Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O zelo spreminjajočem se položaju Katoliške cerkve v Jugoslaviji - od prvih povojnih let, ko so v šolah še poučevali verouk, pa do represije in prepovedi cele vrste dejavnosti ter kasnejše presenetljive zunanjepolitične otoplitve med Vatikanom in Beogradom, ki je spodbudila tudi iskanje kompromisa znotraj države
Čeprav nobena od komunističnih ali socialističnih držav - z izjemo Albanije - ni dejansko prepovedala religij, si različne verske skupnosti, ki so se v preteklem stoletju znašle pod tovrstnimi režimi, milo rečeno, niso mogle obetati najbolj naklonjene obravnave. In enako je bilo, kot dobro vemo, tudi v naši nekdanji državi, socialistični Jugoslaviji. Četudi se nobena od treh religij, ki so prevladovale na prostorju SFRJ, ni najbolje skladala z novo državno ideologijo, pa je bila prav poseben trn v peti jugoslovanskim oblastem Katoliška cerkev, zaradi svoje podrejenosti Vatikanu, ki je še leta po vojni močno nasprotoval Jugoslaviji v mednarodnem prostoru. In vendar je tako odnos med državo in tukajšnjo katoliško cerkvijo, kot tudi med Beogradom in Vatikanom, skozi celotno zgodovino socialistične Jugoslavije doživljal kar radikalne premike, in to že mnogo pred splošno demokratizacijo, ki je državo zajela v letih pred njenim razpadom. Kakšen je bil torej skozi čas položaj katoliške cerkve v socialistični Sloveniji, kako se je razlikoval od hrvaškega ter kako se je spreminjal v kontekstu širšega geopolitičnega in jugoslovanskega notranjepolitičnega razvoja? O tovrstnih vprašanjih bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili s teologom in zgodovinarjem dr. Dejanom Packom, ki je knjigo na to temo - z naslovom Od konflikta h kompromisu - nedavno izdal pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Foto: srečanje med Josipom Brozom Titom in papežem Pavlom VI. leta 1971
Lepo vabljeni tudi k poslušanju oddaje Sledi časa o božiču v socialistični Jugoslaviji, ki smo jo lani pripravili na Prvem: Božič v času socializma
1083 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
O zelo spreminjajočem se položaju Katoliške cerkve v Jugoslaviji - od prvih povojnih let, ko so v šolah še poučevali verouk, pa do represije in prepovedi cele vrste dejavnosti ter kasnejše presenetljive zunanjepolitične otoplitve med Vatikanom in Beogradom, ki je spodbudila tudi iskanje kompromisa znotraj države
Čeprav nobena od komunističnih ali socialističnih držav - z izjemo Albanije - ni dejansko prepovedala religij, si različne verske skupnosti, ki so se v preteklem stoletju znašle pod tovrstnimi režimi, milo rečeno, niso mogle obetati najbolj naklonjene obravnave. In enako je bilo, kot dobro vemo, tudi v naši nekdanji državi, socialistični Jugoslaviji. Četudi se nobena od treh religij, ki so prevladovale na prostorju SFRJ, ni najbolje skladala z novo državno ideologijo, pa je bila prav poseben trn v peti jugoslovanskim oblastem Katoliška cerkev, zaradi svoje podrejenosti Vatikanu, ki je še leta po vojni močno nasprotoval Jugoslaviji v mednarodnem prostoru. In vendar je tako odnos med državo in tukajšnjo katoliško cerkvijo, kot tudi med Beogradom in Vatikanom, skozi celotno zgodovino socialistične Jugoslavije doživljal kar radikalne premike, in to že mnogo pred splošno demokratizacijo, ki je državo zajela v letih pred njenim razpadom. Kakšen je bil torej skozi čas položaj katoliške cerkve v socialistični Sloveniji, kako se je razlikoval od hrvaškega ter kako se je spreminjal v kontekstu širšega geopolitičnega in jugoslovanskega notranjepolitičnega razvoja? O tovrstnih vprašanjih bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili s teologom in zgodovinarjem dr. Dejanom Packom, ki je knjigo na to temo - z naslovom Od konflikta h kompromisu - nedavno izdal pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Foto: srečanje med Josipom Brozom Titom in papežem Pavlom VI. leta 1971
Lepo vabljeni tudi k poslušanju oddaje Sledi časa o božiču v socialistični Jugoslaviji, ki smo jo lani pripravili na Prvem: Božič v času socializma
Letos praznujemo 100. obletnico ustanovitve šole oblikovanja Bauhaus in 100. obletnico Univerze v Ljubljani. Ob tej priložnosti je nedavno izšla znanstvena monografija Bauhaus – Baumensch, ki je del intermedijskega projekta Triadni balet. Ta je nastal v sodelovanju Univerze v Ljubljani, Filozofske fakultete in evropske noči raziskovalcev in združuje mlade ustvarjalce in ustvarjalke ter teoretike in teoretičarke različnih oddelkov Univerze v Ljubljani. Projekt je zasnovan kot hommage Schlemmerjevemu ikoničnemu Triadnemu baletu in principu šole oblikovanja Bauhaus. O gibanju Bauhaus, o njegovem historičnem vidiku in o njegovem širšem družbeno filozofsko umetniškem kontekstu, smo govorili v oddaji Glasovi svetov. Svoje poglede so prestavili urednica monografije Bauhaus - Baumensch dr. Mateja Gaber s filozofske fakultete v Ljubljani, filozof Luka Savić, režiser Jan Krmelj in arhitekt Gašper Zalar. Foto: Flickr
»Tukaj so se stvari zelo spremenile,« pravi ena najvidnejših slovenskih strokovnjakinj s področja obvladovana okužb in predpisovanja antibiotikov dr. Bojana Beović. »Pred leti je vsak dobil antibiotik, samo da je stopil skozi vrata bolnišnice – za vsak slučaj. Danes pa vemo, da moramo delati drugače.« Zakaj moramo zdaj z antibiotiki ravnati tako skrbno in premišljeno, kot še nikoli prej? Opozorila in svarila strokovnjakov ne puščajo dvoma: vedno več bakterij je odpornih na antibiotike – superbakterije celo na vse. Svetovna zdravstvena organizacija je razraščajočo odpornost bakterij na antibiotike uvrstila med deset največjih zdravstvenih groženj in hkrati izzivov našega časa. V oddaji Glasovi svetov bomo problem osvetlili z domačimi in tujimi strokovnjaki. Sodelujejo: prof. dr. Bojana Beović (UKC Ljubljana), prof. dr. Tomaž Bratkovič in prof. dr. Stanislav Gobec (oba Fakulteta za farmacijo Ljubljana), dr. Rex Clements (Sandoz) in prof. dr. Hans Uwe Simon (Medicinska fakulteta in Inštitut za farmakologijo Univerze v Bernu). Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: nadya_il/ Pixabay
Raziskovanje spolnega vedenja se je v Sloveniji začelo razmeroma pozno v primerjavi z drugimi državami – v začetku devetdesetih let 20-ega stoletja. Pred tem so pri nas opravili raziskave o kontracepcijskem in reproduktivnem vedenju. Raziskav o spolnem vedenju je razmeroma malo, prevladujejo tiste z javnozdravstvenega področja, družboslovnih ni veliko. Sociolog profesor doktor Ivan Bernik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani že vrsto leto raziskuje področje človekove spolnosti. Z njim smo se v tokratni oddaji pogovarjali o njegovi najnovejši raziskavi, to je Spolno in intimno življenje starejših žensk v Sloveniji. Za raziskavo je opravil poglobljene intervjuje s 100 ženskami, ki živijo v domovih za starejše občane in so po večini stare od 80 do 85 let, najstarejša sogovornica je bila stara 99 let. »Prva stvar, ki pade v oči pri teh raziskavah, je raznolikost. Ljudje smo tako kot na drugih področjih tudi na področju spolnosti vsak nekaj posebnega. Pričakujemo, da je starejša generacija bolj ukalupljena, ker so bila pravila strožja. Vendar to ne drži. Razlike med njihovimi izkušnjami so velike.«Pravi dr. Bernik in ob tem dodaja, da pa nekaj skupnega vendarle imajo. Velika večina žensk na spolno življenje zelo slabo pripravljena. Informacij o spolnosti skoraj ni bilo. O raziskavi Spolno in intimno življenje starejših žensk v Sloveniji se je z dr. Ivanom Bernikom pogovarjala Urška Henigman. foto: congerdesign/pixabay
Včeraj so v Barceloni podelili nagrado EU za sodobno arhitekturo Mies van der Rohe. Nagrado je prejel projekt preobrazbe 530 bivališč - Grand Parc Bordeaux v mestu Bordeauxu. Poseg je obsegal prenovo treh zgradb socialnih stanovanj s 530 enotami, ki so jih postavili v zgodnjih 60. letih 20. stoletja. Tudi v oddaji Glasovi svetov bomo tokrat govorili o različnih vidikih prenavljanja stavb. Iztočnica našega pogovora bo aktualna razstava z naslovom Prenavljamo, ki v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na ogled postavlja 30 prenovljenih slovenskih javnih stavb. Spregovorili bomo o vprašanjih, ki jih razstava odpira in o kompleksnosti področja sodobnih prenov. K pogovoru smo povabili kustosa razstave in direktorja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevža Čelika Vidmarja, vendar se zaradi udeležbe na podelitvi nagrad Mies van der Rohe v Barceloni, pogovora ni mogel udeležiti, svoje poglede pa so predstavili kustosinja razstave Natalija Lapajne, arhitekt, predavatelj in kustos razstave Andraž Keršič in konservatorka Marija Režek Kambič iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
S pametnimi telefoni, ki omogočajo fotografiranje in so neprekinjeno povezani na internet, ves čas sporočamo, kje smo, s kom smo in kaj počnemo. Kdo vse zbira, hrani in preprodaja naše podatke, zakaj prostovoljno razkrivamo vedno več, kako delujejo mojstri razkazovanja in zakaj je razgaljeno človeško telo postalo tako privlačno? Odgovore pozna antropolog doktor Dan Podjed, avtor knjige Videni, ki je izšla pri založbi Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnostim. O tem, kdo nas gleda in kdo se razkazuje, se je z njim pogovarjala Urška Henigman.
Vrtovi na opuščenem gradbišču sredi mesta. Kulturni dogodki v zapuščeni tovarni, ustvarjalna dejavnost v nerabljenem poslovnem objektu, izobraževalni program v opustelem trgovinskem kompleksu. Filmski večer na prostem, garažna razprodaja, piknik s sosedi pred blokom. Vse našteto so začasne rabe javnih prostorov in odprtih površin, ki koristijo uporabnikom, lastnikom in mestu. Več o prednostih in načinih začasne rabe javnih prostorov, boste lahko slišali v oddaji Glasovi svetov. Svoje poglede so predstavili dr. Maja Simoneti iz Inštituta za politike prostora, Alenka Korenjak, arhitektka in soustanoviteljico prostoRoža, Polonca Lovšin soustanoviteljica skupnostnega vrta Onkraj gradbišča in sociolog dr. Matjaž Uršič.
Videti je, da se na Slovenskem dolgo nismo kaj prida zanimali za Henryja Davida Thoreauja, ameriškega misleca, pisatelja in aktivista sredine 19. stoletja. No, to se je zdaj korenito spremenilo, saj smo v sosledju treh kratkih let dobili prevode treh ključnih Thoreaujevih spisov – Waldna ali življenja v gozdu pa Državljanske nepokorščine in zdaj, čisto pred kratkim, še Hoje. Za kaj pravzaprav gre v teh besedilih, ki jih sicer – kolikor pač nenehno nihajo med lirsko meditacijo, avtobiografsko izpovedjo, družbenopolitično izjavo nazora in filozofsko razpravo – zvrstno zelo težko opredelimo? – Thoreau se skozi prizmo pričujočega pisanja slej ko prej kaže kot idiosinkratična figura, ki hoče pod vprašaj postaviti nekatere prevladujoče vrednote in prakse meščanske družbe, sredi katere živi. Nasproti gospostvu, izkoriščanju in podrejanju, nasproti zasledovanju dobička in udobja, nasproti konformizmu in kolektivni morali, nasproti množični, tehnicistični družbi tako postavlja posameznika, njegovo intelektualno in etično avtonomijo, njegovo iznajdljivost in pogumu, pa tudi – in to se zdi nemara še pomembneje – neukročeno naravo, divjino, celo divjost, v kateri naj bi se, kot piše v Hoji, skrivala »ohranitev sveta«. Z vsem tem je Thoreau pomagal postaviti idejne temelje na videz tako raznorodnim fenomenom, kot sta satjagraha, Gandhijev nenasilni odpor, in institucija narodnega parka. No, danes pa, ko se vse jasneje zavedamo, da živimo v antropocenu, se vse jasneje tudi kaže, da politična praksa upora zoper status quo in varovanje narave sploh nista tako zelo raznorodna fenomena. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov skušali premisliti, kako natanko se Thoreaujeva ekološka etika in Thoreaujeva državljanska etika pravzaprav stakneta. Pri tem sta nam pomagala komparativistka in kritičarka, Anja Radaljac, ki je v slovenščino za založbo UMco prevedla Thoreaujevo Hojo, ter filozof, predesdnik Slovenskega filozofskega društva in predavatelj na Pedagoški fakulkteti Univerze na Primorskem, dr. Tomaž Grušovnik, ki je pri založbi LUD Šerpa objavil prevod Državljanske nepokorščine. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Henry David Thoreau (Wikipedia, javna last)
V dobi velepodatkov algoritmi vse bolj vplivajo na naše življenje. Avtomatizirano odločanje pa ima poleg številnih koristi lahko tudi negativne posledice. Politični odločevalci zelo površno sledijo, na katerih področjih in s kakšnim namenom se uvajajo sistemi za avtomatizirano odločanje. Zato sta nevladna organizacija AlgorithmWatch in fundacija Bertelsmann Stiftung pripravili poročilo o avtomatizaciji družbe (Automating Society – Taking Stock of Automated Decision-Making in the EU), s katerim sta hotela prvič celovito predstaviti uporabo algoritmov pri odločanju. Avtorji poročila so tako zbrali več kot 60 primerov avtomatiziranega odločanja v dvanajstih državah Evropske unije, med njimi tudi Slovenije. Raziskavo in njene rezultate nam je predstavil novinar pri spletnem mediju Pod Črto in raziskovalec pri tem projektu Lenart J. Kučič. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
V oddaji Glasovi svetov tokrat o izjemnih ozdravitvah, ki pričajo o veliki moči sodobne medicine in vlivajo upanje celotnemu človeštvu. V strokovni javnosti in medijih so jih poimenovali »londonski, berlinski in düsseldorfski pacient«. To so prvi trije znani primeri bolnikov, ki so premagali okužbo z virusom HIV in ozdraveli. Ko so zboleli za rakom, so jih zdravili s presaditvijo kostnega mozga darovalcev z redko gensko mutacijo, ki preprečuje okužbo celic s HIV-om. S tem zahtevnim posegom zdravniki niso ustavili le raka, ampak tudi virus HIV. Zakaj je to pomemben preboj v boju proti aidsu in mejnik v medicini, v oddaji Glasovi svetov pojasnjujeta prof. dr. Janez Tomažič, ki je vodilni slovenski strokovnjak za zdravljenje okužbe z virusom HIV s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, ter aktivist in sociolog mag. Miran Šolinc iz nevladne organizacije Društvo ŠKUC. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: mohamed_hassan/ Pixabay
Življenje v sodobnih družbah ni preprosto. Nabor znanj in spretnosti, ki ga zahteva kompetentno udejstvovanje na najrazličnejših področjih, od poklicnega življenja do prostočasnih dejavnosti, se zdi brez kraja. Tudi digitalizacija in spletne platforme močno spreminjajo tako samo komuniciranje kot tudi odnose med ljudmi. Po drugi strani so priložnosti za zaposlitev, ki bi ponudila ekonomske temelje samostojnemu življenju, skrajno negotove. Nič presenetljivo tako ni, da poteka osamosvajanje mladih danes mnogo počasneje kot nekoč in da te spremembe – vsaj v določeni meri – vplivajo tudi na psihološko oblikovanje mladih v postmodernih družbah. Kakšne so te spremembe, raziskuje monografija Prehod v odraslost: sodobni trendi in raziskave, o kateri smo se v tokratnih Glasovi svetov pogovarjali s psihologinjama prof. dr. Melito Puklek Levpušček in dr. Mojco Poredoš. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Sredi marca se v Ljubljani začenja 21. Dokufilmfest. Poleg še čisto svežih dokumentarnih filmov z vseh koncev sveta si ljubiteljice in ljubitelji sedme umetnosti v kontekstu letošnjega festivala lahko ogledajo tudi obsežno retrospektivo dokumentarcev legendarnega nemškega režiserja Wernerja Herzoga. Zato smo se v tokratnih Glasovih svetov tudi mi spraševali, kdo pravzaprav je Werner Herzog in kako nas nagovarjajo njegova dela. Odgovore nam je pomagal iskati filmski kritik, selektor letošnjega Dokufilmfesta in vodja filmskega programa ljubljanskega Cankarjevega doma, Simon Popek. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: naslovnica knjige intervjujev z Wernerjem Herzogom, ki jo je pripravil Paul Cronin (Goran Dekleva)
Indijska konoplja oziroma pripravki iz nje se v medicini vse bolj uveljavljajo, toda zaradi nedorečene zakonodaje in pomanjkljivega nadzora je v praksi situacija za bolnike vse prej kot idealna. Pa bi lahko, če bi to želeli, zanje mnogo ustrezneje poskrbeli. Raziskave, ki v zadnjih letih vse intenzivneje potekajo po vsem svetu, odkrivajo številne koristne in blagodejne lastnosti kanabinoidov, poglablja pa se tudi razumevanje mehanizmov, ki se skrivajo za njihovo učinkovitostjo. Kanabinoidi se danes uporabljajo za blaženje simptomov bolezni, kot sta epilepsija in multipla skleroza, pomagajo lahko bolnikom z avtizmom, vse bolj pa se kaže tudi, da so lahko zelo koristni tudi pri boju z rakom. O najnovejših spoznanjih na področju raziskav kanabinoidov in zdravljenja raka, smo se v Glasovih svetov pogovarjali s prof. dr. Tamaro Lah Turnšek in doc. dr. Tanjo Bagar. Foto: Pixabay/7thDwarf
Ko je govora o umetnosti, ko je treba misliti, analizirati in interpretirati umetniško ustvarjanje in umetniška dela, ne Marx ne klasični marksizem nista na najboljšem glasu. Kolikor namreč velja, da so velikega teoretika historičnega materializma zaposlovala predvsem vprašanja proizvodnih sil in proizvodnih odnosov, kolikor torej velja, da je celoto človeške eksistence mislil malodane izključno skozi prizmo materialnih pogojev naših življenj, toliko naj bi bila vprašanja umetnosti nekako sekundarna, manj pomembna, zlahka razložljiva že na podlagi širše socioekonomske razčlembe družbe, v kateri nastajajo. Toda tako branje Marxa je slej ko prej prekratko. Marksistične misli o umetnosti ni mogoče kratko malo reducirati na klišejske predstave o statičnem odnosu med bazo in nadstavbo, po katerem naj bi družbeno-ekonomski odnosi enosmerno določali produkte duha, ki naj bi potemtakem realnost, sredi katere nastajajo, le bolj ali manj posrečeno zrcalili oziroma reproducirali. Danes se pač jasneje zavedamo, da je to razmerje bolj dinamično, posebej umetnost pa more dominantne družbene in ekonomske odnose tudi spodkopavati. Poleg tega pa so nekatere Marxove misli o umetnosti v luči globalizacijskih procesov, ki jih leta 2019 lahko spremljamo povsod okrog sebe, videti naravnost preroške. Tako je, na primer, že v Komunističnem manifestu pred dobrim poldrugim stoletjem skupaj s Friedrichom Engelsom zapisal tele stavke: »Buržoazija je s svojo eksploatacijo svetovnega trga napravila proizvodnjo in potrošnjo vseh dežel kozmopolitično. V veliko žalost reakcionarjev je industriji izpodmaknila nacionalna tla. […] In kakor je na področju materialne, tako je tudi na področju duhovne proizvodnje! Duhovni proizvodi posameznih narodov postajajo splošna last. Nacionalna enostranost in omejenost postajata vedno bolj nemogoči, in iz mnogih nacionalnih in lokalnih književnosti nastaja svetovna književnost.« Očitno je torej, da nam Marx in marksizem le lahko ponudita plodne iztočnice za analizo umetnostnih praks in del – od vprašanja umetnosti kot avtonomne družbene prakse, prek vprašanja, kako globalni oder, na katerem stoji umetnost danes, vpliva na njene oblike in sporočilne poudarke, do vprašanja, zakaj umetniška dela niso nikoli samo papagajski izraz vladajoče ideologije. In prav teh in drugih sorodnih vprašanj smo se lotili v tokratnih Glasovih. Pri tem nam je pomagal sociolog in marksist dr. Marko Kržan. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: mozaik Aleksandra Dejneka na postaji Majakovskega na moskovskem metroju, 1938 (Goran Dekleva)
Ob koncu 16. stoletja je bila dežela vzhajajočega sonca globoko v krizi. Centralna oblast, ki sta jo poosebljala cesar in šogun, nekakšen japonski vojaški diktator, že dolgo ni imela omembe vredne moči, frakcijski spopadi med različnimi močnimi fevdalnimi gospodi, ki so hitro sklepali in še hitreje prelamljali taktična zavezništva, pa so v stoletju in pol nenehnega bojevanja Japonsko spravili na rob ekonomskega, vojaškega in političnega kolapsa. A potem se je nenadoma vse obrnilo. Trije nadvse nadarjeni voditelji – Oda Nobunaga, Toyotomi Hideyoshi ter Tokugawa Ieyasu – so uspeli v teku treh, štirih kratkih desetletij Japonsko vojaško in politično unificirati, no, Tokugawa Ieyasu pa je navsezadnje položil temelje novemu, nadvse učinkovitemu političnemu, družbenemu in gospodarskemu režimu, ki je deželo vzhajajočega sonca nato uspešno obvladoval nadaljnjega četrt tisočletja. Po letu 1600 je Japonska tako – proti vsem pričakovanjem – stopila v novo obdobje svoje zgodovine, v obdobje Edo, in uživala dobrih 250 let miru, stabilnosti in blaginje, ki po sodbi današnjih zgodovinarjev predstavlja vrhunec japonske klasične civilizacije, nekakšen zlati vek, ki je v zakladnico človeške civilizacije med drugim prispeval Bashove haikuje in Hokusajeve lesoreze, gledališče kabuki in čajno ceremonijo. Toda: kaj natanko je treba storiti, da se iz kaosa vojne rodi mir? Kaj je treba storiti, da tak mir nato traja in traja? In ne nazadnje: zakaj se je to, v marsičem srečno obdobje japonske zgodovine navsezadnje moralo končati? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Odgovore nam je pomagal poiskati sociolog in japonolog, predavatelj na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luka Culiberg. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tokugawa Ieyasu, voditelj, ki je Japonsko popeljal v obdobje Edo (portret je v 17. stol. naslikal Kano Tan’yu) ; Wikipedia - javna last
Ob 75-letnici tragičnega dogodka, ko je 29. januarja 1944 na Narodno in univerzitetno knjižnico strmoglavilo nemško poštno letalo ter močno poškodovalo komaj zgrajeni Plečnikov 'ponos Ljubljane', z razstavo Plečnikov NUK, avtor Žiga Cerkvenik osvetljuje dolgoletna prizadevanja za gradnjo univerzitetne knjižnice. Na razstavi so prikazani tudi izbrani Plečnikovi načrti, osredotoča pa se na življenje knjižnice med 2. svetovno vojno, s poudarkom na tragični letalski nesreči. O razstavi, življenju in pomenu knjižnic ter knjižničarjev pa seveda tudi o mojstru arhitektu Jožetu Plečniku, se bomo v tokratni oddaji pogovarjali z avtorjem razstave in kustosinjo Plečnikove hiše, Ano Porok. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Za britanski parlament pravijo, da je v globalnem merilu zibelka vseh demokratičnih institucij, njihov pravzor. V zgodovini je marsikdaj igral pomembno, celo ključno vlogo in sprejemal odločitve, ki so pomagale do temeljev preobraziti svet. Ko je, denimo, v 16. stoletju znameniti kralj Henrik VIII. iskal način, kako se – nasprotovanju papeža navkljub – ločiti od prve žene, Katarine, in se vnovič poročiti z Anne Boleyn, mu je na pomoč priskočil prav parlament in ga razglasil za poglavarja državne, anglikanske cerkve. Slavna zgodovina britanskega parlamenta se nadaljuje v 17. stoletju, ko je vojska v njegovem imenu s prestola strmoglavila dinastijo Stuart, pa v 18. in 19. stoletju, ko je bilo treba sprejemati ključne politične odločitve, ki so pospeševale dva kolosalna procesa – kolonializem in industrializacijo. V prvi polovici 20. stoletja, ko je v večini evropskih držav demokracijo zamenjala avtokratska, pogosto celo fašistična oblast, je britanski parlament pred očmi svetovne javnosti zanesljivo igral vlogo branika demokratične politične kulture. Britanski parlament, skratka, ni le še ena institucija v vrsti drugih. A tega bi danes, ko spremljamo politično krizo, ki je zajela Združeno kraljestvo po referendumu o izstopu Britanije iz Evropske Unije, ne uganili nujno. Kako je mogoče, da parlament ne more presekati gordijskega vozla, ki se mu reče brexit? Je za to preprosto kriva generacija majhnih in malenkostnih politikov – ali pa so vzroki vendarle globlje, strukturne narave, povezani pač z načinom, kako je ustrojeno politično življenje v Veliki Britaniji? Če drži ta, druga možnost, tedaj si velja podrobneje ogledati naravo britanske demokracije, naravo britanskega parlamentarizma. In prav tega smo se lotili v tokratnih Glasovih svetov. V tem kontekstu smo pred mikrofonom gostili politologinjo, predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner, ki prav te dni čaka na izid Britanske demokracije, svoje nove knjige, študije, ki govori, kakor pove že njen naslov, natanko o političnem sistemu, ki je v veljavi na Otoku. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Westminstrska palača, poslopje britanskega parlamenta v Londonu (luxstorm/Pixabay)
Sredi tega meseca so v njujorškem Muzeju moderne umetnosti zaprli razstavo Towards A Concrete Utopia oziroma v približnem prevodu H konkretni/betonski utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji med letoma 1948 in 1980. Razstava, ki je bila odprta kar pol leta, je bila izredno odmevna. Kritiki niso skoparili ne z navdušenjem nad samo kakovostjo predstavljene arhitekture in urbanističnih rešitev, ne s poglobljenimi razmisleki o tem, kako lahko jugoslovanske arhitekturne rešitve z drugačnega zornega kota osvetlijo nekatere današnje družbene probleme. Kako pomembna je umestitev jugoslovanskega modernizma na svetovni arhitekturni zemljevid in kakšna je njena vrednost in pomen za nas, ki z njo vsakodnevno živimo, smo se v Glasovih svetov pogovarjali z direktorjem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevžem Čelikom, dr. Niko Grabar s fakultete za arhitekturo in umetnostno zgodovinarka prof. dr. Beti Žerovc z ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: arhiv MAO
Tehnološki napredek v minulih letih je izjemen, nove tehnologije vstopajo v naša vsakdanja življenja in jih korenito spreminjajo. Trende in nove domislice vsako leto predstavi CES, največji in najpomembnejši sejem zabavne elektronike, ki januarja poteka v Las Vegasu in je svoja vrata zaprl minuli teden. V tokratni oddaji bomo govorili o tehnoloških novostih, kako hitro se primejo, kdaj gredo v pozabo, kaj razvijajo glavni igralci na področju sodobne zabavne elektronike in ali iščejo tudi rešitve za naše največje skrbi kot so zasebnost, demokracija in nasilje. Kdo so zmagovalci in kdo poraženci tehnološkega napredka? Gostje: Tehnološki novinar Matjaž Ropret, pionir internetne umetnosti Vuk Ćosić in podjetnik Darko Dujič. Pripravlja Urška Henigman.
Japonska je konec leta 2018 sporočila, da se umika iz Mednarodne komisije za kitolov in julija 2019 ponovno začenja s komercialnim lovom na kite. Odločitev je takoj naletela na odziv mednarodne skupnosti; oglasili so se politiki, strokovnjaki in okoljevarstveniki, v medijih so se pojavile fotografije trpečih živali in okrvavljenega morja. Poteza japonske vlade je prišla ravno v trenutku, ko Mednarodno komisijo za kitolov vodi Slovenija. Pogovarjali smo se z biologom Andrejem Bibičem, ki predseduje Komisiji. Pravi, da so razprave o kitolovu le težko samo racionalne, vedno so tudi zelo čustvene. Z oddajo Glasovi svetov bomo tokrat posegli v razpravo o upravičenosti in smotrnosti kitolova. Vprašali se bomo, kakšne bodo posledice japonske odločitve. Kakšen življenjski prostor za kite in delfine so morja in oceani enaindvajsetega stoletja? In katere so nevarnosti, ki ogrožajo njihov obstoj? Gosta oddaje bosta biologa Andrej Bibič in Tilen Genov, ki je član znanstvenega odbora Komisije. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: Sea Shepherd & Marianna Baldo
Neveljaven email naslov