Pred kratkim so pri reviji National Geographic priznali dolga desetletja poročanja obarvanega s predsodki.

Pred kratkim so pri reviji National Geographic priznali dolga desetletja poročanja obarvanega s predsodki. Rdeča nit 130-letnega arhiva, ki jo je mogoče najti v izbiri besed, tematik in tudi fotografij, po katerih je revija najbolj znana in priznana, rdeča nit vsega tega je rasizem. In čeprav zadnji dve desetletji popravljajo svoj sporni način poročanja, pri Geographicu skoraj stoletje niso naredili veliko, da bi javnosti pomagali videti onkraj stereotipov. In najbrž niso edini. Zato se, sploh v sodobni družbi, kjer ima v času množične potrošnje in vseprisotnega spleta praktično vsakdo možnost komunicirati, reportirati in  dokumentirati s pomočjo fotografije in besede, upravičeno sprašujemo kako pri dokumentiranju, obeleževanju resničnega življenja ločiti dejstva od interpretacij? Seveda je tukaj tudi prisotna bojazen, da bomo kot odjemalci, torej poslušalci, bralci, gledalci, prikrajšani za objektivnost in profesionalnost. Kdaj dokumentirana zgodba postane namenski družbeni konstrukt vplivanja z ozadjem peščice skritih odločevalcev? In kaj se zgodi, ko v kriznih časih vojn, predvsem finančnih apetitov, pade prva žrtev – resnica? O stoletju dokumentarizma in predsodkov se bomo pogovarjali s priznanimi in večkrat nagrajenimi foto in besednimi zapisovalci življenja, dokumentaristi.

Z nami bodo Meta Krese (fotografinja in novinarka, predstojnica oddelka za fotografijo na visoko šoli za storitve VIST), Tomo Križnar (humanitarec, aktivist, borec za človekove pravice, mirovnik, popotnik, knjižni avtor, filmar) in Arne Hodalič (fotograf, popotnik, jamar, filmar, knjižni avtor, predavatelj, … urednik fotografije pri slovenski izdaji revije National Geographic).