Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Biomedicinski model obravnava duševne težave predvsem kot biološka oziroma fiziološka stanja – enako torej kot telesne bolezni. Biopsihosocialni prostop je veliko bolj celosten.
V zgodovini sta se uveljavila dva temeljna modela pojmovanja zdravja in bolezni in v tem okviru tudi dva modela pojmovanja duševnih motenj. To sta biomedicinski in biopsihosocialni model. Če biomedicinski pristop telo razume kot stroj, pa biopsihosocialni model poudarja skupno vplivanje tako bioloških, psiholoških, kulturoloških kot tudi socialnih dejavnikov na človeka. Čeprav so biopsihosocialni model zagovarjali že Wilhelm Wundt, Sigmund Freud in nekateri drugi véliki psihologi moderne dobe, si ta še vedno ni izboril mesta, ki mu pritiče, v Glasovih svetov pojasnjuje psiholog in raziskovalec Dino Manzoni z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Zakaj je biomedicinsko pojmovanje duševnih motenj tako zelo zakoreninjeno in odporno na poskuse sprememb? Na kaj opozarjajo najglasnejši kritiki? Zakaj je biopsihosocialni model bolj primeren in bolj učinkovit pri obravnavi ljudi s težavami v duševnem zdravju? Odgovori v oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc.
1083 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Biomedicinski model obravnava duševne težave predvsem kot biološka oziroma fiziološka stanja – enako torej kot telesne bolezni. Biopsihosocialni prostop je veliko bolj celosten.
V zgodovini sta se uveljavila dva temeljna modela pojmovanja zdravja in bolezni in v tem okviru tudi dva modela pojmovanja duševnih motenj. To sta biomedicinski in biopsihosocialni model. Če biomedicinski pristop telo razume kot stroj, pa biopsihosocialni model poudarja skupno vplivanje tako bioloških, psiholoških, kulturoloških kot tudi socialnih dejavnikov na človeka. Čeprav so biopsihosocialni model zagovarjali že Wilhelm Wundt, Sigmund Freud in nekateri drugi véliki psihologi moderne dobe, si ta še vedno ni izboril mesta, ki mu pritiče, v Glasovih svetov pojasnjuje psiholog in raziskovalec Dino Manzoni z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Zakaj je biomedicinsko pojmovanje duševnih motenj tako zelo zakoreninjeno in odporno na poskuse sprememb? Na kaj opozarjajo najglasnejši kritiki? Zakaj je biopsihosocialni model bolj primeren in bolj učinkovit pri obravnavi ljudi s težavami v duševnem zdravju? Odgovori v oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc.
Tovarna Mura je globoko zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Stečaj te tovarne je zato pomenil več kot izgubo službe. Šlo je za osebno in družbeno izgubo. Kako se je stečaj vpisal v telesa zaposlenih in kako v slovensko družbo, ki je z Muro dokončno postavila profit pred ljudi? Antropologinja doktorica Nina Vodopivec, avtorica knjige Tu se ne bo nikoli več šivalo, Doživljanja izgube dela in propada tovarne pravi, da je problem, ker je ekonomija uzrupirala različne vidike dela in naših življenj. Delo je namreč družbeno umeščeno, vanj vlagamo svojo energijo in svoja telesa, tudi zelo dobesedno, zato je pomembno, da nanj ne gledamo le skozi ekonomsko logiko. Da so bili ekonomski diskurzi dela izjemno škodljivi za nekdanje zaposlene v Muri in kako so jih potisnili v še hujše stiske, povečali negotovost, strah in šok, pa v tokratni oddaji Glasovi svetov, ki jih je pripravila Urška Henigman.
Če odpremo katerikoli geografski učbenik, se bomo tam poučili, da sicer 75 odstotkov ozemlja Ruske federacije leži vzhodno od Urala, v Aziji, da pa po drugi strani 75 odstotkov ruskega prebivalstva živi zahodno od velikega gorovja, v Evropi torej. S stališča zemljepisa je okrog vprašanja, ali je Rusija evropska država ali ne, potemtakem mogoče zaznati nekaj nejasnosti, dvoumnosti. In kar velja že za geografijo, dvakrat toliko velja za zgodovino. Zdi se namreč, da preteklost ruskega prostora lahko strnjeno predstavimo kot izmenjavanje obdobij, ko se vzhodnoslovanska velikanka gospodarsko, politično in kulturno tesno navezuje na sočasno dogajanje na zahodu stare celine in nanj tudi sama močno vpliva, ter obdobij, ko je, nasprotno, Rusija videti ne le odrezana od Evrope, ampak od nje tudi radikalno drugačna. Čeprav si, z drugimi besedami, evropske umetnosti in znanosti sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali Rusija v našo stvarnost posega kot ena izmed najpomembnejših evropskih držav – ali pač kot civilizacija sui generis? - Odgovor na to dilemo smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, rusista in teologa, dr. Simona Malmenvalla, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti in na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Makalu/Pixabay
Ob 60. obletnici ustanovne konference Gibanja neuvrščenih s hrvaškim zgodovinarjem dr. Tvrtkom Jakovino o tem, kako in zakaj se je majhna evropska država sredi hladne vojne usmerila k tretjemu svetu
"Brez čebel ni življenja" se morda res sliši kot kliše. A je resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. A čeprav smo Slovenci narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh - so v zadnjem obobju čebele vse bolj ogrožene. Pa ne le v Sloveniji. Zakaj je tako in kaj lahko vsi naredimo za njihovo varstvo, pa tudi o tem, kako živijo in delujejo, v tokratnih Glasovih svetov, ko se nam bosta v studiu pridružila mednarodno priznani strokovnjak za čebele in njihovo vedenje prof. dr. Janko Božič, s Katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani ter ena najmlajših čebelark in mednarodno priznanih apiterapevtk pri nas, sicer univerzitetna diplomirana dediščinarka Nika Pengal, ki čebelari pod znamko Gospodična Medična. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti osveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra obeležuje Svetovni dan spolnega zdravja. Letos je potekal pod sloganom »Turn it on: Sexual health in the digital world« in je torej pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Paulito Pappel, v Berlinu živečo producentko in režiserko pornografskih filmov, vodjo spletne platforme lustery.com, soustanoviteljico studia Hardwerks in kuratorko festivala pornografije v Berlinu. Paulita Pappel zase pravi, da je ljubiteljica seksa, feministka in da jo je nastopanje v pornografskih filmih opolnomočilo. Pravi, da je digitalizacija demokratizirala pornografsko industrijo, ki je med pandemijo zaradi prenosa vsakdanjih življenj za zaslone beležila rekorde. Po njenem je zelo problematično, če večino informacij o seksu dobimo iz pornografskih filmov, zato je zagovornica celovite in sistematične spolne vzgoje, ki bi morala vključevati tudi pojasnila o tem, kaj pornografija prikazuje in komu je namenjena. Paulita Pappel je bila gostja lanskega festivala Fabula, vendar Ljubljane zaradi pandemije in prvega zaprtja ni obiskala, zato je intervju z njo takrat odpadel. Ostali smo v stikih in jo pred mikrofon - na daljavo povabili ob tokratnem svetovnem dnevu spolnega zdravja. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Dr. Tine Grebenc je nejeverno privzdignil obrvi, ko je v medijih zasledil novico o zasegu kar šestnajstih ton črnih tartufov na iransko turški meji, ki naj bi bili namenjeni v Slovenijo. Dragocen tovor naj bi bil vreden vrtoglavih 90 milijonov evrov. Dr. Grebenc je v službi na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Je biolog in velik poznavalec tartufov oziroma gomoljik, kot tartufom rečejo strokovnjaki. Pritrjuje, da gomoljike že stoletja dražijo nosove in brbončice gurmanov. Prav toliko časa pa tudi vznemirjajo nabiralce, trgovce in preprodajalce. V središču tokratne oddaje Glasovi svetov bodo gomoljike – njihova biološka in tržna plat. Po pogovoru z dr. Grebencem se zdi zgodba o pošiljki črnih tartufov iz Irana vedno bolj luknjasta in vedno manj verjetna, vendar nič manj skrivnostna in vznemirljiva. Prisluhnite Glasovom svetov, ki jih je pripravil Iztok Konc. Foto: Mrdidg/ Pixabay
Z novim šolskim letom se v izobraževalne ustanove vračajo otroci in mladi, na katere je imela epidemija dramatičen vpliv. Njihovo telesno, čustveno in duševno zdravje se ne bo izboljšalo, če se delamo, kot da se v minulem letu in pol ni zgodilo nič. Ajda Erjavec, predsednica Društva šolskih svetovalnih služb, svetovalna delavka in profesorica psihologije na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani opozarja, da je nujna usklajena akcija vseh, splošne programe je treba prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? S kakšnimi težavami se soočajo šolski svetovalni delavci pri reševanju stisk otrok in mladih, kakšne so te stiske in kaj storoiti, če se bodo šole še tretjič zaprle? Oddajo je pripravila Urška Henigman.
V tokratni oddaji smo govorile o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in nikoli zares zapisana, govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učili. Tudi danes mnoge pomembne družbene akterke ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela zgodovinark, arhivistk, urednic, pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. V naslednji uri se bomo pogovarjali o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki je nedavni izšla v sklopu festivala Mesto Žensk.
Po mnenju strokovnjakov so posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih dramatične. Medtem ko so mladi še do konca meseca na več kot zasluženih poletnih počitnicah, se moramo vprašati, ali delamo dovolj, da posledice ne bodo trajne. Na NIJZ so ugotovili, da so manj premožne družine in njihovi mladostniki še posebej ranljiva skupina, ki jim moramo v času pandemije posvetiti posebno pozornost. Splošne preventivne programe bi zato morali prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo?
Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, ki se je pred kratkim tej temi posvetila v knjigi Strast do nevednosti, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik, ki je o nevednosti razmišljal v svoji sveži knjigi Hotena nevednost in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Nedvomno je širjenje alternativnih resnic v znatni meri omogočil svetovni splet in še posebej družbena omrežja, ki so svojo ekonomijo utemeljila na spletnem obisku, številu klikov in všečkov ter zbiranju podatkov. Kvantiteta ima jasno prednost pred kvaliteto. Spletne vsebine so tako ne glede na svojo konkretno vsebino podrejene temu, da pritegnejo pozornost. Z vsakim letom je splet bolj gost, tekma za pozornost pa ostrejša. V spletnem hrupu je torej potrebno biti udaren. Ljudje pa se bolj odzivamo na stvari, ki nas nagovorijo po čustveni strani kot po racionalni, in spet bolj na negativne čustvene dražljaje kot na pozitivne. Eskalacija negativnih čustev na spletu je v takih okoliščinah skorajda samoumevna. Alternativne resnice pa nedvomno zelo uspešno sprožajo močna čustva, zaradi česar imajo avtomatično določeno prednost. A ne glede na to, kako pomembna je realna spletna infrastruktura za širjenje alternativnih resnic, se pomembni vzroki njihove privlačnosti skrivajo v globljih družbenih spremembah, ki jih je v zadnjih desetletjih prinesel neoliberalizem. Možnosti za uveljavljanje v realnem svetu so vse težje in nepredvidljive. Pridobljeno znanje ne zadošča za dolgo, kariere ni več mogoče načrtovati, poklici, ki so nekdaj prinesli določen ugled, danes nimajo več veljave. "Posameznik se mora vse bolj sam odločati o tem, čemu verjame, oziroma se odloča znotraj svojega mehurčka. Zato se je pojavil večji dvom, kot je bil nekdaj prisoten v splošni javnosti, " poudarja prof. dr. Renata Salecl. "Ampak to, kaj je resnica in kaj ne, je poganjalo človeštvo že od samih začetkov in tu kakih velikih sprememb ni." Alternativne resnice v tem kontekstu ne zadevajo toliko vprašanja, kaj je dejansko resnica, ampak so v prvi vrsti eden od možnih vzvodov za doseganje družbene prepoznavnosti. "Raziskava na Danskem in v ZDA je pokazala, kako mnogi, ki strastno širijo neresnice in teorije zarote po spletu, ne verjamejo v svoje lastne teorije. Gre predvsem za užitek, ki ga prinese manipuliranje in potrditev znotraj lastne skupine, da imaš veliko všečkov. Ali na drugi strani, da si nekoga ranil, da je nekdo nate reagiral. Ta užitek, ta čustva igrajo tako pomembno vlogo, da vprašanje, kaj je res in kaj ne, postaja sekundarno celo v skupinah, ki strastno širijo lažne novice, " še pravi Renata Salecl. Vsebina je bila premierno predvajana v oddaji Intelekta januarja 2021. Foto: Pixabay.
Oddaja Glasovi svetov tokrat odstira del evropske preteklosti, ki vedno znova privre na površje – to je krvavo obdobje kolonializma. Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja. V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Vatara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs. (Ponovitev oddaje Intelekta iz septembra 2020) Foto: Son of groucho/ Flickr, cc
Jeseni leta 79 po Kristusu je v južni Italiji, v zaledju Neapeljskega zaliva izbruhnil Vezuv in v dveh dneh pod 4 do 6 metrov debelo plastjo ognjeniškega pepela in kamenja pokopal številne rimske naselbine, med drugim Herculaneum, Oplontis in Stabiae pa tudi daleč največje in najbogatejše mesto na območju, Pompeje. In čeprav je vulkanski izbruh zelo natančno popisal eden najpomembnejših rimskih pisateljev zgodnje cesarske dobe, Plinij mlajši, ki je bil osebno priča katastrofi, je bila lokacija, kjer so stali Pompeji, v počasnem teku stoletij pozabljena, dokler ruševin tega rimskega mesta niso po naključju odkrili ob koncu 16. stoletja. Od takrat pa do danes so arheologi odkopali dobršen del Pompejev in pokazalo se je, da je Vezuv v pičlih 48 urah sicer res uničil mesto, a da ga je uničil bistveno manj temeljito, kakor se je v toku burne zgodovine zgodilo z večino drugih rimskih naselbin. Če namreč v arheoloških najdiščih od britanskega Yorka do sirske Palmire ali pa od maroškega Volubilisa do, zakaj pa ne, naše Emone najdemo predvsem ostanke monumentalnih kamnitih zgradb, je podoba, ki nam jo razkrivajo Pompeji, povsem drugačna. Vulkanski pepel je namreč mesto obdal kakor jantarna smola žuželko in tako proti vsem pričakovanjem ohranil razmeroma zlahka berljive sledove vsakdanjega življenja v urbanem okolju – in to v času, ko je bila rimska civilizacija najbrž na svojem vrhuncu. Če torej hočemo izvedeti kaj več o rimskih gostilnah s hitro hrano, o notranji opremi stanovanj ali o ureditvi prometa na živahnih mestnih ulicah, nam bodo Pompeji dali nenavadno zgovorne odgovore. Še bolj nenavadno pa je, da Pompeji niso zlata jama le za tiste zgodovinarje, ki si prizadevajo rekonstruirati kulturo vsakdanjega življenja v širšem sredozemskem bazenu v prvem stoletju našega štetja, temveč tudi za jezikoslovce oziroma filologe. Več tisoč tamkajšnjih grafitov, vpraskanih na fasade poslopij javnega in zasebnega značaja, nam pač omogoča stik s pogovorno latinščino navadnih ljudi, ki se je, kakor si lahko mislimo, precej razlikovala od umetelne govorice vrhunskih izobražencev, katerih dela so se nam sicer ohranila. In prav tem grafitom smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja dr. Gregorja Pobežina, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Naš gost je namreč z intrigantnim predavanjem o grafitih, ki jih najdemo v Pompejih, predvsem o tistih z erotično ali celo pornografsko vsebino, konec maja 2021 nastopil Grošljevem simpoziju, ki vse bolj postaja osrednje srečanje naših strokovnjakov za grško-rimsko antiko. Z dr. Pobežinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ostanki foruma v Pompejih, v ozadju Vezuv, obdan z oblaki (Goran Dekleva)
Kopanje po preteklosti lahko razkrije številna presenečenja. Toda niso vse skrivnosti oddaljene preteklosti zakopane pod debelimi plastmi zemlje, nekatere so skrite v svetlobi zvezd. Dobesedno. Galaktična arheologija na podlagi analize svetlobe z oddaljenih zvezd sklepa, katere zvezde so nastale skupaj v isti zvezdni porodnišnici in na katere strani neba so se nato razpršile. Njihovo poreklo razkriva divje trke s starodavnimi galaksijami, ki so nato postale sestavni del Rimske ceste. »V vseh komponentah naše galaksije so stvari bolj živahne, kot smo mislili,« o najnovejših spoznanjih pravi astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. »V zadnjih dveh letih je postalo jasno, da je pred približno 10 milijardami let prišlo do zadnjega gigantskega trka druge galaksije v našo.« Antična galaksija, ki so jo poimenovali Gaia Enceladus, je prispevala za približno milijardo sončevih mas novih zvezd. To je polovica zvezd današnjega galaktičnega diska. To so ugotovili na podlagi analiz kemijske sestave zvezd, kakšne opravljajo v mednarodnem projektu GALAH, ki poteka na Anglo-avstralskem teleskopu v Novem južnem Walesu, pri katerem aktivno sodelujeta naša sogovornnika. Pokazalo pa se je tudi, da je določanje porekla našega sonca še vedno zahtevna uganka. »Naše sonce je del tankega diska in del mlajše populacije zvezd. Tukaj imamo en velik problem,« razlaga predavatelj na FMF doc. dr. Janez Kos, ki na projektu Galah vodi obdelavo podatkov. »Vse zvezde v tankem disku so si neizmerno podobne, na podoben način se gibljejo in podobno kemično sestavo imajo. Če smo lahko antične galaksije detektirali prek eksotične kemične sestave zvezd, tega za zvezde v tankem disku, torej za te, ki so se rodile v zadnjih 5 milijardah let, ne moremo narediti. Teh zvezd pa je res veliko.« Foto: Galaksija Rimska cesta, izsek Vir: ESA/Gaia/DPAC
Nekoč davno – recimo v času Džingiskana in mongolskih osvajanj v 13. stoletju – je še bilo mogoče zavzeti Afganistan, danes pa je to slej ko prej misija nemogoče. To so že ob koncu 19. stoletja izkusili Britanci, nato v 20. Sovjeti, no, v 21. stoletju pa še Američani, ki se, skladno pač z napovedmi predsednika Bidna, po dvajsetih letih okupacijske navzočnosti prav zdaj umikajo iz te večidel gorate in puščavske srednjeazijske države. Toda vse te presenetljive, kontraintuitivne zmage nad najmogočnejšimi imperiji Afganistanu niso prinesle ne miru ne blagostanja. V etnično pisani državi, ki je s 652 tisoč kvadratnimi kilometri površine malo večja od Francije, namreč že več kot 40 let brez prestanka divja vojna, z letnim bruto družbenim proizvodom, ki je leta 2018 znašal malo manj kot 500 dolarjev na prebivalca, pa 32 milijonov Afganistancev sodi med najbolj siromašne na svetu. Država za nameček velja tako za enega epicentrov mednarodnega islamističnega terorizma kakor za središče mednarodne trgovine z opijati. In četudi se Američani zdaj umikajo, ni verjeti, da bi se svetovne velesile, ki zadnje čase vse bolj zavzeto igrajo igro globalnega geostrateškega šaha, prenehale vpletati v Afganistan in za svoje cilje izkoriščati tamkajšnja medetnična rivalstva, predvsem tista med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani. Kaj vse to pomeni za Afganistan? Kakšna bi utegnila biti njegova srednjeročna prihodnost? In kakšna vloga bo tej srednjeazijski državi – pa naj bo še tako utrujena od neprekinjenega, večdesetletnega krvavega konflikta – pripadla v novi rundi prerivanja za moč in vpliv med Združenimi državami, Kitajsko, Rusijo, Indijo in še kom? – Odgovore smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Chickenonline (Pixabay)
Carl Gustav Jung velja za enega najpomembnejših psihologov in filozofov 20. stoletja. Nekoč je dejal: Tvoje vizije bodo postale čiste, ko boš pogledal v srce. Kdor gleda zunaj, sanja; kdor gleda notri, se prebudi. Ob šestdeseti obletnici Jungove smrti – oče analitične psihologije je umrl 6. junija leta 1961 – se v oddaji Glasovi svetov spominjamo njegovega izjemnega dela in življenja. V psihologijo je uvedel pomembne koncepte, kot sta na primer kolektivno nezavedno in arhetip (anima, animus). Sogovornika: jungovski psihoanalitik doc. dr. Matjaž Regovec (Institut IPAL) in sociolog kulture prof. dr. Igor Škamperle (Filozofska fakulteta). Pripravil: Iztok Konc. Foto: ETH-Bibliothek/ Wikimedia/ PublicDomain
Z dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem o tem, kako so se od padca Berlinskega zidu spreminjali odnosi med Vzhodno in Zahodno Evropo
28. maja 1871 so čete francoske vojske, zveste vladi tretje republike, dokončno zatrle pariško komuno, vstajo socialistično razpoloženega delavstva v francoski prestolnici, ki jo je izzval predhodni poraz Napoleona III. in njegovega drugega cesarstva v francosko-pruski vojni. Na prvi pogled bi seveda lahko rekli, da je bilanca komune precej klavrna: trajala je približno dva meseca, iskre upora ni uspela zanesti med delavce v Marseillu, Lyonu in drugih industrijskih središčih tedanje Francije, končala pa se je v krvi – po ocenah sodobnih zgodovinarjev naj bi bilo ubitih od 7 do 20 tisoč ljudi, med katerimi je bila ogromna večina seveda komunardov. In vendar je bil Karl Marx, ki je takrat z vso zavzetostjo in pozornostjo spremljal dogajanje v Parizu, mnenja, da je komuna – kolikor je tu šlo za najbrž sploh prvi ekspliciten poizkus vzpostavitve oblasti pod nadzorom proletariata – vendarle dogodek svetovno-zgodovinskega pomena. Marxove poglede na tedanje dogajanje lahko v prevodu Ceneta Vipotnika zdaj prebiramo v razpravi Državljanska vojna v Franciji, ki so jo pred nedavnim ponatisnili pri založbi Studia humanitatis. No, mi, ki na te dogodke gledamo z razmeroma trezne oddaljenosti poldrugega stoletja, pa smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kolikšen pomen, kolikšno zgodovinsko težo pravzaprav pripisati pariški komuni? Kaj nam, drugače rečeno, dogajanje v Parizu leta 1871 pove v letu 2021? – Odgovor smo iskali v pogovoru z dvema marskističnima filozofoma, dr. Božidarjem Debenjakom in dr. Leo Kuhar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: barikada, ki so jo komunardi v Parizu postavili na prvi dan vstaje, 18. 3. 1871 (Wikipedia, javna last)
Ljudje smo seveda že od nekdaj organizirali svoje delo: ne le veličastne stare civilizacije, celo manjše skupine, ki se preživljajo z lovom in nabiralništvom, si je težko predstavljati brez neke vrste organizacije dejavnosti, ki so nujne za preživetje. Organizacijo so vedno zahtevale tudi državna administracija, trgovanje in vojskovanje, z razmahom industrijske proizvodnje v 19. stoletju ter množično gradnjo mest in infrastrukture pa je potreba po organiziranem delu na vsakodnevni ravni dobila še povsem nove razsežnosti. In vendar smo šele pred dobrim stoletjem, ko se je kapitalizem že dodobra razširil, začeli zares intenzivno in znanstveno preučevati, kako organizirati človeško delo, da bi to postalo čim bolj učinkovito: da bi torej v čim krajšem času prineslo čim boljši rezultat in s tem seveda višji zaslužek. O menedžmentu, vedi, ki je sprožila velikanske spremembe v načinu organizacije našega dela in močno zaznamovala preteklo stoletje naše zgodovine, pa danes, kljub temu da je vseprisoten v naših življenjih – in to, kot bomo videli, ne le v delovnih organizacijah – le redko zares razmišljamo in ga v resnici zelo slabo razumemo. V tokratnih Glasovih svetov bomo tako ob knjižici Johna Hendryja z naslovom Menedžment: zelo kratek uvod, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Krtina, osvetlili nastanek te vede, sledili njenemu spreminjanju skozi zgodovino, raziskali nekaj njenih temeljnih predpostavk in se vprašali, kaj je menedžerski način razmišljanja in upravljanja – ki je gotovo sprožil pravo revolucijo v učinkovitosti delovnih procesov – našim družbam prinesel na neki širši, ne le ekonomski ravni. O vsem tem bomo govorili s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay)
Ko je afroameriška pesnica Amanda Gorman s svojim nastopom na inavguraciji ameriškega predsednika Joeja Bidna pritegnila mednarodno pozornost in so nemudoma sledile ponudbe za prevode v tuje jezike, se je zapletlo pri izboru prevajalke, ki naj bi v nizozemščino prevedla njeno poezijo. Prvotni izbor Bookerjeve nagrajenke Marieke Lucas Rijneveld je naletel na ostre kritike, da ta kot belopolta, binarna oseba nima osebne izkušnje, kakšno je življenje Afroameričanke v Združenih državah in je zato manj ustrezna prevajalka kot kakšna temnopolta nizozemska pesnica, obenem pa se s takšnim izborom slednjim znova zapira vrata in omejuje možnosti. Poudarek, da je osebna izkušnja ključna za pravo razumevanje, je argument, ki ga slišimo vse pogosteje, v različnih kontekstih. V literaturi se denimo nazorno kaže v močnem porastu osebnoizpovednih tematik. Poseganje onkraj tistega, kar nam naj bi kulturno ali identitetno pripadalo, postaja vse bolj problematično tudi na drugih področjih, izraža se denimo v vse intenzivnejših očitkih o kulturni apropriaciji, ko si nekdo denimo nadene oblačilo ali si omisli pričesko, ki je značilna za neko skupnost, ki ji sam ne pripada. Na nasprotnem polu ideološkega spektra lahko spremljamo, nikakor ne prvič v zgodovini, intenzivnejše reinterpretacije nacionalnih kultur kot nekakšnih čistih kulturnih entitet, ki morajo braniti svojo samobitnost pred kvarnimi tujimi vzori. Pri tem pa si, da lažje podčrtajo svojo imaginarno dolgo zgodovino, pomagajo tudi z izmišljenimi simboli, kot je denimo pri nas aktualni primer črnega panterja. Iz različnih vzgibov in ideoloških izhodišč lahko danes skratka spremljamo različne oblike zapiranja, ki verjetno kar nekaj svoje aktualne moči dolgujejo zelo sodobnemu pojavu, t. i. mehurčkom enako mislečih oziroma sobam odmevov, ki v veliki meri določajo današnje načine digitalnega komuniciranja. Toda: kulturna zgodovina vztrajno dokazuje, da različne kulture niso nikoli bile samozadostne, brez stikov in medsebojnih vplivov, da so se vedno – kot skuša s številnimi primeri nakazati tudi angleški zgodovinar Peter Burke v svojem eseju Kulturna hibridnost, ki je nedavno v slovenskem prevodu izšel pri Studia Humanitatis –, zavestno ali nezavedno, z navdušenjem ali na silo dopolnjevale in preoblikovale z novimi in predelanimi elementi. In da se to kroženje medkulturnih izmenjav nikoli ne zaključi. Kaj nam torej danes lahko pove koncept kulturne hibridnosti, ko je t. i. duh časa v pomembni meri drugačen, kot je bil v prvem desetletju tega stoletja, ko je pričujoči esej nastajal, ugotavljamo v tokratnih Glasovih svetov v pogovoru s socialnim antropologom prof. dr. Bojanom Baskarjem, ki je Burkovemu delu pripisal spremno besedo. Foto: Vincent Van Gogh, Cvetovi mandljevca (detajl), 1890, primer prepletanja vplivov evropske in japonske slikarske tradicije, Wikipedia, javna last
V približno štiristoletnem procesu, nekako med letoma 1500 in 1900, si je peščica evropskih držav podvrgla svet. Evropski raziskovalci, trgovci, plantažniki, industrialci, vojaki in, kajpada, kolonisti so si zlagoma podredili obe Ameriki ter Avstralijo in tam izvedli genocid strašljivih razsežnosti nad staroselskim prebivalstvom. Razkosali so si Afriko in v odvisen ali polodvisen položaj spravili starodavna azijska cesarstva od otomanskega na zahodu do kitajskega na vzhodu. Ta proces se je v naš kolektivni zgodovinski spomin vpisal z dvema besedama: kolonializem in imperializem. Toda v tem zmagoslavju Britanije, Španije, Francije, Portugalske, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Belgije in Italije je bilo vsebovano tudi že seme poraza – tekmovanje med evropskimi velesilami za nadzor nad svetom, nad ozemlji, surovinami, trgovskimi potmi in tržišči ter ljudmi je namreč sprožilo najprej prvo, nato pa še drugo svetovno vojno, ki sta staro celino izčrpali do te mere, da Evropa starih kolonialnih imperijev preprosto ni več mogla zadržati. In tako sta kolonializem in imperializem enkrat za vselej odromala na smetišče zgodovine, kajne. No, kolonializem v pretežni meri morda res, glede imperializma pa stvari niso tako preproste. Samir Amin, sloviti francosko-egiptovski marksistični ekonomist in politolog ter pionir teorije svetovnih sistemov, je bil, na primer, prepričan, da je imperializem tudi danes še prav lepo pri močeh, da pravzaprav predstavlja temeljni ekonomsko-politični okvir, znotraj katerega se odvija življenje na našem planetu. Svojo interpretacijo oziroma analizo imperializma je Amin potrpežljivo razvijal skozi vrsto let, nekaj njegovih tozadevnih razprav pa je pri Založbi /*cf. pred nedavnim izšlo tudi v slovenskem prevodu pod naslovom Sodobni imperializem : spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji. Kako je torej Amin mislil imperializem, da ga ni v uporabo prepustil le tistim zgodovinarjem, ki se ubadajo z 18. ali 19. stoletjem, ampak ga je s pridom apliciral na analizo sodobnega, globaliziranega sveta? In v kakšni podobi se mu je ta svet skozi prizmo koncepta imperializma navsezadnje razkril? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa dr. Marka Kržana, ki je Aminov Sodobni imperializem prevedel in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: finančno središče na Manhattnu v New Yorku (Wikipedia, King of Hearts, CC BY-SA 4.0)
Neveljaven email naslov