Pred sedemnajstimi leti sta si začela dopisovati prek spletne klepetalnice, zdaj pa Urška Anumanchi s soprogom živi v indijski tehnološki prestolnici. Slovenijo in Francijo sta zamenjala za raznovrstni indijski Hyderabad, ki pa ni njeno najljubše mesto. Pravi, da življenje zaradi podnebja poteka predvsem v klimatiziranih prostorih, zato najbolj pogreša vsaj urejene parke, če že nima gozda in Šmarne gore, na katero bi se lahko povzpela. Sicer ekonomistka se je po najboljših močeh prilagodila drugačnemu okolju in zdaj uči v šoli. “Ko sem opazila, kako sta otroka srečna v tem okolju, sem tudi jaz nehala travmirati, da ne bi slabo vplivala nanju. Naučila sta me, da če nekako sprejmeš položaj, je življenje lažje.”

Pred sedemnajstimi leti sta si začela dopisovati, zdaj pa Urška Anumanchi živi v indijski tehnološki prestolnici

Urška Anumanchi je moža spoznala pred sedemnajstimi leti v spletni klepetalnici. Slovenijo in Francijo sta zamenjala za raznovrstni indijski Hyderabad, ki postaja vse pomembnejše tehnološko središče, ni pa njeno najljubše mesto.

“Prve besede, ki mi padejo na pamet, niso povsem pozitivne. Kaos, preveč ljudi na kupu, onesnaženost in neverjeten razvoj, dobesedno se ti dogaja pred očmi, da vidiš, kako rastejo zgradbe in kako se vse razvija. Če se po dveh mesecih počitnic v Sloveniji vrnem domov, lahko na vsakem vogalu rečem, o, poglej, tu so nekaj zgradili! Ta razvoj je res neverjeten.”

Nekdanja vrhunska slalomistka na divjih vodah se po devetih letih dobro znajde na kaotičnih indijskih cestah, na katerih nekako sobivajo tuk-tuki, motorji, kolesarji, pešci, avtomobili in tovornjaki. Vožnje se je lotila pogumno in po nekaj prometnih nesrečah si upa kamor koli.

“Enkrat sem prebrala zelo zanimiv članek tujca, ki živi v Indiji. Če hočeš v Indiji voziti, ne da bi bil preveč živčen, bodi kot krava, je zapisal, samo pojdi, ne da se preveč oziraš levo in desno. In dejansko to tukaj deluje.”

Pravi, da življenje zaradi podnebja poteka predvsem v klimatiziranih prostorih, zato najbolj pogreša vsaj urejene parke, če že nima gozda in Šmarne gore, na katero bi se lahko povzpela. Sicer ekonomistka se je po najboljših močeh prilagodila drugačnemu okolju in zdaj uči v šoli.

“Ko sem opazila, kako sta otroka srečna v tem okolju, sem tudi jaz nehala travmirati, da ne bi slabo vplivala nanju. Naučila sta me, da če nekako sprejmeš položaj, je življenje lažje.”