Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem o tem, kako so se od padca Berlinskega zidu spreminjali odnosi med Vzhodno in Zahodno Evropo
Padec Berlinskega zidu leta 1989 je tako na zahodni kot na vzhodni strani nekdanje železne zavese vzbudil upanje, da bo delitev sicer od nekdaj zelo raznolike Evrope po pol stoletja končno postala del zgodovine. Nekdanje članice komunističnega bloka: predvsem Poljska, Češkoslovaška in Madžarska, pa Romunija in Bolgarija ter ob kasnejšem razpadu Sovjetske zveze tudi Baltske države, naj bi se po daljšem zgodovinskem ovinku, ki so ga večinoma želele čim prej pozabiti, obrnile k tistemu modelu države, ki se je zdel ob koncu hladne vojne skoraj kot zgodovinska nujnost. Prevzele naj bi torej kapitalizem in demokratične institucije Zahoda ter se sčasoma pridružile NATU in Evropski uniji – in prav to se je v naslednjih dveh desetletjih, bolj ali manj uspešno, tudi zgodilo. Toda začetnemu navdušenju nad združitvijo celine in čim bolj zvestim posnemanjem zahodnih držav je marsikje na Vzhodu razmeroma kmalu sledilo razočaranje nad novo družbeno realnostjo, ki je sicer res prinesla bolj demokratične institucije, svobodo govora in tuje investicije, po drugi strani pa je poglobila ekonomsko neenakost, povzročila velik odtok izobražene sile na Zahod in v vzhodnih državah ustvarila občutek, da so kot evropska periferija v veliki meri podrejene svojim zahodnim sosedam. Odnosi med Vzhodom in Zahodom celine so s tem seveda postali veliko bolj zapleteni, celotni zgodbi pa gotovo ni bilo v pomoč niti dejstvo, da se od finančno-gospodarske krize po letu 2008 ni zamajal samo mit o združeni Evropi, ki bo delovala po zahodnem modelu, ampak je veliko manj prepričljiv in veliko manj samoumeven postal tudi zahodni model sam. Danes se tako Višegrajske države, predvsem Poljska in Madžarska, odkrito upirajo nekaterim aspektom zahodne liberalne ureditve, madžarski premier Viktor Orban svojo politiko celo eksplicitno imenuje »neliberalna demokracija«, obe državi pa imata zaradi nespoštovanja neodvisnosti sodstva in medijev ter nasprotovanja migrantskim politikam velike težave v odnosih z jedrnimi državami Zahodne Evrope, ki se po drugi strani s podobnimi konservativnimi populističnimi gibanji spopadajo tudi same. Vprašamo se torej lahko, kako je spričo vseh teh dogodkov danes videti upanje, ki ga je zbujalo leto 1989, ter kaj je tisto, kar je v teh tridesetih letih tako spremenilo način, kako oba dela celine gledata drug na drugega. O vsem tem bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z zgodovinarjem in urednikom revije Razpotja dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki je skupaj z madžarskim kolegom dr. Ferencem Laczom nekaj pogledov na ta vprašanja zbral v zbornik z naslovom Dediščina razdeljenosti: Vzhod in Zahod po 1989, ki je v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške in revijo Razpotja nedavno izšel pri založbi ZRC Sazu.
foto: MabelAmber (Pixabay)
1079 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Z dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem o tem, kako so se od padca Berlinskega zidu spreminjali odnosi med Vzhodno in Zahodno Evropo
Padec Berlinskega zidu leta 1989 je tako na zahodni kot na vzhodni strani nekdanje železne zavese vzbudil upanje, da bo delitev sicer od nekdaj zelo raznolike Evrope po pol stoletja končno postala del zgodovine. Nekdanje članice komunističnega bloka: predvsem Poljska, Češkoslovaška in Madžarska, pa Romunija in Bolgarija ter ob kasnejšem razpadu Sovjetske zveze tudi Baltske države, naj bi se po daljšem zgodovinskem ovinku, ki so ga večinoma želele čim prej pozabiti, obrnile k tistemu modelu države, ki se je zdel ob koncu hladne vojne skoraj kot zgodovinska nujnost. Prevzele naj bi torej kapitalizem in demokratične institucije Zahoda ter se sčasoma pridružile NATU in Evropski uniji – in prav to se je v naslednjih dveh desetletjih, bolj ali manj uspešno, tudi zgodilo. Toda začetnemu navdušenju nad združitvijo celine in čim bolj zvestim posnemanjem zahodnih držav je marsikje na Vzhodu razmeroma kmalu sledilo razočaranje nad novo družbeno realnostjo, ki je sicer res prinesla bolj demokratične institucije, svobodo govora in tuje investicije, po drugi strani pa je poglobila ekonomsko neenakost, povzročila velik odtok izobražene sile na Zahod in v vzhodnih državah ustvarila občutek, da so kot evropska periferija v veliki meri podrejene svojim zahodnim sosedam. Odnosi med Vzhodom in Zahodom celine so s tem seveda postali veliko bolj zapleteni, celotni zgodbi pa gotovo ni bilo v pomoč niti dejstvo, da se od finančno-gospodarske krize po letu 2008 ni zamajal samo mit o združeni Evropi, ki bo delovala po zahodnem modelu, ampak je veliko manj prepričljiv in veliko manj samoumeven postal tudi zahodni model sam. Danes se tako Višegrajske države, predvsem Poljska in Madžarska, odkrito upirajo nekaterim aspektom zahodne liberalne ureditve, madžarski premier Viktor Orban svojo politiko celo eksplicitno imenuje »neliberalna demokracija«, obe državi pa imata zaradi nespoštovanja neodvisnosti sodstva in medijev ter nasprotovanja migrantskim politikam velike težave v odnosih z jedrnimi državami Zahodne Evrope, ki se po drugi strani s podobnimi konservativnimi populističnimi gibanji spopadajo tudi same. Vprašamo se torej lahko, kako je spričo vseh teh dogodkov danes videti upanje, ki ga je zbujalo leto 1989, ter kaj je tisto, kar je v teh tridesetih letih tako spremenilo način, kako oba dela celine gledata drug na drugega. O vsem tem bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z zgodovinarjem in urednikom revije Razpotja dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki je skupaj z madžarskim kolegom dr. Ferencem Laczom nekaj pogledov na ta vprašanja zbral v zbornik z naslovom Dediščina razdeljenosti: Vzhod in Zahod po 1989, ki je v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške in revijo Razpotja nedavno izšel pri založbi ZRC Sazu.
foto: MabelAmber (Pixabay)
Kakšni sta bili država in družba, ki ju je Stalin ustvaril v treh desetletjih, ko je gospodaril v Kremlju?
Ob knjigi Kratka zgodovina Grčije britanskega zgodovinarja Richarda Clogga govorimo o burnih 200 letih obstoja moderne Grške države, zaznamovane z idejo o lastni veličastni preteklosti in vse prevečkrat soočene s kruto realnostjo vojn, notranjih napetosti, preseljevanj, gopodarskih kriz in podrejenosti večjim geopolitičnim silam
Digitalizacija je spremenila marsikaj, tudi človeško intimo, odnos do telesa in do seksualnosti. Medtem ko smo v vse tesnejšem odnosu z umetno inteligenco, se krepi umetna intimnost. Zanimiv fenomen je popularizacija platforme Only fans med študentsko populacijo – prodajanje lastnega telesa prek spleta kot oblika študentskega dela. To je raziskala sociologinja in antropologinja Živa Gornik. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Življenje človeka ali finančna in ekonomska transakcija? Gostji sta dr. Nina Vodopivec, ki se veliko ukvarja z vidiki dela, predvsem v tekstilni industriji in Eva Matjaž, ki zelo dobro pozna stanje na področju kulture in pasti transformacije kulturnega delavca v samostojnega podjetnika.
Na kakšen način so ekonomijo naše nekdanje države obvladovale monopolne strukture tujega kapitala, ki je namerno zaviral smiseln razvoj medvojne Jugoslavije in državo pretvoril v svojo surovinsko bazo? Ter koliko je k temu pripomogla sprega med jugoslovanskimi vladajočimi razredi in tujim kapitalom, koliko pa je bila to neobhodna usoda nerazvite agrarne države na periferiji kapitalističnega sveta?
Od izdaje Splošne šolske naredbe, s katero je habsburška vladarica v svojih dednih deželah uvedla obvezno splošno osnovno šolstvo, letos mineva 250 let
Na osebni ravni gre pri materinski rani za nabor omejujočih prepričanj in vzorcev, ki izvirajo iz zgodnje dinamike z materjo in povzročajo težave na številnih področjih odraslega življenja
Spolna vzgoja v slovenskem izobraževalnem sistemu poteka medpredmetno, poudarek je na bioloških, reproduktivnih in javnozdravstvenih vidikih spolnosti. Svetovna zdravstvena organizacija na podlagi raziskav in dejstev, o katerih se strinja znanstvena skupnost, priporoča celovito, sistematično in starosti otrok in mladih prilagojeno spolno vzgojo.
»Kdor na dan enakonočja stoji pred zahodnim vhodom v tempelj Angkor Wat v Kambodži, vidi, kako sonce vzhaja točno nad osrednjim stolpom templja,« opisuje vznemirljivo vsakoletno predstavo pred množico popotnikov, turistov in vernikov umetnostna zgodovinarka Mija Oter Gorenčič
Z dr. Irene Mislej o argentinski zgodovini, polni barakarskih naselij, bogatih veleposestnikov, gospodarskih razcvetov in kriz ter vojaških udarov in gverilskih bojev, pa tudi najrazličnejših usod tja izseljenih Slovencev
V Franciji so v ponedeljek zabeležili zgodovinski dan. Po dolgih letih boja za pravice žensk, so v francosko ustavo zapisali pravico do splava. Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je tudi v Sloveniji zapisana v ustavi. Smo ena izmed redkih držav, kjer vlada velik družbeni konsenz glede pravice do splava, saj jo po zadnjih raziskavah podpira več kot 80 odstotkov ljudi. Z namenom, da bi pravica do splava postala zagotovljena na ravni Evropske unije, je nastala velika evropska kampanja za zaščito reproduktivnih pravic žensk. O ciljih kampanje in o pravici do splava kot temeljni človekovi pravici bomo govorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofonom gostila mag. Niko Kovač, direktorico Inštituta 8. marec.
Če muzeji hranijo beninske brone in druge osupljive artefakte, ki so jih Evropejci naropali na brutalnih kolonialnih ekspedicijah po Afriki, mar to pomeni, da so naši templji civilizacije pravzaprav templji barbarstva?
Med pravicami, ki pa niso vsem zagotovljene, je tudi pravica do uporabe maternega jezika, vendar po lanskih podatkih kar 40% svetovnega prebivalstva nima dostopa do izobraževanja v jeziku, ki mu je najbližji, ga najbolj razume in najbolje govori. V maternem jeziku tudi najbolj globoko čustvujemo in lažje mislimo.
Slovita indijska pisateljica Arundhati Roy v esejih, ki jih je zbrala v knjigi Azadi in ki so pred nedavnim izšli v slovenskem prevodu, izrisuje resnično zagatno sliko družbeno-političnih razmer v svoji domovini
Zakaj so si študentje protestniki s konca šestdesetih za svoj umetnostni izraz izbrali modernizem, ki je bil takrat star že pol stoletja? Kaj je to pomenilo za njihova revolucionarna prizadevanja in kaj za zgodovino umetnosti?
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Grofje Celjski so imeli na svojem vrhuncu v lasti 12 mest, 30 trgov in kar 125 gradov. Toda: kdo so bili ljudje, ki so orjaško premoženj plemičev iz mesta ob Savinji v resnici upravljali?
O protislovjih meritokratične družbe, kot jih razriva satirična distopija znamenitega sociologa Michaela Younga, v kateri prav vsakdo v družbi zaseda mesto, ki mu pripada po sposobnostih in trudu
Neveljaven email naslov