Bali ni zgolj rajski otok. Med decembrom in februarjem traja t. i. sezona smeti. Kot pravi fotograf Domen Dolenc na obale vsak dan naplavi približno 20 ton plastike. Od lončkov, plastenk, embalaže sredstev za pomivanje posode do polivnila in vrečk. Vse to fotografira, skoraj apokaliptične podobe pa tudi prek družabnih omrežij in bloga v opomin deli s svetom. “Več ljudi kot bo to videlo, prej se bo kaj spremenilo.” Foto: Domen Dolenc

Plastiko z obale zjutraj pobirajo najbolj revni prebivalci, delo zvečer končajo buldožerji in tovornjaki

Bali ni le rajski otok. Med decembrom in februarjem traja t. i. sezona smeti. Fotograf Domen Dolenc pojasnjuje, da na obale vsak dan naplavi približno 20 ton plastike. Lončke, plastenke, embalažo sredstev za pomivanje posode, polivinil, vrečke …

Vse to fotografira, skoraj apokaliptične podobe pa tudi prek družabnih omrežij in bloga v opomin deli s svetom. “Več ljudi ko bo to videlo, prej se bo kaj spremenilo.”

Pojasnjuje, da zjutraj na obale pridejo najbolj revni domačini in poberejo del plastičnih nanosov. “S tem se preživljajo. Oni so tisti, ki še največ naredijo za reciklažo. Pobirajo plastenke, pokrovčke. Zvečer pa pridejo buldožerji, tovornjaki, ki potem to odpeljejo na deponije, kjer smeti v glavnem zažgejo.”

Gneča in vročina v milijonski prestolnici

Živi v prestolnici Denpasar, milijonskem mestu, za katerega se zdi, da v njem živi sto milijonov ljudi. “Fino je, ampak je res gneča. Če greš kam z motorjem in je konica, porabiš vsaj dve uri za razdaljo 3-4 kilometre. Fino je tukaj živeti, vse je blizu. Motita edino gneča in vročina, ker je vse iz betona.”

V mestu se je že precej dobro privadil vožnje z motorjem. “Moja pravi, da sem že kar kaskader, tako kot domačini. Sicer vožnje obvladati ne moreš, ker pri domačinih nikoli ne veš, ali bo pripeljal po levi, desni ali po pločniku. Vseskozi moram biti pozoren.”

Ko ga ustavi policist, se vse dogovorijo

Če ga med vožnjo z motorjem ustavi policist, ve, da bodo sledila pogajanja. “Po navadi vpraša, ali se bova pogovarjala v modrih ali rdečih številkah. Modre so 50.000, kar je približno tri evre, rdeče so 100.000, kar je približno šest evrov. In seveda se pogovarjamo v modrih številkah, saj znam nekaj jezika in tako vedo, da živim tukaj.”