Ob dnevu upora proti okupatorju o tem, kako se v mesecih od ustanovitve Osvobodilne fronte takorekoč iz nič vzpostavi vojaška struktura, ki do poletja 1942 uspe zasesti kar dve tretjini Ljubljanske pokrajine

Na dan upora proti okupatorju praznujemo ustanovitev organizacije, ki se je kmalu zatem poimenovala Osvobodilna fronta in bila ves čas druge svetovne vojne na naših tleh steber boja proti nemški in italijanski okupaciji. Toda če kot začetek OF razumemo znameniti sestanek v hiši književnika Josipa Vidmarja proti koncu aprila 1941, ko so se različne skupine, od Komunistične partije pa do Krščanskih socialistov in Sokolov, odločile zasnovati tukajšnji odpor, ta sestanek vendarle še ne pomeni avtomatičnega začetka oboroženega boja proti okupatorju, kaj šele boja, ki bi potekal v kakšni bolj centralno načrtovani in organizirani obliki. Kdaj in kako se torej vzpostavijo prve partizanske enote? Na kakšen način se organizirajo in medsebojno usklajujejo? Kako sploh pridejo do orožja in sanitetnih materialov? Kdo se v njih bori in koliko imajo ti borci vojaških izkušenj? In navsezadnje: kako se vse to spreminja skozi prvo leto oboroženega partizanskega gibanja, izredno razgibano obdobje, ko se odporniška vojska razvije tako rekoč iz nič in uspe za nekaj časa zasesti kar dve tretjini tako imenovane Ljubljanske pokrajine? To so nekatera vprašanja, o katerih se bomo ob današnjem prazniku pogovarjali z odličnim poznavalcem našega partizanskega boja, predvsem njegovega vojaškega aspekta, zgodovinarjem dr. Damijanom Guštinom, ki je obdobje partizanskega odpora, o katerem bomo govorili danes, opisal tudi v monografiji z naslovom Prva Partizanska pomlad, ki je nedavno izšla pri Inštitutu za novejšo zgodovino.