Ob 60. obletnici ustanovne konference Gibanja neuvrščenih s hrvaškim zgodovinarjem dr. Tvrtkom Jakovino o tem, kako in zakaj se je majhna evropska država sredi hladne vojne usmerila k tretjemu svetu

Pred šestdesetimi leti, na začetku septembra 1961, se je v Beogradu zbralo 25 predstavnikov držav, ki so se hotele upreti logiki hladnovojne razdelitve, ki niso želele biti podrejene ne Vzhodnemu ne Zahodnemu bloku in ki so bile odločene, da bodo zastopale to, za kar so menile, da je glas večine prebivalcev našega planeta: mirno reševanje sporov, nevmešavanje ostalih sil v notranjo politiko držav in možnost za neodvisnost ter čimbolj enakomeren gospodarski razvoj. Po letih medsebojnih povezovanj je množica svetovnih voditeljev, na čelu katerih so bili indijski premier Džavaharlal Nehru, egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser, Ahmed Sukarno iz Indonezije, Kwame Nkrumah iz Gane in seveda jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, tako ustanovila Gibanje neuvrščenih: gibanje, ki bo – čeprav polno pretresov ter včasih bolj, včasih manj uspešnih potez na globalnem političnem odru – odigralo pomembno vlogo v hladni vojni in morda še pomembnejšo v zgodovini našega prostora, kjer nikakor ni predstavljajo samo ideološkega okvira jugoslovanske zunanje politike, ampak je pomagalo krojiti tudi veliko bolj pragmatične ekonomske in politične poteze. Toda kako je, predvsem z vidika jugoslovanske zunanje politike, to gibanje sploh nastalo? Kaj vse se je moralo zgoditi, da je majhna socialistična evropska država – ki je bila sprva v svoji zunanji politiki zvesta Sovjetski zvezi – sredi hladne vojne začela snovati svojo, zunajblokovsko politiko in se obračati k državam tretjega sveta, ki so povrh vsega v tistem času pravzaprav šele postajale samostojne? In kakšen pomen ima v tej zgodbi prva konferenca, od katere je pravkar minilo 60 let? O vsem tem smo se za tokratne Glasove svetov pogovarjali z zgodovinarjem dr. Tvrtkom Jakovino z zagrebške Filozofske fakultete.

foto: Wikipedija