Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z bravuroznimi verzi, več deset tisočimi, urejenimi v pomensko smiselne speve, je pesnik ustvaril podobo mikrokozmosa, ki se razrašča v makrokozmos.
Boris A. Novak upravičeno slovi kot mojster pesemskih oblik, z epom v treh knjigah Vrata nepovrata pa je prekosil samega sebe. Ustvaril je literarno delo, kot ga doslej nismo imeli v slovenski književnosti in kot so redka v svetovni. Z bravuroznimi verzi, več deset tisočimi, urejenimi v pomensko smiselne speve, je pesnik ustvaril podobo mikrokozmosa, ki se razrašča v makrokozmos, in tako rešil pozabe ne le svoje bližnje, ampak tudi svet minulih let, desetletij in več. Z izidom tretje knjige epa z naslovom Bivališča duš je pesnik sklenil svoj opus magnum. Več o Bivališčih duš in epu Vrata nepovrata je Prešernov nagrajenec povedal v pogovoru z Markom Goljo; pogovor je bil prvič na programu Ars 23. oktobra lani v živo v oddaji Ars humana, tokrat pa ga bomo predvajali nekoliko okrajšanega.
1083 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Z bravuroznimi verzi, več deset tisočimi, urejenimi v pomensko smiselne speve, je pesnik ustvaril podobo mikrokozmosa, ki se razrašča v makrokozmos.
Boris A. Novak upravičeno slovi kot mojster pesemskih oblik, z epom v treh knjigah Vrata nepovrata pa je prekosil samega sebe. Ustvaril je literarno delo, kot ga doslej nismo imeli v slovenski književnosti in kot so redka v svetovni. Z bravuroznimi verzi, več deset tisočimi, urejenimi v pomensko smiselne speve, je pesnik ustvaril podobo mikrokozmosa, ki se razrašča v makrokozmos, in tako rešil pozabe ne le svoje bližnje, ampak tudi svet minulih let, desetletij in več. Z izidom tretje knjige epa z naslovom Bivališča duš je pesnik sklenil svoj opus magnum. Več o Bivališčih duš in epu Vrata nepovrata je Prešernov nagrajenec povedal v pogovoru z Markom Goljo; pogovor je bil prvič na programu Ars 23. oktobra lani v živo v oddaji Ars humana, tokrat pa ga bomo predvajali nekoliko okrajšanega.
Letos mineva 40 let od zmage islamske revolucije v Iranu. V zgodovini sicer ne manjka primerov, ko vseljudski protesti, ko množične ulične demonstracije odnesejo eno vlado in prinesejo oziroma ustoličijo drugo, a tu in tam – nikakor ne prav pogosto – se primeri, da takega prevrata kratko malo ne moremo označiti za le še enega v vrsti mnogih. Tu in tam se namreč primeri, da ideološke, družbeno-politične ali geostrateške implikacije takega prevrata začnejo odločno in daljnosežno presegati meje države, v kateri je do same spremembe oblasti prišlo. Tako je bilo, kakor vemo, s francosko revolucijo, tako je bilo z oktobrsko, v zadnjem času pa vse več zgodovinarjev v ta niz umešča tudi iransko revolucijo. Kaj se je torej leta 1979 zgodilo v deželi med Kaspijskim jezerom in Perzijskim zalivom? Zakaj je do revolucionarnega vrenja sploh prišlo, kako se je revolucija odvijala in čemu je režim šaha Mohameda Reze Pahlavija ni zmogel obrzdati? Je bilo v mesecih po šahovem padcu oblikovanje teokratske islamske republike pod vrhovnim vodstvom ajatole Homeinija neizogibno? In seveda: zakaj islamske revolucije ne gre reducirati na raven poglavja iranske zgodovine, temveč je v njej navsezadnje treba videti dogodek svetovno-zgodovinskega pomena? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili izvrstnega poznavalca Bližnjega vzhoda, politologa in predavatelja na Katedri za politologijo, sociologijo, komunikacije, etiko in kulturologijo v managementu pri Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primoža Šterbenca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Public_Domain_Photography (Pixabay)
Še do konca tega tedna se lahko udeležite dogodkov že 25. mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk, ki letos v ospredje postavlja Her-story oziroma žensko zgodovino. Organizatorke si prizadevajo osvetliti tisti del ženske zgodbe, ki je bila pozabljena ali zatrta. Kajti če te zgodovine ne izkopljemo iz pozabe, hitro prevlada vtis, da žensk, ki bi bile aktivne na katerem koli področju življenja, tako in tako ni. Martina Černe je v oddajo povabila umetniško vodjo festivala Mesto žensk Tejo Reba in sodelavko festivala Teo Hvala. foto: Goran Dekleva
Internet stvari, povezane avtonomne naprave, govorni asistenti, biometrija – z umetno inteligenco in strojnim učenjem se odpirajo vrata v nov svet. Tako kot vedno pa tehnološke novosti s seboj prinesejo tudi nove oblike zlorab tehnologije. Kako jih preprečiti, da zavarujemo posameznika, družbo, planet in demokracijo? Ob začetku meseca kibernetske varnosti se sprašujemo, ali bi morali razmišljati o regulaciji razvoja? Na kakšen način? Ali je omejevanje tehnologije in algoritmizacije tudi omejevanje napredka? Ali pa je ravno nasprotno, za napredek človeštva ključno omejevanje tehnologij? Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: ambasadorka evropskega tedna programiranja Katja Koren Ošljak, vodja nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost SI-CERT Gorazd Božič in namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič.
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da slovenski arhitekt Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi bo na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. V tokratni oddaji pa se nam bodo v studiu pridružili veliki Plečnikovi poznavalci: Ana Porok, kustosinja razstave in Plečnikove hiše, dr. Peter Krečič ter dr. Tomaž Jurca. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
»Potem so naši divjali skozi celotno mesto, plenili zlato in srebro, konje in mule in hiše polne vseh dobrin. Vsi so namreč prišli veseli, jokali so zaradi velikega veselja, da bi molili na grobu našega Odrešenika Jezusa in izpolnili svojo zaobljubo. Naslednje jutro so se previdno povzpeli na streho templja in napadli Saracene, moške in ženske in jih obglavili z golimi meči.« Takole, z besedami, v katerih se za današnjega bralca na težko razumljiv način prepletata barbarska okrutnost in vznesena pobožnost, je avtor–očividec, čigar ime je zgodovina sicer pozabila, popisal dogajanje v Jeruzalemu, ko je udeležencem prve križarske vojne po dobrih treh letih na pohodu julija leta 1099 naposled uspelo doseči svoj veliki cilj in zavzeti sveto mesto treh velikih monoteističnih religij. In čeprav so ti dogodki od nas zdaj oddaljeni že 920 let, ni mogoče reči, da so pozabljeni – vprašanje, kdo je pred slabim tisočletjem storil kaj v Mali Aziji, na levantinski obali in nazadnje v Sveti deželi, pač buri domišljijo številnih muslimanov in kristjanov še danes in pomaga poglabljati geopolitične in ideološke ločnice sodobnega sveta. Če si torej čas križarskih vojn nasploh in prve križarske vojne posebej zasluži našo resno pozornost, preprosto ne smemo spregledati enega ključnih zgodovinskih virov za njegovo preučevanje. To je anonimno besedilo Dejanja Frankov in drugih na poti v Jeruzalem, ki ga je pred nedavnim prevedel, mu pripisal spremno študijo in pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete objavil zgodovinar dr. Milan Lovenjak. Zakaj je ta kronika prve križarske vojne kratko malo nepogrešljiva za razumevanje tedanjega dogajanja in kako skozi njeno prizmo lahko razumemo protislovna dejanja zahodnih kristjanov na vzhodni sredozemski obali, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Lovenjaka, sicer predavatelja na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: bitka pri Dorileju, ki so jo križarji bojevali proti Turkom Seldžukom 1. julija 1097; upodobitev iz 14. stoletja (Wikipedia - javna last)
Slovenski zdravniki letno napišejo že več kot sedemnajst milijonov receptov. Narašča tudi število ljudi, ki vsakodnevno jemljejo deset ali več zdravil hkrati. Zdravljenje, ki zahteva toliko zdravil hkrati, strokovnjaki govorijo o polifarmaciji, pa ima številne negativne posledice. Kako nevarna je polifarmacija? Kdaj nevarnost premaga dobrobit? Kdo je najbolj ogrožen? Kako polifarmacijo poganjajo interesi farmacevtske industrije? V oddaji Glasovi svetov izpostavljamo problematiko polifarmacije. Temo so nedavno osvetlile strokovnjakinje: Alenka Kovačič (Splošna bolnišnica Murska Sobota), Metoda Lipnik Štangelj (Medicinska fakulteta Ljubljana), Mojca Kržan (Medicinska fakulteta Ljubljana), Mojca Kerec Kos (Fakulteta za farmacijo Ljubljana) in Nena Kopčaver Guček (Zdravstveni dom Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Kônc. Foto: qimoni/ pixabay
Ob svetovnem dnevu spolnega zdravja bomo predstavili rezultate najnovejše raziskave o spolnem vedenju srednješolk in srednješolcev. Glede na to, da v naših šolah ni sistematične in celovite spolne vzgoje, ki zvišuje starost pri prvem spolnem odnosu, zmanjšuje število spolno prenosljivih okužb, splavov in neželenih nosečnosti, mladi pa poročajo o bolj zadovoljujoči spolnosti, nas bo zanimalo, kakšna so stališča do spolnosti in ljubezenskih razmerij ter kakšne so izkušnje slovenskih najstnic in najstnikov. Bi nas moralo skrbeti? Odgovori v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: pixabay
Vegetarijanski in veganski način prehranjevanja v zadnjem času dviguje precej prahu. Kljub številnim raziskavam, da veganstvo izboljšuje splošno počutje in zdravje človeka, da ljudje s tem načinom življenja manj škodujejo okolju in imajo bolj etičen odnos do živali, nekateri takšen način življenja še vedno dojemajo kot nevaren. Več o okoljskih, etičnih in zdravstvenih razlogih za prehod na prehrano rastlinskega izvora, boste slišali v tokratni oddaji Glasovi svetov. Oddaja je bila pred časom že predvajana na prvem programu. Pogovarjali smo se z antropologinjo dr. Katerino Vidner Ferkov, literarno kritičarko, zagovornico veganstva Anjo Radaljac in filozofom dr. Igorjem Pribcem.
Mesec avgust se je že prevesil v drugo polovico. Ulice so spet bolj živahne, v elektronski pošti je vedno več službenih obvestil. Za marsikoga so prosti dnevi in dopust le še lep spomin. Življenje se vrača v stare tirnice in tudi skrbi ter vprašanje, kako bomo zmogli vsakodnevne obveznosti. Mnogi poznajo rešitev – ta je v čuječnosti. Z njo se v želji po učinkovitem spoprijemanju s stresom in po osebnostni rasti spoznava vedno več ljudi. Podrobneje pa v ponovitvi oddaje Glasovi svetov. Čuječnost sta predstavili psihologinja Maja Bajt in zdravnica Tjaša Šubic. Obe vodita tečaje, predavanja in delavnice; čuječnost živita tudi v osebnem življenju. K poslušanju vabi Iztok Konc. Foto: JillWellington/ Pixabay
Če drži, kakor nas učijo v šoli, da je namreč politični, družbeni, gospodarski in kulturni razvoj Prekmurja vse od 11. stoletja, ko so Madžari v Panonski nižini ustanovili kraljestvo in vanj vključili tudi našo najbolj severovzhodno pokrajino, potekal precej drugače od tistega v osrednjih slovenskih deželah, tedaj se najbrž lahko vprašamo, kako in v kakšnih okoliščinah se je tam od srede 19. stoletja naprej širila slovenska narodna ideja? Kaj vse se je moralo zgoditi, da je po koncu prve svetovne vojne sploh lahko prišlo do združitve prekmurskih Slovencev z matico? Kolikšen je bil kulturni šok, ki je pretresel Prekmurce, ko so se pred stoletjem naposled znašli pod isto streho s svojimi rojaki na desnem bregu Mure? In ne nazadnje: kako se partikularna prekmurska zgodovinska izkušnja danes vpisuje v naš kolektivni zgodovinski spomin? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili Metko Fujs, zgodovinarko, dolgoletno direktorico Pomurskega muzeja Murska Sobota in letošnjo prejemnico Valvasorjeve nagrade za življenjsko delo, ki jo podeljuje Slovensko muzejsko društvo. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Rotunda oziroma cerkev sv. Nikolaja iz 13. stol. v Selu na Goričkem (Goran Dekleva)
»Bilo je res grozljivo, bobnelo in grmelo je pod nami,« so bo potresu v Brežicah leta 1917 zapisali v tedanjih časopisih. To je bil najmočnejši potres v 20. stoletju z žariščem v Sloveniji, več pa v oddaji Glasovi svetov.
Ko je konec januarja 1933 predsednik Hindenburg na položaj kanclerja imenoval Adolfa Hitlerja, je Nemčija sicer bila država v globoki politični, družbeni in ekonomski krizi, a je vseeno še imela ustavo, ki je varovala temeljne človekove pravice, še je imela zakone, neodvisno sodstvo, lokalno samoupravo, apolitični birokratski aparat in neodvisne sindikate, še je poznala medijsko svobodo, svobodo verskega življenja in svobodo političnega udejstvovanja. Civilna družba je še živela. Mesec dni pozneje je ustavo de facto nadomestila Uredba za zaščito naroda, ki je v senci požiga poslopja Reichstaga uvedla obsedno stanje. Do poletja 1933 so bili nato sindikati ukinjeni, politične stranke – z izjemo NSDAP, kajpada – prepovedane, neodvisni mediji zatrti, prostovoljne civilnodružbene organizacije od lovskih zvez do pevskih društev pa so bodisi morale sprejeti nacistično nadzor bodisi so se bile prisiljene samorazpustiti. Preganjanje resničnih, potencialnih pa tudi le namišljenih nasprotnikov režima je bilo v polnem zagonu, državni upravni aparat je bil podrejen nacistični stranki, Judje so bili izločeni iz javnega življenja. Kako je to mogoče? Kako je mogoče v vsega pol leta razgraditi celoten pravni okvir, znotraj katerega poteka življenje v moderni družbi, in ga nadomestiti s totalitarno diktaturo? Kako je mogoče, da druge politične stranke, pa katoliška in različne protestantske cerkve, vojska in predvsem sodstvo ob vsem tem stojijo pasivno ob strani? In kako je mogoče, da v tako organizirani državi realno obstoječe stanje brezzakonja vendar ne izzove vsesplošnega družbenega kaosa? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Pri iskanju odgovorov smo sledili velikemu nemškemu politologu judovskega rodu, Ernstu Fraenklu, čigar ključno delo o nacistični diktaturi, Dvojna država, je pred nedavnim izšlo pri Založbi /*cf. Do kakšnih odgovorov je v svoji analizi pravnega sistema, kakršen se je v Nemčiji vzpostavil pod Hitlerjem, Fraenkel navsezadnje prišel – in to že v tridesetih letih prejšnjega stoletja –, nam je pomagala razumeti politologinja dr. Vlasta Jalušič, ki je slovenski izdaji Dvojne države pripisala bogato spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ruševine poslopja Narodnega sodišča, ki je delovalo zunaj okvira normativne nemške zakonodaje in je bilo med 1934 in 1945 zadolženo za obravnavo “političnih prestopkov” (Carl Weinrother /Wikimedia Commons z dovoljenjem Nemškega zveznega arhiva/)
Pred časom je presenetila novica, da so znanstveniki našli 512 let starega grendlandskega morskega psa in s tem najstarejšega, živečega seveda, vretenčarja na svetu. Znani so tudi podatki o najstarejših drevesih na svetu kot so več kot 3500 let stara cipresa, ki raste v Čilu in pa dolgoživi bor iz Kalifornije, ki ima kar 4850 let. Osupljivo je, kako dolgoživi so. Zato nas bo v današnji oddaji zanimalo, kaj je tisto, zaradi česar nekatere živalske in rastlinske vrste doživijo metuzalemsko starost. Z nami so gostje, strokovnjaki: dr. Janko Božič, izredni profesor za področje etologije na Univerzi v Ljubljani, Biotehniški fakulteti, Oddelku za biologijo, dr. Robert Brus, dendrolog, redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na oddelku za gozdove in Petra Hrovatin, biologinja, tudi pedagoginja in vodnica iz ljubljanskega ZOO-ja. Avtorica oddaje je Liana Burši
Globalizacija je beseda, ki se je v zadnjih desetletjih čvrsto usidrala v sodobnem besednjaku. Na krilih razvoja komunikacijskih storitev ter napredka v logistiki in transportu, so sodobne družbe in njihove ekonomije vedno tesneje povezane, vedno bolj soodvisne. Razdalje niso ovira. Če je nekje nekaj ceneje, če so stroški dela nižji, zaščita okolja ohlapnejša ali je celo ni, bodo transnacionalne korporacije našle način, da ugodno cenovno bilanco izkoristijo v svoj prid. In s svojo fleksibilnostjo ter vplivom lahko korporacije danes uspešno prisilijo države, da jim v zameno za nova delovna mesta ponudijo subvencije, odpišejo ali zmanjšajo davke in jim gredo po potrebi tudi s predpisi na roke. V globaliziranem svetu vsakdo konkurira vsakomur. Slovenski delavec kitajskemu, indijski informatik ameriškemu. Tekma proti dnu se pogosto imenuje tovrstno globalno konkuriranje, kjer potreba po vse nižjih stroških dela klesti socialno zaščito v deželah, kjer so si jo delavci v preteklosti že izborili. V globaliziranem svetu si delavskih pravic menda ne moremo več privoščiti oz. si jih lahko – še nekaj časa vsaj in do določene mere – v bolj premožnih državah. Opozarjanje, da sodelujemo v tekmi proti dnu, skuša večinoma sicer izpostaviti ravno nevarnosti, ki jih sprejemanje logike globalnega konkuriranja z najnižjo ceno prinaša s seboj. Da bomo na koncu vsi z mizernimi plačami brez socialne zaščite živeli v opustošenem okolju. In vedno je ob tem opozarjanju prisoten poziv, da na tekmo proti dnu ne smemo pristati. S čimer se najverjetneje lahko strinjamo. Tudi najnovejši pojavi populizma in izolacionizma, poudarjanje nacionalnih držav in gospodarstev ter zapiranje meja lahko razumemo kot odziv na globalizacijo, kot odpor do nevarnosti, ki jih globaliziran svet predstavlja za posameznike in posameznice, katerih lokalne skupnosti propadajo, ker so se delovna mesta odselila drugam. Toda kaj, če ima problem še kako plast več? Morda je del problema tudi sama zgodba, ki jo koncept tekme proti dnu ustvarja. Čeprav je zavita v opozorilo, se vendarle uveljavlja ne kot srž problema, ki ga lahko zgrabimo, ampak kot edina možna realnost, edini možni razplet. Da bolj kot opozarjanju na problem služi ustvarjanju občutka nemoči je že v knjigi Delavska moč, delavska gibanja in globalizacija od leta 1870 dokazovala ameriška sociologinja Beverly Silver z univerze Johns Hopkins. V slovenskem prevodu Polone Petek je knjiga zdaj izšla pri založbi *cf. Premislekom, ki jih prenaša in še prav posebej vprašanju, kako nemočni smo torej posamezniki in posameznice oziroma delavci in delavke pa tudi posamezne države v primežu zahtev transnacionalnega in zato zelo mobilnega kapitala, smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov s sociologinjo in ekonomistko dr. Ano Podvršič, pridruženo raziskovalko Centra za ekonomske študije Univerze Pariz 13, ki je knjigi napisala spremno besedo.
Letos praznujemo sto let volilne pravice Američank. Čeprav bi pričakovali, da bo enakopravnost danes dosežena in zagotovljena, aktualna situacija ni spodbudna. Priče smo poskusom ponovne retradicionalizacije družbe, pojavljajo se težnje po odvzemanju že priborjenih pravic in položaj žensk se v nekaterih pogledih izrazito slabša. O vzrokih in posledicah aktualnega globalnega dogajanja v zvezi s pravicami žensk bomo spregovorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Oddaja je bila pred časom že predvajana na prvem programu. Naše sogovornice so bile dekanja Fakultete za socialno delo dr. Vesna Leskošek, sociologinja dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete in politologinja in raziskovalka Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov.
Po koncu druge svetovne vojne so slovenski komunisti, kot vemo, odločno, hitro in učinkovito prevzeli vajeti oblasti v svoje roke. Če se sprašujemo, kako natanko je potekala vzpostavitev diktature, tedaj menda ni težko ugotoviti, da so v tem kontekstu pomembno vlogo igrale tajna policija, vojska in medijska cenzura, spregledati pa ni mogoče niti spretnega sklicevanja na pomen in dosežke partizanstva. In vendar – tudi to danes vemo – še zdaleč niso prepričali vseh in tu in tam se je v našem javnem prostoru moglo celo slišati kako kritično pripombo, kako odklonilno mnenje o povojni družbeno-politični ureditvi. Med najbolj znanimi oziroma eksponiranimi nasprotniki slovenskega realno obstoječega socializma so – vsaj v prvih dveh desetletjih po osvoboditvi – bržčas bili Črtomir Nagode in Anton Vovk, Edvard Kocbek in Jože Pučnik. Toda: s kakšnih stališč so ti ljudje komunistično oblast navsezadnje kritizirali? Kako so si predstavljali, da bi lahko položaj spremenili? So se v svojih načelnih, svetovnonazorskih pogledih sploh ujemali? So nemara delili mnenje, kako bi bilo najpametneje ravnati, da bi daljnosežno vplivali na slovensko javnost? Kolikšno nevarnost so, navsezadnje, dejansko predstavljali za režimske strukture in kako so se v vrhu slovenske oblasti soočili z izzivom, ki so ga ti nosilci oporečniške, opozicijske misli predstavljali? – To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem nam je pomagal zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Aleš Gabrič, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi izdal knjigo V senci politike, intrigantno historiografsko študijo o opoziciji komunistični oblasti v Sloveniji po letu 1945. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Nagodetov proces; obtoženci med branjem obtožnice poleti 1947 (Wikipedia; javna last)
Iz leta v leto so fotografije in posnetki, ki prihajajo iz najhladnejših krajev planeta, bolj nazorni in presunljivi. Iz leta v leto padajo rekordi, led se topi, tanjša in izginja vse hitreje. V zadnjih štiridesetih letih, kar si lahko s sateliti ogledujemo zemljo, se je na Arktiki površina ledu zmanjšala za 40 odstotkov, led se je tudi močno stanjšal, v tem času je tako izginilo že 70 odstotkov vsega arktičnega ledu. Toda hitrost njegovega izginjanja se prav v zadnjih letih naglo povečuje. Rekordno je tako rekoč že vsako leto in tudi letos ni nič drugače. Obseg ledu na Arktiki je rekordno nizek, polovica ledu na grenlandski ledeni plošči se topi, kot je med drugim nazorno pokazala nedavna fotografija pasje vprege, ki vleče sani kot po morju, saj je na ledenem pokrovu že več centimetrov vode. Nič bolje se ne godi drugim območjem nekdaj večnega ledu. Led pospešeno izginja tudi z najvišjih gorskih verig. Ledeniki na Himalaji zdaj vsako leto izgubijo 8 milijard ton ledu, še enkrat več kot pred letom 2000. Tako je po ocenah usoda ene tretjine vseh himalajskih ledenikov že zapečatena, brez dejanskih ukrepov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, pa bosta do konca stoletja izginili kar dve tretjini ledenikov najvišjega svetovnega gorstva. In zgodba z izpusti se je ravnokar močno zakomplicirala. 70 let prej, kot so napovedovali modeli, se je začel tajati permafrost, trajno zmrznjena tla, v katerih so ujete velike količine metana, plina, ki ima mnogo močnejši toplogredni učinek kot ogljikov dioksid. Zato se začetek tajanja permafrosta pogosto razume tudi kot točka preloma, ki napoveduje močan pospešek segrevanju planeta in podnebnim spremembam. Smo torej že globoko sredi viharja, medtem ko se pogovarjamo o tem, da nevihte šele prihajajo? Po sledeh hitro izginjajočega ledu smo se v Glasovih svetov odpravili z gostoma, klimatologoma prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj z ljubljanske biotehniške fakultete in Gregorjem Vertačnikom z Agencije za okolje. Foto: Pixabay/Jay Mantri
Rim; sredina tretjega stoletja. Zgodovinopisje to obdobje označuje kot čas hude politične in ekonomske krize. Družbeno-politični in upravni sistem, ki ga je ob začetku našega štetja vzpostavil cesar Avgust, je kratko malo razpadel. V vsega 50 letih se je na prestolu zvrstilo več kot 20 cesarjev, ki se – bolj generali kakor prekanjeni politiki ali vešči administratorji – nikakor niso znali soočiti s sredobežnimi silami, ki so gnale cesarstvo narazen, to je: z upori v vojski, upori na podeželju, barbarskimi vdori, padanjem vrednosti denarja, krčenjem rimskega gospodarstva. Morda ni presenetljivo, da se je v teh razmerah tudi duhovno in intelektualno življenje v rimskem cesarstvu v pomembni meri začelo obračati stran od zadev tega sveta. Pa tu ni šlo le za sicer počasi, a vendarle nezadržno naraščajoče število kristjanov, ki so živeli v pričakovanju poslednje sodbe, ampak tudi za vse tiste, ki so odgovore na ključna življenjska vprašanja še naprej iskali v kontekstu poganskih filozofskih tradicij. Ni namreč presenetljivo, da bržčas osrednji filozof tega časa, grško pišoči Plotin, v enem svojih spisov pravi: »In glej življenje bogov ter božanskih in blaženih ljudi: ločitev od preostalih stvari tu spodaj, življenje, ki mu ni več pogodu zemeljska stvar, beg samotnega k Samotnemu.« V očeh sodobnega bralca se te Plotinove besede nemara kažejo kot nekakšna žalostna kapitulacija, bojazljiv umik pred svetom in njegovimi tegobami, a dejstvo je, da se je v Plotinovih delih pravzaprav pisalo novo poglavje zgodovine – Plotinovo branje Platona pa tudi drugih filozofskih šol poganske antike je namreč bistveno zaznamovalo krščansko filozofijo naslednjih tisoč let in več. Zaznamovalo je tudi krščansko, judovsko in islamsko mistiko. Vse to pa najbrž pomeni, da brez Plotina sploh ni mogoče misliti intelektualne zgodovine Zahoda. O čem torej govori Plotin? Katere so ključne kategorije njegove misli? Kako naj, gledano skozi prizmo Plotinove filozofije, človek zgledno živi svoje življenje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Odgovore sta nam pomagala iskati klasična filologinja, dr. Sonja Weiss, ki za znamenito Filozofsko knjižnico, ki izhaja pod okriljem Slovenske matice, pripravlja celovit prevod Plotina – ta hip sta za njo približno dve tretjini zahtevne naloge –, in filozof, dr. Marko Uršič, ki nad izdajo Plotinovih Zbranih spisov bdi po uredniški plati, pripisal pa jim je tudi8 spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Plotin (Wikipedia; javna last)
Kaj se dogaja v zakulisju slovenskih televizij? Kaj si televizijski ustvarjalci mislijo o gledalcih? Kakšno vlogo imajo pri oblikovanju vsebine podatki o gledanosti? Kako na medijsko produkcijo vplivajo oglaševalci? Pri založbi Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je izšel zbornik Mediji in spol, strukture in prakse neenakosti. Publikacija je nastala v okviru triletnega temeljnega raziskovalnega projekta Spolna diferenciacija v medijski industriji, ki sta ga izvedla Mirovni inštitut in Fakulteta za družbene vede. O raziskavi in značilnostih televizijske produkcije in potrošnje v tokratni oddaji, v kateri smo se pogovarjali z raziskovalci in avtorji znanstvenih prispevkov. V studiu so se nam pridružili vodja projekta in sourednica zbornika izredna profesorica doktorica Mojca Pajnik, sourednica zbornika profesorica doktorica Breda Luthar in docent doktor Dejan Jontes. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Strokovnjaki ocenjujejo, da živi v Sloveniji do 3.500 ljudi z multiplo sklerozo, kar nas uvršča med države z visokim številom bolnikov s to zahrbtno in nepredvidljivo boleznijo. Zaznamujeta jo dva procesa: vnetje in propadanje živčnih celic. Vzroka in zdravila za multiplo sklerozo še ne poznamo; raziskovalci zato pospešeno iščejo in preverjajo postopke, s katerimi bi obolenje lahko čim prej prepoznali, napovedali potek bolezni in izid zdravljenja. Slovenski strokovnjaki pri tem niso nič manj aktivni od tujih. Podrobneje v oddaji Glasovi svetov doc. dr. Alenka Horvat Ledinek (UKC Ljubljana), nevrolog Jožef Magdič (UKC Maribor) in prof. David Leppert (Univerzitetna bolnišnica Basel). O multipli sklerozi bodo spregovorili tudi ljudje, ki z njo živijo: doc. dr. Sara Ahlin Doljak, Valentina Kovačič in Gregor Selak. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: NIH Image Gallery/ Public domain/ Flickr
Neveljaven email naslov