Grofje Celjski so imeli na svojem vrhuncu v lasti 12 mest, 30 trgov in kar 125 gradov. Toda: kdo so bili ljudje, ki so orjaško premoženj plemičev iz mesta ob Savinji v resnici upravljali?

Celjski grofje so bili skoraj zagotovo najvplivnejša, najmočnejša srednjeveška plemiška rodbina, ki je imela svoje matične posesti na ozemlju današnje Slovenije. A kaj to zares pomeni? – Večina ljudi bi danes najbrž odgovorila, da visoko mesto, ki so ga Celjani zavzemali v zapletenih strukturah moči in časti pozno-srednjeveške Evrope, najlažje naznačimo, če se spomnimo, da je bila v prvi polovici 15. stoletja Barbara, najmlajša hči celjskega grofa Hermana II., pravzaprav kraljica, žena Sigismunda Luksemburškega, cesarja Svetega rimskega cesarstva ter nemškega, češkega in ogrskega kralja. Da se Luksemburžani niso poročali kar tako, je pač jasno vsakomur.

A morda so, ko govorimo o celjski moči in njihovem vplivu, še nekoliko bolj povedne številke; pod gospostvo Celjskih je namreč ob izumrtju rodbine v moški liniji – to je bilo leta 1456 – sodilo 12 mest, 30 trgov in kar 125 gradov. Prav te bogate posesti so grofom iz mesta ob Savinji namreč omogočale, da so vodili svojo ambiciozno politiko. A medtem ko so se grofje ubadali s kovanjem dinastičnih povezav in se, kadar je bilo to treba, z mečem v roki postavljali po robu svojim tekmecem – pogosto Habsburžanom –, je nekdo seveda moral skrbeti za materialno podstat celjske moči, se pravi za njihove posesti. In prav tem ljudem smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, raziskovalca pri Narodnem muzeju Slovenije, dr. Jaka Banfija, ki je lani obranil doktorsko disertacijo, v kateri se je posvetil natanko, pogojno rečeno, uradnikom, ki so služili Celjskim grofom.

foto: grad Žovnek, matični grad grofov Celjskih (Goran Dekleva)