Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Evoluciji in naravni selekciji smo zmešali štrene s tem, da danes večina naših potomcev preživi do starosti, ko lahko predajo naprej svoj genetski material.
Raziskujemo drzno misel: osnovna človeška anatomija in naši vedenjski vzorci so kar nekako obstali pred nekaj deset tisoč leti. Vse to pa daje vtis, da smo ljudje iz procesov naravne selekcije izstopili. "Evolucija in naravna selekcija sta v svojem bistvu genetika plus čas. In vse metode za njuno opazovanje se torej vrtijo okrog opazovanja genetskih različic – naj gre za koristne ali škodljive – ki se pojavljajo pogosteje, kot bi se, če bi bile zgolj naključne," razloži dr. Mark Thomas, profesor evolucijske genetike na University College v Londonu.
"Osnovni učinek naravne selekcije je to, da poveča pogostost določenih genetskih različic skozi čas; in sicer z večjo hitrostjo, kot bi to pričakovali, če bi bilo na delu golo naključje. In to je v osnovi tudi način, kako naravno selekcijo merimo."
Kako to, da se v našem DNA sploh pojavijo spremembe? Razlog zanje so mutacije. Genetski zapis človeške vrste obsega 3,2 milijardi baznih parov. Na generacijo se pojavi približno 30 mutacij, a ta številka je zanemarljiva. V daljšem časovnem obdobju se zgodijo spremembe v človeških spolnih celicah, nikakor pa ne v telesnih celicah. Mutacije so v resnici gonilo variabilnosti in sprememb, kar je edina stalnica. Tisto, kar nam je v zadnjih letih dala molekularna genetika je, dejstvo, da za dramatične spremembe ne potrebujemo nekega novega seta genov. Da se lahko zgodi sprememba, torej potrebujemo le manjšo spremembo v zaporedju človeških črk. Torej – Ali smo ljudje zaradi svojih tehnologije in kulture dejansko izstopili iz procesov naravne selekcije? Dr. Petra Golja, profesorica anatomije in evolucije človeka na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, se s tem nikakor ne strinja.
"Procesi, ki so poganjali evolucijo nekoč, so povsem isti kot tisti, ki poganjajo evolucijo danes. Nikakor ni nobenega razloga, zakaj bi ljudje izstopili iz tega procesa. Pomenilo bi, da smo zaustavili proces mutiranja našega dednega materiala. Do tega ni prišlo in do tega ne bo prišlo."
"Zamisel o tem, da se je evolucija za nas ustavila, je prisotna že 20 ali 30 let. Celo nekateri moji kolegi na mojem oddelku so to trditev zagovarjali. Zdi se mi, da so to utemeljevali s tem, da danes velika večina otrok preživi do odraslosti, medtem ko je v preteklosti odraslost doživel le manjši delež vseh otrok. Smrtnost otrok je bila v preteklosti izjemno visoka. Njihov argument je torej bil, da spremembe, ki omogočajo preživetje otrok do odraslosti, in so bile vedno glavno gonilo naravne selekcije, danes nimajo več posebne teže. Vendar ta argument pozablja, da je oblik naravne selekcije še veliko veliko več." – dr. Mark Thomas
Eden izmed primerov naravne selekcije je laktozna toleranca. V zadnjih osem ali deset tisoč letih so ljudje v zelo različnih skupnostih po vsem svetu razvili sposobnost presnavljanja mlečnega sladkorja, tudi v odraslosti. Pred deset tisoč leti tega ni zmogel noben odrasel človek. In tega ne zmore niti noben drug sesalec. Pri ljudeh pa danes tretjina odraslih zmore presnavljati mlečni sladkor. Znanstveniki ocenjujejo, da je vsako generacijo v odraslost preživelo pet odstotkov več ljudi s sposobnostjo presnove laktoze kot tistih brez nje. V čem pa se danes resnično razlikujemo od naših prednikov?
"Tisto, kar nas danes razlikuje od naših prednikov, je zunanji izgled. Nekoč je bila povprečna višina mladih odraslih moških 168 cm. Če pogledamo današnjo telesno višino, je okoli 180 cm. To je ogromna sprememba, ki se je zgodila v obdobju enega stoletja. V našem genetskem kodu se pravzaprav ni zgodilo nič, kar bi vplivalo na ta zunanji izgled." – dr. Petra Golja
681 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Evoluciji in naravni selekciji smo zmešali štrene s tem, da danes večina naših potomcev preživi do starosti, ko lahko predajo naprej svoj genetski material.
Raziskujemo drzno misel: osnovna človeška anatomija in naši vedenjski vzorci so kar nekako obstali pred nekaj deset tisoč leti. Vse to pa daje vtis, da smo ljudje iz procesov naravne selekcije izstopili. "Evolucija in naravna selekcija sta v svojem bistvu genetika plus čas. In vse metode za njuno opazovanje se torej vrtijo okrog opazovanja genetskih različic – naj gre za koristne ali škodljive – ki se pojavljajo pogosteje, kot bi se, če bi bile zgolj naključne," razloži dr. Mark Thomas, profesor evolucijske genetike na University College v Londonu.
"Osnovni učinek naravne selekcije je to, da poveča pogostost določenih genetskih različic skozi čas; in sicer z večjo hitrostjo, kot bi to pričakovali, če bi bilo na delu golo naključje. In to je v osnovi tudi način, kako naravno selekcijo merimo."
Kako to, da se v našem DNA sploh pojavijo spremembe? Razlog zanje so mutacije. Genetski zapis človeške vrste obsega 3,2 milijardi baznih parov. Na generacijo se pojavi približno 30 mutacij, a ta številka je zanemarljiva. V daljšem časovnem obdobju se zgodijo spremembe v človeških spolnih celicah, nikakor pa ne v telesnih celicah. Mutacije so v resnici gonilo variabilnosti in sprememb, kar je edina stalnica. Tisto, kar nam je v zadnjih letih dala molekularna genetika je, dejstvo, da za dramatične spremembe ne potrebujemo nekega novega seta genov. Da se lahko zgodi sprememba, torej potrebujemo le manjšo spremembo v zaporedju človeških črk. Torej – Ali smo ljudje zaradi svojih tehnologije in kulture dejansko izstopili iz procesov naravne selekcije? Dr. Petra Golja, profesorica anatomije in evolucije človeka na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, se s tem nikakor ne strinja.
"Procesi, ki so poganjali evolucijo nekoč, so povsem isti kot tisti, ki poganjajo evolucijo danes. Nikakor ni nobenega razloga, zakaj bi ljudje izstopili iz tega procesa. Pomenilo bi, da smo zaustavili proces mutiranja našega dednega materiala. Do tega ni prišlo in do tega ne bo prišlo."
"Zamisel o tem, da se je evolucija za nas ustavila, je prisotna že 20 ali 30 let. Celo nekateri moji kolegi na mojem oddelku so to trditev zagovarjali. Zdi se mi, da so to utemeljevali s tem, da danes velika večina otrok preživi do odraslosti, medtem ko je v preteklosti odraslost doživel le manjši delež vseh otrok. Smrtnost otrok je bila v preteklosti izjemno visoka. Njihov argument je torej bil, da spremembe, ki omogočajo preživetje otrok do odraslosti, in so bile vedno glavno gonilo naravne selekcije, danes nimajo več posebne teže. Vendar ta argument pozablja, da je oblik naravne selekcije še veliko veliko več." – dr. Mark Thomas
Eden izmed primerov naravne selekcije je laktozna toleranca. V zadnjih osem ali deset tisoč letih so ljudje v zelo različnih skupnostih po vsem svetu razvili sposobnost presnavljanja mlečnega sladkorja, tudi v odraslosti. Pred deset tisoč leti tega ni zmogel noben odrasel človek. In tega ne zmore niti noben drug sesalec. Pri ljudeh pa danes tretjina odraslih zmore presnavljati mlečni sladkor. Znanstveniki ocenjujejo, da je vsako generacijo v odraslost preživelo pet odstotkov več ljudi s sposobnostjo presnove laktoze kot tistih brez nje. V čem pa se danes resnično razlikujemo od naših prednikov?
"Tisto, kar nas danes razlikuje od naših prednikov, je zunanji izgled. Nekoč je bila povprečna višina mladih odraslih moških 168 cm. Če pogledamo današnjo telesno višino, je okoli 180 cm. To je ogromna sprememba, ki se je zgodila v obdobju enega stoletja. V našem genetskem kodu se pravzaprav ni zgodilo nič, kar bi vplivalo na ta zunanji izgled." – dr. Petra Golja
Že vrsto let smo priča spreminjanju središč mest, ki se predvsem kaže v načrtnem spreminjanju prebivalstva središč iz nižjega v višje sloje. To se načrtno dogaja v Ljubljani, temu pa se ne morejo izogniti niti obalna mesta. Tam gre predvsem za prilagajanje ponudbe izključno turistom ali pa celo, da se stanovanja v historičnih delih mest prodajajo tako imenovanim vikendašem, kar pomeni, da je poleti predvsem na obalnih predelih velika obremenitev, pozimi pa so to mesta duhov. Eno takšnih primerov je mesto Piran - na vseprisotnost turistične gentrifikacije so nas opozorili dijaki gimnazije z italijanskim učnim jezikom Antonia Seme v Portorožu, zato se je Frekvenca X tokrat odpravila na terensko debato na Obalo.
V sodelovanju z oddajo Možgani na dlani raziskujemo zakaj in kako kletvice nastanejo, kaj se dogaja v možganih, kakšna je moč preklinjanja, zakaj je lahko tudi koristno, pa tudi kdaj so kletvice posledica bolezenskega stanja.
Hitro se "prilepijo" na naše možgane in že kot otrokom nam dajo vedeti, da preklinjanje res ni lepo! Psovke, zmerljivke in kletvice vseh vrst imajo močno vlogo v družbi, lahko izražajo različna emotivna stanja in seveda lahko globoko ranijo in prizadanejo. Nam lahko kletvice tudi pomagajo? Kakšen je njihov analgetski učinek, zakaj nosijo v sebi takšno moč in kaj se z možgani dogaja takrat, ko preklinjamo, ne da bi želeli? V posluh ponujamo prav posebno epizodo oddaje Možgani na dlani, ki sta jo ob Tednu možganov pripravila Luka Hvalc (Val202) in Mojca Delač (Prvi). Frekvenca X in Možgani na dlani družno o besedah, ki niso samo odraz dandanašnje družbe. Je bilo v Trubarjevih časih kaj drugače? Preverimo!
Globalno segrevanje povzroči, da človeka pred mikroorganizmi ne ščiti več telesna temperatura. To izkoristijo glive iz rodu cordyceps. Človeka okužijo, nad njim prevzamejo nadzor in ga spremenijo v krvoločnega zombija, ki okužbo širi z grizenjem.
Februar je na znanstvenem področju prinesel kar nekaj novih prebojev in zanimivih znanstvenih tem. V pregledu najkrajšega meseca se v Frekvenci X sprašujemo o prvih znanstvenih dognanjih, do katerih smo prišli po pol leta opazovanja vesolja z vesoljskim teleskopom James Webb, o povečani aktivnosti Sonca, nepričakovano javno izpostavljenih vremenskih balonih in rekordno majhnem obsegu antarktičnega ledu. Ob pregledu ostalih novic pa se sprašujemo tudi, kako je možno, da so polarni sij lahko februarja opazovali tudi v Franciji?
Najbrž ga ni, ki ga ne bi posnetki iz popotresne Turčije pustili brezbrižnega, še bolj tesnobno nam je najbrž ob misli, skozi kaj morajo preživeli po potresu zdaj, ko so cele regije praktično v razsulu. Ko narava pokaže svojo moč, se šele zavemo, kako šibki smo. Temu sledi vprašanje, ali smo res storili vse, da se pred najhujšimi posledicami zavarujemo? V Turčiji je odgovor jasen: ne. In enak bi bil, če bi si podobno vprašanje zastavili v Sloveniji. Kaj pomeni, da te strese magnituda 7,8 in kaj bi rušilen potres povzročil pri nas? Kako strogi so potresni standardi za potresno projektiranje pri nas in v Evropi?
V znamenju kulturnega praznika raziskujemo, če lahko med poezijo in znanostjo narišemo vzporednice. Na prvi pogled se zdi, da ne. Poezija govori o občutkih, znanost pa so trdna dejstva. A vendar skupaj, z ramo ob rami, delujeta vse od antike pa do danes, ko računalniško generirane pesmi piše gospa umetna inteligenca. Kako se je preplet obeh ved spreminjal skozi čas, kaj so bile teme, ki jih je poezija o znanosti in z znanostjo najpogosteje tematizirala?
Kaj skupnega imajo nemški filozof in radijski mislec Walter Benjamin ter hrvaška scenaristka Pavlica Bajsić Brazzoduro in njena hči?
Znanstveniki že desetletja neuspešno iščejo zdravilo zoper Alzheimerjevo bolezen. Vse do januarja letos, ko so odobrili prvo zdravilo, ki - sodeč po kliničnih študijah - upočasni napredovanje te bolezni. Kako deluje novo zdravilo, ki bi morda lahko prineslo drobno za spopadanje s to boleznijo, in zakaj pravi vzrok Alzheimerjeve bolezni po vseh letih raziskav še vedno ni znan?
V svetu okoli nas je pravi vrvež: na vseh mogočih zvočnih frekvencah, elektromagnetnih silnicah, barvnih spektrih, vibracijskih ritmih, kemičnih pošiljkah …
Sprehodimo se po odkritjih in dosežkih v znanosti v iztekajočem se mesecu, Frekvenca X ponuja raznoliko bero aktualnih raziskav - od jedrske fuzije, do masnega spektrometra, od plastike v morju do sezone okužb z respiratornimi virusi. Novinarjema Maji Stepančič in Luki Hvalcu se je v studiu pridružila gostujoča urednica oddaje, virologinja Katarina Prosenc Trilar.
V prvem delu aktualne serije Frekvence X smo potovali vase, v svoje spomine, svoje notranje vesolje zvokov. Tokrat pa raziščemo vse tisto, kar nismo mi - paleto svetov, ki zvenijo, tudi če jih ne slišimo.
Po navdihu projekta Večer zvokov finskega nacionalnega radia v dvodelni seriji raziskujemo zvočni spomin.
Didier Queloz je profesor fizike na Univerzi v Cambridgeu in na ženevski univerzi. Leta 2019 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko za "odkritje eksoplaneta, ki kroži okoli soncu podobne zvezde". V intervjuju za Val 202 se je spomnil časov sredi 90. let, ko je odkritju o najdenem planetu verjel le on sam. Danes pa – kako povedno – v tej veji fizike deluje več tisoč raziskovalcev, obeta celo, da preseže samo mater astrofiziko. 56-letni Švicar je jasen in neizprosno odkrit o neumnosti razpredanj o potovanju na oddaljene svetove, saj moramo najprej poskrbeti za naš planet. Da je Zemlja edini dom, ki ga imamo, in da smo bili ustvarjeni zanj in na njem, pa tudi o tem, da je Elon Musk norec.
Tudi v Frekvenci bomo primaknili piko letošnjemu letu, a revizije se ne lotevamo sami, ampak ob pomoči nekaterih letošnjih Zoisovih in Puhovih nagrajencev. Tako boste lahko slišali, kakšni raziskovalni uspehi so njim prinesli to prestižno nacionalno priznanje v znanosti in kaj je po njihovem zaznamovalo globalno znanstveno leto. Pregled je ob njihovi pomoči pripravila Maja Ratej.
Osemmilijardti človek se je letos rodil v Dominikanski republiki, sedemmilijardti leta 2011 v Bangladešu, danes 23-letni Sarajevčan Adnan Mević je bil leta 1999 šestmilijardti človek na svetu, leta 1986 pa so za petmilijardtega Zemljana proglasili v Zagrebu rojenega Mateja Gasparja. Različne institucije poskušajo čim natančneje izračunati dan, ko naj bi število prebivalcev sveta doseglo okroglo mejo, a to so le ocene, ki se med seboj razlikujejo.
Prilagajanje na podnebne spremembe, skrb za zdravo okolje in kakovost javnih storitev ter učinkovito spopadanje z epidemijo so cilji, glede katerih bi morala vsaka zrela skupnost najti soglasje. Toda stanje javne razprave je tudi na teh področjih zelo polarizirano in daleč od konstruktivne izmenjave argumentov in iskanja soglasja. Zakaj je družba tako ideološka polarizirana in zakaj je to škodljivo? Kakšna je odgovornost medijev in resnična moč družabnih omrežij? Kdaj je lahko polarizacija tudi koristna? Sogovorniki: novinar in proučevalec polarizacije Kurt Strand, politolog in sociolog Luca Versteegen in filozof Sašo Dolenc.
November je prinesel podnebno konferenco COP, na kateri je veliko pomembnih tem ostalo v ozadju, vseeno pa smo videli tudi določene premike. Začeli smo razmišljati o tem, kako bi ukinili prestopne sekunde, Nasa je proti Luni poslala najmočnejšo raketo doslej, število Zemljanov je doseglo osem milijard, v Sloveniji pa smo pridobili projekt na razpisu Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) za raziskovalce, ki začenjajo svojo samostojno raziskovalno kariero. Pregledamo najbolj izstopajočo ponudbo znanstvenega čtiva na knjižnih sejmih, ob tednu Univerze v Ljubljani pa poudarimo najnovejše raziskovalne dosežke.
Napovedovanje tridimenzionalnih oblik proteinov je pomembno za načrtovanje novih zdravil, poznavanje življenjskih procesov in bolezni. Če se je na tem področju napredek dogajal počasi, pa v zadnjih štirih letih strukturna biologija doživlja ponovni razcvet. Pojavila se je namreč umetna inteligenca, ki je napovedala oblike 200 milijonov proteinov. To se še ni zgodilo. Alpha Fold 2 je revolucionarni algoritem, brez katerega si raziskovalci ne predstavljajo več svojega dela. Eksperimentalno določevanje strukture je namreč zelo zahtevno in drago opravilo, Alpha Fold 2 pa lahko iz zaporedja aminokislin napove oziroma ugane 3D strukturo proteina. Kaj so nevronske mreže in kaj imajo skupnega z človeškimi nevroni, kako deluje umetna inteligenca in zakaj je tako pomembna pri raziskovanju na področju proteinov, pa v sklepni epizodi serije Proteini, gradniki življenja.
Proteini so gradniki našega življenja, zaradi njih lahko dihamo, mislimo, hodimo … V prvi epizodi serije smo odkrivali, zakaj je sploh pomembno, da poznamo njihovo tridimenzionalno obliko. S tem znanjem lahko namreč bolje razumemo procese življenja, imamo vpogled v številne bolezni, hkrati pa je to podlaga za načrtovanje novih zdravil. V drugi epizodi tridelne serije Proteini, gradniki življenja se spoznamo z načinom za določanje tridimenzionalne oblike molekul - s krioelektronsko mikroskopijo. Obiščemo tudi laboratorij na Kemijskem inštitutu, kjer stoji edini tak mikroskop v Sloveniji in pokličemo Nobelovega nagrajenca Joachima Franka, ki je leta 2017 prejel tretjino nagrade za razvoj na področju krioelektronske mikroskopije. Pa še to: na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje so nam natisnili model 3D-proteina, več o njegovi obliki pove prof. Metod Frlic, predstojnik oddelka za kiparstvo.
Neveljaven email naslov