Skozi zgodovino se je odnos civilizacij in kultur do posameznih vrst živali nenehno spreminjal, vendar smo ljudje do nekaterih zelo občutljivi, do drugih pa velikokrat okrutni. Če so ljudje menili, da jim živali delajo škodo, jih napadajo, so zaradi njih v smrtni nevarnosti, se bojijo njihovega strupa ali velikih, požrešnih gobcev in razprtih čeljusti − te izkušnje, predsodke in občutja pa so podkrepili še z določenimi prepričanji, mitologijo in simboli −, je vse zelo razumljivo. Vse vendarle ni tako preprosto, saj ljudje na primer na Zahodu nismo razneženi le ob ljubkih majhnih domačih ljubljenčkih ali ob najdenih srnicah, ampak tudi ob zvereh in velikih živalih, kot je kit. Kita si ne zamišljamo, kot veliko ribo, ampak biva v naši zavesti kot inteligentni sesalec.
Načine deljenja njunih življenjskih prostorov, odnose ljudi do živali in živali do ljudi, so že od nekdaj regulirali. Iz preteklosti so namreč znani tudi sodni procesi, ko za povzročeno škodo niso sankcionirali le ljudi, ki so bili navadno lastniki živali (če se opremo na pravne podlage zibelk evropske civilizacije), ampak so se v sodnih postopkih morale za svoja dejanja zagovarjati tudi živali. Tokrat se bomo posvetili razmerju človek−žival znotraj rimskega prava, času, ko so nastajali tudi zametki lovskega prava in ko je zaradi velikega povpraševanje po medvedih teh zelo primanjkovalo.
Gost oddaje bo dr. Marko Kambič, redni profesor za rimsko pravo in pravno zgodovino na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Znanstveno se je ukvarjal z rimskim odškodninskim, stvarnim, dednim in kazenskim pravom ter vprašanjem prevzemanja rimskega prava v srednjeveški in novoveški Evropi, s poudarkom na ozemlju današnje Slovenije, ter njegovim vplivom na sodobno pravo. Posegel je tudi v polpreteklo ustavno zgodovino in na področje pravne terminologije ter zgodovine lokalne samouprave. Posebno pozornost je posvetil zgodovini kazenskega prava, kjer se je poleg raziskovanja njegovega razvoja na ozemlju današnje Slovenije posvetil predvsem vprašanjem recepcije rimskega kazenskega postopka, institutu silobrana in preučevanju zgodnje novoveških kazenskopravnih virov s poudarkom na kazenskem redu za Ljubljano z začetka 16. stoletja. Številne njegove raziskave ne ostajajo le na pravnozgodovinskem področju, ampak segajo v veljavno pravo z namenom, da bi njihovi rezultati pripomogli k reševanju sodobnih pravnih problemov.
Med drugim je ustanovni član in predsednik slovenskega društva za preučevanje 18. stoletja, član Državne volilne komisije ter dobitnik Valvasorjeve nagrade.