Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Urška Leban živi v Varšavi, Poljake skuša prepričati, da so tudi slovenska vina komercialno zanimiva. S poljskim zdravstvenim sistemom ima tudi slabe izkušnje, ob porodu so ji skoraj zamenjali otroka.
Na Poljsko je Urška Leban skupaj z družino prišla zaradi službe moža: “Ni bilo lahko pustiti svoje službe in postati odvisna od moža.”
V Varšavi so zdaj že sedem let, Urška pa se ukvarja s promocijo slovenskih vin, ki se Poljakom še ne zdijo zanimiva: “Ta posel je težek, povpraševanja po slovenskih vinih ni, zato ga je treba ustvariti. Veljajo bolj za komercialno nezanimiva vina.”
Čeprav je promet v Varšavi grozen in Urška za vožnjo otroka na trening porabi tudi do uro in pol za 25 kilometrov, pa ima poljsko glavno mesto zelo veliko zelenih površin, gradijo tudi zelo kakovostna otroška igrišča.
Najbolj grenak spomin pa ima na poljsko bolnišnico: “Pri porodu so mi zamenjali otroka. To se je hitro popravilo, a je bila kljub temu zelo neprijetna izkušnja. Vendar se to v poljskih bolnišnicah ne dogaja pogosto.”
Vsi člani govorijo tekoče poljsko: “Otroci naju z možem dostikrat popravljajo.”
Razlike med bogatimi in revnimi so večje kot v Sloveniji, prav tako je velika brezposelnost, kar se vidi na ulicah, še doda Urška: “Veliko ljudi prosi za denar, prosijo te pa tudi za hrano.”
Urška Leban živi v Varšavi, Poljake skuša prepričati, da so tudi slovenska vina komercialno zanimiva. S poljskim zdravstvenim sistemom ima tudi slabe izkušnje, ob porodu so ji skoraj zamenjali otroka.
Na Poljsko je Urška Leban skupaj z družino prišla zaradi službe moža: “Ni bilo lahko pustiti svoje službe in postati odvisna od moža.”
V Varšavi so zdaj že sedem let, Urška pa se ukvarja s promocijo slovenskih vin, ki se Poljakom še ne zdijo zanimiva: “Ta posel je težek, povpraševanja po slovenskih vinih ni, zato ga je treba ustvariti. Veljajo bolj za komercialno nezanimiva vina.”
Čeprav je promet v Varšavi grozen in Urška za vožnjo otroka na trening porabi tudi do uro in pol za 25 kilometrov, pa ima poljsko glavno mesto zelo veliko zelenih površin, gradijo tudi zelo kakovostna otroška igrišča.
Najbolj grenak spomin pa ima na poljsko bolnišnico: “Pri porodu so mi zamenjali otroka. To se je hitro popravilo, a je bila kljub temu zelo neprijetna izkušnja. Vendar se to v poljskih bolnišnicah ne dogaja pogosto.”
Vsi člani govorijo tekoče poljsko: “Otroci naju z možem dostikrat popravljajo.”
Razlike med bogatimi in revnimi so večje kot v Sloveniji, prav tako je velika brezposelnost, kar se vidi na ulicah, še doda Urška: “Veliko ljudi prosi za denar, prosijo te pa tudi za hrano.”
Psihologinja Tajda Laure prebiva v Utrechtu. Študirala je v Leidnu, vmes živela tudi v Haagu, na delo pa se vozi v Rotterdam. V osmih letih na Nizozemskem je torej spoznala kar nekaj tamkajšnjih mest. Opaža, da jih tako rekoč vse in vse bolj zaznamuje velika prostorska kriza, pri čemer je najočitnejša stanovanjska problematika. Dela na področju duševnega zdravja študentov, ki so tudi tako še posebej ranljivi: predvsem tisti iz tujine so pred časom celo protestirali, da bi opozorili na dejstvo, da po uspešnem vpisu na tamkajšnje fakultete ne morejo do stanovanj, in sicer tako, da so več tednov prenočevali v šotorih. Med drugim pripoveduje o tem, kako težko se je privadila na nizozemsko prehrano, in o tem, kako zlahka se zrediš, če se prehranjuješ "pravoverno nizozemsko", tj. s sendviči. Pa tudi o tamkajšnji "obsedenosti" z načrtovanjem tako vsega službenega kot tudi prostočasnih dejavnosti ... Ter o zaposlenosti, če ne celo obremenjenosti kot osnovnem stanju človeka. "Delovno" je, kot pravi, na Nizozemskem najpogostejši in najbolj pričakovan odgovor na vprašanje "Kako si?".
Rok Černac je bil 15 let receptor v različnih hotelih na slovenski obali, potem pa se je počasi naveličal pretežno sezonske narave dela, pri katerem te delodajalec potrebuje od aprila do oktobra, "nato pa se moraš vsako leto znova nekako sam znajti". Da danes živi v Budimpešti, pa tudi to, da se je v nasprotju z večino naših izseljencev, ki najpogosteje iščejo priložnosti v državah z višjim ekonomskim standardom od slovenskega, sploh preselil na Madžarsko, je naključje. Prošnje za delo je namreč hkrati razposlal na več koncev in krajev, odgovor pa so mu najhitreje poslali iz velikega dubajskega letalskega podjetja, ki je potrebovalo uslužbenca v eni svojih izpostav v madžarski prestolnici. V manj kot mesecu dni je bil tako že preseljen in zaposlen. Z delom je zadovoljen, to je po njegovem mnenju bolj zasluga podjetja kot države (na Madžarskem namreč država delodajalcem ne predpisuje izplačila regresa, tudi čas za malico ni plačan itn.), pa tudi sicer mu v življenju tam, kot pravi, načelno nič ne manjka. Čeprav so pri naših sosedih menda trgovine malo slabše založene kot pri nas in čeprav ga precej moti tamkajšnji odnos do okolja (ulice so, poudarja, veliko bolj umazane kot v Sloveniji, poleg tega pa tam še vedno ne ločujejo odpadkov).
Črt se je lani preselil v Moskvo in se tam poročil z Ano. Našel si je delo, najprej kot kuhar, nato še kot kurir na električnem kolesu. Ko se je že zazdelo, da se mu življenje v tujini počasi "postavlja", se je začela vojna v Ukrajini in okolje je postalo nezdravo. Vrnil se je v Slovenijo, kjer se zdaj ukvarja z birokracijo in čaka, da se mu končno v Ljubljani pridruži tudi žena.
Gostja je mlada nevrokirurginja, ki zadnjih sedem let živi v švicarskem Zürichu. Pravi, da se dobrih 800 kilometrov - a hkrati tudi "en cel svet" - stran od rodnih Domanjševcev v Prekmurju počuti zelo domače. Z vsaj dvema sosedoma ima dovolj poglobljene odnose za občasen površinski, a pristen pomenek o kakšnih vsakdanjih zadevah, kar sicer v večjih švicarskih mestih ni prav pogosta praksa. Živi v najemu, nakupa stanovanja v mestu si zaradi astronomskih cen kljub dobri službi s solidno plačo ne bi mogla privoščiti, kar menda velja tudi za njene precej starejše kolege s klinike. Dodaja še, da stike najlaže navezuje z drugimi priseljenci iz vzhodnejših in južnejših delov Evrope, ki pa jih v Zürichu na srečo ne manjka.
Gost oddaje je argentinski Slovenec Juan Žitnik. V 50-ih letih prejšnjega stoletja je bil rojen v eni izmed slovenskih vasi v Buenos Airesu, od koder ga je želja po delu in raziskovanju na področjih tehnike oz. elektrotehnike, strojništva ipd., vodila od podjetja do podjetja. Pravi, da je skupno zamenjal vsaj osem zaposlitev. Pred nekaj leti se je zaradi skokovitega povečanja kriminala v argentinski prestolnici preselil v enega manjših naselij v Cordobi, kjer so se sosedje sprva smejali njegovi "paranoji" in dejstvu, da je svojo hišo zaščitil s kar štirimi alarmi in opremil s kovinskimi ograjami tudi od znotraj. Danes imajo menda tudi sami tovrstno zaščito - še vedno pa je življenje tam varnejše od tistega, ki ga je spoznal v Buenos Airesu. Sam bi najraje posnemal svojega sina in hčer, ki sta pred kratkim odšla iz Argentine in se ne nameravata nikoli več vrniti, in rad bi svoja starejša leta preživel v Sloveniji. Vendar je - tako kot mnogi, ki imajo v Argentini vse svoje premoženje - ujetnik tamkajšnjega gospodarstva oz. pobesnele inflacije, po zaslugi katere ne more ničesar prodati, ne da bi s tem ogromno izgubil.
V tokratni epizodi Globalne vasi se odpravljamo se v Austin, kjer za tamkajšnji nogometni klub že več kot dve leti in pol igra Žan Kolmanič. V enem najbolj sončnih mest na svetu se počuti zelo dobro in pravi, da je odlično mesto za življenje. Ameriška nogometna liga MLS je že več let v vzponu, pogoji za delo pa zaradi velikih finančnih vložkov izvrstni. Veseli se tudi priložnosti, da bi zaigral proti Lionelu Messiju. Kot nogometaš je prepotoval dobršen del Združenih držav Amerike, s soigralci pa pogosto najde tudi čas za ogled znamenitosti v mestih, kjer gostuje njegova nogometna ekipa.
Odpravljamo se na Okinavo, samostojno otoško prefekturo v bližini Japonske, ki je bila desetletja po koncu druge svetovne vojne pod ameriškim nadzorom. Še danes je tam približno 30.000 ameriških vojakov, med njimi partner Tanje Albreht, ki ga je spoznala med svojim nekajletnim bivanjem v Bahrajnu. Tanja v intervjuju pripoveduje o svojih vtisih in izkušnjah z Okinave in jih primerja tako s tistimi z Japonske kot tudi iz Bahrajna. Med drugim pove, kako je preživela zadnji (a ne prvi) preplah ob izstrelitvi severnokorejskih bojnih raket in kako so bile z navijaškega gledišča videti tekme svetovnega prvenstva v košarki, ki jih je obiskala nedavno - za razliko od kakšne druge pred le nekaj meseci, ko so bile tam še obvezne maske za vse obiskovalce, verbalno navijanje pa prepovedano. Na Japonskem je namreč covid-19 "še aktualen", pravi, na kar še vedno opominjajo tudi redna opozorila in obvestila iz zvočnikov na javnih površinah.
V prvem delu nove sezone oddaj Globalna vas se odpravljamo v Banff, kanadsko gorsko mestece z 9.000 prebivalci in štirimi milijoni obiskovalcev na leto. V naravnih bogastvih tamkajšnjega nacionalnega parka in lokalni ponudbi raznih turističnih storitev, kot so jahanje, rafting ipd., ki bi si jih sicer težko privoščila, trenutno uživa tudi slovenska popotnica in potopiska Mateja Toplak. V Banff jo je pot ponesla po sedmih letih potovanj, v katerih je med drugim preštopala Indijo in Kitajsko, raziskala več evropskih držav, kar leto in pol pa preživela na križarki, s katero je preplula velik del sveta. Trenutno dela kot receptorka v enem izmed manjših hotelov, "živi življenje" in nabira nove izkušnje tudi zato, da bi dobila navdih za nadaljnje pisanje.
Katjo Podvinšek je v Amsterdam pripeljalo delo osebne asistentke za tetraplegika. Na Nizozemskem opaža kopico znanstvenih dosežkov in družbenih premikov, ki invalidom pomagajo živeti vse bolj neovirano. Katja pravi, da tulipani, zabave in mlini na veter v državo še vedno privabijo največ turistov, okrožja rdečih luči in amsterdamske "kavarne" pa županja intenzivno seli izven centra. Nova turistična atrakcija utegne biti slovensko vino, ki ga Katja s partnerjem uvaža v ploščato deželo.
Lucija Laubry je hči francoskega očeta in slovenske matere. Neprestano premikanje ji ne predstavlja več izziva, saj je stalno bivališče zamenjala že sedemkrat. Trenutno domuje na obrobju Pariza, kjer obiskuje medicinsko fakulteto. V sebi združuje zanimivo mešanico francosko-slovenske identitete. Pravi, da Slovenci pijejo več, Francozi pa znajo v pitju bolj uživati. Pravi tudi, da noben sir ni preveč plesniv in da so Francozi stereotipom navkljub zelo potrpežljivi in topli ljudje.
Žaka Kovačiča je kot 22-letnega "zabave željnega mulca" prijatelj prepričal, da gre z njim živet na Kanarske otoke. Zgodilo se je v hipu: pustil je takratno punco, se poslovil od domačih, spakiral kovčke in šel. Po treh mesecih je pod močnim vplivom domotožja začel resno dvomiti o svojih odločitvah, in po nekajmesečni avanturi so ga dvomi privedli nazaj domov. A le za kratek čas. Prav dolgo namreč doma ni zdržal, njegov drugi poskus s Feurteventuro pa se je vendarle obnesel. Zdaj je lastnik enega tamkajšnjih hostlov.
Odpravljamo se na otok Jøa na severu Norveške, kjer v skupnosti približno 400 prebivalcev živi Lenart Lipovšek z ženo in 5-letno hčerjo. Partnerja sta se za selitev tja odločlila v želji po tem, da bi našla dobro delujoče kulturno okolje, v katerem se (bolj kot pri nas) spoštuje razmejitev delovnega in prostega časa. Norveška je s tega vidika, zatrjuje Lenart, izpolnila vsa pričakovanja. Življenje v majhni otoški skupnosti, v kateri nihče ne zaklepa vhodnih vrat svoje hiše, kjer si ljudje med seboj pomagajo in kjer celo lokalna trgovina deluje po principu zaupanja oz. časti, pa da ju na mnoge načine izpopolnjuje in osrečuje. Edino, s čimer se bodo še morali naučiti spopasti, so dolge polarne noči oz. zime, v času katerih se življenje na otoku (z izjemo tekačev na smučeh, ti so dejavni ne glede na vremenske razmere) za več mesecev praktično ustavi.
Dr. Tomaž Podobnikar je človek mnogih interesov in spretnosti. Med drugim je projektiral sam svojo eko hišo. Je glasbenik (igra na žago), jadralec, predavatelj in urednik strokovnih revij, predvsem pa neumoren raziskovalec na področju geografske informatike z več sto znanstvenimi in strokovnimi publikacijami. Prebival in delal je med drugim na Nizozemskem, v Italiji, Avstriji, Mehiki, Franciji in Maliju, zadnji dve leti pa je preživel v Libanonu. Oče dveh otrok po vrnitvi v Slovenijo po desetletjih projektnega dela in kupu zbranih referenc iz tujijne zdaj pri nas išče bolj stanovitno redno službo, ki bi mu omogočala, da več časa preživi s svojo družino.
Tomi Jagarinec je v svoji karieri zamenjal kar nekaj varovancev iz različnih športov. Bil je trener slovenskega boksarskega šampiona Dejana Zavca, delal je tudi z odbojkarji in rokometaši, v zadnjem času se posveča predvsem nogometu ... vseskozi pa vztraja na ravni vrhunskega športa. Je eden redkih Slovencev, ki so jih v Katar ponesle karierne priložnosti, a se nato niso že čez nekaj let vrnili v domovino. Morda tudi zato na nekatere posebnosti (in razlike) življenja tukaj in tam dojema drugače, kot bi jih zgolj "z zahodnega vidika"; denimo na družbenopolitična vprašanja o svobodi in varnosti.
Glasbenik, ki je z zborom pel celo velikemu Maradoni, sicer pa potomec slovenskih staršev, ki sta po drugi svetovni vojni prebegnila v Buenos Aires v Argentini. Rojen bil torej argentinski prestolnici.
Mlado oblikovalko je britanska prestolnica po magisteriju na University of the Arts London tako očarala, da se je odločila svoje bivanje tam podaljšati za (za zdaj) nedoločen čas.
Mojca Mrak z družino živi v mestu Boulder na približno 1600 metri nadmorske višine, kjer se lahko v enem tednu zamenja več letnih časov. Boulder, ki se predvsem zaradi močnega uvoza digitalne in tehnološke industrije hitro razvija, je sicer po njenih besedah liberalna oaza v sicer konservativni zvezni državi Kolorado: je domovanje ostarelih hipijev in rekreativnih kadilcev marihuane ter drugih (menda še bolj od Slovencev!) na preživljanje časa v naravi mahnjenih entuziastov, v zadnjih letih pa tudi bogatih priseljencev iz Kalifornije. To pomeni, da se na (pogosto nespluženih, čeprav zasneženih) cestah v Boulderju pogosto srečuje z zanimivim kontrastom umazanih terenskih vozil in prestižnih električnih avtomobilov, kot je tesla.
Slovenijo je prvič zapustila pred štirimi leti, ko se je na Nizozemsko odpravila na študij psihologije, čeprav je že od začetka vedela, da se s tem ne bo ukvarjala. Vedno jo je privlačil svet medijev ter dinamična in kaotična narava novinarskega poklica.
Iz uslužbenke v ljubljanskem lokalu se je prekvalificirala v kuharico na jahtah. Zadnjih nekaj let pa ima odprto podjetje, prek katerega strankam s polnimi žepi nudi lifestyle in organizacijske storitve.
Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?
Neveljaven email naslov