Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sibirski kmet zloveščega videza, ki je postal nekakšen duhovni učitelj zadnjemu ruskemu vladarskemu paru, naj bi imel poguben vpliv na politiko carja Nikolaja II., s čimer naj bi bistveno pripomogel k padcu dinastije Romanovih. Pa je to res?
Med številnimi intrigantnimi protagonisti ruske zgodovine zadnjih dveh stoletij bi težko našli bolj nenavadno in skrivnostno pa tudi odpor zbujajočo figuro od Grigorija Jefimoviča Rasputina. Mož, ki se je rodil leta 1869 v Pokorvskem, nepomembni vasi v zahodni Sibiriji, je na veliki oder ruske zgodovine stopil proti koncu leta 1905, ko se je seznanil s carjem Nikolajem II. in njegovo ženo, carico Aleksandro.
Rasputin, ki je na dvor prišel s slovesom popotnega romarja, duhovnega učitelja, daljnovidnega mistika in močnega zdravilca, si je namreč hitro pridobil zaupanje vladarskega para in to zaupanje – tako so vsaj trdili številni dvorjani – tudi zlorabil. Postal naj bi nekakšna siva eminenca za prestolom, človek, ki je šepetal v carjevo in, še raje, v caričino uho ter tako usodno vplival na uradno državno politiko. Ko je zanj okoli leta 1910 naposled izvedela še najširša ruska javnost, ki si ni mogla razložiti, zakaj bi vladarski par Rasputina sprejemal in upošteval njegova mnenja – ob tem se velja spomniti, da so ga peterburški in moskovski časopisi v en glas predstavljali kot šarlatana, razuzdanca in pijanca –, se je zamajal prestol dinastije Romanovih.
In ker seveda vemo, kaj se je v Rusiji navsezadnje zgodilo leta 1917, se lahko utemeljeno vprašamo, ali bi bili Lenin in boljševiki res tako uspešni, če ne bi bila Nikolaj II. in njegova vladavina prav zaradi Rasputina takrat že nekaj let na slabem glasu? Je, drugače rečeno, Rasputin, hote ali ne, tlakoval pot koncu carske oblasti v največji državi na svetu? In, jasno, kako utemeljeni so bili vsi ti očitki zoper Rasputina; je bil res poosebljeno zlo, sveti hudič, kot so mu rekli sodobniki, ali le grešni kozel, ki naj prikrije številne disfunkcije ruske avtokratske oblasti?
To sta vprašanji, ki si ju je v knjigi Rasputin : vera, oblast in zaton Romanovih postavil ameriški zgodovinar Douglas Smith. Do kakšnih odgovorov se je navsezadnje dokopal, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili našega radijskega kolega Mateja Veniera, ki je Douglasovo knjigo pred nedavnim prevedel za založbo Beletrina.
foto: Grigorij J. Rasputin okoli leta 1910 (Wikipedia, javna last)
1083 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Sibirski kmet zloveščega videza, ki je postal nekakšen duhovni učitelj zadnjemu ruskemu vladarskemu paru, naj bi imel poguben vpliv na politiko carja Nikolaja II., s čimer naj bi bistveno pripomogel k padcu dinastije Romanovih. Pa je to res?
Med številnimi intrigantnimi protagonisti ruske zgodovine zadnjih dveh stoletij bi težko našli bolj nenavadno in skrivnostno pa tudi odpor zbujajočo figuro od Grigorija Jefimoviča Rasputina. Mož, ki se je rodil leta 1869 v Pokorvskem, nepomembni vasi v zahodni Sibiriji, je na veliki oder ruske zgodovine stopil proti koncu leta 1905, ko se je seznanil s carjem Nikolajem II. in njegovo ženo, carico Aleksandro.
Rasputin, ki je na dvor prišel s slovesom popotnega romarja, duhovnega učitelja, daljnovidnega mistika in močnega zdravilca, si je namreč hitro pridobil zaupanje vladarskega para in to zaupanje – tako so vsaj trdili številni dvorjani – tudi zlorabil. Postal naj bi nekakšna siva eminenca za prestolom, človek, ki je šepetal v carjevo in, še raje, v caričino uho ter tako usodno vplival na uradno državno politiko. Ko je zanj okoli leta 1910 naposled izvedela še najširša ruska javnost, ki si ni mogla razložiti, zakaj bi vladarski par Rasputina sprejemal in upošteval njegova mnenja – ob tem se velja spomniti, da so ga peterburški in moskovski časopisi v en glas predstavljali kot šarlatana, razuzdanca in pijanca –, se je zamajal prestol dinastije Romanovih.
In ker seveda vemo, kaj se je v Rusiji navsezadnje zgodilo leta 1917, se lahko utemeljeno vprašamo, ali bi bili Lenin in boljševiki res tako uspešni, če ne bi bila Nikolaj II. in njegova vladavina prav zaradi Rasputina takrat že nekaj let na slabem glasu? Je, drugače rečeno, Rasputin, hote ali ne, tlakoval pot koncu carske oblasti v največji državi na svetu? In, jasno, kako utemeljeni so bili vsi ti očitki zoper Rasputina; je bil res poosebljeno zlo, sveti hudič, kot so mu rekli sodobniki, ali le grešni kozel, ki naj prikrije številne disfunkcije ruske avtokratske oblasti?
To sta vprašanji, ki si ju je v knjigi Rasputin : vera, oblast in zaton Romanovih postavil ameriški zgodovinar Douglas Smith. Do kakšnih odgovorov se je navsezadnje dokopal, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili našega radijskega kolega Mateja Veniera, ki je Douglasovo knjigo pred nedavnim prevedel za založbo Beletrina.
foto: Grigorij J. Rasputin okoli leta 1910 (Wikipedia, javna last)
Včeraj je bila na Novi pošti v Ljubljani uprizorjena premiera gledališke predstave z naslovom Punce, ki temelji na pričevanjih oziroma zgodbah žensk treh generacij in ki skozi njihove osebne zgodbe izrisuje menjavanje časov in družbenopolitičnih sistemov. Predstava se tematsko navezuje na predavanje-performans Spolna vzgoja II: Borba, ki rekonstruira prizadevanje za reproduktivne pravice žensk v Jugoslaviji, in z njim tvori diptih. Voditeljica oddaje Tita Mayer je k pogovoru o predstavah in družbeni problematiki, ki se je ustvarjalke lotevajo, povabila gledališko režiserko Tjašo Črnigoj.
Podnebne spremembe v svoji skrajni obliki prinašajo ekstremne vremenske pojave in temu se bo nujno moralo prilagoditi tudi prostorsko načrtovanje. Infrastrukturno pripravljenost na poplave, ki smo jim bili priča v začetku avgusta, so tudi strokovnjaki s področja gradbeništva in vodarstva ocenili kot slabo. Modeli poplavne nevarnosti, ki so bili ves čas javno dostopni vsem zainteresiranim, so se izkazali za zelo natančne, a izgleda, da so jih bili pripravljeni upoštevati zgolj redki. Zdaj je skrajni čas za razmislek, kako se bomo v prihodnje odločali o umeščanju objektov in naselij v prostor, torej kje in kako graditi, kakšne oblike bivanja spodbujati ter predvsem bolj zaupati stroki in jo tudi upoštevati. Najhujša naravna nesreča v Sloveniji je zato priložnost, da prevrednotimo nekatere ustaljene vzorce in se bolje pripravimo za prihodnost. V današnji oddaj Glasovi svetov bomo slišali pogovor Miha Žorža z arhitektoma Milošem Koscem in Matevžem Grando, ki je bil posnet za oddajo Intelekta 22. avgusta.
Kranj Foto fest se je otvoril prejšnji teden, razstave bodo na ogled do skorajda konca septembra, in zdaj si že tretje leto ta odmeven mednarodni festival počasi utira svoje strugo, pozicijo v fotografskem festivalskem miljeju. Osrednja tema letošnjega festivala je "Človek – narava«, ki je prav v tem obdobju še posebno aktualna in je fotografom iz kar 90-ih držav ponudila široke možnosti izraza, kar se je pokazalo tudi pri izjemno velikem odzivu na razpis, saj se je ta glede na lansko leto povečal za več kot sto odstotkov. Odnos med človekom in okoljem, kot središčna tema s katero se zaradi neštetih okoljevarstvenih izzivov soočamo kot človeštvo. Kaj vse je prinesel, kakšna je sploh vloga, pomen foto festivalov in razstav, še posebej v času prenasičenem s podobami, kjer že vsak s pametnim telefonom lahko reportira, dokumentira svet in sebe ter s tem postaja manj ali bolj občutljiv posameznik? Za debato je voditeljica Liana Buršič gostila priznana in uveljavljena fotografa in fotogafinjo Matjaža Tančiča in Terezo Kozinc ter lastnico prve zaseben foto galerije pri nas Galerije Fotografija - Barbaro Čeferin, vsi so tudi poveznai s Kranj Foto Festom.
V tokratni oddaji Glasovi svetov boste slišali pogovor z direktorico Inštituta za preučevanje enakosti spolov mag. Ano Pavlič, ki bo spregovorila o položaju žensk na slovenskem podeželju in o prvi nacionalni raziskavi Enakost spolov na slovenskem podeželju, katere izsledki vzbujajo skrb in nakazujejo, da nas pri zagotavljanju enakosti spolov v Sloveniji čaka še veliko dela.
Letos mineva 300 let od rojstva Adama Smitha, enega najbolj vplivnih mislecev v zgodovini, filozofa, začetnika ekonomske znanosti in za svoj čas radikalnega zagovornika kapitalizma in prostih trgov, ki je v marsičem popolnoma obrnil na glavo pogled na to, kako delujejo družbe in gospodarstva, njegove - bolje ali slabše razumljene teze - pa mnogi ekonomisti uporabljajo še danes. V tokratnih Glasovih svetov se bomo spraševali, v čem je bila misel Adama Smitha tako revolucionarna; kaj je slavni propagator prostih trgov sploh zares verjel in kako so kasnejši ekonomisti njegovo misel popačili; kako gre vse to skupaj z njegovo moralno filozofijo ter kako se nam njegove ideje kažejo v luči večstoletne zgodovine kapitalizma, ki smo ji bili priča od izida Smithovega znamenitega dela Bogastvo narodov. Gostje v studiu so predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Neven Borak ter predavatelj na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Aljoša Kravanja. Oddajo, ki ste jo v preteklosti že lahko slišali v Intelekti na Prvem, je pripravila Alja Zore.
Ukrajinska novinarka Olga Tokariuk je sodelavka Centra za analize evropske politike ter raziskovalka dezinformacij. Z njo smo se pogovarjali o vlogi tehnologije in umetne inteligence v kontekstu vojne v Ukrajini. Med drugim je poudarila, da umetna inteligenca koristi tako zlonamernim akterjem, ki izvajajo in ustvarjajo kampanje dezinformacij, kot tudi raziskovalkam in raziskovalcem, vladam in organizacijam, ki se želijo zoperstaviti dezinformacijam in razkriti, kako delujejo mreže dezinformacijkih tokov in kako so med seboj povezane. Oddajo Glasovi svetov je pripravila Urška Henigman.
Tokratna oddaja Glasovi svetov prinaša poglobljen pogovor o zgodovini družine, o mitih in stereotipih, o liberalizaciji in hkratnem vračanju nazadnjaških pogledov na družinske skupnosti. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila redno profesorico s Fakultete za socialno delo, dr. Darjo Zaviršek.
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Ko pomislimo na našo nekdanjo državo, socialistično Jugoslavijo, se nam pred očmi prejkone ne prikažejo kmetje, ki obdelujejo zemljo, pasejo živino in prodajajo težko pridelano hrano, ampak tovarniški delavci, ki so skozi množično industrializacijo v prvih desetletjih druge Jugoslavije postajali vedno bolj množična skupina prebivalstva, kot »nosilci« socialistične revolucije pa so bili tudi v središču takratne državne ideologije. In vendar je bila, ko smo po drugi svetovni vojni vstopili v novo državo, med Slovenci še vedno več kot polovica kmečkega prebivalstva. Kaj se je torej skozi naslednja desetletja zgodilo z vsemi temi ljudmi, na kakšen način se je oblikovala in spreminjala jugoslovanska kmetijska politika, predvsem pa, kako se je kmetovanje pri nas na specifičen način prepletlo z delom v industriji, tako da se je na podeželju pojavila cela vrsta tako imenovanih pol kmetov, pol proletarcev? O tem bomo za tokratne Glasove svetov govorili z dr. Levom Centrihom z Oddelka za zgodovino Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in Inštituta za novejšo zgodovino, ki je skupaj z antropologinjo in etnologinjo dr. Polono Sitar pri Založbi Univerze na Primorskem nedavno izdal monografijo Pol kmet, pol proletarec: Integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Biologi Nacionalnega inštituta za biologijo so na petih mestih v Sloveniji tri leta spremljali populacije čmrljev in čebel samotark
Mesec junij je mesec ponosa. Mesec, v katerem se, vsaj enkrat na leto, glasneje kot po navadi sliši glasove tistih, ki podpirajo človekove pravice LGBTIQ+ oseb pri nas in po svetu. V zadnjem letu je LGBTIQ+ skupnost vendarle dosegla nekatere pomembne preboje pri uveljavljanju zakonodaje s področja enakih pravic, a pot do popolne enakopravnosti je še dolga, odprtih vprašanj še veliko. To potrjujejo tudi dogodki v Ljubljani, ko smo bili priča organiziranemu nasilju nad udeleženkami in udeleženci parade ponosa. V tokratni oddaji Glasovi svetov se Miha Žorž pogovarja s Simono Muršec, predsednico društva Parada ponosa.
Človek se je od pradavnine, danes verjetno to ne velja več, definiral v razliki in v razmerju do živali.
»Živimo v družbi preplavljeni s podobami. Hiperprodukcija podob nas obdaja. A večina teh je izvotlenih. Brez pomena, brez globljega smisla. Brez refleksije, brez simbolnih pomenov, družbenih angažmajev, skratka brez podob, ki bi s svojim produciranjem, obstojem služile v dobro skupnosti. Zato so toliko bolj dragoceni tisti, ki skozi objektiv gledajo z etosom, sočutjem in razumejo, da so oni in ne fotoaparat orodje, medij, sel, ki odpira prostore družbi za samorefleksijo, introspekcijo, nova vedenja in spoznave. Ena takšnih je tudi svetovna ikona družbeno angažirane fotografije, članica prav tako znamenite foto agencije Magnum - Susan Meiselas, ki prihodnji teden otvori svojo razstavo v Galeriji Jakopič, ta konec tedna pa bo prisotna na mojstrskem tečaju, t.i. masterclassu, z naslovom "Fotografija opolnomoča". To je mojstrski tečaj vizualnega pripovedovanja za krepitev odnosov s skupnostmi, kjer sodeluje 15 izbranih fotografov s 13 projekti. Družbeno angažiran foto projekt torej, ki stremi k vključevanju, sodelovanju, opolnomočenju. In vprašanje, ali lahko in kako lahko fotografija opolnomoči posameznike, družbo, ali lahko spreminja svet, je eno od mnogih vprašanj, ki jih je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič namenila gostjam: dr. Mariji Skočir, umetnostni zgodovinarki, višji kustosinji, vodji Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica ter fotografinjama Katji Bidovec in Poloni Avanzo.«
O tem, kako so srednjeveški trgovci in bankirji vplivali ne le na ekonomijo, ampak tudi na družbo, politiko, mišljenje in umetnost krščanske Evrope ter s tem utrli pot kasnejšemu nastopu kapitalizma
V usodi človeka, ki se je osebno poznal tako z Gavrilom Principom kakor z Adolfom Hitlerjem, za nameček pa prehodil pot, ki iz bosanskega zakotja vodi vse do Stockholma, se po svoje zgošča zgodba evropskega 20. stoletja
Nam je monogamija prirojena ali privzgojena? Je stvar narave ali kulture? Je to sploh pomembno? Drži, da strast in poželenje v dolgotrajni intimni partnerski zvezi polagoma ugašata? Da domače z leti postane dolgočasno in nezanimivo? Kako razložiti nezvestobo? Kakšna vrednota je zvestoba in kaj je sploh danes definicija nezvestobe? Je to fantaziranje o drugih osebah, gledanje pornografije, plačevanje za spolnost ali intimnost z drugo osebo? Se skokom čez plot v dolgotrajni monogamni intimni zvezi ne da izogniti? Kako jih preprečiti? Kako preboleti? O vsem tem piše ugledna psihoterapevtka Esther Perel v svoji knjigi Nezvestoba do groba, o skokih čez plot malce drugače, ki je v prevodu Tine Stanek izšla pri založbi Mladinska knjiga. Zanimiva mnenja o knjigi, nezvestobi in monogamiji razkriva psihoterapevt in seksolog Jaka Sotlar v tokratni oddaji Glasovi svetov. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Andra Sibak je profesorica medijskih študij na Univerzi v Tartuju v Estoniji. Raziskovalno se ukvarja z novimi tehnologijami in mladimi, od družbenih medijev do zasebnosti in datafikacije oziroma upodatkovljenja. Z Giovanno Masceroni v knjigi Datafied Childhoods: Data Practices and Imaginaries in Children's Lives opisujeta odraščanje otrok v današnjem upodatkovljenem vsakdanu. Kako digitalni mediji, z internetom povezane naprave, kot so denimo igrače in pametni zvočniki, algoritmi in umetna inteligenca vplivajo na odraščanje? Ob zavedanju, da so otroci zelo različni in otroštva lahko tudi – ne glede na njihovo vpetost v digitaliziran medijski vsakdan, avtorici kritično motrita upodatkovljenost, ki najmlajše danes ujame že ob rojstvu. Digitalizacija je močno spremenila naša vsakdanja življenja. Pred tremi leti, ob začetku pandemije, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija ta mesec preklicala, smo vsi ostali doma. Po eni strani pandemije ne bi mogli preživeti na način, kot smo jo, če ne bi bilo interneta, računalnikov, pametnih telefonov in aplikacij. Po drugi strani pa smo se naučili, da našim interakcijam prek zaslona manjka velik del človeške izkušnje. Raziskovalkam in raziskovalcem vpliva digitalizacije, datafikacije, ekonomije pozornosti in nadzorovalnega kapitalizma na naša življenja so se ob razglasitvi pandemije, ugašanju javnega življenja in druženja v živo ter zapiranju ljudi med stene svojih domov, prižgali vsi alarmi. Andra Siibak in Giovanna Masceroni sta se pisanja knjige lotili novembra 2019, ko o pandemiji še ni bilo ne duha ne sluha. Andra Siibak, ki se je tik pred začetkom zaprtja s svojo družino preselila v Združene države Amerike, v Chicago, kjer naj bi preživela celotno leto, je zato zaprtje najprej občutila na osebni ravni, tako kot številni ljudje po svetu. Vedela pa je tudi, da premik življenj za zaslone pomeni večjo proizvodnjo in črpanje podatkov uporabnic in uporabnikov. Med njimi so bili posebna skupina otroci in mladostniki, saj se je njihovo izobraževanje preselilo na splet in na različne izobraževalne platforme. Določene tehnologije, ki so se začele nenadoma množično uporabljati, so bile podatkovno požrešne na zelo različne načine, opozarja raziskovalka, ki v knjigi Datafied Childhoods: Data Practices and Imaginaries in Children's Lives razkriva, na kakšen način je sodobno otroštvo upodatkovljeno doma, v šoli in v vrstniški skupini. Upodatkovljenost razume kot produkt in ojačevalec mediatizacije, ki se je prek kulture nadzora naturalizirala v imaginarijih in praksah državljank in državljanov in kolonizirala vse življenjske prostore. Deljenje podatkov je postalo normalno, o njem uporabnice in uporabniki ne razmišljajo več. Če pa razmišljajo in se z njim ne strinjajo, potem v veliko primerih ne morejo sodelovati. Deljenje podatkov se pričakuje v zameno za uporabo aplikacij in storitev. Z Andro Siibak se je pogovarjala Urška Henigman.
Danes je verjetno popolnoma jasno, da je slovensko gospodarstvo v veliki meri odvisno od gospodarstev večjih držav Evropske unije. Še več: celo naše nacionalne ekonomske politike v pomembnem obsegu določajo v Bruslju in Frankfurtu. In če se je komu v zanosu približevanja zahodu morda zdelo, da je to dobrodošlo, je vsaj od finančno-gospodarske krize po letu 2008 postalo očitno tudi, da nam ta velika odvisnost nikakor ni vedno v korist in da imajo močno omejene zmožnosti ukrepanja ob gospodarski krizi lahko tudi zelo visoko ceno. Toda kako smo sploh prišli do te točke? Prav to raziskuje še sveža knjiga sociologinje in ekonomistke dr. Ane Podvršič z naslovom Iz socializma v periferni kapitalizem, v kateri avtorica skozi dve veliki strukturni krizi - tisto, ki je zajela Jugoslavijo v 80-ih letih preteklega stoletja in pa tisto po letu 2008 – raziskuje, kako se je spreminjal položaj naše ekonomije v razmerju do mednarodnih trgov ter kako je to vplivalo na socialno in politično podobo naše države. Na kakšen način sta torej ti dve krizi prodrli v naš prostor in kako sta preobrazili naše gospodarstvo? Kako so se nanje odzvali domači politiki in družba ter kakšno vlogo so v tem kontekstu odigrale tuje finančne institucije? Koliko smo imeli pri vsem skupaj sploh manevrskega prostora, koliko pa smo le del širših strukturnih in ideoloških sprememb v svetovni ekonomiji? To je nekaj vprašanj, o katerih se bomo z Ano Podvršič pogovarjali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Akupunktura je v Sloveniji kot dopolnilna metoda zdravljenja kronične bolečine že dalj časa del javnega zdravstvenega sistema
Lahko bi rekli, da je Kranj zibelka slovenske fotografije. Tu je bil ustanovljen prvi foto klub, ki si je v avstroogrskih časih drznil imenovati se »Prvi slovenski klub fotografov amaterjev« in v Kranju se je rodil prvi slovenski fotograf in izumitelj fotografije na steklo Janez Puhar. Že v slovenskih krogih, kaj šele v mednarodnih, je Puharja kljub izjemnemu dosežku za svetovno dediščino, skoraj nemogoče zaslediti, celo v fotografskih enciklopedijah je to težava. Zakaj je Janez Puhar, ki ga uvrščamo med svetovne pionirje razvoja fotografije, še vedno tako spregledan, (pre)malo znan, človek svetovljanskega duha, ki je bil vsestranski izobraženec, ki je govoril več kot 10 tujih jezikov, čeprav je deloval v skromnih razmerah, oddaljen od takratnih vplivnih centrov Evrope. Za pojasnila, podrobnejše vpoglede v njegovo izjemno življenjsko zgodbo, je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič tokrat gostila poznavalca Puharjevega dela in življenja - Petro Puhar, sorodnico Janeza Puharja, sicer zaposleno v Mestni knjižnici Kranj in Vasjo Doberleta, mojstra fotografije pri Fotografski zvezi Slovenije in pri Mednarodni zvezi za fotografsko umetnost. Oba gosta sta tudi člana Fotografskega društva Janez Puhar Kranj.
Neveljaven email naslov