Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če muzeji hranijo beninske brone in druge osupljive artefakte, ki so jih Evropejci naropali na brutalnih kolonialnih ekspedicijah po Afriki, mar to pomeni, da so naši templji civilizacije pravzaprav templji barbarstva?
Znameniti nemško-judovski filozof Walter Benjamin je nekoč pripomnil, da so vsi spomeniki civilizacije pravzaprav spomeniki barbarstva. Resnico te, na prvi pogled precej protislovne misli si lahko dobro predočimo, če pomislimo na usodo tako imenovanih beninskih bronov. Ko so namreč leta 1897 nenasitni kolonialni apetiti vodili Britance k napadu na kraljestvo Benin – gre za eno najstarejših, najbogatejših, najmočnejših držav v Afriki, ki se je nahajala na ozemlju današnje zahodne Nigerije –, so njegovo prestolnico, Edo, zravnali z zemljo, neprecenljive umetnine iz kraljeve palače pa odpeljali s seboj. Ti artefakti, med katerimi bržčas največjo slavo uživajo prelepe skulpture in reliefi iz brona, se danes menda nahajajo v več kot 150 muzejih po vsem svetu – od Tokia do San Francisca.
Marsikomu ob tem najbrž odleže, saj so tako – če je bilo že kraljestvo uničeno – vsaj neprecenljive beninske umetnine na varnem, toda po prepričanju Dana Hicksa, profesorja sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu, kustosa za svetovno arheologijo v enem tamkajšnjih muzejev in avtorja intrigantne razprave Brutalni muzeji : beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, so muzejske in galerijske institucije, ki naj bi bile ravno templji civilizacije, na ta način pravzaprav pripomogle prikrivati resnični, se pravi barbarski, značaj britanskega oziroma evropskega kolonialnega projekta. Še več, zdi se, da nam hoče Hicks v svoji knjigi, ki je pod založniškim okriljem koprskega društva Zrakogled ter Univerze v Ljubljani pred nedavnim izšla v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbela Iva Jevtić, dopovedati, da muzeji in kolonializem nujno potrebujejo eden drugega.
Če je tako, pa se pred nami odpira cela kopica vprašanj, ki segajo od neposrednega razmisleka, kaj storiti z beninskimi broni, do načelnega razmisleka o tem, kakšni bi morali biti etični standardi, ki jih pri svojem delu upoštevajo ne le muzejske institucije, ampak tudi zgodovinarji, arheologi, antropologi in drugi humanisti, brez katerih delovnih naporov muzeji seveda ne morejo shajati. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili etnologa in antropologa dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Hicksovim Brutalnim muzejem pripisal spremno besedo.
foto: beninski broni, razstavljeni v Britanskem muzeju l. 2023 (Geni, Wikipedia)
1083 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Če muzeji hranijo beninske brone in druge osupljive artefakte, ki so jih Evropejci naropali na brutalnih kolonialnih ekspedicijah po Afriki, mar to pomeni, da so naši templji civilizacije pravzaprav templji barbarstva?
Znameniti nemško-judovski filozof Walter Benjamin je nekoč pripomnil, da so vsi spomeniki civilizacije pravzaprav spomeniki barbarstva. Resnico te, na prvi pogled precej protislovne misli si lahko dobro predočimo, če pomislimo na usodo tako imenovanih beninskih bronov. Ko so namreč leta 1897 nenasitni kolonialni apetiti vodili Britance k napadu na kraljestvo Benin – gre za eno najstarejših, najbogatejših, najmočnejših držav v Afriki, ki se je nahajala na ozemlju današnje zahodne Nigerije –, so njegovo prestolnico, Edo, zravnali z zemljo, neprecenljive umetnine iz kraljeve palače pa odpeljali s seboj. Ti artefakti, med katerimi bržčas največjo slavo uživajo prelepe skulpture in reliefi iz brona, se danes menda nahajajo v več kot 150 muzejih po vsem svetu – od Tokia do San Francisca.
Marsikomu ob tem najbrž odleže, saj so tako – če je bilo že kraljestvo uničeno – vsaj neprecenljive beninske umetnine na varnem, toda po prepričanju Dana Hicksa, profesorja sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu, kustosa za svetovno arheologijo v enem tamkajšnjih muzejev in avtorja intrigantne razprave Brutalni muzeji : beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, so muzejske in galerijske institucije, ki naj bi bile ravno templji civilizacije, na ta način pravzaprav pripomogle prikrivati resnični, se pravi barbarski, značaj britanskega oziroma evropskega kolonialnega projekta. Še več, zdi se, da nam hoče Hicks v svoji knjigi, ki je pod založniškim okriljem koprskega društva Zrakogled ter Univerze v Ljubljani pred nedavnim izšla v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbela Iva Jevtić, dopovedati, da muzeji in kolonializem nujno potrebujejo eden drugega.
Če je tako, pa se pred nami odpira cela kopica vprašanj, ki segajo od neposrednega razmisleka, kaj storiti z beninskimi broni, do načelnega razmisleka o tem, kakšni bi morali biti etični standardi, ki jih pri svojem delu upoštevajo ne le muzejske institucije, ampak tudi zgodovinarji, arheologi, antropologi in drugi humanisti, brez katerih delovnih naporov muzeji seveda ne morejo shajati. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili etnologa in antropologa dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Hicksovim Brutalnim muzejem pripisal spremno besedo.
foto: beninski broni, razstavljeni v Britanskem muzeju l. 2023 (Geni, Wikipedia)
16. julija 1054 je vodja papeške delegacije, kardinal Humbert, na oltar carigrajske Hagie Sophie položil bulo, s katero je rimski škof izobčil patriarha Konstantinopla. Štiri dni pozneje je patriarh izobčil papeške odposlance. Krščanstvo se je razklalo na dvoje, na vzhodno in zahodno Cerkev, in ta shizma ni bila presežena ali zaceljena vse do današnjih dni. Vse to je seveda slišati sila dramatično, toda to še zdaleč ni bil ne prvi – pa tudi ne zadnji – razkol v krščanski skupnosti. Že v začetku petega stoletja so se, na primer, osamosvojili kristjani v Perziji, ki so se odločili, da ne bodo upoštevali rimskih cerkvenih avtoritet. Nekaj desetletij pozneje je sledil nov razdor – sklepe kalcedonskega ekumenskega koncila (451) so namreč zavrnili v Armeniji, Siriji in Egiptu ter v teološkem in organizacijskem smislu stopili na svojo lastno pot. Na Zahodu danes vse te krščanske skupnosti označujemo kot vzhodne Cerkve, kolikor njihova jedrna območja pač ležijo v vzhodni polovici nekdanjega rimskega cesarstva ali celo še dlje proti vzhodu, toda kolikor jih na ta način mečemo v isti koš s pravoslavci v Grčiji, Rusiji ali Srbiji, je ta oznaka precej ponesrečena. In če pomislimo, da so se stoletja pozneje nekatere izmed teh, zgodaj odcepljenih krščanskih skupnosti povezale z Rimom in papežu priznale primat, tedaj je jasno, da je zmeda popolna. Zato bomo v Glasovih svetov v dveh oddajah skušali pokazati, kaj se dejansko skriva za krovno oznako »vzhodno krščanstvo«. V prvi oddaji smo pod drobnogled vzeli vse tiste skupnosti, ki so krenile na samostojno pot, dolgo preden sta Rim in Konstantinopel prekinila stike. Govorili smo torej o tako imenovanih starovzhodnih Cerkvah. Pri tem nam je bil v pomoč zgodovinar in antropolog dr. Klemen Jelinčič Boeta, ki je pred nedavnim pri Mohorjevi založbi izdal knjigo Vzhodne Cerkve. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
Pobarvanke so bile dolgo le del otroškega sveta, v zadnjem času pa po barvicah vse raje sežejo tudi odrasli. Škotska ilustratorka Johanna Basford je leta 2013 pri majhni britanski založbi izdala pobarvanko za odrasle z naslovom Skrivnostni vrt in z njo dosegla nesluten uspeh. Lani je bila med 20imi najbolj prodajanimi knjigami pri spletnem trgovskem gigantu Amazon na četrtem mestu, na isti lestvici pa so bile sicer še štiri sorodne. »Če ste pomislili, da pri pobarvankah za odrasle barvamo kake žgečkljive podobe, ste se zmotili,« pravi Rok Gregorin iz založbe Mladinska knjiga, pri kateri so izdali že kar nekaj naslovov, pod katerimi se skriva širok spekter najrazličnejših črno-belih živalskih in rastlinskih motivov ter denimo vzorci mandal, ki kar čakajo na to, da zaživijo v izbranih barvah. Pobarvankam za odrasle in razlogom za njihovo priljubljenost in prodajni uspeh se bomo posvetili v nadaljevanju oddaje Glasovi svetov, v katero je Barbara Belehar Drnovšek povabila analitika za področje založništva v Mladinski knjigi Roka Gregorina, akademsko slikarko in ilustratorko Milanko Fabjančič in likovno terapevtko Ireno Valdes. Foto: Judith/Flickr
Materinstvo se je v minulem stoletju močno spremenilo. Sodobna ženska ima danes namreč izbiro, saj odloča o tem, kdaj bo mati in koliko otrok bo imela. Če ji je bil še pred stoletjem vstop v javno sfero praktično onemogočen, je pozneje lahko izbirala, ali bo hodila v službo ali bo ostala doma kot mati in gospodinja. Po mnenju strokovnjakov pa danes že težko ostane doma, saj redko katera družina še lahko živi le z eno plačo. Zato so izzivi sodobnega materinstva usklajevanje službenih in družinskih obveznosti, pa tudi samouresničevanje. Medijske reprezentacije sodobno mati postavljajo tudi v vlogo ženske, ki si vzame čas zase. Kakšni so pritiski na ženske o tem, kako naj vstopajo in živijo vlogo matere, kako na materinstvo vplivajo spremenjene razmere na trgu dela, kako navodila zdravstvenih strokovnjakov o skrbi za telo v času pred, med in po nosečnosti... Ali je torej sodobnim ženskam lažje ali težje vstopati v materinsko vlogo, kot njihovim mamam, babicam, katere so ključne razlike in kako podreti mite o materinstvu? Gostje: dr. Vesna Leskošek, dr. Zalka Drglin, Janja Božič Marolt in Tijana Zinajić. foto: Emily/flickr
Starorimski učenjak Plinij starejši se je v zgodovino zapisal po dveh plateh – kot sposoben in uspešen vojaški poveljnik, obenem pa, seveda, tudi kot pisec monumentalnega Naravoslovja, bržčas ene najpomembnejših knjig, ki nam jih zapustila rimska antika. Prav zato je njegov nečak, Plinij mlajši, v pismu zgodovinarju Tacitu pripomnil, da so resnično blaženi tisti ljudje, ki, po eni strani, storijo dejanja, o katerih je vredno pisati, in ki, po drugi plati, pišejo tisto, o čemer je vredno brati. Seveda je le malo posameznikov dejansko premoglo oba darova, a v tej zgoščeni formulaciji o dejanjih, o katerih je vredno pisati, in knjigah, ki jih je vredno brati, nemara lahko razberemo ključni zastavek predkrščanskega razumevanja zgodovine, njene, pogojno rečeno, smiselnosti: svet, historični svet je tu sploh edini oder, kjer posameznik lahko pokaže svojo dejansko vrednost, svojo izjemnost, svojo plemenitost. Zgodovinar pa, ki skrbi, da ta spomin na izstopajoče ljudi preteklosti ne ugasne, pri tem sicer malo zasleduje tudi svoj košček večne slave, a kolikor je zgodovina, kot je verjel Cireon, učiteljica življenja in svetloba resnice, toliko zgodovinar svoje delo vendarle opravlja v dobro vsega človeštva. Kaj pa se zgodi, ko se s krščanstvom zlagoma uveljavi povsem drugačen pogled na zgodovinski svet? Ko postanejo kolikor krvave toliko tudi slavne bitke in salomonsko premišljene upravne reforme in najnizkotnejše dvorske razprtije kvečjemu malo pomembni miljni kamni, mimo katerih stopa trpeča človekova duša na svoji negotovi poti skozi solzno dolino proti odrešenju? So mar prenehali pisati o preteklosti? So se je preprosto prenehali spominjati? – Seveda ne. Toda zgodovino so koncipirali drugače. Danes imamo ime za takšno, drugačno koncepcijo zgodovine: odrešenjska zgodovina. In ta bo predmet pogovora v tokratnih Glasovih svetov. Naš gost pred mikrofonom bo zgodovinar, rusist in doktorand teologije, Simon Malmenvall. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: Wikimedia
Med begunci in migranti, ki so namenjeni v Evropo, je tudi veliko otrok. Na poti so izpostavljeni nepredvidljivim dogodkom in težkim razmeram, ki jih doživljajo drugače kot odrasli. V oddaji, ki jo pripravljamo v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF v Celovcu, bomo pogledali v zgodovino migracij in begunstva slovenskih otrok. Vir fotografije Slovenski etnografski muzej
Štirje doktorji znanosti, štirje strokovnjaki: Tanja Čufer, Irena Oblak, Peter Černelč in Srdjan Novaković. Govorili bodo o pomembnem napredku pri zdravljenju rakavih obolenj s sodobnimi biološkimi zdravili in novimi postopki. Z imunoterapijo in tarčnimi zdravili vedno bolj uspešno obvladujemo pljučni rak; z natančnim obsevanjem smo kos tumorskemu tkivu in metastazam v glavi; akutno limfoblastno levkemijo bomo v prihodnje zdravili z obetavno novo terapijo; imunski sistem bolnikov pa bomo oborožili s tumorskimi cepivi. Štiri vzpodbudne zgodbe, ki jih bomo pred letošnjim tednom boja proti raku predstavili v oddaji Glasovi svetov. Pripravlja Iztok Konc. Foto: Ed Uthman / Flickr, cc Na fotografiji je obarvan ploščatocelični rak pljuč.
Ker je slovenska nacionalna država še mlada, si radi predstavljamo, da je takšna tudi naša izkušnja s strankarstvom, volitvami, parlamentarizmom in demokracijo. Toda ta vtis, ta zgodovinski spomin ni nujno pravilen. Volilna pravica je bila sicer dolgo močno omejena – v tem smislu so bili ključni dejavniki ne le spol, ampak tudi stan, izobrazba in premoženje –, toda kakih deset odstotkov naših prednikov je bilo v rajnki Avstriji prvič povabljenih na volitve že sredi devetnajstega stoletja, v času marčne revolucije in pomladi narodov. Potem se je – ne, seveda, brez zatikanja – volilna pravica zlagoma širila, dokler se leta 1907 na volišča niso smeli odpraviti vsi polnoletni moški v avstrijski polovici Habsburške monarhije. In čeprav so bile v dvajsetem stoletju politične razmere pri nas pogosto nenaklonjene klasičnemu, voljenemu in pluralnemu parlamentarizmu, smo Slovenci kar pogosto in prizadevno odhajali na volitve. Ko se zdaj oziramo na te vaje iz množične politične participacije, se nam lahko zdi, da niso vselej dosegale zadovoljivih demokratičnih standardov. Toda – ali so zadeve tako videli tudi Slovenci nekdanjih dni? Kakšen odnos so pravzaprav imeli do volitev in strank, do poslancev in njihovega dela, kje so se informirali o dogajanjih v parlamentih, skupščinah in državnih zborih? Kolikšna je, ne nazadnje, dejansko bila realna politična moč teh voljenih ustanov? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnih Glasovih svetov. Odgovore so nam pomagali iskati trije zgodovinarji, ki so se znanstveno posvečali prav raziskovanju volitev in parlamentarizma v slovenski zgodovini: dr. Bojan Balkovec, predavatelj na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, ter dr. Jure Gašparič in dr. Marko Zajc, oba raziskovalca na Inštitutu za novejšo zgodovino. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
V tokratni oddaji bomo pozornost usmerili k digitalnim domorodcem, najmlajšim, ki so jim digitalne tehnologije nekaj povsem vsakdanjega, saj so z njimi obkroženi že od rojstva. Kako pa jih uporabljajo in kakšen vpliv imajo na njihova vsakdanja življenja? Kakšne so nevarnosti in kaj skrbi starše? Odgovore na ta vprašanja so iskali raziskovalci evropskega projekta Mahni otroci in digitalne tehnologije. Vodja slovenskega dela raziskave dr. Bojana Lobe s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede pravi, da so otroci stari do osem let navdušeni nad tehnologijami, vendar jih z veseljem zamenjajo za igro s sovrstniki ali starši. Z dr. Bojano Lobe se je pogovarjala Urška Henigman. Foto: Yoshitomo Oda
V sodobnem svetu že več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih. Gre za izredne zgostitve v naseljenosti, ki v zgodovini nimajo vzporednice. Konkretno govorimo o več kot štirih milijardah mestnega prebivalstva. Največja eksplozija urbanizacije se odvija v Aziji, Afriki in Južni Ameriki. Ta izredna koncentracija ljudi tako po eni strani prinaša skorajda nerešljive infrastrukturne težave, po drugi strani se urbanisti z izzivi spopadajo tudi z načrtovanjem tako imenovanih pametnih mest. Kako se v teh pogojih mesta spreminjajo in kaj obetajo načrti bolj trajnostno zasnovanih mest prihodnosti, smo preverili s sociologom dr. Matjažem Uršičem s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Foto: Nasa Earth Observatory, CC
Ko sta Diderot in d'Alembert sredi 18. stoletja pisala znamenito Enciklopedijo, zbir vsega znanja, ki ga je o svetu imel tedanji zahodni človek, sta pod geslom »Japonska« menda zapisala samo, da gre za otočje, ki leži vzhodno od Kitajske. No, dve stoletji in pol pozneje je naše vedenje o deželi vzhajajočega sonca bistveno bogatejše. Še več; mnogi elementi japonske kulture in umetnosti so postali sestavni, organski del globalne kulture. Dandanes tako povsod igramo sudoku, gojimo bonsaje in pišemo haikuje, japonski filmi in stripi so tudi priljubljeni na vseh šestih celinah, visoko zmogljiva, futuristično oblikovana tehnologija, ki nastaja v raziskovalnih inštitutih ter industrijskih parkih od juga Kjušuja do severa Hokaida, pa pogosto določa, kako si predstavljamo družbo, ki šele prihaja. Velja pa, seveda, tudi obratno; Japonci so od nas prevzeli kopico tehnoloških inovacij, družbenih institucij ter plodnih umetnostnih spodbud in jih inkorporirali v svoje življenje. Vsemu temu navkljub pa večino zahodnih obiskovalcev – o tem se po svoje lahko poučimo tudi v izvrstnem filmu Sofie Coppola, Izgubljeno s prevodom – Japonska še vedno močno preseneča: dežela je namreč videti nenavadna, drugačna, tuja. Kako neki je to mogoče? Kako lahko kultura, ki jo po 150 letih intenzivnih stikov pravzaprav zelo dobro poznamo, zbuja občutke ireduktibilne nedomačnosti? So nemara razlike med kulturami nepremostljive ali pa je posredi kaj drugega? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Gost pred našim mikrofonom je bil japonolog in sociolog kulture, dr. Luka Culiberg. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
V skupni oddaji Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars se tokrat pogovarjamo s slovenskimi raziskovalci iz obmejnega prostora Avstrije in Italije. Rdeča nit je "Znanstveno-raziskovalna dejavnost med lokalnim in univerzalnim". Sodelujejo dr.Zaira Vidau (SLORI) iz Trsta, dr.Gorazd Bajc, Odsek za zgodovino in etnografijo SŠK iz Trsta, mag.Martina Piko Rustia, vodja SNI Urban Jarnik iz Celovca in prof.dr.Valentin Sima, vodja Slovenskega znanstvenega inštituta iz Celovca. Pridružila pa sta se jim dr.Marina Lukšič Hacin, predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije na ZRC-SAZU in dr.Mitja Žagar, raziskovalec iz INV iz Ljubljane.
V Sloveniji se vsako leto prezgodaj rodi okoli 7 odstotkov otrok – kar je približno 1.400 novorojenčkov. Prav lani se je rodila najmanjša in najmlajša novorojenčica, deklica Erin, ki je nasvet prijokala kar 17 tednov prezgodaj in ob rojstvu tehtala 370 g in merila 24 cm in pol. Rojstvo nedonošenčka pri starših in drugih družinskih članih povzroči občutek strahu in nemoči, izpostavlja dr. Lilijana Kornhauser Cerar iz ljubljanske porodnišnice. Njegovo telo in organi namreč še niso zreli. Prezgodaj rojeni otroci se na Oddelku za intenzivno zdravljenje v inkubatorjih borijo za življenje. Dr. Tatjana Robič z Biotehniške fakultete v Ljubljani pa je raziskala, kako prezgodnje rojstvo vpliva na njihov kasnejši telesni in duševni razvoj. Z obema strokovnjakinjama se je za oddajo Glasovi svetov pogovarjal Iztok Konc. Flickr: Kqedquest/ Flickr, cc
Pripoved o minulih letih je najstarejše ohranjeno besedilo, ki govori o srednjeveški zgodovini vzhodnoslovanskega prostora. Najbrž nič kaj presenetljivo, se na preteklost, popisano v tej kroniki, danes sklicujejo tako ruski kakor beloruski in ukrajinski nacionalisti in si jo skušajo prisvojiti za potrebe današnjega geopolitičnega trenutka. V tej luči se z vso ostrino postavlja vprašanje, ali je Kijevska Rusija, najstarejša vzhodnoslovanska državna tvorba, katere nastanek popisuje prav Pripoved o minulih letih, pravzaprav predhodnica Rusije ali Ukrajine. Toda kronisti, ki so v 12. stoletju pisali Pripoved o minulih letih, si seveda niso belil las s takimi vprašanji. Zanimale so jih čisto druge stvari. Kaj torej izvemo o preteklosti prostora med Karpati in Volgo, med Črnim in Baltskim morjem, če je ne beremo skozi nacionalistično izkrivljena očala? – Odgovor na to vprašanje smo v tokratnih Glasovih svetov. Gostje pred mikrofonom so bili dr. Blaž Podlesnik, predavatelj na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete, Aljaž Glaser, ki je Pripoved o minulih letih prevedel v slovenščino, in zgodovinar Simon Malmemvall, ki je slovenski izdaji te kronike pripisal spremno študijo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Zdi se, da je množičen prihod beguncev v Evropo sprožil pri ljudeh skrajne odzive. Na eni strani strah, sovražnost in odpor, na drugi pa sočutje, ljubezen in pripravljenost pomagati. Zato bomo v tokratni oddaji Glasovi svetov iskali izvore altruizma. Od kod izvira altruistično vedenje, kako pomembna je zanj empatija, kaj se dogaja v naših možganih, kako pomemben je altruizem za družbo in za preživetje človeške vrste? Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: nevrolog Zvezdan Pirtošek, sociologinja Srna Mandić in psihologa Andreja Avsec ter Robert Masten.
V tokratni oddaji, ki jo enkrat na mesec pripravljamo Radio TRST A, slovenski program ORF v Celovcu in Program Ars v Ljubljani, soočamo izkušnje in izzive vzdržnega pridelovanja hrane. Dolgoročna strateška opredelitev lokalne samooskrbe s hrano v dokumentih EU v treh državnih okoljih ljudi postavlja pred različne izzive. O tem z gosti: Peter Krištof, glavni koordinator čezmejnega sodelovanja s Slovenijo v Koroški kmetijski in gozdarski zbornici, Štefan Dežman, član Združenja ekoloških kmetov Gorenjske, Franc Šolar, svetovalec za ekološko kmetijstvo s KGZ Kranj, Franc Fabec, predsednik Kmečke zveze, sekcije tržaške trgovinske zbornice, in Sergij Stancich, ki se je z družino pred dobrim desetletjem iz Trsta preselil v bližino Komna in se tam začel ukvarjati z biodinamičnim kmetijstvom. Povezuje Goran Tenze.
V Parizu se bo v petek zaključila podnebna konferenca Združenih narodov, ki bo po pričakovanjih vendarle prinesla dogovor na svetovni ravni glede konkretnih korakov pri reševanju krize, ki jo predstavljajo podnebne spremembe. Znanstveniki nas sicer o resnosti le-teh opozarjajo že desetletja, toda šele prav v zadnjem času njihove posledice vse bolj jasno čutimo tudi na svoji koži. Vprašanje pa je, kako učinkovit bo dejansko podnebni dogovor. V knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju kanadska avtorica Naomi Klein postavi tezo, da učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe na poti stoji globalni kapitalizem, ki zaradi svoje potrebe po nenehni rasti ni zainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. O naši skupni podnebni prihodnosti smo se pred začetkom Pariške konference pogovarjali z ekonomistom Bogomirjem Kovačem, klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj in s filozofom Luko Omladičem. Foto: Jay Mantri, CC0
Bližnjevzhodni konflikt si bomo ogledali iz perspektive nekdanjega novinarja, diplomata in avtorja več knjig, Zlatka Dizdarevića, ki se že 35 let ukvarja z razmerami na Bližnjem vzhodu. Bil je dopisnik sarajevskega Oslobođenja iz Egipta, Sirije in Jordanije, pozneje pa tudi bosanski veleposlanik v državah na tem območju. O tem, v čigavem imenu se vojskujejo današnje vojne, kdo stoji v ozadju in kako se nam mednarodna ureditev naglo spreminja pred očmi, se je z njim pogovarjala Cirila Štuber. Foto: Heinrich-Böll-Stiftung, Flickr
Od Valentina Vodnika pa tako rekoč do včeraj, ko so še ustvarjali Ivan Minatti, Tone Pavček in Kajetan Kovič, smo na Slovenskem vselej imeli pesnike, ki so znali z nekaj dobro merjenimi verzi vzburkati misli in čustva najširših krogov bralk in bralcev. Prešeren nas je, denimo, pretresel s spoznanjem, da je življenje ječa in čas v nji rabelj hudi; z Župančičem smo lahkih nog hodili po zemlji naši in pili nje prelesti; s pomočjo Kosovela smo iznenada razumeli, da je zlato pravzaprav gnoj in gnoj zlato; s Kajuhom smo neskončno nežno odlomili en sam, bel in dehteč češnjev cvet; ob Pavčku smo teži krvave zgodovine navkljub uvideli, da je dejansko vsak človek zase svet, čuden, svetal in lep; no, Minatti pa nam je čisto preprosto položil na srce, da nekoga pač moramo imeti radi. Tako torej naši starejši mojstri. Kaj pa danes? – V slovenskem jeziku ta hip sicer ustvarja lepo število avtoric in avtorjev, pa vendar se zdi, da njihova besedila ne najdejo prav zlahka svoje poti med bralke in bralce. Koliko ljudi pravzaprav nosi s seboj kak verz Mete Kušar ali Miklavža Komelja (če si pomagamo z letošnjima prejemnikoma Veronikine oziroma Jenkove nagrade, to je, naših osrednjih priznanj za poezijo)? Je torej sodobna pesniška produkcija namenjena kvečjemu peščici poznavalcev, sladokuscev in zanesenjakov, medtem ko naj ključne gradnike, s pomočjo katerih lahko slovensko govoreča skupnost oblikuje svoj kulturni imaginarij, svojo simbolno linguo franco, priskrbi kaka druga umetnostna ali celo neumetnostna praksa? – Odgovore na to vprašanje smo iskali v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem nam so nam bili v pomoč naši gostje - urednik in prevajalec Aleš Berger, pesnica in soorganizatorka projekta Mlade Rime Veronika Dintinjana, literarni kritik in urednik revije Mentor Aljoša Harlamov ter literarna znanstvenica, predavateljica na ljubljanski Filozofska fakulteti, dr. Irena Novak Popov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
PROMOCIJA SLOVENSKE KULTURE ZUNAJ DRŽAVE V tokratni oddaji, enkrat na mesec jo pripravljamo Radio TRST A, slovenski program ORF v Celovcu in Program Ars v Ljubljani govorimo o pomenu medkulturnega sodelovanja na narodnostno mešanem območju, in o promociji slovenske kulture tam, kjer sobivata dva naroda. Beseda bo tekla tudi o promociji slovenskega jezika in kulture preko književnosti in o tem, kako so lahko literarni prevajalci povezovalci različnih kulturnih in jezikovnih stvarnosti. Gosta v Trstu sta Igor Tuta, deželni predsednik Zveze slovenskih kulturnih društev v Italiji in Veronika Brecelj, profesorica na Liceju »France Prešeren« v Trstu in literarna prevajalka, v Celovcu pa Janko Malle, poslovodja Slovenske prosvetne zveze in Hanzi Filipič, glavni urednik Mohorjeve založbe v Celovcu. Gostja Programa Ars pa je Barbara Koželj-Podlogar, kulturni ataše na Veleposlaništvu RS v Avstriji in vodja SKICA, slovenskega kulturnega centra na Dunaju. Iz tržaškega studia pogovor povezuje Ines Škabar.
Slovensko sociološko društvo obeležuje 50-letnico delovanja. Ta jubilej je primerna priložnost za pogled v preteklost in oceno zdajšnjega stanja ter tudi razmislek o tem, kakšna naj bo vloga sociologije v družbi v prihodnje. Sociologija je bila vodilna družboslovna znanost, saj je ne le raziskovala družbene fenomene, temveč je v družbo tudi dejavno posegala. Rezultati socioloških raziskav niso le pokazali na probleme, temveč so bili pogosto osnova za spremembe, za odpravljanje težav in ustvarjanje boljše družbe, pravičnejšega sveta. Je to še vedno vloga sociologije kot znanosti? Ali se sociologi in sociologinje ukvarjajo z aktualnimi in relevantnimi spremembami v družbi? Kakšna naj bo vloga sociologije v 21-em stoletju? O vsem tem se je Urška Henigman pogovarjala s predsednico Slovenskega sociološkega društva doktorico Milico Antić Gaber in raziskovalko doktorico Bojano Lobe. Foto: Mehran Heidarzadeh/flickr
Neveljaven email naslov