Kako je Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, postal mehiški cesar v službi francoskih interesov? In zakaj je njegova srednjeameriška pustolovščina bolj, kakor si mislimo, vplivala na slovensko zgodovino?

Ko danes motrimo burno zgodovino 19. stoletja, se nam drugo mehiško cesarstvo, ki je obstajalo le kratek čas, med letoma 1864 in 1867, utegne zdeti obstranskega pomena. Na prvi pogled namreč ni povsem jasno, kako bi takratno dogajanje v Mehiki sploh moglo preseči srednjeameriški kontekst in vplivati na svet, katerega usoda je bila, kot vemo, sredi predprejšnjega stoletja trdno v rokah evropskih velesil. Pa vendar so bile v zgodbo drugega mehiškega cesarstva na ključen način vpletene prav velike sile s stare celine, s Francijo, Veliko Britanijo in Španijo na čelu.

Še bolj nenavadno pa je najbrž, da je s tem poglavjem mehiške zgodovine tesno povezan tudi slovenski prostor. Mehiško cesarsko krono si je namreč leta 1864 na glavo poveznil Maksimilijan, mlajši brat cesarja Franca Jožefa, in ko je avanturistični Habsburžan odšel čez Atlantik, so mu sledili številni fantje slovenskega rodu, da bi mu s puško v roki pomagali obdržati se na majavem prestolu srednjeameriške države. Toda: kako je Maksimilijan sploh postal cesar? Kdo mu jo je ponudil in zakaj? Čemu je Franc Jožef svojemu mlajšemu bratu sploh dovolil spustiti se v mehiško avanturo? Zakaj se je ta slabo končala? Sploh pa: iz kakšnih razlogov so Maksimiljanu čez ocean sledili slovenski prostovoljci in kako so se ti fantje navsezadnje zapisali v naš kulturno-zgodovinski spomin?

To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja dr. Gregorja Antoličiča, raziskovalca z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi objavil knjigo Maksimilijan : cesar po Napoleonovi milosti, intrigantno biografsko študijo o tem visokem sinu habsburške dinastije.