Čeprav je ena izmed beneških mestnih četrti svoje ime posodila eni najbolj srhljivih besed v sodobnih jezikih, pa beneški geto, uradno ustanovljen leta 1516, začuda še ni bil pekel na Zemlji

V besedo »geto« je zgodovina natlačila preobilje negativnih asociacij. V njej – še zlasti, če ji dodamo pridevnike, kot so judovski, črnski ali priseljenski – slišimo odzvanjati vsaj antisemitizem, rasizem in brezobzirno ekonomsko eksploatacijo. Toda: kje, kdaj in v kakšnih okoliščinah se je ta beseda sploh pojavila; kaj je sprva pomenila; kako se je skozi čas njen pomen spreminjal in temnel; in, ne nazadnje, po kakšnem ključu so v prebivalstveno heterogenih urbanih središčih določene populacije očitno pripadale getu, spet druge pa ne?

Natanko to so vprašanja, ki so zaposlovala Alice Becker-Ho, francosko sociolingvistko, esejistko in pesnico, ko se je lotila pisanja intrigantne razprave Prvi geto ali Primer Benetk, ki je v prevodu Nataše Varušak pred nedavnim izšel v založbi koprskega Kulturno-umetniškega društva Zrakogled. Do kakšnih odgovorov se je francoska avtorica navsezadnje dokopala, preverjamo v tokratnih Glasovih svetov. Naš gost pred mikrofonom je politolog in član uredništva Časopisa za kritiko znanosti, Andrej Pavlišič, ki je slovenski izdaji Prvega geta pripisal spremno besedo.