Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med enim od številnih potovanj po svetu je Žare Veselič, po poklicu fotograf, pristal na Fidžiju. Tamkajšnji poglavar, ki je imel v lasti več kot polovico otoka, mu je pred štirinajstimi leti podaril štiri hektare veliko zemljišče. Od takrat živi življenje brez hladilnika, televizije in interneta. V obmorski hiši, ki si jo je zgradil sam.
Foto: Luka Bogovčič
Ko je človek dlje časa sam, je glavni sovražnik njegova misel, zato je treba migati - vstaja s kokošmi, skrbi za posestvo
Med enim od številnih potovanj po svetu je Žare Veselič, po poklicu fotograf, pristal na Fidžiju. Tamkajšnji poglavar, ki je imel v lasti več kot polovico otoka, mu je pred štirinajstimi leti podaril štiri hektarje veliko zemljišče. Od takrat živi življenje brez hladilnika, televizije in interneta. V obmorski hiši, ki si jo je zgradil sam.
“S čolnom sem si ogledoval otok in se odločil za ta kos zemlje. Tukaj je bil v bistvu pragozd. V nekakšnem Mercatorju sem na kredit kupil motorno žago, posekal tri drevesa in si postavil hišo. Hiša nima številke, nima vode, nima elektrike, kar pa tukaj ni pomembno. Izdelana pa je iz zelo trdega lesa in je še vedno ista.”
Najbližja hiša je od njegove oddaljena približno tri kilometre. Redno skrbi, da ima zelo lepo urejeno okolico, “pač, po slovensko,” dodaja. Vsak dan se zaposli z opravki v okolici – sadi, obira, obrezuje, ukvarja se tudi z živalmi.
Občasno gre v trgovino, v kateri nakupljena živila vpiše v zvezek, plača pa pozneje, kot nekakšen kredit na zaupanje, pravi. “Ni mi nerodno povedati, da po vaših kriterijih v trgovini mesečno zapravim nekje med 70 in 100 evri. Zelenjavo imam svojo, ribe ulovim. Dvajset kilometrov sprehoda s psom imam do mesarja, prijatelja. Takrat tri dni jem meso, hladilnika pač nimam. Takrat je na vrsti sprehod, srečanje z ljudmi, klepetanje, norenje.”
Iz Slovenije mu vsake toliko pošljejo časopise in revije, rad bere tudi knjige. “Televizije nimam, po radiu pa poslušam oddajo, ki predvaja več kot 40 let staro glasbo, tako da sem vedno mlad.”
Kadar se vrne v domovino, opazi predvsem pomanjkanje empatije, hitro pa ga začne vleči nazaj na Fidži. “Slovenija potrebuje precej časa, da se spremeni. Prideš domov, odpiraš hladilnik, gledaš televizijo, nihče z nobenim ne govori. Tako da ne čutim pomanjkanja Triglava ali kakšnega smučanja, zgodbe o partizanih in domobrancih me ne ganejo več.”
Temperature na Fidžiju včasih padejo na 20 stopinj. V smehu pojasnjuje, da takrat uporabi volneno kapo. “Na sosednjem otoku pa sem se z nekom pogovarjal o snegu in mi je rekel, da ve, kaj je sneg. Pravi, da je nekoč stisnil tak peklenski mraz, bilo je 16 stopinj, padal pa je kosmati dež, tako da ve, kaj je sneg.”
Žare se je ustalil na tretjem največjem otoku Fidžija, to je Garden Island, ki je dolg 43, širok 13 kilometrov, ima pa 11.000 prebivalcev. Pravi, da je Fidži – s 300 otoki, od tega 60 naseljenimi – zrno riža v Pacifiku, morja pa ima za Italijo in Francijo skupaj.
Med enim od številnih potovanj po svetu je Žare Veselič, po poklicu fotograf, pristal na Fidžiju. Tamkajšnji poglavar, ki je imel v lasti več kot polovico otoka, mu je pred štirinajstimi leti podaril štiri hektare veliko zemljišče. Od takrat živi življenje brez hladilnika, televizije in interneta. V obmorski hiši, ki si jo je zgradil sam.
Foto: Luka Bogovčič
Ko je človek dlje časa sam, je glavni sovražnik njegova misel, zato je treba migati - vstaja s kokošmi, skrbi za posestvo
Med enim od številnih potovanj po svetu je Žare Veselič, po poklicu fotograf, pristal na Fidžiju. Tamkajšnji poglavar, ki je imel v lasti več kot polovico otoka, mu je pred štirinajstimi leti podaril štiri hektarje veliko zemljišče. Od takrat živi življenje brez hladilnika, televizije in interneta. V obmorski hiši, ki si jo je zgradil sam.
“S čolnom sem si ogledoval otok in se odločil za ta kos zemlje. Tukaj je bil v bistvu pragozd. V nekakšnem Mercatorju sem na kredit kupil motorno žago, posekal tri drevesa in si postavil hišo. Hiša nima številke, nima vode, nima elektrike, kar pa tukaj ni pomembno. Izdelana pa je iz zelo trdega lesa in je še vedno ista.”
Najbližja hiša je od njegove oddaljena približno tri kilometre. Redno skrbi, da ima zelo lepo urejeno okolico, “pač, po slovensko,” dodaja. Vsak dan se zaposli z opravki v okolici – sadi, obira, obrezuje, ukvarja se tudi z živalmi.
Občasno gre v trgovino, v kateri nakupljena živila vpiše v zvezek, plača pa pozneje, kot nekakšen kredit na zaupanje, pravi. “Ni mi nerodno povedati, da po vaših kriterijih v trgovini mesečno zapravim nekje med 70 in 100 evri. Zelenjavo imam svojo, ribe ulovim. Dvajset kilometrov sprehoda s psom imam do mesarja, prijatelja. Takrat tri dni jem meso, hladilnika pač nimam. Takrat je na vrsti sprehod, srečanje z ljudmi, klepetanje, norenje.”
Iz Slovenije mu vsake toliko pošljejo časopise in revije, rad bere tudi knjige. “Televizije nimam, po radiu pa poslušam oddajo, ki predvaja več kot 40 let staro glasbo, tako da sem vedno mlad.”
Kadar se vrne v domovino, opazi predvsem pomanjkanje empatije, hitro pa ga začne vleči nazaj na Fidži. “Slovenija potrebuje precej časa, da se spremeni. Prideš domov, odpiraš hladilnik, gledaš televizijo, nihče z nobenim ne govori. Tako da ne čutim pomanjkanja Triglava ali kakšnega smučanja, zgodbe o partizanih in domobrancih me ne ganejo več.”
Temperature na Fidžiju včasih padejo na 20 stopinj. V smehu pojasnjuje, da takrat uporabi volneno kapo. “Na sosednjem otoku pa sem se z nekom pogovarjal o snegu in mi je rekel, da ve, kaj je sneg. Pravi, da je nekoč stisnil tak peklenski mraz, bilo je 16 stopinj, padal pa je kosmati dež, tako da ve, kaj je sneg.”
Žare se je ustalil na tretjem največjem otoku Fidžija, to je Garden Island, ki je dolg 43, širok 13 kilometrov, ima pa 11.000 prebivalcev. Pravi, da je Fidži – s 300 otoki, od tega 60 naseljenimi – zrno riža v Pacifiku, morja pa ima za Italijo in Francijo skupaj.
Pastoralna delavka pri Rimskokatoliški cerkvi in prevajalka Ines Kvar je v zadnjih petih letih, odkar se je preselila v Gradec, delala kot strežnica v različnih zdravstvenih in oskrbovalnih ustanovah, kjer je pomagala (tudi) pri paliativni oskrbi najbolj bolnih. V Globalni vasi razlaga o tem, kakšne izkušnje je pridobila s komunikacijo z večinoma starejšimi, a tudi mlajšimi osebami in celo z otroki v najhujših življenjskih trenutkih, kakšne vezi je stkala s svojimi pacienti in kako, ter o tem, kako doživlja svojo vlogo pri vsem skupaj. Razloži pa tudi, zakaj se kljub odličnemu obvladovanju jezika in zdaj po že nekaj letih bivanja v Gradcu še vedno počuti kot "južnjakinja v Avstriji".
Nuša Urbančič je okoljevarstvenica, ki se s področjem ukvarja na ravni globalnih ekoloških problemov oziroma s (pre)usmerjanjem politično-ekonomskih tokov v trajnostni razvoj. Dela pri fundaciji Changing Markets, kamor je Nušo povabil njen ustanovitelj, sicer nekdanji direktor Greenpeaca, kjer je delala pred leti, med drugim izpostavljajo problematiko modne industrije. Ta je namreč odgovorna za kar 8 odstotkov emisij globalno, stanje pa se ob brezkompromisnem pehanju velikanov modne industrije za dobičkom in strmo naraščajočem povpraševanju populacije v ekonomsko razvitejših delih sveta še poslabšuje. Koliko nafte in plina je v več kot 60 odstkotkih poliestra (oziroma plastike), kolikor ga je povprečno v naših oblačilih? Ter zakaj nam, globalno gledano, prav nič ne pomaga, če ta oblačila po uporabi pošiljamo v revnejše dele sveta. Tudi tam jih imajo namreč toliko, da jih lahko zgolj skladiščijo oziroma kopičijo na velikanskih (neurejenih) odlagališčih.
Petra Kraševec se službeno giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, geografsko pa jo je pot iz Slovenije vodila v Bruselj, nato pa preko Pakistana v Jeruzalem.
Tokrat se gibamo na razdalji Slovenija–Srbija. Državi, še bolje rečeno pa ljudi iz obeh omenjenih republik nekdanje Jugoslavije, praktično skozi vso svojo kariero povezuje Rut Zlobec.
Nenad Kostadinovski je glasbenik, ki se ga verjetno večina slovenskih poslušalcev spomni kot bobnarja domače ska punk zasedbe Elvis Jackson. Pred dobrimi petimi leti se je preselil v grški Solun in se posvetil oljkarstvu.
Nekoč obetavni smučarki je pri 16 letih poškodba preprečila sanje o karieri vrhunske športnice. Je pa tudi po zaslugi svojih dotedanjih dosežkov v športu dobila celotno štipendijo za študij v Združenih državah Amerike. Trenutno dela magisterij iz socialnega dela, enega iz andragogike je že opravila. V skoraj 20 letih življenja v Montani je zamenjala kar nekaj služb, med drugim je delala z ogroženimi otroki v tamkajšnjih indijanskih rezervatih.
Oskar Štrajn je edini Slovenec in edini Nenizozemec v ekipi organizatorjev največjega evropskega showcase festivala Eurosonic, ki ga januarja vsako leto priredijo v Groningenu.
Romana Lilić živi na Rtu Sv. Luke na Kalifornijskem polotoku v Mehiki, kjer temperatura skorajda nikoli ne pade pod 23 stopinj Celzija in kjer 350 dni na leto sije sonce.
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, trenutno pa piše doktorat v Bernu.
Andreja Beguš Harrison je pravnica, ki se ukvarja s primeri zlorab in spornih praks v medicinski obravnavi pacientov. Ob prostem dnevu pa smo jo ujeli pri snovanju načrtov za družinski izlet, najverjetneje na bližnjo obalo. November prebivalcem Newcastla na severu Anglije menda vsako leto prinese vsaj nekaj lepega vremena. Najpogumnejši med njimi se tako tudi kopajo v Severnem morju.
Matej Podobnik je hotel v mladosti postati nogometaš. Nato rokometaš, potem pa košarkar. Ko s košarkarsko kariero ni šlo, je pristal v marketingu. V okviru službe je prepotoval velik del sveta, nato pa se s partnerko in otroci ustalil v Varšavi na Poljskem. Od tam so se po osmih letih, ko so si po Matejevih besedah zgradili že celo socialno mrežo, se udomačili in si uredili razmeroma lagodno družinsko življenje, potem ko je dobil ponudbo za novo službo, preselili na Ciper, kjer bivajo trenutno.
Katja Hržić se je po opravljeni mednarodni maturi odpravila na študij na Škotsko, kjer trenutno dela doktorat iz družbene geografije. Raziskuje migracije v škotski ribiški industriji. Precej zanimiva tema, povezana tudi z debatami na podnebnem vrhu v Glasgowu. Pravi, da se Škoti te dni počutijo malce izključeni. Sicer pa pravi, da se še danes čuti zgodovinska vrednost Glasgowa, ki je po industrijski revoluciji hitro postal druga prestolnica britanskega imperija. Predvsem skozi velike, lepe stavbe, ki ne spadajo v kontekst sodobnega mesta.
Antropologinja in vzgojitejica Sara Tavčar je v Indonezijo šla raziskovat sociopolitične razsežnosti konfliktov za nadzor nad območji, bogatimi z rudninami. Dve leti je preživela na enem izmed manjših otočkov v bližini Lomboka. Nato pa se je preselila na Bali, kjer je pred kratkim odprla šolo oz. vrtec, kjer poučuje otroke iz lokalnega okolja.
Postdoktorska raziskovalka na University College Cork Ana Velikonja na Irskem preučuje nove pristope k zdravljenju nekaterih črevesnih bolezni.
Alma Avdić dela v svetovno prepoznavnem švedskem podjetju, ki se ukvarja s prodajo pohištva, kjer šefi, če ima nek oddelek veliko dela, odpovejo sestanke in pridejo pomagat. Je tudi sindikalna zastopnica za pravice delavcev, zato dobro pozna posebnosti na tamkajšnjem trgu dela: od zakonodaje, ki na Švedskem glede tega ne predpisuje skorajda ničesar, do skrbno negovane komunikacijske strukture, v sklopu katere funkcionira precej intenzivnejši dialog med delavci in delodajalci, kot ga poznamo pri nas.
Ana Kolar živi na 1600 metrih nadmorske višine, v mestecu v visokogorju Kavkaza na severu Gruzije, kjer so prvo cesto dobili konec 50. let prejšnjega stoletja in ta se do danes ni zelo spremenila.
Enej Gala je mlad slovenski umetnik, ki študira na Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu, kjer so jim zaradi epidemije podarili dodatno študijsko leto.
Tokratna Globalna vas bo malo drugačna, in sicer zato, ker se o življenju na Kitajskem ne bomo pogovarjali na splošno, temveč se bomo v precej daljšem intervjuju, kot smo jih vajeni, ukvarjali skoraj izključno s kitajskimi pristopi v boju proti epidemiji covida 19. Gost bo Peter Zupanc, ki je pred približno pol leta izdal knjigo Leto podgane, v kateri opisuje prav te v prepletu s svojimi lastnimi izkušnjami skozi celoten potek epidemije doslej.
Anamaria Klajnšček je slovenska plesalka in koreografinja, ki živi v Barceloni.
Merjeno v kilometrih ne gremo prav daleč, in sicer v avstrijski Gradec, kjer se je Tjaša kljub prvotnim načrtom vrnitve v Slovenijo ustalila, potem ko je tam spoznala svojega moža, prav tako glasbenika, s katerim zdaj živita "nadvse normalno" družinsko življenje blizu središča mesta. V pogovoru razlaga o svojih prvih stikih z mestom in tamkajšnjimi ljudmi, o posebnostih študija na graški Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti, o prepletu slovenskega in avstrijskega oz. o dvojezičnosti v Gradcu ter zanimivo, glede na to, da ji nemški jezik načeloma ne povzroča preglavic, tudi o komunikacijskih preprekah, ki jih je morala premostiti ob spoznanju, da (lokalna) avstrijščina pač nima prav veliko zveze s t. i. visoko nemščino.
Neveljaven email naslov