Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.” Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.
Japoncem Dževo Alibegić pojasnjuje, da gre dnevno skozi tokijsko železniško postajo dvakrat toliko potnikov, kolikor je prebivalcev v Sloveniji
Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.”
Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.
Ko je nekoč profesorja vprašal, zakaj japonski sodelavci ne jemljejo dopusta, mu je ta odgovoril: “Dževo, če imamo mi preveč časa, ne vemo, kaj bi z njim počeli.” Malo za šalo, dodaja Dževo in nadaljuje, da se z novimi generacijami delovne navade spreminjajo. Tudi pregovorna japonska natančnost po njegovih izkušnjah včasih šepa. “Zelo dosledni so pri začetku sestankov, ne znajo pa jih pravočasno končati.”
Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.” Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.
Japoncem Dževo Alibegić pojasnjuje, da gre dnevno skozi tokijsko železniško postajo dvakrat toliko potnikov, kolikor je prebivalcev v Sloveniji
Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.”
Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.
Ko je nekoč profesorja vprašal, zakaj japonski sodelavci ne jemljejo dopusta, mu je ta odgovoril: “Dževo, če imamo mi preveč časa, ne vemo, kaj bi z njim počeli.” Malo za šalo, dodaja Dževo in nadaljuje, da se z novimi generacijami delovne navade spreminjajo. Tudi pregovorna japonska natančnost po njegovih izkušnjah včasih šepa. “Zelo dosledni so pri začetku sestankov, ne znajo pa jih pravočasno končati.”
Enej Gala je mlad slovenski umetnik, ki študira na Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu, kjer so jim zaradi epidemije podarili dodatno študijsko leto.
Tokratna Globalna vas bo malo drugačna, in sicer zato, ker se o življenju na Kitajskem ne bomo pogovarjali na splošno, temveč se bomo v precej daljšem intervjuju, kot smo jih vajeni, ukvarjali skoraj izključno s kitajskimi pristopi v boju proti epidemiji covida 19. Gost bo Peter Zupanc, ki je pred približno pol leta izdal knjigo Leto podgane, v kateri opisuje prav te v prepletu s svojimi lastnimi izkušnjami skozi celoten potek epidemije doslej.
Anamaria Klajnšček je slovenska plesalka in koreografinja, ki živi v Barceloni.
Merjeno v kilometrih ne gremo prav daleč, in sicer v avstrijski Gradec, kjer se je Tjaša kljub prvotnim načrtom vrnitve v Slovenijo ustalila, potem ko je tam spoznala svojega moža, prav tako glasbenika, s katerim zdaj živita "nadvse normalno" družinsko življenje blizu središča mesta. V pogovoru razlaga o svojih prvih stikih z mestom in tamkajšnjimi ljudmi, o posebnostih študija na graški Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti, o prepletu slovenskega in avstrijskega oz. o dvojezičnosti v Gradcu ter zanimivo, glede na to, da ji nemški jezik načeloma ne povzroča preglavic, tudi o komunikacijskih preprekah, ki jih je morala premostiti ob spoznanju, da (lokalna) avstrijščina pač nima prav veliko zveze s t. i. visoko nemščino.
Z laiško misijonarko Polono Dominik jecljavo in po ovinkih o trenutnih razmerah na severu države, kjer divja državljanska vojna in kjer je o tem nevarno govoriti naglas.
Nekoč študent filozofije in antične grščine s poglobljenim poznavanjem filozofije ljubezni danes dela kot marketinški menedžer v Ženevi.
Mlada kmetica iz Vogelj na Gorenjskem je domačo kmetijo zamenjala za nastanitev v evropskem diplomatskem in političnem središču, kjer nadaljuje svojo politično pot v interesni skupini za evropske kmete COPA-COGECA.
V Globalni vasi gostimo jadralca Walterja Terška, ki je svoje zadnje potovanje čez Atlantski ocean sklenil na otoku Grenada v Karibih. Tam se je zasidral skupaj s svojim nenavadnim pomorskim partnerjem, ki ga je spoznal na Zelenortskih otokih na zahodu afriške obale.
Doktorska študentka biomedicine v New Yorku se ukvarja z raziskavami pljučnega raka. V pogovoru za Globalno vas med drugim razloži, kako to, da se je odločila stopiti iz varnega zavetja laboratorijskih zidov in se začela pogosto pojavljati v medijih ter kakšno je življenje znanstvenika v Velikem jabolku.
Mladi podjetnik iz Laškega je že pri 22 letih starosti, torej še v času študija, vse osnovne pogoje za klasično definicijo uspešnega življenja izpolnjene in obkljukane. Prav predvidljivost njegove prihodnosti in občutek ujetosti v rutino sta nato botrovala napadu panike, ki ga je doživel ob misli na stres, ki ga bo spremljal vsekozi ... in posledični takojšnji odločitvi, da "vse spremeni". Pustil je službo in tudi takratno partnerko, ter se že slaba dva meseca pozneje znašel v Hongkongu.
Suzana Zrnič je pred dobrim desetletjem v Haagu spoznala Slovenca, s katerim sta se sprva želela vrniti v domovino, nato pa ustalila na Nizozemskem. Tudi zaradi tam precej slabših možnosti v predšolskih vzgojnih zavodih v primerjavi s slovenskimi vrtci se je odločila pustiti službo in postati gospodinja.
Doktorica fizike Tinkara Troha dela na Češki akademiji znanosti v Pragi, kamor je odšla pred tremi leti.
S partnerko je pred dobrimi desetimi leti iz Slovenije najprej pobegnil v Berlin, kjer je bila hrana takrat cenejša kot v Sloveniji, najemnine za stanovanja pa nižje. Višanje najemnin, predvsem pa mrzle zime, so ju nato iz Berlina pregnale na Tenerife.
Nina Breznik je ena tistih Globalnih vaščank/-ov, ki se po odhodu iz domovine niso ustalili nikjer. s partnerjem programerjem, ki ga je spoznala v Nemčiji, živita kot digitalna nomada - po nekaj mesecev na leto v najemniškem stanovanju na angleškem podeželju, preostalih par nekajtedenskih do nekajmesečnih obdobij pa se preseljujeta z enega konca sveta na drugega, od projekta do projekta.
Po osmih letih smo znova poklicali eno naših Globalnih vaščank: vseživljenjsko dobrotnico Mojco Gayen, ki živi blizu Kalkute v Indiji. Država, ki jo že tako zaznamujejo ogromne razlike in družbena segregacija, se v zadnjih mesecih izjemno slabo spopada z epidemijo covida-19.
Gašper živi v "posh" angleškem mestu Wokingham blizu britanske prestolnice, o katerem je poleg tega, da gre za lično urejeno okolje z nadpovprečnim številom pivskih pubov, bolj malo povedati. Morda mu tudi zato ustreza služba, v okviru katere veliko potuje po svetu: Kanada, Bahami, Japonska, ZDA in Savdska Arabija so denimo med destinacijami, ki jih je obiskal v zadnjih nekaj letih.
Amy Anne je Slovenka s kanadskim potnim listom, ki se je s fantom Timijem pred par leti preselila na Islandijo. On opravlja lesarska dela pri dizajnerskem proizvajalcu pohištva, ona pa zaključuje podiplomski študij literature, kulture in medijev na Islandski Univerzi v Rejkjaviku.
Valentina Vengust je po študiju sinologije v Ljubljani šest let preživela v Pekingu. Je izvrstna poznavalka Kitajske, trenutno stacionirana v Berlinu, kjer za podjetje, ki deluje kot think-tank za analize družbenih, ekonomskih, političnih, diplomatskih ipd. sprememb v največji in gospodarsko najpomembnejši azijski državi.
Tjaša Šuštar je na študijski izmenjavi v Španiji spoznala Čilenca in se pred dobrimi petimi leti preselila v prestolnico Santiago.
Nika Mori je delala kot stevardesa v eni večjih letalskih družb ter v zraku in na tleh nabirala raznovrstne, tudi zelo nenavadne izkušnje.
Neveljaven email naslov