Delavska gibanja še zdaleč niso stvar preteklosti, v knjigi Delavska moč izpostavlja ameriška sociologinja Beverly Silver

Globalizacija je beseda, ki se je v zadnjih desetletjih čvrsto usidrala v sodobnem besednjaku. Na krilih razvoja komunikacijskih storitev ter napredka v logistiki in transportu, so sodobne družbe in njihove ekonomije vedno tesneje povezane, vedno bolj soodvisne. Razdalje niso ovira. Če je nekje nekaj ceneje, če so stroški dela nižji, zaščita okolja ohlapnejša ali je celo ni, bodo transnacionalne korporacije našle način, da ugodno cenovno bilanco izkoristijo v svoj prid. In s svojo fleksibilnostjo ter vplivom lahko korporacije danes uspešno prisilijo države, da jim v zameno za nova delovna mesta ponudijo subvencije, odpišejo ali zmanjšajo davke in jim gredo po potrebi tudi s predpisi na roke.

V globaliziranem svetu vsakdo konkurira vsakomur. Slovenski delavec kitajskemu, indijski informatik ameriškemu. Tekma proti dnu se pogosto imenuje tovrstno globalno konkuriranje, kjer potreba po vse nižjih stroških dela klesti socialno zaščito v deželah, kjer so si jo delavci v preteklosti že izborili. V globaliziranem svetu si delavskih pravic menda ne moremo več privoščiti oz. si jih lahko – še nekaj časa vsaj in do določene mere – v bolj premožnih državah.

Opozarjanje, da sodelujemo v tekmi proti dnu, skuša večinoma sicer izpostaviti ravno nevarnosti, ki jih sprejemanje logike globalnega konkuriranja z najnižjo ceno prinaša s seboj. Da bomo na koncu vsi z mizernimi plačami brez socialne zaščite živeli v opustošenem okolju. In vedno je ob tem opozarjanju prisoten poziv, da na tekmo proti dnu ne smemo pristati. S čimer se najverjetneje lahko strinjamo. Tudi najnovejši pojavi populizma in izolacionizma, poudarjanje nacionalnih držav in gospodarstev ter zapiranje meja lahko razumemo kot odziv na globalizacijo, kot odpor do nevarnosti, ki jih globaliziran svet predstavlja za posameznike in posameznice, katerih lokalne skupnosti propadajo, ker so se delovna mesta odselila drugam.

Toda kaj, če ima problem še kako plast več? Morda je del problema tudi sama zgodba, ki jo koncept tekme proti dnu ustvarja. Čeprav je zavita v opozorilo, se vendarle uveljavlja ne kot srž problema, ki ga lahko zgrabimo, ampak kot edina možna realnost, edini možni razplet. Da bolj kot opozarjanju na problem služi ustvarjanju občutka nemoči je že v knjigi Delavska moč, delavska gibanja in globalizacija od leta 1870 dokazovala ameriška sociologinja Beverly Silver z univerze Johns Hopkins. V slovenskem prevodu Polone Petek je knjiga zdaj izšla pri založbi *cf. Premislekom, ki jih prenaša in še prav posebej vprašanju, kako nemočni smo torej posamezniki in posameznice oziroma delavci in delavke pa tudi posamezne države v primežu zahtev transnacionalnega in zato zelo mobilnega kapitala, smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov s sociologinjo in ekonomistko dr. Ano Podvršič, pridruženo raziskovalko Centra za ekonomske študije Univerze Pariz 13, ki je knjigi napisala spremno besedo.