Zakaj kapitalizem danes vse bolj spominja na nezemeljsko pošast, ki spreminja svet, sledeč le sebi lastni, človeškemu umu radikalno tuji logiki, ljudje pa na to dogajanje kakor da nimamo nobenega pravega vpliva več?

Angleška romantična pisateljica Mary Shelley v svojem znamenitem romanu pripoveduje o Victorju Frankensteinu, znanstveniku, ki ustvari umetnega človeka, ta pa se izkaže za pošast, ki misli, deluje in uničuje čisto po svoje, neodvisno od želja, pričakovanj ali volje svojega stvaritelja. Sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primož Krašovec v razpravi Tujost kapitala, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, trdi, da nekaj podobnega velja tudi za kapitalizem.

Kapitalistični sistem smo v 18. stoletju nemara res vzpostavili ljudje, pravi Krašovec, a dodaja, da logika, po kateri kapital deluje, navsezadnje ni zvedljiva na človeško povsem razumljiv pohlep kapitalistov ali na njihovo voljo do oblasti, temveč jo bistveno presega. Še več; ko beremo Krašovčevo Tujost kapitala, se nam lahko zazdi, da smo danes ljudje pravzaprav ujeti na nekakšnem drvečem vlaku, ki nas pelje v ekološko in socialno opustošen svet, v katerem se bomo vsi skupaj – od najrevnejših prebivalcev brazilskih ali nigerijskih slumov pa celo do globalno najbolj razvpitih multimilijarderjev – prej ali slej spremenili v nepotreben tehnološki višek, pri čemer nimamo pri roki nikakršnih očitnih vzvodov več, kako bi ta vlak kapitalizma ustavili ali vsaj preusmerili na kakšno drugo progo.

Toda: kako je to mogoče? – Kapitalizem smo s svojim delovanjem vendarle »izumili« ljudje; in če smo ga izumili – zakaj ga ne moremo zdaj popraviti ali razgraditi ali nadomestiti s čim drugim? – Odgovor iščemo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Krašovca.