Zavračanje elit + karizmatični voditelj + težnja k neinstitucionalizirani politiki = populizem

V zadnjih letih se v javnosti veliko govori o populizmu oziroma, natančneje, o naraščajoči moči populističnih politik, politikov in gibanj tako na Zahodu kakor drugod po svetu. Številni mnenjski voditelji trdijo, da bi nas to moralo skrbeti: populizem naj bi namreč na kompleksne družbene probleme ponujal rokohitrske, prividne rešitve, ogrožal naj bi neodvisnost sodišč in medijev ter spodjedal temelje predstavniške demokracije.

Toda: kaj neki populizem sploh je, ko pa za populista veljata tako levičar Hugo Chávez kakor desničar Donald Trump? Kako torej teoretsko produktivno opredeliti »populizem«, če pa so populisti po vsem sodeč lahko tudi ljudje diametralno nasprotnih ideoloških stališč? Kateri fenomeni, katere prakse morajo zaznamovati določeno politično gibanje, da ga smemo označiti za populistično? Zakaj se pogosto zdi, da je populistična politika, se pravi politika, ki zase trdi, da je v službi ljudstva, neločljivo povezana z enim samim voditeljem in odvisna od njegove individualne karizme? In, ne nazadnje, zakaj se zdi, da so nekatera zgodovinska obdobja še prav posebej primerna za razmah populizmov? Drugače rečeno: katere ekonomske, socialne in politične okoliščine tlakujejo pot njihovemu razmahu?

To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo politologinjo, predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner. Naša današnja gostja je namreč pred nedavnim v knjižni zbirki Politika, ki izhaja pod okriljem ljubljanske FDV, izdala intrigantno študijo preprostega naslova Populizem, v kateri skuša najprej oblikovati ustrezen konceptualni okvir za »čezmejno in medčasovno primerjalno analizo populizmov«, nato pa teorijo preveriti ob motrenju političnega življenja v tranzicijski Sloveniji.