Prehranski sistemi prispevajo danes tretjino antropogenih toplogrednih izpustov.

Kaj danes damo na svoj krožnik, je v luči globalnih podnebnih sprememb postalo del zelo zapletene zgodbe z vrsto daljnosežnih posledic. Spekter človeških dejavnosti, povezanih z pridelavo hrane, njenim transportom, predelavo, prodajo, pripravo in konec koncev tudi z odpadno hrano, dejavnosti torej, ki  tvorijo t. i. prehranski sistem, prispeva kar tretjino antropogenih izpustov toplogrednih plinov.

Iz te perspektive se zdi povsem samoumevno, da k resnemu zmanjšanju emisij nujno sodijo tudi globoke spremembe na področju hrane. A tako kot venomer, ko se soočamo z nujnostjo spreminjanja utečenih navad, takšne spremembe niso ne preproste in tudi ne vedno sprejete z razumevanjem.

Eno izmed nevralgičnih točk sodobnega prehranskega diskurza denimo predstavlja poraba mesa in drugih živil živalskega izvora. Skozi večji del zgodovine je bila mesna prehrana skoraj izključno v domeni bogatih slojev prebivalstva. To se je skozi drugo polovico 20. stoletja v t. i. razvitem svetu spremenilo. Industrijski način gojenja živali in predelave mesa je omogočil, da je meso postalo sorazmerno poceni in vedno pri roki, naraščanje kupne moči po svetu pa je v zadnjih desetletjih vedno spremljala tudi vse intenzivnejša poraba mesa. Tako se je v zadnjih 50ih letih proizvodnja mesa potrojila in je v letu 2018 znašala 341 milijonov ton. Tri četrtine kmetijskih površin je danes tako ali drugače namenjenih proizvodnji mesa.

Okoljski odtis sodobne proizvodnje hrane pa se seveda ne konča pri preštevanju količine toplogrednih izpustov. Hrana je danes dobrina, s katero se v obliki najrazličnejših izdelkov kuje precejšnje dobičke, pri tem pa se ne upošteva dejanske vrednosti oziroma cene izsekavanja (pra)gozdov in krčenja habitatov na splošno, uničujočega vpliva pesticidov na številčnost žuželk ter na vodne in talne ekosisteme, ter vseprisotne prekomerne izrabe vode, čeprav utegnejo biti prav ti dejavniki za pestrost in dolgoročno odpornost življenja na planetu še celo bolj odločilni.

In potem smo tu mi, posamezniki in posameznice, potrošniki in potrošnice, ki naj bi s svojimi lastnimi prehranskimi izbirami tudi pomagali usmerjati prihodnje trende v kmetijstvu in prehranski industriji v bolj trajnostne vode, pri tem pa imamo glede  tega, kaj je za nas prava in ustrezna prehrana zelo različna – in včasih diametralno nasprotna - mnenja.

Nekaj vidikov te zelo kompleksne in prepletene zgodbe, katere del vendarle vsi skupaj smo, smo naslovili v tokratnih Glasovih svetov. V pogovoru so sodelovale izr. prof. dr. Andreja Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Živa Kavka Gobbo iz društva za sonaravni razvoj Focus in Nika Tavčar iz Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj.