander Lees. Pred leti, ko je sam hodil v šolo, se tej problematiki niso posvečali. Kako lahko danes dosežemo, da borbo zmagamo? Poleg posvečanja okoljskim problemom, je možen način tudi neposredno in argumentirano izpostavljanje posameznikov, ki ustvarjajo in predstavljajo zmote.

"Velik del izziva je izobraževanje oziroma osveščanje ljudi. To ne pomeni samo poučevanje študentov, pač pa tudi prisotnost na spletu, družbena omrežja so dober način, kako doseči veliko ljudi; pa tudi pisanje poljudnih člankov. Komuniciranje znanosti navzven ni in ne sme biti samo pisanje znanstvenih člankov in pričakovanje, da bodo drugi naredili vse ostalo. Seveda lahko 'zmagamo', a to bo zahtevalo napor, saj je treba odgovoriti na vse zmote in zavajanja. In to morajo storiti tisti ki problematiko razumejo. In tukaj govorim za vsa področja, ki jih pesti zanikovalski govor. To je izziv. Najti ljudi, ki imajo uvid in so hkrati sposobni zapustiti svoj mehurček. Ali pa jih izobraziti. Tudi pedagoško delo z otroki mora biti bolj neposredno. Če so ljudje sposobni prepoznati slabo logiko in slabo znanost in manipulacijo podatkov, potem je to že dober začetek."