Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med 10. in 12. stoletjem se je v slovanskem in nordijskem svetu pojavilo več vladarjev, okrog katerih se je – razmeroma hitro po njihovih nasilnih smrtih – razvil kult svetniškega čaščenja. Zakaj?
Med možmi in ženami, ki na Zahodu danes držijo vajeti državnih oblasti v rokah, menda ni prav veliko kandidatov za svetništvo. Saj za tega ali onega med njimi glasujemo na volitvah, morda koga celo spoštujemo, da pa bi v njih videli skorajšnje svetnike oziroma svetnice, ne, to se ne zdi nič kaj verjetno.
Pred tisočletjem pa je bilo vse drugače: med zgodnjim 10. in zgodnjim 12. stoletjem se je namreč na vzhodnem oziroma severnem obrobju tedanje Evrope – v slovanskem in nordijskem okolju torej – pojavilo več vladarjev oziroma članov vladarskih dinastij, okrog katerih se je – razmeroma hitro po njihovih smrtih – razvil kult svetniškega čaščenja. Kar te vladarske svetnike povezuje, je dejstvo, da so bili vsi po vrsti žrtve atentatov, se pravi politično motiviranih umorov v kontekstu boja za moč znotraj obstoječih oblastnih elit.
Kako je politična nestabilnost v takrat komajda pokristjanjenih deželah, kjer tudi fevdalizem še ni pognal prav globokih korenin, porodila čaščenje prav posebnega, vladarskega tipa svetnika-mučenca? Zakaj je ta praksa pomagala stabilizirati te dežele in jih trdneje vpeti v evropsko okolje? Kako se ti vladarski svetniki ločijo od francoskega kralja Ludvika IX., novgorodskega princa Aleksandra Nevskega, madžarskega kralja Štefana I. in drugih srednjeveških vladarjev, ki so tudi dosegli svetništvo?
Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja iščemo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo teologa in zgodovinarja, predavatelja na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu ter na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Simona Malmenvalla, ki prav ta čas vodi podoktorski temeljni raziskovalni projekt z naslovom Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja, ki ga financira Agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost.
1085 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Med 10. in 12. stoletjem se je v slovanskem in nordijskem svetu pojavilo več vladarjev, okrog katerih se je – razmeroma hitro po njihovih nasilnih smrtih – razvil kult svetniškega čaščenja. Zakaj?
Med možmi in ženami, ki na Zahodu danes držijo vajeti državnih oblasti v rokah, menda ni prav veliko kandidatov za svetništvo. Saj za tega ali onega med njimi glasujemo na volitvah, morda koga celo spoštujemo, da pa bi v njih videli skorajšnje svetnike oziroma svetnice, ne, to se ne zdi nič kaj verjetno.
Pred tisočletjem pa je bilo vse drugače: med zgodnjim 10. in zgodnjim 12. stoletjem se je namreč na vzhodnem oziroma severnem obrobju tedanje Evrope – v slovanskem in nordijskem okolju torej – pojavilo več vladarjev oziroma članov vladarskih dinastij, okrog katerih se je – razmeroma hitro po njihovih smrtih – razvil kult svetniškega čaščenja. Kar te vladarske svetnike povezuje, je dejstvo, da so bili vsi po vrsti žrtve atentatov, se pravi politično motiviranih umorov v kontekstu boja za moč znotraj obstoječih oblastnih elit.
Kako je politična nestabilnost v takrat komajda pokristjanjenih deželah, kjer tudi fevdalizem še ni pognal prav globokih korenin, porodila čaščenje prav posebnega, vladarskega tipa svetnika-mučenca? Zakaj je ta praksa pomagala stabilizirati te dežele in jih trdneje vpeti v evropsko okolje? Kako se ti vladarski svetniki ločijo od francoskega kralja Ludvika IX., novgorodskega princa Aleksandra Nevskega, madžarskega kralja Štefana I. in drugih srednjeveških vladarjev, ki so tudi dosegli svetništvo?
Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja iščemo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo teologa in zgodovinarja, predavatelja na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu ter na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Simona Malmenvalla, ki prav ta čas vodi podoktorski temeljni raziskovalni projekt z naslovom Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja, ki ga financira Agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost.
Neveljaven email naslov